Rim, A.D. 250, zmaga križa

Blog, ki je pred vami, je samo na videz zgodovinopisni. Je aktualen. Napisan je z namenom poklona dr. Žigi Turku, ki se je ob najavi rituala rdečezvezdaške regresije (Ljubljana, 29.6.2017) energično oglasil ter se v slogu antičnih apologetov, a na nekonfesionalen način, izpostavil v obrambo krščanske civilizacije kot malokdo (prim. kolumna Pod rdečo zvezdo na Siol.net).

Krenemo od njegove misli: „Na Zahodu so najprej odpravili suženjstvo, vzpostavili enakost vseh ljudi, najprej pred Bogom, potem še pred zakonom,...“ Ta kratek stavčič razširimo zdaj v kratek vpogled v drobovje samih začetkov zahodnega krščanstva, v čas, ko se je pravni in politični oče Zahoda, kar Rim je, v luči križa že začel preobražati. 

Ennio Innocenti, rimski profesor filozofije in plodni pisec, v knjižici Decisivo il confronto religioso a Roma (Odločilno versko soočenje v Rimu, 2015)*, katere soavtor je rimski arheolog in zgodovinar Giuseppe Biamonte, postavi tezo, da je v Rimu krščanstvo „zmagalo“ nad poganstvom v sredini 3. stoletja. Vemo, od razsvetljenstva naprej se urbi et orbi, zlasti pa po marksističnih kanalih, rada širi teza, da je krščanstvo „zmagalo“ nad poganstvom v 4. stoletju. In sicer, ker je cesar Konstantin (+337) za zmago krščanstva poskrbel na politični način, cesar Teodozij (+395) pa jo je prav v naši Vipavski dolini dokončno zapečatil na vojaški način (394, bitka pri Mrzli reki).

Seveda krščanstvo v Rimu (in drugod po cesarstvu) do leta 300 statistično ni prevladalo. Leta 300 naj bi bilo 5 – 10 % prebivalstva krščanske veroizpovedi. Vendar, da je neka religio illicita (nedovoljeno verstvo) brez podpore - kot rečemo danes – političnega režima, kulturnih elit in dominantnih medijev narasla malodane na desetino prebivalstva, je že zgodba o duhovni zmagi. Cesar Dioklecijan (+311), ki je bil bister človek in po naravi vse prej kot sadist in blaznež, je to duhovno zmago krščanstva zaznal in se bolj v skrbi za usodo cesarstva kot za usodo tisočerih rimskih bogov l. 303 odločil za ekstremno dejanje: preganjanje in radiranje kristjanov, kot ga še ni bilo.

Toda zakaj je krščanstvo „uspelo“** celih 100 let prej od časa, v katerem naj bi mu po mišljenju kritikov krščanstva uspelo s pomočjo trona in meča? Zakaj mu je „uspelo“, denimo, že l. 250 in ne šele l. 350? Naslanjaje na Innocentija in Biamonteja ter na dvoje španskih zgodovinarjev Fernanda Rivasa (La vida cotidiana de los primeros cristianos / Vsakdanje življenje prvih kristjanov, 2011) in Santiaga Guijarra (La primera evangelización / Prva evangelizacija, 2013) je križ zmagal:

• ker je duhovna kriza Rima sama storila, da se kaj drugega kot zmaga križa ni moglo zgoditi; po Innocentiju je Rim enostavno „zorel“ za sprejem Kristusa;
• ker je krščanstvo s seboj prinašalo racionalno teologijo; ko so rimski intelektualci v 3. stol. začeli brati dela krščanskih apologetov, so v racionalnem monoteizmu, ki je za povrh znal uporabiti grške filozofe, uvideli izhod iz politeističnega in sinkretističnega kaosa*** ter nekakšno „rešitev“ za um;
• ker - in tu dodajam misel Henrija de Lubaca - je krščanstvo ljudi odreševalo intimnega in močnega strahu pred demoni;
• ker je krščanstvo, čeprav nelegalno in pollegalno, delovalo povezujoče in državotvorno; formula „dober kristjan = dober državljan“ je vzbuja zaupanje širše skupnosti;
• ker se je po krščanski etiki krščanski suženj lahko poročil s krščansko svobodno žensko; ker so krščanski sužnji v svoji matični verski skupnosti bili „bratje“ s svobodnimi in so lahko dostopali do verskih služb; ker je nek bivši suženj postal celo papež - papež Kalist (+222);
• ker so krščanske ženske bile versko in socialno agilne, v nekaterih ozirih svobodnejše od poganskih, s strani cerkvene strukture pa bolj zaščitene pred morebitnim moževim nasiljem;
• ker je verska struktura krščanstva temeljila na družini, na ecclesia domestica, in se organizacijsko in miselno zgledovala po družini (krščanstvo prvih stoletij namreč ni imelo strukture in miselnosti tempeljske religije, misteričnega kulta, državne religije);
• ker je cerkvena struktura v mestu Rim okrog l. 250 materialno skrbela za približno 1500 sirot in vdov; k temu je treba prišteti še vsakdanja dobra dela posameznih kristjanov;
• ker krščanstvo enostavno ni imelo sebi primernega duhovnega nasprotnika; Biamonte, ki se razpiše o odnosu krščanstva in mitraizma, zatrjuje, da tudi (misterični in elitistični) Mitra nikoli ni bil resen tekmec Kristusu; če je mitraizem bil tako velika konkurenca krščanstvu, kot še je danes pogosto slišati, zakaj se potem noben antični krščanski pisec z mitraizmom ne ukvarja?

Razlogi zmage križa v Rimu v (simbolnem) letu 250 so isti, ki bodo tudi dandanašnji križ ter njegovo potomstvo v liku zahodnega humanizma in racionalizma ponesli do vnovične potrditve. Če do tega ne bo prišlo, je z nami konec. Zahod bodo preplavili vzhodnjaški kulti ali gnostične ali totalitarne zasnove.

* Vse navedene knjižne vire imam v svoji knjižnici.
** Ker sem veren človek in pišem „konfesionalno“, vidne „uspehe“ krščanstva dajem v narekovaje; ne „zmagujemo“ namreč kristjani, zmaguje Kristus.

*** Vse večja kriza tradicionalne rimske religije, poplava vzhodnjaških kultov, širjenje magije in vedeževanja,...
**** Na sliki kapela Sv. Križa pri kraju Sedona v Arizoni (allsedona.com).

