De Foucauldova prerokba o islamu in Franciji (prevod)

Bl. Charles de Foucauld

Točno pred sto leti, le nekaj mesecev pred svojo smrtjo, je francoski saharski misijonar in menih Charles de Foucauld (1858 – 1916; ubili so ga puščavski roparji, za blaženega bil razglašen l. 2005) napisal za današnji čas nadvse zanimivo pismo, katerega naslovnik je bil René Bazin, pisatelj in član Francoske Akademije. Kot dober poznavalec islama v pismu med drugim razlaga o bolj notranjih vidikih muslimanske vere, bolj natančno o islamski apokaliptiki, in kako bodo ti vidiki v bodoče vplivali na odnos islama do Francije in Evrope. Vedimo, da se današnji terorizem Islamske države napaja ravno iz tovrstne apokaliptike.

Odlomek iz pisma je kratek in poučen. Iz italijanščine (link) sem ga prevedel Branko Cestnik.

------------

Charles de Foucauld,
iz pisma Renéju Bazinu, 29. julija 1916


Menim, da, če se počasi in z milino muslimani iz naših severnoafriških imperialnih kolonij ne bodo spreobrnili, se bo dvignilo nacionalistično gibanje podobno tistemu v Turčiji. V velikih mestih se bo vzpostavila intelektualna elita, izobražena v Franciji, vendar brez francoskega duha in srca. To bo elita, ki bo izgubila islamsko vero, bo pa ohranjala njeno ime, da bo lahko preko nje vplivala na množice.

Na drugi strani pa bo množica nomadov in kmetov ostala neizobražena in oddaljena od nas, trdno zasidrana v mohamedanstvu, nagnjena k sovraštvu in preziru do Francozov, do naše religije in do naše nadoblasti, ki ni bila vedno dobra. Nacionalistična in barbarska čustva bodo zrasla v izobraženi eliti. Ko bo imela priložnost, na primer v kakšnem za Francijo težkem času, v notranjem ali zunanjem smislu, bo uporabila islam kot vzvod za dvig neizobraženih množic ter bo poskusila ustvariti neodvisni muslimanski imperij v Afriki.

Francoski imperij v Afriki – Alžirija, Maroko, Tunizija, zahodna Afrika – šteje 30 milijonov prebivalcev. Če bo mir, se lahko številka v manj kot petdesetih letih podvoji. Demografska rast bo pospremljena z velikim materialnim razvojem. Dežele bodo bogatejše, povezane bodo z železnicami, v njih bodo prebivali bojeviti in našega orožja vešči ljudje, ki jih bo vodila elita izobražena v naših šolah. Ali bomo člane te elite naučili živeti po francosko ali pa nas bodo prej ali slej spodili od tod. In edini način, da postanejo Francozi, je, da postanejo kristjani.

Ne gre za to, da jih spreobrnemo v enem dnevu, še manj, da jih spreobrnemo na silo. Temveč moramo to delati z milino, tiho, s prepričljivostjo, z zgledom, z dobro vzgojo in izobrazbo, preko bližnjih in človeško toplih stikov. To je predvsem delo za laike, ki za razliko od nas duhovnikov lahko imajo z muslimani bolj številne in bolj tesne stike.

Lahko muslimani postanejo Francozi? Izjemoma da, na splošno pa ne. Mnoge temeljne dogme islama nasprotujejo našim načelom. Pri nekaterih – mislim na liberalne muslimane, ki so izgubili vero – so prilagoditve možne. Toda pri drugih – in tu mislim na tiste, ki pričakujejo Madhija – ni nobene možnosti za dogovor. Razen liberalcev, muslimani verujejo, da bo na Sodni dan prišel Mahdi, ki bo razglasil sveto vojno za vzpostavitev islama po celem svetu, potem ko bo pokončal in si pokoril vse ne-muslimane.

Muslimani verujejo, da je islam njihov edini dom, nemuslimanskim ljudstvom pa je usojeno, da bodo premagana od njih ali od njihovih potomcev. Zanje je podrejenost njihovega naroda nekemu nemuslimanskemu narodu le začasno stanje. Njihova vera jim zagotavlja, da bodo iz spopada z Evropejci, od katerih so danes vladani, izšli kot zmagovalci. Modrost jim svetuje, naj mirno in potrpežljivo prenašajo to preizkušnjo: „Če je ptiček v kletki nemiren, izgubi peresa in si polomi krila. Če pa ostane miren, bo ob dnevu osvoboditve čil in zdrav.“

Oni lahko imajo rajši eno državo do druge. Kakor imajo rajši Francijo od Nemčije, saj nas Francoze dojemajo kot bolj krotke. S tem ali onim Francozom lahko sklenejo prijateljstvo; junaško se lahko bojujejo za Francijo – zaradi čuta in časti; lahko pokažejo bojevniškega duha, zvestobo dani besedi, podobno kot plačanci 17. in 18. stoletja. Toda praviloma, razen kakšne izjeme, dokler bodo muslimani, oni ne bodo pravi Francozi. Potrpežljivo bodo čakali Madhijev dan in takrat bodo napadli Francijo.

Magdalena

Abbi donna di te minore, se vuoi essere signore.

