Pravična vojna na Slovenskem

Doživeli smo oprostilno sodbo za častnika JLA, ki je v zadnji vojni „razarao“ po Gornji Radgoni. Sodba ni brez dodatnih učinkov, saj lahko v nadaljnjih korakih zamaje moralno podlago naši osamosvojitveni vojni. Mnenje, da je osamosvojitvena vojna bila moralno sporna, se tu in tam že pojavlja. Na Twitterju, na primer, je uporabnik T. M. pred kratkim zapisal: „Naša vojska, nas je ubranila, ker nas ni nihče napadel. Kje si videl napad, kjer braneča stran prva dobi dovoljenje za streljanje Veteran VzS.“ In še: „Brez upora bi JLA inštalirala Yu carinike, iz Slovenije pa odpeketala največ leto kasneje, vse brez žrtev.“ 

Če smo mi napadali prvi ter če bi popolno suverenost lahko dosegli brez vojne in žrtev, je torej vojna za Slovenijo bila moralno upravičena oz. „pravična“?

Obenem sem v zadnjem času dvakrat padel v debato o tem, koliko so imeli prav partizani in koliko domobranci, ko so oboji prijeli za orožje. Enkrat v pogovoru z znanim slovenskim novinarjem, drugič na Twitterju, ko sta tozadevni ping-pong udarila dva vplivna intelektualca. Obakrat sem omenil klasični krščanski nauk o pravični vojni. Ker je večina partizanov in domobrancev bila katoličanov in ker so nekateri imeli višjo izobrazbo, je kdo gotovo poznal nauk o pravični vojni in se verjetno tudi odločal v skladu z njim. Ko premišljujemo o njih, je prav, da upoštevamo njihovo dojemanje vojne in se istočasno poskušamo držati nekih objektivnih kriterijev. Ker sem za Družino o temi pravične vojne že pisal*, mi ni v napoto zadeve ponovno odpreti še na blogu.

Nauk o pravični vojni

Uvodoma povejmo, da sodobna krščanska pacifistična gibanja ne dovoljujejo, da bi katerokoli vojno imenovali „pravična“. Katekizem katoliške Cerkve iz l. 1992 tudi nima poglavja o pravični vojni, pač pa prinaša poglavje „Ohranjevanje miru“, znotraj katerega pa v podpoglavju „Izogibanje vojni“ poudari pravico narodov, da se branijo (točka 2308), ter povzame prvine klasičnega nauka o pravični vojni (točka 2309) .

Po Tomažu Akvinskem, ki se naslanja na Avguština, so za pravično vojno potrebni trije sočasni pogoji (prim. Tomaž Akvinski: Summa Theologiae II-II, q. 40):

I. LEGITIMA AUCTORITAS: da vojno sproži legitimna avtoriteta; ne more vsak sklicati vojne, temveč je za kaj takega pristojen legitimni knez oz. legitimna državna ali ljudska avtoriteta.

II. CAUSA JUSTA: da gremo v vojno iz pravičnega razloga; popolnoma moramo biti prepričani, da sta resnica in pravica na naši strani; to tudi pomeni, da smo popolnoma prepričani, da nasprotna stran vodi krivično vojno.

III. INTENTIO RECTA: da je namen čist, pravilen in vojni postopek uravnovešen; z vojno zasledujemo odpravo objektivnega zla in skupno dobro ter se izogibamo zlim dejanjem; med vojno ne smemo slediti namenom, kot so: kraja in bogatenje na račun vojne, izživljanje in nasilje nad nedolžnimi, večanje sovraštva in maščevalne sle, zasebni obračuni in prevare.

Tomaž Akvinski v svoji Summi posebej opozori, da sta lahko kdaj dana prva dva pogoja za vojno, tretji pa ne. Če ni pravilnost v namenu in v postopkih, vojna ni pravična, čeprav jo je sklicala legitimna avtoriteta in je njen cilj osvoboditev nekega naroda izpod zle tiranije. Tomaž še razvije vprašanje, če je gverilska vojna („postavljanje zasede“) moralna ali nemoralna. Njegov sklep je: če je vojna pravična, je tudi vojskovanje „iz zasede“ dopustno.