Pravična vojna na Slovenskem

Doživeli smo oprostilno sodbo za častnika JLA, ki je v zadnji vojni „razarao“ po Gornji Radgoni. Sodba ni brez dodatnih učinkov, saj lahko v nadaljnjih korakih zamaje moralno podlago naši osamosvojitveni vojni. Mnenje, da je osamosvojitvena vojna bila moralno sporna, se tu in tam že pojavlja. Na Twitterju, na primer, je uporabnik T. M. pred kratkim zapisal: „Naša vojska, nas je ubranila, ker nas ni nihče napadel. Kje si videl napad, kjer braneča stran prva dobi dovoljenje za streljanje Veteran VzS.“ In še: „Brez upora bi JLA inštalirala Yu carinike, iz Slovenije pa odpeketala največ leto kasneje, vse brez žrtev.“ 

Če smo mi napadali prvi ter če bi popolno suverenost lahko dosegli brez vojne in žrtev, je torej vojna za Slovenijo bila moralno upravičena oz. „pravična“?

Obenem sem v zadnjem času dvakrat padel v debato o tem, koliko so imeli prav partizani in koliko domobranci, ko so oboji prijeli za orožje. Enkrat v pogovoru z znanim slovenskim novinarjem, drugič na Twitterju, ko sta tozadevni ping-pong udarila dva vplivna intelektualca. Obakrat sem omenil klasični krščanski nauk o pravični vojni. Ker je večina partizanov in domobrancev bila katoličanov in ker so nekateri imeli višjo izobrazbo, je kdo gotovo poznal nauk o pravični vojni in se verjetno tudi odločal v skladu z njim. Ko premišljujemo o njih, je prav, da upoštevamo njihovo dojemanje vojne in se istočasno poskušamo držati nekih objektivnih kriterijev. Ker sem za Družino o temi pravične vojne že pisal*, mi ni v napoto zadeve ponovno odpreti še na blogu.

Nauk o pravični vojni

Uvodoma povejmo, da sodobna krščanska pacifistična gibanja ne dovoljujejo, da bi katerokoli vojno imenovali „pravična“. Katekizem katoliške Cerkve iz l. 1992 tudi nima poglavja o pravični vojni, pač pa prinaša poglavje „Ohranjevanje miru“, znotraj katerega pa v podpoglavju „Izogibanje vojni“ poudari pravico narodov, da se branijo (točka 2308), ter povzame prvine klasičnega nauka o pravični vojni (točka 2309) .

Po Tomažu Akvinskem, ki se naslanja na Avguština, so za pravično vojno potrebni trije sočasni pogoji (prim. Tomaž Akvinski: Summa Theologiae II-II, q. 40):

I. LEGITIMA AUCTORITAS: da vojno sproži legitimna avtoriteta; ne more vsak sklicati vojne, temveč je za kaj takega pristojen legitimni knez oz. legitimna državna ali ljudska avtoriteta.

II. CAUSA JUSTA: da gremo v vojno iz pravičnega razloga; popolnoma moramo biti prepričani, da sta resnica in pravica na naši strani; to tudi pomeni, da smo popolnoma prepričani, da nasprotna stran vodi krivično vojno.

III. INTENTIO RECTA: da je namen čist, pravilen in vojni postopek uravnovešen; z vojno zasledujemo odpravo objektivnega zla in skupno dobro ter se izogibamo zlim dejanjem; med vojno ne smemo slediti namenom, kot so: kraja in bogatenje na račun vojne, izživljanje in nasilje nad nedolžnimi, večanje sovraštva in maščevalne sle, zasebni obračuni in prevare.

Tomaž Akvinski v svoji Summi posebej opozori, da sta lahko kdaj dana prva dva pogoja za vojno, tretji pa ne. Če ni pravilnost v namenu in v postopkih, vojna ni pravična, čeprav jo je sklicala legitimna avtoriteta in je njen cilj osvoboditev nekega naroda izpod zle tiranije. Tomaž še razvije vprašanje, če je gverilska vojna („postavljanje zasede“) moralna ali nemoralna. Njegov sklep je: če je vojna pravična, je tudi vojskovanje „iz zasede“ dopustno.

Tomistični nauk o pravični vojni, ki ga povzema tudi civilni jus ad bellum, se v novejši dobi razvije v sedem pogojev za pravično vojno (po Pie Régamey: Non-violenza e coscienza cristiana, Roma 1962). Vsi morajo biti enako in istočasno uresničeni. Če manjka samo eden od sedmih, vojna ni pravična. Pogoji so:

1. da je pravičen razlog;

2. da se pravilnost namena ohrani ves čas spopada;

3. da je vojna zadnje sredstvo, ki smo ga uporabili, potem kot smo izčrpali vsa diplomatska in mirovniška prizadevanja (dokler je kanček upanja na politično rešitev spora, ne smemo v vojno);

4. da so uporabljena vojaška sredstva primerna (nobenih sredstev za množično uničevanje, nobenih taktik, ki predvidevajo uporabo civilnega prebivalstva,...);

5. da je z vojno pridobljena dobrina za ljudi večja od z vojno povzročene jim škode (popolnoma opustošeni deželi z ogromno mrtvimi vojaška zmaga malo koristi);

6. da je vojaška zmaga zanesljiva (zgolj vojaško izzivanje močnejšega nasprotnika je nekoristno in nemoralno, zlasti če se nasprotnik v povračilo znaša nad civilnim prebivalstvom);

7. da je končni mirovni dogovor pravičen do mere, da se oboroženi spopad ne bo ponovil (vojna ni zaključena in ni imela smisla, če je zgolj ustvarila podlago za naslednjo vojno).

Partizani, domobranci in teritorialci

Takoj vidimo težave za partizane in domobrance. Moje skromno mnenje je, da nobena od teh dveh vojaških formacij ne pride skozi sito treh Tomaževih kriterijev, še manj skozi sito sedmih novejših pogojev za pravično vojno. Če pri pravičnem razlogu za vstop v oborožen spopad še lahko najdemo elemente, ki opravičujejo partizansko in domobransko prijetje za orožje, se pri legitimni avtoriteti in pravilnosti namena pojavi veliko vprašajev, slika se zamegli, hitro smo v polju nedopustnega in nemoralnega. Poglejmo razpredelnico:

	CAUSA JUSTA	LEGITIMA AUCTORITAS	INTENTIO RECTA
partizani	Upor proti okupatorju	Protiimperialistična fronta / OF? Od Moskve vodena KP?	Izvedba revolucije? Medvojni in povojni poboji političnih nasprotnikov ter povsem nedolžnih ljudi? Izpostavljanje civilnega prebivalstva?
domobranci	Obramba pred revolucionarnim nasiljem	Jugoslovanska vlada? Od okupatorja potrjena lokalna oblast?	Državljanska vojna? Vojaško sodelovanje z okupatorjem? Izpostavljanje civilnega prebivalstva?