(Imej za ženo tebi manjšo, če hočeš biti gospod.)

Italijanski pregovor 

22. julija 2016 prvič praznujemo dan Marije Magdalene kot praznik. V hierarhiji katoliških praznovanj je namreč 2. junija letos z vatikanskim dekretom god Marije Magdalene napredoval iz ravni „obveznega goda“ na raven „praznika“. Papež Frančišek hoče s to potezo poudariti odlično vlogo Marije Magdalene v evangelijih in v življenju prve skupnosti. Obenem pa v skladu z zadnjimi znanstvenimi dognanji prispeva k odpravi „zgodovinske krivice“, ki je je bil deležen lik Marije Magdalene. Slednja namreč ni bila prostitutka, ni bila spokornica (v smislu odmaknjenega spokorniškega življenja) in ni bila Jezusova žena. Gre za tri trdovratne zmote, ki jih imamo dolžnost počasi zradirati.

1. Ni bila prostitutka, imela pa je težko preteklost

Prvi mit o Mariji Magdaleni je, da je bila prostitutka. Mit temelji na sedmem poglavju Lukovega evangelija, kjer imamo prizor, ko „neka žena, ki je bila v mestu grešnica“ Jezusu s solzami moči noge, mu jih mazili in briše s svojimi lasmi. To ni Marija Magdalena! A stoletja bibličnih razlag, pridig in slikarskih upodobitev so v tej grešnici videle Marijo Magdaleno. Zakaj? Zato ker Magdalena z imenom in priimkom nastopi takoj v naslednjem poglavju. Na začetku osmega poglavja Lukovega evangelija beremo: „Potem je hodil od mesta do mesta in od vasi do vasi, oznanjal in razglašal evangelij o Božjem kraljestvu. Z njim so bili dvanajsteri in nekaj žená, ki jih je ozdravil zlih duhov in bolezni: Marija, imenovana Magdalena, iz katere je odšlo sedem demonov,...“

Marija Magdalena je obveljala za spreobrnjeno prostitutko, ker se je napačno ali prehitro povezovalo troje:

• varljiva bližina zapisov v Luku: najprej grešnica v 7. poglavju, takoj nato Marija Magdalena v 8. poglavju;
• „sedem demonov“, ki so zapustili Magdaleno, ni nujno seksualnega značaja; število sedem je simbolno in pomeni „veliko“; „sedem demonov“ lahko ponazarja neko zelo težko zdravstveno in čustveno situacijo; Marija Magdalena je zagotovo imela težko preteklost in globoko travmo, iz katere jo je rešil Jezus;
• galilejsko objezersko mestece Magdala, od koder je prihajala Marija Magdalena, je bilo na slabem glasu zaradi blagostanja in določene moralne razpuščenosti; obstaja seveda možnost, da je to mesto Marijino duševnost precej zaznamovalo tudi v smislu negativne seksualne izkušnje (nekateri namigujejo na spolno suženjstvo).

2. Ni bila spokornica, (verjetno) je bila cerkvena voditeljica

Če je Marija iz Magdale bila nekoč prostitutka, kaj bo delala zdaj, ko to ni več in hoče služiti Bogu? Zgodnji srednji vek je našel rešitev: spokornica bo! In to je drugi mit. Nobenega svetopisemskega ali zgodovinskega dokaza ni, da je Marija Magdalena obdobje po Jezusovem vnebohodu preživela umaknjena v samoti predajajoč se spokorniškim opravilom zaradi grehov svoje preteklosti, pa vendar smo jo do nedavnega upodabljali kot jokajočo žensko z razpuščenimi lasmi, ki zre v lobanjo. Taka podoba je odgovarjala „protiseksualni revoluciji“, ki se je začela z Avguštinom in je stoletja obvladovala zahodno krščansko moralko in duhovnost. Pod-sporočilo je bilo naslednje: lepa in privlačna ženska naj se skrije pred svetom in nič ni narobe, če preventivno joče nad svojo greha zmožno naravo. (Zanimivo: vzhodno krščanstvo Marije Magdalene ni risalo kot spokorjene prostitutke.)

Zadnje raziskave gredo v drugo smer. Marija Magdalena se vse bolj kaže kot ena izmed vodilnih likov prvotne Cerkve. Bila je prva priča Jezusovega vstajenja, prva, ki je apostolom povedala o praznem grobu. Tomaž Akvinski jo imenuje „Apostola Apostolorum“ (apostolka apostolov). Je ta njena vloga bila slučajna? Ali je na velikonočni dan svojo pomembno vlogo zaključila ali pa je še kakšno desetletje ali dve po Jezusovem vnebohodu nadaljevala z aktivno vlogo oznanjevalke in organizatorke skupnosti? Pred nekaj leti sem v Madridu poslušal predavanja iz Nove Zaveze, v katerih so se predavatelji močno nagibali k tezi, da je Marija Magdalena „apostolsko“ službo nekje v okolici Jeruzalema vršila vse do svoje smrti. V skladu s splošno tendenco drugega stoletja, ko so ženske iz vidnejših in vodilnih vlog znotraj Cerkve počasi izginjale, se je tudi na vodilno vlogo Marije Magdalene „pozabilo“.