Tomistični nauk o pravični vojni, ki ga povzema tudi civilni jus ad bellum, se v novejši dobi razvije v sedem pogojev za pravično vojno (po Pie Régamey: Non-violenza e coscienza cristiana, Roma 1962). Vsi morajo biti enako in istočasno uresničeni. Če manjka samo eden od sedmih, vojna ni pravična. Pogoji so:

1. da je pravičen razlog;

2. da se pravilnost namena ohrani ves čas spopada;

3. da je vojna zadnje sredstvo, ki smo ga uporabili, potem kot smo izčrpali vsa diplomatska in mirovniška prizadevanja (dokler je kanček upanja na politično rešitev spora, ne smemo v vojno);

4. da so uporabljena vojaška sredstva primerna (nobenih sredstev za množično uničevanje, nobenih taktik, ki predvidevajo uporabo civilnega prebivalstva,...);

5. da je z vojno pridobljena dobrina za ljudi večja od z vojno povzročene jim škode (popolnoma opustošeni deželi z ogromno mrtvimi vojaška zmaga malo koristi);

6. da je vojaška zmaga zanesljiva (zgolj vojaško izzivanje močnejšega nasprotnika je nekoristno in nemoralno, zlasti če se nasprotnik v povračilo znaša nad civilnim prebivalstvom);

7. da je končni mirovni dogovor pravičen do mere, da se oboroženi spopad ne bo ponovil (vojna ni zaključena in ni imela smisla, če je zgolj ustvarila podlago za naslednjo vojno).

Partizani, domobranci in teritorialci

Takoj vidimo težave za partizane in domobrance. Moje skromno mnenje je, da nobena od teh dveh vojaških formacij ne pride skozi sito treh Tomaževih kriterijev, še manj skozi sito sedmih novejših pogojev za pravično vojno. Če pri pravičnem razlogu za vstop v oborožen spopad še lahko najdemo elemente, ki opravičujejo partizansko in domobransko prijetje za orožje, se pri legitimni avtoriteti in pravilnosti namena pojavi veliko vprašajev, slika se zamegli, hitro smo v polju nedopustnega in nemoralnega. Poglejmo razpredelnico:

	CAUSA JUSTA	LEGITIMA AUCTORITAS	INTENTIO RECTA
partizani	Upor proti okupatorju	Protiimperialistična fronta / OF? Od Moskve vodena KP?	Izvedba revolucije? Medvojni in povojni poboji političnih nasprotnikov ter povsem nedolžnih ljudi? Izpostavljanje civilnega prebivalstva?
domobranci	Obramba pred revolucionarnim nasiljem	Jugoslovanska vlada? Od okupatorja potrjena lokalna oblast?	Državljanska vojna? Vojaško sodelovanje z okupatorjem? Izpostavljanje civilnega prebivalstva?

Povsem drugače je pri slovenski Teritorialni obrambi oz. Slovenski vojski, ki je junija in julija 1991 z orožjem pred JLA ubranila komaj rojeno slovensko državo. Tu se rišejo poteze „pravične vojne“. Težko se je strinjati s tviterašem T. M., sicer veteranom vojne za Slovenijo, da je slovenska stran „začela“ z agresivnimi dejanji. Enako se je težko strinjati, da bi jugoslovanska armada itak odšla in da ne bi bilo potrebno iti v oborožen spopad.

Morda lahko nekaj dvoma sproži 6. pogoj: t.j. o prepričanosti v zanesljivost svoje zmage. So naši odgovorni junija 1991 bili prepričani, da bo spopad uspešen in da ne bo prišlo do dolgotrajne vojne z mnogimi mrtvimi in hudo škodo (kar se je kasneje zgodilo v Bosni)? Danes vemo, da je spopad bi kratek in uspešen ter da je pridobljena dobrina odtehtala povzročeno škodo, čeprav nam je vsakega mrtvega človeka na eni in drugi strani zelo žal. Vemo tudi, da je vojna bila zaključena na način, da se v taki konstelaciji deležnikov več bo ponovila (za vojno v Bosni tega žal ne moremo reči). Toda po bitki biti general ni težko.

* Avgusta 2003 sem v tedniku Družina objavil sestavek o tem, ali lahko vojaško posredovanje zahodnih sil v Iraku obravnavamo kot pravično. Zapisal sem, da glede na katoliški nauk o pravični vojni katoličani t.i. „druge iraške vojne“ ne moremo odobravati. Julija 2011 sem za isti tednik napisal sestavek o partizanih in domobrancih. Zapisal sem, da so oboji imeli prav, ko so branili sebe in dom: eni pred okupatorjem, drugi pred revolucionarnim nasiljem; oboji pa tudi svojo zmoto: eni zaradi revolucije, drugi zaradi vojaškega sodelovanja z okupatorjem.
** Foto B.C.: Ribniški vrh na Pohorju.