Povsem drugače je pri slovenski Teritorialni obrambi oz. Slovenski vojski, ki je junija in julija 1991 z orožjem pred JLA ubranila komaj rojeno slovensko državo. Tu se rišejo poteze „pravične vojne“. Težko se je strinjati s tviterašem T. M., sicer veteranom vojne za Slovenijo, da je slovenska stran „začela“ z agresivnimi dejanji. Enako se je težko strinjati, da bi jugoslovanska armada itak odšla in da ne bi bilo potrebno iti v oborožen spopad.

Morda lahko nekaj dvoma sproži 6. pogoj: t.j. o prepričanosti v zanesljivost svoje zmage. So naši odgovorni junija 1991 bili prepričani, da bo spopad uspešen in da ne bo prišlo do dolgotrajne vojne z mnogimi mrtvimi in hudo škodo (kar se je kasneje zgodilo v Bosni)? Danes vemo, da je spopad bi kratek in uspešen ter da je pridobljena dobrina odtehtala povzročeno škodo, čeprav nam je vsakega mrtvega človeka na eni in drugi strani zelo žal. Vemo tudi, da je vojna bila zaključena na način, da se v taki konstelaciji deležnikov več bo ponovila (za vojno v Bosni tega žal ne moremo reči). Toda po bitki biti general ni težko.

* Avgusta 2003 sem v tedniku Družina objavil sestavek o tem, ali lahko vojaško posredovanje zahodnih sil v Iraku obravnavamo kot pravično. Zapisal sem, da glede na katoliški nauk o pravični vojni katoličani t.i. „druge iraške vojne“ ne moremo odobravati. Julija 2011 sem za isti tednik napisal sestavek o partizanih in domobrancih. Zapisal sem, da so oboji imeli prav, ko so branili sebe in dom: eni pred okupatorjem, drugi pred revolucionarnim nasiljem; oboji pa tudi svojo zmoto: eni zaradi revolucije, drugi zaradi vojaškega sodelovanja z okupatorjem.
** Foto B.C.: Ribniški vrh na Pohorju.  

Katoliški etos in blagostanje

V sredini letošnjega februarja je revija Moje finance objavila lestvico 211 slovenskih občin, kjer se najbolje živi. Ker gre za gospodarsko revijo, je poglavitni kriterij razvrščanja občin seveda gospodarski, h kateremu so dodani še štirje: stanje prebivalstva, zdravje, infrastruktura in odsotnost kriminalitete. Na prvih šestih mestih so naslednje občine:

1. Železniki,
2. Cerklje na Gorenjskem,
3. Žiri,
4. Gorenja vas – Poljane,
5. Škofja Loka,
6. Komenda.

Ker so visoko ocenjene še druge gorenjske občine iz okolice Kranja, lahko rečemo, da se pri nas najbolje živi v pasu, ki gre od Žirov do Komende, od Spodnje in Zgornje Sorice do Adergasa.

Poznavalcu cerkvenega življenja takoj pade v oči, da »najbolje živeči« pas ni daleč od »verujočega« pasu; da se torej pas gospodarsko, demografsko, zdravstveno, infrastrukturno in varnostno najboljših slovenskih občin pokriva s pasom župnij, ki so versko stabilne, nekatere med njimi tudi pastoralno nadpovprečne. 

Naključje? Očitno ne. Poglejmo v druge regije. Po izračunih Mojih financ se na Dolenjskem najbolje živi v Novem mestu, ki je z 8. mestom na lestvici tudi najviše postavljena mestna občina. Pomnimo, da je Novo mesto najmanj sekularizirano med slovenskimi industrijskimi mesti. Na Štajerskem se najbolje živi v Nazarjah in v Zrečah, v dveh krajih, ki dobro ohranjata katoliško identiteto in tradicijo. Pogled na primorski konec razkrije, da se nadpovprečno dobro živi tudi na Vipavskem, ki prav tako beleži lepo pastoralno statistiko. 

Iz obravnavane lestvice ne bomo delali »dokaza« o katoliški gospodarski in politični odličnosti. Ne bomo se prenaglili že zato, ker ista lestvica pokaže nekatera domnevno »ateistična« okolja (npr. Ljubljana), v katerih se zelo dobro živi, ter kakšno tradicionalno katoliško okolje (npr. kosi Haloz, Prlekije in Prekmurja), ki visi na repu lestvice. Bomo pa odločno bolj samozavestni, ko nam bodo naslednjič kakšni razlagavci solili pamet o tem, da sta si katoliški etos in gospodarski razvoj vsaksebi. Slika je obrnjena: katoliški etos spodbuja splošni razvoj.

Še to. Obstaja razvpita teza o »protestantski etiki in duhu kapitalizma«. Ali ne bi bilo moč pri nas razviti tezice o »gorenjski katoliški etiki in blagostanju«?


* Besedilo je bilo najprej objavljeno 11. 6. 2017 kot uvodnik v tedniku Družina.

„No future“ in „Born to Kill“ nista verza iz Korana

Olivier Roy (YouTube) 

Za vzpon islamskega terorizma eni krivijo zahodni imperializem in brezdušni kapitalizem, drugi pa krivijo islam kot tak ter migracije. Toda bolj natančna sociološka analiza mladih Evropejcev, ki jih je očaral terorizem, nam razkrije nekaj drugega: nismo toliko priča radikalnemu islamu, kot smo priča islamizirani radikalnosti.

Olivier Roy je francoski sociolog in politolog, poznavalec islama, ki je lani izdal v več jezikov prevedeno knjigo Le Djihad et la mort (Džihad in smrt). Hitro je odmevala njegova teza, da islamski terorizem evropskega porekla ni posledica neuspele integracije muslimanov v evropsko družbo. Roy ugotavlja druge dejavnike. Da se nek v Evropi rojeni mladenič arabskega porekla odloči za samomorilski atentat, izhaja bolj iz njegove nihilistične fascinacije z nasiljem in smrtjo kot pa iz verskih idej; bolj iz skrajno uporne drže in fantazije o lastni herojski smrti kot pa iz Korana. Z drugimi besedami: najprej je pri mladih nagib k radikalizaciji (povpraševanje), nato nastopi skrajni islamizem (ponudba), s katerim povprašujoče mlade zvabijo organizirane teroristične organizacije.

Roy, ki je analiziral 100 dosjejev v Evropi rojenih teroristov, opozarja, da noben atentator oz. tisti, ki je to nameraval postati, pred radikalizacijo ni bil posebej veren, nobeden ni bil aktiven v islamskem prozelitizmu ali dobrodelnosti, niti zraven v pro-palestinskih protestnih gibanjih. Radikalizacija se ni zgodila v mošejah (razen v nekaj primerih v Angliji), temveč v malih obrobnih skupinah in preko interneta. Radikaliziranci so svoje spreobrnjenje v islam radi pokazali navzven (oblačilo, brada), a to še ni pomenilo, da imajo namen redno in resno prakticirati islamsko vero.