3. Ni bila Jezusova žena in pramati Merovingov

Recimo, o zgodovinski Magdali, od koder izhaja Marija Magdalena, danes vedo povedati kaj le strokovnjaki. O tem, da je Marija Magdalena bila Jezusova žena, ki je z Jezusovim biološkim potomcem pod srcem zbežala preko morja v južno Francijo in tam umrla, pa vedo povedati slovenski srednješolci, ki v petek popoldan popivajo v parku. Jezusov in Magdalenin sin naj bi nato postal praoče frankovske dinastije Merovingov, katere člani naj bi med drugim imeli to lastnost, da so z dotikom ozdravljali bolnike – točno tako kot njihov daljni prednik v Palestini, preden so ga dali na križ. Legenda o „svetem gralu“ naše srednješolce še pouči, da je Marija Magdalena v središču največje zarote v zgodovini človeštva ter da je na tej zaroti zgrajena celotna zgradba krščanstva. Roman Dana Browna „Da Vincijeva šifra“ in po romanu posneti film sta doživela svetovni uspeh, ker sta nam pomagala končno dešifrirati šifro vseh šifer, ter zvedeti, kdo je bila resnična Marija Magdalena. In sesuli smo krščanstvo... 

Naš komentar? Malo morgen. 

Gre za prastaro gnostično izročilo in minorno a trdoživo legendo, ki hoče Marijo Magdaleno prikazati kot Jezusovo ženo, a danes ta tradicija dlje kot do burjenja domišljije in do bajnih zaslužkov nekaterih svečenikov sodobne pop-kulture ne pride.

Vzhodna ikona: Marija Magdalena z rdečim jajcem.
Po legendi o jajcih, ki so postale rdeče, ker cesar Tiberij ni verjel Mariji Magdaleni,
ko mu je povedala o Kristusovem vstajenju.
"Prej bodo ta jajca postala rdeča, kot pa da bo kak človek vstal od mrtvih," je dejal.
In jajca so postala rdeča.

Nacizem in homoseksualnost (prevod)

Italijanski katoliško usmerjeni portal La nuova bussola quotidiana je konec junija 2016 kot pismo bralcev objavil prispevek Luigija Strippolija o odnosu med nacizmom in homoseksualci (link). Pomnimo, homoseksualci so bili žrtve nacizma. Kakor so nacisti Žida označevali z rumeno Davidovo zvezdo na oblačilu, tako so homoseksualca označevali z roza trikotnikom.
Danes homoseksualni aktivisti zelo poudarjajo trpljenje homoseksualcev pod nacizmom, kar ni narobe. Problem je, če to delajo z dnevnopolitično namero, da bi lažje diskvalificirali tiste, ki se ne strinjamo s postmoderno homoseksualno ideologijo. Drug problem je, da se ob tem rado prikriva podatek o izvorni simpatiji, ki jo je nacistično gibanje gojilo do homoseksualcev. Da dialog steče in preprečimo manipulacijo, se je prav zateči k zgodovinskim dejstvom. O katerih Strippoli.
Članek sem iz italijanščine prevedel in zavoljo bolj organiziranega branja z mednaslovi opremil Branko Cestnik.

Čas nacizma: zaporniki z roza trikotnikom (corriere.it)

Nacizem je preganjal homoseksualce. Toda na začetku...

Luigi Strippoli


Aktualna raba in zloraba tematike o preganjanih homoseksualcih

Pokol v Orlandu je še en dokaz več, da moramo danes, ko govorimo o homoseksualnosti, karte na mizi na novo razdeliti. Kajti od vsega začetka je bil pokol predstavljen kot otrok t.i. homofobije. Zato je politik Ivan Scalfarotto – sicer renzijanske smeri znotraj leve Demokratske stranke - z metodami, ki jih kdo definira kot „gaystapo“, takoj zahteval uvedbo drakonskih zakonov proti homofobom (beri: proti vsem, ki ne pristanejo na gender ideologijo in na homoseksualno zakonsko zvezo). Vendar se je počasi razkrila drugačna resnica: morilec v Orlandu ni bil nek pobožen in zakrknjen kristjan - kot si dobil občutek, če si bral rahlo pristransko kroniko – ampak je bil musliman, redni obiskovalec gejevskih lokalov in gej tudi sam.

Tudi če gremo nazaj v zgodovino, naletimo na težnjo po poneverjanju. Rad bi se ustavil pri enem primeru oz. vprašanju: Kako nam danes mediji opisujejo odnos med nacizmom in homoseksualnostjo?

Medtem ko mnogi pozabljajo, da so nekateri komunistični režimi homoseksualce obsojali na smrt samo še nekaj desetletij nazaj, nemški nacionalsocializem običajno predstavljajo kot režim, ki je iz preganjanja homoseksualcev naredil eno izmed svojih specifičnih lastnosti. Tako – kot po čudežu – iz seznamov žrtev nacizma praviloma izginjajo katoličani, a na teh seznamih poleg Judov nastopajo homoseksualci. Reči, da so homoseksualci bili vedno preganjani, še posebej od nacizma, namreč služi, da homoseksualci postanejo zaščitena in privilegirana kategorija (kateri potem pripadajo pravice, če povem eno, do nadomestnega materinstva in do označbe „homofobi“ za tiste, ki se s prakso nadomestnega materinstva ne strinjajo).

