„No future“ in „Born to Kill“ nista verza iz Korana

Olivier Roy (YouTube) 

Za vzpon islamskega terorizma eni krivijo zahodni imperializem in brezdušni kapitalizem, drugi pa krivijo islam kot tak ter migracije. Toda bolj natančna sociološka analiza mladih Evropejcev, ki jih je očaral terorizem, nam razkrije nekaj drugega: nismo toliko priča radikalnemu islamu, kot smo priča islamizirani radikalnosti.

Olivier Roy je francoski sociolog in politolog, poznavalec islama, ki je lani izdal v več jezikov prevedeno knjigo Le Djihad et la mort (Džihad in smrt). Hitro je odmevala njegova teza, da islamski terorizem evropskega porekla ni posledica neuspele integracije muslimanov v evropsko družbo. Roy ugotavlja druge dejavnike. Da se nek v Evropi rojeni mladenič arabskega porekla odloči za samomorilski atentat, izhaja bolj iz njegove nihilistične fascinacije z nasiljem in smrtjo kot pa iz verskih idej; bolj iz skrajno uporne drže in fantazije o lastni herojski smrti kot pa iz Korana. Z drugimi besedami: najprej je pri mladih nagib k radikalizaciji (povpraševanje), nato nastopi skrajni islamizem (ponudba), s katerim povprašujoče mlade zvabijo organizirane teroristične organizacije.

Roy, ki je analiziral 100 dosjejev v Evropi rojenih teroristov, opozarja, da noben atentator oz. tisti, ki je to nameraval postati, pred radikalizacijo ni bil posebej veren, nobeden ni bil aktiven v islamskem prozelitizmu ali dobrodelnosti, niti zraven v pro-palestinskih protestnih gibanjih. Radikalizacija se ni zgodila v mošejah (razen v nekaj primerih v Angliji), temveč v malih obrobnih skupinah in preko interneta. Radikaliziranci so svoje spreobrnjenje v islam radi pokazali navzven (oblačilo, brada), a to še ni pomenilo, da imajo namen redno in resno prakticirati islamsko vero.

In kje se vključita Al Kaida in Islamska država? Vključita se z naracijo o epskem boju proti zlu in s fantazijsko ponudbo smisla, vključita se z estetiko nasilja in ponudbo samomorilskega herojstva, kar je mladim blizu iz video igric in filmov.

Ob prevodu Royeve knjige v italijanščino je revija Tempi objavila intervju z avtorjem (link). Iz intervjuja prevajam in podajam nekaj pomenljivejših Royevih stavkov.

O odnosu med begunci in ekstremisti:

Olivier Roy: Nikjer niso begunci tisti, ki bi polnili militantne vrste radikalizirancev. Radikalizacija je pojav, ki je lasten drugi generaciji migrantov. Begunci so običajno ubežali državljanskim vojnam in so manj dovzetni za klic ideoloških ekstremizmov. Skratka, radikalci ne marširajo v smeri Zahoda, radikalci so tu rojeni; skupaj s spreobrnjenci, seveda.

O tem, da je radikalizacija in fascinacija z nasiljem eno, naslomba na islam pa drugo:

Olivier Roy:  Ne moremo reči, da „skoraj vsi radikalci“ prihajajo iz muslimanske migracije. Naletimo na mlade muslimane v svetu rap glasbe in uličnih band, ki niso šli skozi sito džihadistične radikalizacije. Na primer, v Marseillu se je pojavil mladinski banditizem, ki je zamenjal tradicionalno mafijo ali se povezal z njo, česar cena je na desetine mrtvih vsako leto. Toda Marseille beleži eno najnižjih stopenj islamistične radikalizacije med mladimi muslimani. Ni versko poreklo tisto, ki razloži pojav radikalizacije.

Terorizem je vendarle islamski; zato o tem, kaj lahko naredijo mošeje:

Olivier Roy: Dvoje različnih vprašanj moramo upoštevati. Prvo je vprašanje konkretnega kraja, kjer se oblikujejo radikalne skupine. Vemo, da praviloma – z nekaj izjemami – imajo mestna četrt, telovadnica in zapor večjo vlogo kot mošeje. Drugo vprašanje je vprašanje legitimnosti verske govorice, s katero manipulirajo radikalci. Na tej točki lahko ima mošeja nalogo, da radikalcem odvzame versko legitimnost. Res je, da radikalcev ne more prepričati nek zmeren teolog, ki oporeka njihovemu pojmovanju džihada in mučeništva. Radikalizma ne moremo premagati s katekizmom. Kljub temu lahko mošeje odigrajo pomembno vlogo pri izolaciji radikalcev in njihove logike od množice muslimanov.

O napačnem boju proti terorizmu, ko izganjamo versko iz javnega življenja:

Olivier Roy: Nikoli ne bomo mogli preprečiti mladim, da se radikalizirajo, moramo pa storiti, da njihov radikalizem ne dobi družbene baze. In tu imajo mošeje pomembno vlogo. Kajti če se trudimo, da bi verski element izgnali iz javnega prostora, da bi se tako borili proti terorizmu, kot delamo v Franciji, potem damo verski element v roke radikalcem.

O tem, da bolj kot teologija v boju proti radikalizaciji in terorizmu pomagajo politika, etika, vzgoja ter re-socializacija religije v sekularizirano družbo:

Olivier Roy: Problem je političen, rekel bi, etičen. Gre za soodgovornost sovernikov v določeni eri. Mnogi muslimani so potrebovali čas, da so razumeli sodobni islamski radikalizem. Enako so potrebovali čas mnogi nemuslimani: tako tisti z leve, ki krivijo predvsem zahodni imperializem; kot oni z desne, ki krivijo Koran. Na tisoče je teoloških obsodb radikalizma, ki so jih izrekli muslimanski verski voditelji po 11. septembru. Toda problem je znati in moči nagovoriti mlade, ki jih je očaral radikalizem. Ni problem objaviti velikih deklaracij v slogu „islam je religija miru“. V bistvu potrebujemo družbeno delo imamov in pridigarjev, ne izjav ex cathedra verskih avtoritet, ki so pogosto brez ugleda zaradi njihovega sodelovanja z avtoritarnimi režimi. Gre za ponovno socializacijo verskega v sekularizirane družbe. Kajti danes je za mnoge mlade ravno verski ekstremizem najbolj radikalna oblika družbenega uporništva.

O tem, da bi morali manj govoriti o socialnih problemih in več vedeti o duhovnih:

Olivier Roy: Nagib k smrti se aktivira bolj zaradi duhovne in kulturne praznine kot zaradi revščine. Skratka, vedno govorimo o socialnih problemih, nikoli pa o moralnih in duhovnih. Religija ni zgolj zatočišče, religija je lahko tudi potreba, oblika samouresničitve, tudi samomorilske uresničitve, kot je v primeru islamističnih radikalcev. Ko ponudba (džihadizem) sreča povpraševanje, ki močno korenini v nihilistični in zelo zahodni mladinski kulturi, potem bolje razumemo prehod k dejanju. Mladinska kultura sama po sebi seveda ni samomorilska, je pa močno zakoreninjena v estetiki nasilja, v kultu lastne uresničitve, v iskanju nekega skrajnega bivanjskega vrhunca. „No future“ in „Born to Kill“ nista verza iz Korana.