In kje se vključita Al Kaida in Islamska država? Vključita se z naracijo o epskem boju proti zlu in s fantazijsko ponudbo smisla, vključita se z estetiko nasilja in ponudbo samomorilskega herojstva, kar je mladim blizu iz video igric in filmov.

Ob prevodu Royeve knjige v italijanščino je revija Tempi objavila intervju z avtorjem (link). Iz intervjuja prevajam in podajam nekaj pomenljivejših Royevih stavkov.

O odnosu med begunci in ekstremisti:

Olivier Roy: Nikjer niso begunci tisti, ki bi polnili militantne vrste radikalizirancev. Radikalizacija je pojav, ki je lasten drugi generaciji migrantov. Begunci so običajno ubežali državljanskim vojnam in so manj dovzetni za klic ideoloških ekstremizmov. Skratka, radikalci ne marširajo v smeri Zahoda, radikalci so tu rojeni; skupaj s spreobrnjenci, seveda.

O tem, da je radikalizacija in fascinacija z nasiljem eno, naslomba na islam pa drugo:

Olivier Roy:  Ne moremo reči, da „skoraj vsi radikalci“ prihajajo iz muslimanske migracije. Naletimo na mlade muslimane v svetu rap glasbe in uličnih band, ki niso šli skozi sito džihadistične radikalizacije. Na primer, v Marseillu se je pojavil mladinski banditizem, ki je zamenjal tradicionalno mafijo ali se povezal z njo, česar cena je na desetine mrtvih vsako leto. Toda Marseille beleži eno najnižjih stopenj islamistične radikalizacije med mladimi muslimani. Ni versko poreklo tisto, ki razloži pojav radikalizacije.

Terorizem je vendarle islamski; zato o tem, kaj lahko naredijo mošeje:

Olivier Roy: Dvoje različnih vprašanj moramo upoštevati. Prvo je vprašanje konkretnega kraja, kjer se oblikujejo radikalne skupine. Vemo, da praviloma – z nekaj izjemami – imajo mestna četrt, telovadnica in zapor večjo vlogo kot mošeje. Drugo vprašanje je vprašanje legitimnosti verske govorice, s katero manipulirajo radikalci. Na tej točki lahko ima mošeja nalogo, da radikalcem odvzame versko legitimnost. Res je, da radikalcev ne more prepričati nek zmeren teolog, ki oporeka njihovemu pojmovanju džihada in mučeništva. Radikalizma ne moremo premagati s katekizmom. Kljub temu lahko mošeje odigrajo pomembno vlogo pri izolaciji radikalcev in njihove logike od množice muslimanov.

O napačnem boju proti terorizmu, ko izganjamo versko iz javnega življenja:

Olivier Roy: Nikoli ne bomo mogli preprečiti mladim, da se radikalizirajo, moramo pa storiti, da njihov radikalizem ne dobi družbene baze. In tu imajo mošeje pomembno vlogo. Kajti če se trudimo, da bi verski element izgnali iz javnega prostora, da bi se tako borili proti terorizmu, kot delamo v Franciji, potem damo verski element v roke radikalcem.

O tem, da bolj kot teologija v boju proti radikalizaciji in terorizmu pomagajo politika, etika, vzgoja ter re-socializacija religije v sekularizirano družbo:

Olivier Roy: Problem je političen, rekel bi, etičen. Gre za soodgovornost sovernikov v določeni eri. Mnogi muslimani so potrebovali čas, da so razumeli sodobni islamski radikalizem. Enako so potrebovali čas mnogi nemuslimani: tako tisti z leve, ki krivijo predvsem zahodni imperializem; kot oni z desne, ki krivijo Koran. Na tisoče je teoloških obsodb radikalizma, ki so jih izrekli muslimanski verski voditelji po 11. septembru. Toda problem je znati in moči nagovoriti mlade, ki jih je očaral radikalizem. Ni problem objaviti velikih deklaracij v slogu „islam je religija miru“. V bistvu potrebujemo družbeno delo imamov in pridigarjev, ne izjav ex cathedra verskih avtoritet, ki so pogosto brez ugleda zaradi njihovega sodelovanja z avtoritarnimi režimi. Gre za ponovno socializacijo verskega v sekularizirane družbe. Kajti danes je za mnoge mlade ravno verski ekstremizem najbolj radikalna oblika družbenega uporništva.

O tem, da bi morali manj govoriti o socialnih problemih in več vedeti o duhovnih:

Olivier Roy: Nagib k smrti se aktivira bolj zaradi duhovne in kulturne praznine kot zaradi revščine. Skratka, vedno govorimo o socialnih problemih, nikoli pa o moralnih in duhovnih. Religija ni zgolj zatočišče, religija je lahko tudi potreba, oblika samouresničitve, tudi samomorilske uresničitve, kot je v primeru islamističnih radikalcev. Ko ponudba (džihadizem) sreča povpraševanje, ki močno korenini v nihilistični in zelo zahodni mladinski kulturi, potem bolje razumemo prehod k dejanju. Mladinska kultura sama po sebi seveda ni samomorilska, je pa močno zakoreninjena v estetiki nasilja, v kultu lastne uresničitve, v iskanju nekega skrajnega bivanjskega vrhunca. „No future“ in „Born to Kill“ nista verza iz Korana.

Duhovnik za jutri

DUHOVNIK ZA JUTRI

Razmišljanje ob Dies santificationis* za duhovnike mariborske nadškofije

7. junij 2017, Sv. Trojica v Slovenskih goricah

Spoštovani gospoda nadškofa, spoštovani sobratje duhovniki! Najprej moja zahvala odgovornim za izkazano mi zaupanje, da vas danes, v tem lepem svetišču Sv. Trojice, za dobre tri četrt ure nagovorim. Bilo mi je rečeno, naj bo moje razmišljanje bolj pričevanje kot predavanje. Pričevati - to je po eni strani lažje kot predavati. Vsaj v izhodišču govoriš o nečem, kar naj bi poznal; govoriš o sebi, o svoji duhovniški izkušnji; lahko se brezmejno razgovoriš. A po drugi strani je lažje predavati. Če predavaš, si v „varni“ vlogi predavatelja; če pričuješ, se osebno izpostaviš.