Izhodišče: homoseksualnost je dobra

Kaj vemo o odnosu med nacizmom in homoseksualnostjo? Na začetku dvajsetega stoletja ima Nemčija neko edinstveno značilnost. V Nemčiji so zelo in veliko bolj kod drugod razširjene astrologija, nauki o reinkarnaciji, nudistična in vegetarijanska društva ter homoseksualne skupnosti. Mnoge od teh sestavin bomo na različne načine skupaj zmešane našli pri nacističnih hierarhih. Na primer, Adolf Hitler je bil vegetarijanec, verjel je v reinkarnacijo, se posvetoval z prerokovalci in horoskopi. Rudolf Hess je gojil strast do magnetizma, hipnoze, homeopatskih zdravil in drog, nihal …

Veliki judovski zgodovinar in tudi sam homoseksualec George Mosse v svojem najbolj znanem študiju na to temo Nationalism and Sexuality (Nacionalizem in spolnost, izšlo l. 1985) piše, da je v mestu Berlin bila homoseksualnost javno vidna in da „je število lokalov za homoseksualce naraslo od 40 v l. 1914 do 80 v l. 1929“. Homoseksualnost je bila skupaj z nudizmom, ki so se ga kasneje posluževali na mladinskih taborih SS, deležna določenega prestiža v nemškem vojaškem in nacionalističnem okolju. To izhaja iz izkušnje kameradizma med moškimi, značilnega za vojsko in čas prve svetovne vojne. Izhaja pa tudi iz prepričanja, ki so ga širili nekateri homoseksualni pisci, češ da „duh kameradizma“ iz homoseksualcev dela „boljše vojake“. Za tovrstne zagovornike homoseksualnega ponosa homoseksualci predstavljalo „cvet moškosti“, piše Mosse. Njihova gola telesa so simbol moči, poguma in prezira do buržoaznih in krščanskih vrednot (sramežljivost, zasebnost,...). Mosse dodaja, da so takratna nemška nudistična in homoseksualna gibanja v glavnem postavljena na politično desnico, oznanjajoč proti-žensko vizijo – značilno za večino nacionalistične kulture – in izpovedujoč rasistične nauke.

Osebnosti kot pisatelj Hans Blüher, umetnik Elisar von Kupffer in zdravnik Karl-Günther Heimsoth (izumitelj izraza „homofilija“) javno simpatizirajo z nacistično stranko, ki je takrat lahko računala na oboroženo krilo – SA (Sturmabteilung). SA so vodile znane homoseksualne osebnosti. Šef SA - in v nacistični stranki človek takoj za Hitlerjem - je bil Ernst Röhm, podobno kot mnogi drugi voditelji SA tudi on znan homoseksualec. George Mosse piše: „L. 1932 je Hitler zavzeto branil Röhma, ko je bil slednji javno obtožen, da kvari mladino in zlorablja položaj nadrejenega pri zapeljevanju nekaterih svojih mož.“

Tudi zgodovinar Joachim Fest v svojem delu Das Gesicht des Dritten Reiches (Obraz Tretjega rajha, izšlo l. 1963) piše, da je Hitler dobro vedel, da so med mladimi, ki so nad njim očarani in so mu pripravljeni slediti do smrti, mnogi homoseksualno usmerjeni. Fest, ki je eden izmed najbolj znanih in ugledih poznavalcev nacizma, opozarja na „tipično homoseksualni odtis pri SA“. Fest razkrije, da so prvi nacisti praviloma brezdomovinci in brez korenin ter ne marajo „trdnih vezi, takšnih kot je vez z žensko ali družino“. V ženski vidijo sredstvo za rojevanje otrok, homoerotično ljubezen pa kot po dostojanstvu višjo. 

1934, obrat: homoseksualnost je nečedna

Povezanost s homoseksualnostjo sta tisti čas nacizmu očitala tako levičarska opozicija kot katoliški polemični pisci. Kasnejše zgodovinopisje jo je potrdilo. Če torej vse to drži, kaj se je potemtakem zgodilo, da je povezanost izginila?

Zgodovinarji dobro poznajo zaporedje dogodkov. Ko je nacizem prišel na oblast, se je med Hitlerjem in pripadniki SA, ki so ga do zdaj zvesto spremljali, ustvarila močna tekmovalnost. Ernst Röhm, po moči v stranki takoj za Hitlerjem, je želel nekakšno dvovladje. Za razliko od Hitlerja je do redne nemške armade, do gospodarstva in do nemškega meščanstva zahteval bolj oster odnos... Na tej točki se Hitler odloči, da bo prehitel morebitne prijateljeve poteze, in gre v njegovo diskvalifikacijo, ko ga obtoži nečesa, kar je on sam do zdaj prikrival. Hitler reče: „Röhm in vodje SA so homoseksualci in pedofili.“ To, kar so vsi v nacistični stranki vedeli, je zdaj jasno in glasno povedano s strani tistega, ki je od SA dobil veliko koristnega, oblast in pomoč, da pride na oblast.

Na Wikipediji pod geslom „Zgodovina homoseksualcev v času nacizma in holokavsta“ beremo: „Röhmova homoseksualnost ni predstavljala nobene ovire v njegovi karieri, dokler je bil v soglasju z nacističnimi hierarhijami. Naenkrat pa postane koristni izgovor za njegovo fizično odstranitev in za nujno 'čistko' v njegovem 'pokvarjenem' zaledju.“ Francoski časopis Les Temps je 3. julija 1934 zabeležil: „Krvnik (Hitler) je postal sramežljiv. Ne samo da ubija, zdaj tudi pridiga. Bil je strpen do posilstev in orgij, a zdaj, ko mora ubraniti samega sebe, udari v imenu kreposti.“

V zloglasni „noči dolgih nožev“, ko je prišlo do obračuna znotraj nacistične stranke, so bili mnogi voditelji SA ubiti na počitnicah, ki jim jih je dovolil šef Röhm, medtem ko so se zabavali s svojimi tovariši in nekaterimi mladimi fanti. Francoski zgodovinar Max Gallo, ko piše o teh dogodkih, opisuje tipično Röhmovo noč, ki jo je le-ta preživljal z drugimi voditelji SA izbranimi na osnovi kriterija spolne usmerjenosti. Potem ko so veliko popili, je Röhm „celo noč sodeloval v orgijah s svojimi Lustknaben – ljubljenimi mladeniči“.

Hitler, ki je tudi sam bil spolni manijak do mere, da je svojo nečakinjo potisnil v samomor, lahko zdaj za svoje stare prijatelje, ki so postali sovražniki, izdela novo obtožbo, popolnoma manipulativne sorte, in to je, da jih imenuje „homoseksualci in pedofili“. Obtožba postane smrtonosna v rokah Heinricha Himmlerja. Himmler je bil poprej podrejen Röhmu, imel je drugačno politično vizijo in tudi sam nerešen odnos do lastne spolnosti. Homoseksualnost je razumel kot škodljivo, ker da pelje v ugašanje rase.

Zaključek: poveličevanje rodnosti ter preganjanje homoseksualcev

Na ta način, nas spomni George Mosse, so nacisti na novo napisali zgodovino SA. Četudi so nacistični voditelji radi obiskovali javne hiše, omalovaževali družino in žensko, je nacizem sčasoma oblikoval hvalnico družini. Obenem pa je pogreval idejo o spodbujanju izvenzakonskih zvez in svobodnejših spolnih odnosov za moške, kakor tudi prostitucijo, le da bi se rodilo več Nemcev, bodočih vojakov.

Preganjanje homoseksualcev, ki jih v nacistični stranki sprva ni manjkalo, se zaostri zlasti z začetkom druge svetovne vojne. Razloga sta dva:
- navzočnost homoseksualcev v vrstah stranke in armade je zdaj dojeta kot grožnja, saj lahko škodi moči nacije, ki mora ohranjati svojo številčnost; poleg tega lahko homoseksualci ustvarijo lobije in podtalne povezave, ki jih stranka ne more več kontrolirati (za razliko od lezbištva, ki ga nacisti toliko ne preganjajo);
- obtožba homoseksualnosti in pedofilije postane tudi zelo priročna za odstranitev drugih različnih oporečnikov, ne da bi bili potrebni posebni procesi.

Mosse piše, da so homoseksualnosti bili obtoženi razni politični nasprotniki, med njimi tudi katoliški duhovniki, ki so jih nacisti na ta način diskvalificirali še pred njihovimi verniki. Mnogi oporečniki so končali v koncentracijskih taboriščih s prišitim roza trikotnikom na sebi, čeprav niso bili homoseksualci.

Kaj je prinesla prezrta vsepravoslavna sinoda?

Zastava carigrajskega patriarhata (ortodossiatorino.net)

Konec junija bi poleg brexita in nogometa naslovnice evropskih časopisov morali zapolnjevati tudi zapisi o vsepravoslavni sinodi, ki je potekala na Kreti.

Na to sinodo smo čakali stoletja, priprave so tekle zadnjih petdeset let, še januarja so se vsi pravoslavni voditelji strinjali o njej, kazala se je kot strateško pomembna tudi iz mednarodnega in političnega vidika … vendar je komaj kdo opazil, da se je ta “tisočletni dogodek” zgodil. Nobenih mastnih naslovov v časopisih. In ne po krivdi urednikov in novinarjev.

“Žalostno smešna predstava”?

Znani italijanski publicist, bloger in opazovalec cerkvenega življenja Sandro Magister je že v prvih dneh vsepravoslavne sinode podal zelo ostro sodbo: „Kje sta Kristus in evangelij, je verjetno edino pravo vprašanje na koncu te žalostno smešne predstave.“ Namreč, krivdo, da sinoda ni imela večjega odmeva, gre pripisati duhovnim figuram v dolgih črnih oblačilih – možem, ki pravoslavje vodijo. „Žalostno smešna predstava“ je njihov izdelek.