Duhovnik za jutri. Kdo je duhovnik in kakšne ideale naj zasleduje, ti je več ali manj poznano. Toda kaj prinaša jutrišnji dan? Kaj lahko sploh danes storiš za jutri, ko pa ne veš, kakšen bo? Veliko prerokov je bilo, ki so napačno napovedali cerkveno in posledično duhovniško prihodnost. Eni so na primer napovedovali 100 % smrt Boga, arhiviranje religije, skorajšnji konec Cerkve. Spomnim se nekega partijca z naše vasi, s katerim smo tu in tam združili moči pri kmečkih opravilih. Konec sedemdesetih je bilo, ko smo spravljali silažo, vmes je napovedal takole: „Še teh par starih mam umre in v naši vasi bo konec z vero.“ Spodletela prerokba št. 1. Ali pa nekega bogoslovca s konca osemdesetih se spomnim, ki je bil prepričan, kako bo Slovenija po padcu komunizma ter odcepljena od Jugoslavije hitro in docela nazaj katoliška. Spodletela prerokba št. 2.

V šestih točkah bom nanizal razmišljanje, ki je obenem pričevanje.


1. Duhovnik za jutri v času, ko se zdi, da si obroben in odveč

Prihodnost je Božja in edina zanesljiva pot, da si duhovnik za jutri, je, da si božji duhovnik. Toda kako božji? Vprašanje se zdi neumestno, morda je znak moje šibke vere, vendar tu je in večkrat se zalotim, da mu dovolim vstopiti v mojo glavo.

Smo namreč generacija duhovnikov, ki živi – če povem s papežem Frančiškom - „ne čase sprememb, temveč spremembo časa“. Smo v prelomu epohe in nekakšna dezorientiranost je zato normalna. Kako biti božji mož, ko je Bog po dekretu filozofov in zahodne politične elite uradno mrtev, v bistvu pa na tisoč načinov – seveda necerkvenih in neklerikalnih načinov - spet živ?

Biti božji duhovnik v družbi, ki je bila cela, bodisi po naravni bodisi po uradni poti, naslonjena na Boga, je bilo lažje. Protokol tvoje „božjosti“ je bil spisan vnaprej in več sto let v veljavi. Sledil si protokolu (celibat, brevir, obleka, pozdrav „hvaljen Jezus“, duhovniške naloge v cerkvi in župnišču, prvi sedeži na civilnih dogodkih,...) in zdelo se je, da si dobro zastopal Boga. Biti božji duhovnik v družbi, ki Boga ne potrebuje ali se mu celo upira, je drugo. Še vedno se najdejo taki, ki jim je všeč stari protokol in te bi radi videli kot lepo obritega gospoda v dolgi črnini s pridihom odmaknjenosti in nezemeljske oblasti. Toda vse več je tistih, za katere si obrobna figura in jim je vseeno, če si v talarju ali v kavbojkah. Ne stari ne moderni protokoli ti ne pomagajo, da bi jim bil pomenljiv, ker jim tudi Bog ni pomenljiv.

Če nadaljujem z obleko. „Sprememba časa“ se pozna tudi po tem, da duhovniki več ne vemo, kako naj se oblačimo. Sam zase priznam, da sem po dobrih dvajsetih letih duhovništva še vedno zmeden in neodločen, kakšen slog naj imam. Opazil sem, da niham med dvema dobama: pride doba črne srajce in kolarja, potem pride doba kariraste srajce. Nihanje v srajcah, ki na nek način izraža nihanje in stisko duhovnika, ki vedno znova išče svoje mesto med ljudmi. Vedno znova v želji po potrditvi in vedno znova v strahu, da bi doživel zavrnitev. Pa ne zaradi sebe! K iskanju potrditve te žene višji zakon, po katerem predstavljaš Boga, in če si ti potrjen, je potrjen tudi Bog. Če v svojem okolju te osnovne družbene potrditve ne dosegaš, se ti zdi, da si slab duhovnik in da si ti kriv, da je „manj“ Boga. Ukleščen si med dvoje pritiskov: s strani ljudi in s strani – če mi je dovoljeno tako reči – transcendentalnega Nad-jaza.

Zavrnitve so tu in so redne. Bolijo zlasti, ko se te mladi, ki so še lani bili pri birmi ali so celo ministrirali, zdaj, ko so v srednji šoli, izogibajo, kot da si kužen. Ko si zaznamovan kot „čudak iz farvoža“, se kaj hitro lahko zgodi, da se tako tudi začneš obnašati. Se vam je že zgodilo, da ste se sami umaknili na drugo stran ulice, da ne bi srečali mladih iz lastne župnije, ker jih niste hoteli spraviti v zadrego pred njihovimi sošolci iz srednje šole? Meni se je že. Ponosen na to nisem. Cankarjanska situacija je bila. S tem, da ne vem, če sem bil Cankar, ki se sramuje svoje matere – svojega ljudstva, ali sem bil mati, ki noče svojega Ivana spraviti v škripce pred sošolci. Ostane mi upanje, da so mladi ob mojem umiku na drugo stran ulice zaznali uvidevnost in da bodo nekoč to uvidevnost cenili. Moj Bog je nenazadnje nenasilni in nevsiljivi Bog, utelešena Uvidevnost.

2. Demon žalosti preži na duhovnika

Na Nemškem o vsaki stvari naredijo raziskavo in so jo kakšno leto nazaj naredili tudi o psihološkem stanju duhovnikov. Nemški duhovniški zbor je postaran, sekularizacija napreduje in v zadnjih letih so škofije združevale župnije, združevale duhovniške moči, jih učile timskega dela,... Rezultat, ki ga je pokazala raziskava? „Pomanjkanje prestiža,“ so rekli raziskovalci. Duhovnik je bil vzgojen za voditelja skupnosti in za enega najbolj markantnih osebnosti na določenem teritoriju. Zdaj gre družba mimo njega, on sam pa se „gnete“ skupaj z drugimi duhovniki v nekem večjem župnišču; ne ve, kaj točno so njegove kompetence; ljudje na vratih iščejo nekoga drugega, mlajšega, bolj komunikativnega. Njegov ponosni spomin je prizadet: „Nekoč sem nekaj veljal, danes ne več ne veljam nič.“ … Že vidimo demona žalosti, ki bo planil iz zasede.

Demon žalosti oz. „demon duhovne naveličanosti“ - kot podobni zli sili pravi Evagrij Pontski – rad dobi krila predvsem zaradi slabe pastoralne statistike. Če si bil dolgo na eni župniji, je lahko zadeva precej boleča. Župnijo si sprejel, ko je bila v cvetu pokoncilske moči in prenove, cerkev pa vsako nedeljo nabita do zadnjega kotička, zdaj naj bi to polprazno in utrujeno strukturo oddal nasledniku, če bi ga sploh imel. Si bil slab gospodar? Slab duhovnik? Se bo ob vesoljni sodbi, ko se bosta tresla nebo in zemlja, reklo, da ti, mali štajerski duhovnik, nisi opravil od samega Boga zaupane ti naloge?

Bodimo pozorni in spreglejmo nakano. Hudič pastirja udari dvakrat. Prvič, ko mu spelje ovčice iz staje; drugič, ko mu pošlje demona žalosti in obupa, da se počuti krivega, ker v staji ni ovčic. Drugi udarec je lahko usodnejši.