Zdaj, ko je sinode zares konec, se zdi Magistrova sodba vseeno preostra. Sinoda je resda bila na meji tega, da postane nezaslišan fiasko, a pravno in eklezialno gledano je zdržala. Njeni zaključni dokumenti so zavezujoči tudi za tiste patriarhate, ki so se zadnji hip odločili, da svojih predstavnikov na Kreto ne pošljejo. Sinaksa patriarhov (svet voditeljev avtokefalnih cerkva) je namreč sinodo sklicala in samo sinaksa bi jo lahko preklicala. Do česar pa ni prišlo.

V vlogi prvega negativca ruski patriarh

Vlogo prvega „negativca“ v zgodbi ima ruski patriarh. Najprej je zahteval, da se vsepravoslavna sinoda preloži na drug datum, nakar je tik pred zdajci odpovedal udeležbo ruske delegacije. Poleg Rusov so odpovedali še Bolgari, Gruzijci in starodavni antiohijski patriarhat.

Pomnimo, rusko pravoslavje je daleč največje in najvplivnejše. Razlogov za rusko blokado je več: od spopadov v Ukrajini do želje, da bi ruska cerkev kot največja (in s tem z največ realne odgovornosti) morala imeti vodilnejšo vlogo. Ni najbolj logično, da ima Rusija na sinodi le en glas. Rusi menijo, da bi na sinodo morali priti vsi pravoslavni škofje, pri glasovanju pa bi štel vsak njihov glas.

V ozadju je seveda zgodovinska tekma med moskovskim in carigrajskim patriarhatom. Carigrajski je v pravoslavju “prvi med enakimi”, toda odkar je Carigrad v turških rokah in Hagija Sofija spremenjena v mošejo, nima “realne” moči, ki bi se kazala v številu vernikov in v naslombi na nacijo oz. na državo. Moskovski pa združuje največ vernikov in pokriva ogromno teritorija. Poleg tega je v (pre)dobrih odnosih z mogočno rusko politiko.

Razpoke v pravoslavju in njih strateške posledice

Andrea Riccardi, ekumenski delavec in karizmatični voditelj Skupnosti sv. Egidija, opozarja, da so razlike med obema patriarhatoma še globlje – konceptualne. Medtem ko rusko pravoslavje vztraja v imperialni viziji krščanstva, kar godi Vladimirju Putinu, carigrajsko pravoslavje bolj prisega na univerzalizem in dialog, opaža Riccardi. Slednje je tudi razlog, da se carigrajski patriarh Bartolomej in rimski papež Frančišek tako dobro ujameta.

Ruski, bolgarski, gruzijski in antiohijski bojkot vsepravoslavne sinode kaže na resne razpoke na vzhodni cerkveni zgradbi. Neenotno pravoslavje ima strateške posledice:

• odgovarja islamskemu fundamentalizmu;
• krepi pozicijo Turčije;
• dodatno slabi trpeče bližnjevzhodne kristjane;
• je sokrivo za napetosti in spopade med samimi pravoslavnimi narodi;
• škodi ekumenskim odnosom med krščanskim Vzhodom in Zahodom.

Zdrahe med avtokefalnimi pravoslavnimi Cerkvami na svoj način slabijo tudi papeža Frančiška, ki ne prikriva svojega občudovanja do pravoslavnega “sinodalnega modela” vodenja Cerkve. Če ta model med samimi pravoslavci ne deluje, imajo nasprotniki papeža Frančiška argument več, da se zoperstavljajo njegovim težnjam po „decentralizaciji“ katolištva in po „deabsolutizaciji“ papeške vloge.

Pomembni sadovi: soočenje s sedanjim časom, ovrednotenje sinodalnosti, ekumenizem

Kakorkoli, vsepravoslavna sinoda se je zgodila in to ni malo. Zaradi neudeležbe nekaterih se je modro izognila kočljivim pravnim in liturgičnim vprašanjem. V slogu 2. vatikanskega koncila se je soočila z “veseljem in upanjem, z žalostjo in tesnobo današnjih ljudi, posebno ubogih in vseh kakorkoli trpečih” (prim. Gaudium et spes 1).

Odprla se je aktualnim socialnim in okoljskim vprašanjem. Potrdila je sinodalno ekleziologijo in edinost avtokefalnih Cerkva. Slednje niso nekakšna „federacija“ nacionalnih Cerkva, pač pa tvorijo eno Kristusovo Cerkev, je poudarila. Prepomembna je dodatna zavezanost pravoslavja ekumenizmu, saj je še nedavno bilo slišati glasove nekaterih pravoslavnih “trdolinijašev”, da Rimskokatoliške Cerkve ne bi smeli imenovati “cerkev”.

* Ta članek je bil najprej objavljen 29.6.2016 na Domovina.je.

Islam. K izvirom levičarske počepnosti

1978-1979 - iranska revolucija (theguardian.com)

Danes se najbolj razjezim zaradi Palestine, Gaze in Zahodnega brega. Prav ta konflikt je vir moje jeze.

Stéphane Hessel v brošuri Dvignite se!