Nepomemben, zavrnjen in posledično žalosten. Bo to tvoja usoda, spoštovani duhovnik? Bo to dediščina, ki jo boš predal jutrišnjemu dnevu? Nikakor.

3. Kjer nevarnost je, raste rešilno tudi

Znani so verzi bogoiščočega pesnika Friedricha Hölderlina: „Wo aber Gefahr ist, wächst das Rettende auch.“ Slovensko: „Kjer nevarnost je, raste rešilno tudi.“ Po pavlinsko: kjer je stiska, tam se množi tudi milost. Da sta si „nevarnost“ in „rešilno“ blizu, se je več kot enkrat potrdilo. Sam sem – tako kot še kdo izmed nas - malo ljubiteljskega zgodovinarja. Zgodovina mi pomaga, da vidim, kako krize porodijo nove in boljše čase, z drugimi besedami, skozi zgodovino Cerkve vidim, da je velikokrat bil cerkveno-religiozni sistem v krizi, Svetu Duh pa ni bil v krizi.

V Zgodovini slovenskega naroda Josipa Grudna beremo o ljubljanskem škofu, ki je okrog leta 1530 zapisal, da ne ve, komu naj bo škof, saj nima duhovnikov, sistem pa je v splošnem disciplinskem razsulu. Zadeve so se takrat s človeškega zornega kota zdele brezizhodne - tu je bila še kuga, pa turški vpadi, pa verski razkol – toda na koncu je 16. stoletje porodilo čudovito dobo Cerkve, katere sad je nenazadnje današnja razširjenost krščanstva po vsem planetu.

Kardinal Walter Kasper v nekem svojem delu ugotavlja, da vsakih 500 leto Cerkev zaide v težek položaj in se celo zdi, da je konec z njo, potem pa se dvigne prenovljena in močnejša. Tudi današnja duhovna kriza ni drugačna od drugih petstoletnih kriz. Je hkratno zamiranje starega in rojevanje novega, Bog pa je isti. Namesto da jamramo, bodimo Bogu hvaležni, da je prav nas, pokoncilske duhovnike, izbral, da smo priče in protagonisti teh sprememb. Naša doba je pomembna in v njej smo pomembni mi. Sredi te krize klijeta Cerkev in duhovništvo jutrišnjega dne. Mi nismo luzerji... „Rešilno“ raste z nami.

Enkrat bo v nebesih srečanje vseh generacij lavantinskega klera in na teh področjih rojenih in delujočih duhovnikov. Eshatološki Dies santificationis, torej. Vstali bodo tisti iz generacije Antona Martina Slomška. In rekli bomo: „Ah, kako častitljiva generacija duhovnikov je bila to!“ Vstali bodo oni iz časa knezoškofa Mihaela Napotnika in politika Antona Korošca. Polni občudovanja bomo rekli: „To so bili možje, ki so vodili slovenski narod skozi mnoge preizkušnje.“ Potem bodo vstali mučeni in preganjani duhovniki iz časa druge svetovne vojne in komunizma. Čutili bomo sveti srh spoštovanja do njih. Komaj bomo upali dihati. (Naj spomnim: v zadnjem Reporterju lahko preberete članek Iva Žajdele, kako je povojna psihiatrija nekatere duhovnike mučila in uničila z elektrošoki - o tem doslej nismo vedeli skoraj nič.) No, prišla bo na vrsto naša generacija. Počasi in obotavljajoče se bomo vstajali, kot oni dezorientirani nebodigatreba, ki je zadnji smuknil na prizorišče gostije. Toda o nas se bo reklo: „Vi ste največji. Vztrajali in delali ste v času odpadništva in zdolgočasenih duš. Vztrajali ste in ohranili luč vere, ko se je zdelo, da je Bog tiho odšel iz naše zelene dežele. Vaša preizkušnja je bila najhujša, ker je bila najbolj zahrbtna.“

4. Moja absolutno prva naloga za danes in za jutri: ohraniti vero in molitev

In že govorim o prvi in absolutni nalogi, ki jo kot duhovnik v teh časih imam: to je, da ohranim in krepim svojo vero v troedinega Boga. Nekako se domneva, da je vera pri duhovniku vedno trdna in jasna. On je vendar „profesionalni vernik“. Toda kako malo je potrebno, da podvomiš, zatrepečeš, in namesto Boga začutiš praznino okrog sebe.

Pričujem. To leto sem za birmo pripravljal 34 birmancev iz dveh razredov. Pred božičem smo seveda imeli sveto spoved. Dva dni pred spovedjo zvem, da birmancev ne bo, ker da gredo v Maribor gledati neko predstavo in božične lučke. Spoved je bila napovedana pri prejšnjem verouku, oznanjena v nedeljo in zgodila bi se znotraj dogovorjenih urnikov za verouk, ki so daleč od šolskih urnikov. Da si je šola izmislila popoldanski izlet, me ni vrglo iz tira, temveč, da nihče od 34 birmancev in njihovih 70 staršev ni bil voljan ali razsvetljen, da bi v šoli dvignil roko in rekel: „Ne moremo v Maribor. Imamo božično spoved.“ Naenkrat se mi je zdelo, da sem sam. Edini, ki pripravlja sveto birmo, medtem ko oni pripravljajo nekaj drugega. Edini, ki v našem kraju še „opleta“ s tem Bogom, še spominja na Boga, še verjame v zakramentalno milost in odpuščanje grehov, medtem ko je novim generacijam za te „stvari“ vseeno. In že se vprašam, če nisem jaz malo čuden, vsi drugi pa normalni; jaz kompliciran in zatežen, vsi drugi pa sproščeni in spontani. Češ: „Kaj je narobe s tabo, župnik?“

Zgodilo se je, da sem ob zadnjem božiču zaradi žalosti ob „izdaji“ birmancev ne šel na tradicionalni božično-novoletni koncert, ki ga pripravljajo v našem kraju. „Jaz nisem figura za v prve vrste na romantičnih koncertih, jaz sem vendar spovednik,“ mi je rojilo po glavi, ko sem opravičeval svoj „bojkot“.

Prvi korak sta negotovost in žalost. Naslednji korak je, da se ob splošni brezbrižnosti duhovne ležernosti in vseenosti nalezeš še sam. Zlohotni črv rije po duši naprej. Sčasoma podvomiš v delovanje Boga v teh časih in med tvojimi ljudmi, podtalno pa lahko že dvomiš v Boga samega. To ni hec. V Angliji imajo pastorji, ki so izgubili vero v Boga, svoj internetni forum. V pastorski službi vztrajajo zaradi plače, ker morajo preživeti svoje družine, osebno pa ne verjamejo več. Še dobro, da je pri roki internet. V anonimnosti spleta lahko izrazijo svojo razklanost.