Počepnost levice v odnosu do islama

Če ste živeli na kmetih in imeli kokoši v prosti reji, potem veste, kaj je počepnost. Kokoš teče pred petelinom. Kaže svojo odločnost, da se mu ne podredi. Prava junakinja. A petelin jo dohiti. Že je čisto blizu. Pomnimo, ko je zajcu pes tako blizu, zajec odskoči levo ali desno in pes šavsne v prazno. A kokoš ima za te usodne trenutke pripravljen drugačen manever – nenadoma počepne. Stisne se k tlom, glavo potegne nekam v prsni koš in počaka, da petelin na njej opravi svoje. Kokoš se nato dvigne in hodi po dvorišču, kot da nič ni bilo.

Kokoš je počepna žival in na ta način živi. Če bi zajec pred psom uporabil taktiko počepnosti, ne bi preživel.

Nekega julijskega dne l. 2005 sem na dah prebral knjigo Oriane Fallaci Bes in ponos (izvirnik izšel l. 2001). Priznam, kar sem tisti dan bral, je bilo pretirano. Evrabija? Islamizacija Evrope preko rodnosti? Arabci odbijajoči in dvolični? Islamizem kot novi fašizem?... „Bes“ Oriane Fallaci je bil usmerjen v Zahodnjake, ki se ne zavedamo dramatične ure. Pred islamsko nevarnostjo se obnašamo kot hipnotiziranci. Tudi do vsega kritična levica se v odnosu do nemirnega islama in arabskega sveta vede nekritično in udinjajoče.

Fallacijeva, sicer sama levičarka in radikalka, mi je v svojem preroškem gnevu delovala skoraj čudaško. Toda imela je nekaj, kar sem takoj spoštoval. Izkušnjo. Kot novinarka si je nabrala ogromno profesionalne kilometrine po islamskih deželah. Intervjuvala je več muslimanskih voditeljev. Od Arafata je slišala, da je islam višja civilizacija od krščanstva. Po srečanju z Gadafijem je ugotovila, da je Gadafi „butec“ in da spominja na Mussollinija. Pogovor s Homeinijem, ustanoviteljem iranske islamske republike, je zaključila tako, da je seanso protestno prekinila in odšla. Arabski in perzijski islam je poznala tako rekoč od znotraj.

Slabih 15 let od Besa in ponosa ter 9 let od smrti Fallacijeve smo doživeli silvestrske napade na ženske v Kölnu. Sicer sila feministično levičarstvo je prve dni po dogodkih s trmo gledalo vstran od zlorabljenih in posiljenih žensk. Storilec ni bil pravi. Če bi storilec bil desničar in belec, bi levičarstvo kokodakalo na glas in norelo po ulicah s proti-mačistično ikonografijo. Ker je bil priseljenec in musliman, je levičarstvo bilo tiho. Počepnilo je.

Oriana Fallaci je imela prav.

Religija – ko v analizah kloneta levičar in CIA

Kje so vzroki za filo-islamsko in počepno držo pri ljudeh, ki se po drugi strani ne nehajo ponašati s svojim puntarstvom, s svojim revolucionarnim „besom in ponosom“? Francoski novinar in publicist Jean Birnbaum v še sveži knjigi Un silence religieux (Pobožni molk) razkriva nezmožnosti francoske levice, da se sooči z religijo kot religijo. Kar ima na koncu slabe posledice tako za politično analizo in akcijo kot tudi za policijsko delo za zatrtje džihadizma.

Birnbaumova osnova teza je, da je levičar nagnjen k hudemu podcenjevanju religije. Priznati, da je religija pomemben dejavnik v družbi, mu je že v mirnih časih muka. Razumljivo, da se tudi v svojih analizah džihadizma izogiba najpomembnejšemu in najbolj očitnemu vidiku, ki pravi, da je džihadizem verski pojav.

Naj pristavim, da verskega elementa ne podcenjuje samo levica, temveč se to dogaja tudi „imperialističnim“ vele-analitikom. Ameriški ambasador v Iranu v času iranske revolucije (1978-1979) je bil William Sullivan. Ko je po koncu revolucije v Iranu že zavladal Homeini s šeriatskim pravom in so iranske ženske že bile pokrite v odtenke črnega groba, je Sullivan povedal, da so Američani v svoji teheranski ambasadi v toku revolucije imeli na mizi 26 možnih scenarijev, kako se bodo nemiri nadaljevali. Nobeden od scenarijev ni predvideval „verskega“ razpleta. Oziroma, nobeden od scenarijev ni predvideval rojstva „islamske republike“, čeprav so Američani iranske porodne bolečine gledali od blizu, CIA pa jih je preko svojih agentov „rentgensko“ opazovala tudi od znotraj.

1979 - Oriana Fallaci intervjuva Homeinija (corriere.it)

Proletarski internacionalizem nadomešča versko in narodno identiteto 

Podcenjevanje religije se pri levičarjih med drugim veže še na pojmovanje delavstva kot nad-narodnega razreda. Za marksiste ljudje nismo prvenstveno razdeljeni v narode in kulture, kaj šele v z religijo prežete kulture. Razdeljeni smo v družbene razrede. Eni gori. Ti harajo. Drugi spodaj. Ti trpijo. Delavski razred je tisti, ki trpi in ki bo z revolucijo presekal urok ter odpravil krivico. Proletarci vseh dežel, združite se! Formula uspeha je v delavskem internacionalizmu.

Oriana Fallaci je septembra 2001 za Corriere della Sera o varljivem internacionalizmu in pomanjkanju nacionalnega elementa pri revolucionarnem delavstvu pikro zapisala:

V protestnih povorkah in mitingih sem videla veliko rdečih zastav. Reke, jezera, rdečih zastav. Toda /italijanskih/ trobojnic sem videla vihrati zelo malo. Pravzaprav nobene. Od arogantne in Sovjetski zvezi pokorne levice slabo vodeni in tiranizirani /delavci/ so trobojnice vedno prepustili svojim nasprotnikom.

Zato danes bližnjevzhodni begunec ali migrant za levičarja ni viden kot kulturno in versko „drugi“, kot „musliman“ in „Arabec“, pač pa je viden kot „delavec“, kot „žrtev imperializma“, kot samoumevno „naš“. Za vzorec si v digitalnih arhivih poiščite kakšen tozadevni Studio ob 17h in bodite pozorni na retoriko naših domačih „poznavalcev islama“.

Levičarski internacionalizem lahko kaj kmalu počepne oz. kapitulira, ko je treba nek tuji element zares prepoznati kot nam tuj in škodljiv. S tem v zvezi so zelo pomembne izjave Slavoja Žižka, ko je sredi zadnje begunske krize, kakor da bi nas klofutal, dejal, da „večina beguncev prihaja iz kulture, ki ni združljiva z zahodnoevropskimi predstavami o človekovih pravicah. Strpnost kot ena od rešitev (vzajemno spoštovanje občutljivih točk) očitno ne deluje“. Ne moremo v imenu strpnosti in multikulturalizma k nam uvažati kršenje človekovih pravic.

Dobrodošla revolucija - četudi islamska

Še en izvirček počepnosti je treba obdelati. Tisti, ki nikoli niste bili levičarji, tega ne morete razumeti. Pravi levičar se rodi s posebno krivdo. Po svetu hodi obtežen in kriv, ker se ni udeležil nobene revolucije. Ko je naša komunistična pedagogika idealizirana revolucijo in padle partizane, si se že kot pubertetnik in najstnik skoraj počutil kriv, ker se nisi rodil l. 1920, pa da bi v svojih najboljših letih bil revolucionar in partizan tipa Mirko i Slavko. Ker si bil rojen po Revoluciji, ti je mati Zgodovina namenila drobtinice, pometanje na dvorišču Dogodka, sortiranje smeti po Pojedini.

Kompleks podhranjenega revolucionarja so komunisti reševali z ideološkim gobezdanjem, češ kako revolucija še traja (istočasno pa tajno odpirali firme in račune v tujini - a to je že druga zgodba). Zlasti pesem Računajte na nas od Đorđe Balaševića je imela ta terapevtski „zadatak“. Malo je pomagala, zalegla pa ni.

Ko na primer desničar v reki bližnjevzhodnih beguncev vidi grožnjo, levičar v njej čuti Njo – Revolucijo. Reka beguncev je ravno prav kaotična. Ravno prav nabita s prihodnostjo. Ravno prav revni in zatirani so ljudje v koloni. Ah, vonj po marksistični mistiki... Ah, počep.

Levičarja k islamu privlači po prekucniškem Dogodku hrepeneča bit. A nemirni islam levega intelektualca lahko privlači tudi čisto racionalno. Socialist Chris Harman tako v svoji knjigi iz l. 1994 The Prophet and the Proletariat (Prerok in proletariat) išče vzporednice med islamsko prebujo in proti-kapitalistično revolucijo.

Kako je pred islamsko revolucijo počepnil Michel Foucault

Historiat odnosov med zahodnim levičarstvom in islamskim revolucionarnim odporom beleži še eno zelo zanimivo poglavje, katerega protagonist ni nihče drug kot sloviti francoski filozof Michel Foucault - ena izmed kultnih osebnosti iz časov študentske revolucije l. 1968. V jeseni 1978 je Foucault odpotoval v Iran, da bi od blizu analiziral tamkajšnjo revolucijo, svoja spoznanja pa sproti podal v italijanskem časopisu Corriere della Sera.

In tudi velecenjeni Michel Foucault je pred ekspanzivnim islamom počepnil! Poleg CIE in njenih 26 scenarijev tudi on ni uvidel, kam pes taco moli. Kaj ga je zavedlo? Zavedel ga je sveti vonj po revoluciji. Skoraj zaljubljeno je gledal v Homeinija in bil vznemirjen, ker je bil menda priča spopadu „golorokega preroka“ in „oboroženega kralja“. Zdelo se mu je, da se mu pred očmi odvija nova vrsta revolucije – revolucija v spregi z duhovnostjo. Kajti če so dozdajšnje revolucije pozabile na moč duhovnosti in zatirale religijo, se je v Iranu zdelo, da ravno duhovnost ruši krivični družbeni sistem in njegovo militarno moč.

Ko je mistična sanja Foucaulta popustila, je Homeini iranske ženske že pokril v odtenke črnega groba.

1968 - Michel Foucault nagovarja pariške protestnike. Ob njem J.-P. Sartre. (pinterest.com)