Kako boš veroval, če ne moliš? Ko smo l. 2011 delali dokument Pridite in poglejte, smo iz številk, ki so jih dale raziskave, zlasti tista od Paula Zulehnerja, z osuplostjo ugotavljali, kako Slovenci ne molimo več. V dokument smo zato zapisali, da bi na Slovenskem vsi morali v veliko šolo molitve. Vsi! Z nami duhovniki na čelu.

Ves čas si pravimo, da premalo molimo, tega se duhovniki tudi spovedujemo, komaj pa si upamo odpreti vprašanje, čemu je tako. Če se mož in žena pogovarjata malo ali nič, razlog ni površen. Enako je pri duhovniški molitvi. Razlog ni površen, recimo, tisti vedno pripravljeni izgovor: „Imam premalo časa.“ Razlog za duhovniško ne-molitev bo globlji. Če mi molitev ni privlačna, je to lahko, denimo, zato:
- ker je lahko molitev v bogoslovju služila za nadzor nad menoj;
- ker sem se iz okolja nalezel duhovne vseenosti in je osebna vera vse šibkejša;
- ker ne morem iz svoje grešnosti in sem v stanju zapacanosti ter skrivanja pred Bogom;

- ker nekje v globini Bogu, temu „trdemu Gospodarju“, zamerim, da sem zaradi dela na „Njegovi“ župniji utrujen, izčrpan, s prezgodnjo diagnozo nečesa hudega;
- ker ...

Ohrani vero in poglobi molitev, pa boš duhovnik za jutri in za vse čase.

5. Sem gradil prihodnost Cerkve, ko sem obnavljal stavbe? Sem.

Naslednja in enako pomembna naloga, da boš duhovnik za jutri, je, da preklopiš – kot nas uči papež Frančišek v Veselju evangelija – iz administrativnega modusa na misijonarski modus. Ljudi ni k maši, ker imajo težave z vero. Težave z vero pa imajo, ker so izgubili stik z oznanilom. Oznanila pa ne slišijo, ker ni oznanjevalcev. Mi smo vajeni biti vzgojitelji za zakramente, se pravi, spremljevalci ljudi, ki imajo vero; zdaj bomo morali odločno bolj biti oznanjevalci, se pravi, tisti ki vabijo in spodbujajo k veri one, ki vere nimajo ali pa jo imajo v polovičarski in konfuzni obliki.

O preklopu na misijonarstvo in novo evangelizacijo pravzaprav govorimo že dolgo. Zdi pa se, da ga nismo zmožni in smo zato dodatno zafrustrirani. Neredko podajamo mnenje, da smo preveč obnavljali zgradbe. „Nevarnost“ administracij in obnov je, da ti zmanjka moči za oznanjevanje. Kot župnik dveh župnij sem v dobrem desetletju dal dvigniti en zvonik za celih 12 m ter izdelati nove strehe na 3 cerkvah in 3 drugih objektih. Poleg ostalega, povprečno ena nova streha na vsaki dve leti. A ostane še ena: na župnišču, v katerem živim. Ko sem jo pred nekaj dnevi opazoval in štel poškodovano opeko, me je obšlo, da bi poklical škofa in dejal, da se ne grem več. Sit sem prosjačenja, sit živčkanja, sit menežiranja obnov objektov. Ko obnavljaš, ti ljudje sicer ploskajo, kot so nekoč ploskali gladiatorju v areni; ko potem sediš v spovednici, si že precej sam in se lahko cela generacija birmancev požvižga nate; ko ti zdravnik pove diagnozo, si čisto sam... Ni mi več do tega.

Spet bom uporabil Hölderlinovo: „Kjer nevarnost je, raste rešilno tudi.“ In kje je „rešilno“ pri obnovah? Je naš „administrativni“ način pastorale res povsem nemisijonarski? So obnove cerkvenih zgradb brcanje v meglo? Ne bi rekel. Tudi pri obnovah sem duhovnik za jutri. Sakralni objekti niso zgolj objekti, so simboli, so – kot bi rekel filozof Paul Ricoeur – žive metafore. Metafora je po Ricoeurju pomensko jedro simbola s koreninami v predbesedju. Metafora sporoča o nečem, kar presega besede. In je živa, saj nujno govori in bo nujno govorila in vedno bodo oni, ki bodo zaznavali njeno sporočilo. Obnovljeni cerkveni objekti so žive metafore in govorijo jezik vere in lepote. Jezik vere, ker je vera v Boga tista, ki jo ljudje izražajo, ko obnavljajo cerkvico na hribu; jezik lepote, ker svoj prostor z lepo arhitekturo odevajo v Božjo lepoto.

Cistercijanec Branko Petauer je fotograf. 29. oktobra 2016 zelo zgodaj zjutraj – beremo na njegovem FB profilu - se je odpravil k Sv. Tomažu nad Praprotnim, da bi ob sončnem vzhodu poslikal to cerkvico v škofjeloških hribih s Kamniško-Savinjskim gorskim kompleksom v ozadju. Ko je prišel tja, so tam že bili češki in poljski fotografi, in za konec je gor prispel še en kombi – ne moreš verjet! - Kitajcev. Vprašam vas: Bi Čehi, Poljaki in Kitajci slikali tisti kos slovenske krajine, če ne bi bilo v ospredju cerkvice? Skoraj zagotovo lahko rečemo, da ne bi. Tempelj vrh hriba je predbesedni dej in univerzalna metafora o človekovem hrepenenju po Presežnem. Vsakič ko popotniku ponese pogled na cerkvico na hribu - kot je, recimo, meni in še komu danes z avtoceste poneslo pogled na malečniško lepotico – in ko ta pogled tam ostane sekundo več, kot je treba, lahko govorimo o mini smrti ateizma.

To vam pravim, da se vam ne bi zgodilo, da bi obžalovali, da ste toliko obnavljali. Obžalujete lahko, da ste toliko delali sami, da obnov niste znali delegirati, da ste si zaradi zidarstva uničili prebavo, ne smete pa obžalovati, kar ste zemeljskega storili za presežno Lepoto, ki bo govorila še sto, dvesto ali tristo let... In govori že zdaj, kot smo videli, celo Kitajcem.

6. In če se kot duhovnik podam v okolje tehnoloških pospeškov in kibernetičnih presežkov?

Ena „nevarnost“, ki je postala „rešilno“, so bile naše obnove. To „rešilno“ ni dovolj. Klic k spreobrnjenju od administracije k oznanjevanju ostane. Pred nami so nekateri večni izzivi, denimo, mladinska in družinska pastorala; ter nekateri zelo novi izzivi, denimo, internet. Res je, da je naša pastoralna ekonomija naravnana na obrede. Ko se začneš ukvarjati s kakšno manj obredno in bolj oznanjevalno pastoralo, si boš povečal stroške, prihodke pa lahko celo zmanjšal. Da je temu tako, vam kot duhovnik, ki vztraja v mladinski pastorali, zagotavljam. Če hočeš, da denar odteka od tebe, delaj z mladimi; če hočeš, da denar ostaja pri tebi, sedi v pisarni, čakaj na pogrebe.

Toda če bo denar imel komando v naših pastoralnih izbirah in slogih, smo brez prihodnosti. Nismo duhovniki za jutri.

Pri obnovah smo videli vzorec tega, kar smo delali, zdaj poglejmo vzorec tega, kar bi lahko delali. Eden izmed načinov, da zakorakamo v jutri, je vstop v internet. Starejšim duhovnikom so sodobne tehnologije ali neznana ali postranska reč. Morda predvsem „nevarnost“, brez sledu po „rešilnem“. Toda, vprašam vas:
- Ali veste, da zadnjega družinskega referenduma, ki se je zgodil na 4. adventno nedeljo 2015, krščansko humanistična opcija ne bi dobila, če ne bi bilo interneta?

- Ali veste, da naša pastoralna revija Cerkev danes dosega naklado 700 številk in ima precej slabe bralce, če pa zanimiv pastoralni članek obesiš na internet, ga ogleda/bere tudi do 3000 in več ljudi?
- Ali veste, da domnevno „ateistični“ svet na internetu vsake toliko časa sproži plemeniti val sporočil duhovnega značaja? Recimo, po islamističnih atentatih splet poplavijo pozivi Pray for Paris, Pray for London, Pray for Sweden,... Naenkrat človeštvo zahrepeni po molitvi in v njej sluti odgovor na nasilje in ideološko norost.
- Ali veste, da je med izumitelji interneta tudi duhovnik - pater Roberto Busa?

- Ali veste – in zdaj že veste – da so slovenske hribovske cerkvice, za katere obnove smo duhovniki darovali ogromno ur s prebavnimi motnjami vred, mali internetni hit, ki nagovarja tudi daljne Kitajce?

Sem dokaj „internetni“ duhovnik: blog, FB, TW,... Na prvo žogo bi rekli, da sem že zato, ker mi „šesti kontinent“ - kot pravimo svetovnemu spletu – ni tuj, pravcati duhovnik za jutri. Seveda tako hitro to ne gre. A vendar sem na spletu skoraj 20 let in za konec lahko popričujem o svoji navzočnosti v svetu tehnoloških pospeškov.

Čeprav sem zlasti na Twitterju – ki naj bi bil med socialnimi omrežji najbolj intelektualno šik - zaradi občasno res grdih napadov z leve in desne kdaj prizadet, je moja duhovniška izkušnja spleta pozitivna. Duhovnik, ki sproščeno in iskreno prisurfa v Omrežje, bo namreč s strani večine uporabnikov spleta zaželen. Še več. Ravno na internetu spoznaš, da je „v obtoku“ več Boga, kot ga kažejo pastoralne statistike tvoje župnije. Celo to si upam reči, da ti lahko tvoja navzočnost na spletu kakor skozi obris pokaže lik duhovnika za jutri. To je duhovnik, ki je izstopil iz stoletnega bojnega oklepa, in je danes eden izmed mnogih na svetovni tržnici idej in dobrih misli. To je duhovnik, ki ga spletni anonimneži klofutajo, a tam ostane nastavljajoč drugo lice. To je duhovnik, ki so mu mnogi hvaležni, da je med njimi, eden izmed njih, obenem pa je nezamenljivo drugačen – božji mož.

* Dies santificationis ali Dan duhovniškega posvečenja je dan, ko se duhovniki snidemo in se spominjamo svojega duhovniškega posvečenja ter skupaj s škofom obnovimo duhovniške obljube.
** Na sliki sv. Križ na Belimi Vodami. To je zadnja cerkev, ki jo je posvetil bl. Anton Martin Slomšek; in sicer v l. 1862, le šest tednov preden je umrl. Foto: B.C..

5 razlogov, zakaj Satan ljubi pornografijo

Ameriški kolumnist Tom Hoopes, doma iz Kansasa, je 22. maja 2017 na portalu Aleteia.org objavil sestavek „5 Reasons Satan loves pornography“. Tukaj je povzetek.

1. Satan ljubi pornografijo, ker sovraži svobodo

Kjer je pornografija, tam je nesvoboda. Mnoge ženske, ki nastopajo v pornografski kadrih, so prevarane, izkoriščane in izsiljevane. Svobodo izgubijo tudi uporabniki pornografije, saj postanejo od nje odvisni kot od droge.

2. Satan ljubi pornografijo, ker mu je všeč strukturni greh

Posamezno tako ali drugače grešimo vsi. A Satanu je bolj všeč, če greh postane sistemski, strukturni, družbeni. To je tisti greh, v katerega padajo različne skupine ljudi in kateri se zasidra v naši ekonomiji in kulturi.

3. Satan ljubi pornografijo, ker rad popači Božjo podobo

Satan deluje proti Bogu. A ker Bogu ne more škoditi, svojo jezo usmeri proti Božjim podobam: proti človeku, proti medosebnim odnosom, proti stvarstvu. S pornografijo dosega točno to: popači Božjo podobo v človeku.

4. Satan ljubi pornografijo, ker mu je všeč, če so ljudje podobni živalim

Demoni nimajo telesa in ga sovražijo. Toliko bolj ga sovražijo, ker je Beseda meso postala. Demonom je ljubo, če človeško telo degradirajo na živalsko raven. O tem pričajo tudi pripovedi eksorcistov.

5. Satan ljubi pornografijo, ker zelo rad uničuje nedolžnost otrok

Otroci z lahkoto prihajajo v stik s pornografijo. Odrasli storimo premalo, da bi bilo drugače. Zakaj? Tom Hoopes odgovarja: „Razlog je preprost: odrasli hočemo enostaven in anonimen dostop do pornografije. Bolj nas skrbi ohranjati tak pristop kot zaščititi naše otroke.“

„Demoni so kot napadalni insekti,“ zaključi sestavek Hoopes. „Njihov namen je le eden: priti v vaše duše in jih obrniti proti Bogu. Konzumirati pornografijo je kot odpirati osje gnezdo na svoji delovni mizi.“

- Izvirni članek v angleščini: https://aleteia.org/2017/05/22/5-reasons-satan-loves-pornography/

- Španski prevod: https://es.aleteia.org/2017/06/02/5-razones-por-las-que-satan-ama-la-pornografia-y-ninguna-es-el-sexo/
- Uporabljena fotka: avvenire.it