Pred izidom romana Sonce Petovione

V ponedeljek, 25. novembra 2019, izide moj roman Sonce Petovione (link). Isti dan ga bo Celjska Mohorjeva predstavila v Celju na Jožefovem hribu (ob 19h), čez dva dni, 27. novembra, pa na 35. Slovenskem knjižnjem sejmu v Cankarjevem domu (ob16h). Predstavitve bodo še na Hajdini (10.XII.), Ptuju (15.XII.), v Novi Cerkvi (11.I.2020), v Mariboru (16.I.2020) ... Vabljeni!

Roman nas prestavi v čas med letoma 163 in 195, bolj zgoščeno med 188 in 194. Sledimo različnim junakom, katerih poti se združijo v rimski Petovioni (antični Ptuj). Priča smo dramatičnim dogodkom tistega časa (kuga, vojna Rima z Germani, migracije, Komodovo čudaško cesarovanje, različne verske skupine ...), ob katerih se zgodi dokaj miren prihod prvih kristjanov v panonske in noriške kraje - te iste kraje, ki so štiri stoletja kasneje postajali slovanski oz. slovenski. Osnovna nit pripovedi se naslanja na zgodovinsko stroko, ki zasnovanje prve krščanske skupnosti na Ptuju postavlja pred leto 200 ter na podlagi analiz spisov sv. Viktorina Ptujskega domneva, da so ti kristjani prišli iz Orienta, natančneje, iz Male Azije ali Sirije.

Bralcem mojega bloga podajam nekaj odlomkov iz prve četrtine romana.

***

     Govori se, da bodo kmalu dobili novo naselbino, da bodo sužnji bližje kamnolomom in upraviteljevi hiši. Ležala bo miljo južneje. Stala bo na vzhodni strani prepadnega brezna, na slemenu z razgledom do Petovione. Imenovala se bo Super Hiatum, Nad Globeljo. 

     Iti od tod v nove lesenjače, pripravljene samo za sužnje? Ne, to jim ni dišalo.

     Naselje Na Vrhu je namreč urejeno in delavcem prijazno. V njem so začimbe in drugi prehrambni priboljški. Tudi vino je mogoče dobiti. Na Vrhu se včasih zasliši glasba, ki ni od krampov in kladiv. Tam niže tega ne bo. Tam ne bo svobodnih ljudi, ki bi bivali le pol streljaja od tebe. Tam bodo le sužnji s sužnji, le sužnji s kamni.

(str. 13)

***

      Kvadi so višji od Rimljanov. Celo za glavo višji. A ko so kriče drveli proti Leontidu in z njim sprijetimi pomožnjaki, so se jim zdeli velikani, malodane giganti iz grških pripovedk. Ogromni, dolgih razmrščenih las, znojnih brad, neustavljivi. V njihovo konico, ki je štela dobrih dvesto mož, so padale puščice lokostrelcev, razdiralni izstrelki, v njo so veliti vrgli kopja, prvič, drugič, napadalci so padali, a to naleta ni zmanjšalo. Veliti so stekli nazaj, se skrili v začelje rimske formacije. Kvadi so tekli po svoji sveti kvadski zemlji naprej. Hitri, ogromni in jezni so privršali nad prvo črto rimskih vsiljivcev.

     Opcij Leontid je zaklical: »Zdržite!«

     Počilo je.

     Pri petovionskih Dojiljah!

     Pri sveti Nemezi!

     Kot podivjan bik so butnili. Plaz teles je sunil in zarezal. Rimski panteon se je stresel. Konica klina kakšnih petdesetih orjaških teles se je zraven Leontida zarila tja do tretje črte, tja, od koder se je slišal rog prve stotnije. Leontid in nekaj drugih iz prve črte, kakšnih dvajset mož, je ostalo v zidu. Očitno so dobro vrgli kopja, da k njim namenjenega germanskega valjarja ni bilo. Leontid je brž uvidel, da se njegova majhna truma bojuje z deseterico rusoglavih kmetov iz kvadske druge vrste, besno deseterico, ki ni bila vešča bojevanja. On in trije gladiatorji so jih posekali kot koprive.

(Str. 50-51)

***

     Je grlica in je mačka, ki namerava požreti grličine mladičke. Nekaj krempljastih skokov po deblu navzgor in pojedina je prislužena. Grlica mačke ne more skljuvati, zato pa pritegne njeno pozornost, ko je ta še na tleh. Odvede jo proč od gnezda. V skrajni sili se naredi ranjeno, v mačji bližini čepi, maha s krili, kakor da so polomljena, kakor da ne more vzleteti. Nastavlja se plenilki, presneto tvega.

     Da bi rešila mladiče.

     Da bi, kakor je njej bilo dano, tudi njenimi mladiči jutri zaživeli in okusili svobodo izpod modrega neba, svoje odraslo gruljenje pomešali s šuštenjem drevesnih krošenj, svoje rdeče tačke namočili v tople mlake, ki jih ptičjim plemenom podarijo poletne nevihte.

     Ko je kuga prvič morila po Nikomediji, je bila Mirjam prvič noseča. Neka zdravilka iz predmestja ji je po otipavanju povedala, da bo rodila dva in da naj v uri krčev pokliče na pomoč najboljše porodničarke.

     Mirjam je srečno rodila.

     Kuga, pijana smrt, je jemala življenja, spet nehala in odšla drugam. Vsi Neokleosovi, vključno z Zenasovimi v Niceji, so ostali živi in zdravi. V soseščini je bilo drugače. Neka krepka žena, ki je zbolela, je kugo sicer preživela, umrli pa so njen mož in vsi otroci. Okolica je bila prepričana, da so se črne smrti nalezli od matere, ko so ji stregli.

     Mirjam je v tistih dneh Heliodorju zatrdila, da bi šla iz mesta, če bi bila v hiši prva okužena. Od domačih bi se skrila kam v hribe in tam ali ozdravela ali umrla. Heliodor ji je vztrajno pripovedoval izkušnjo iz Hatre in ji razlagal, da bolnikom ni treba v osamo v hribe, dovolj je, da so kje blizu doma strogo ločeni od drugih in da so vsi zelo previdni v stikih z njimi.

     Ni se dala.

     »Nikakor ne bi dopustila, da bi se kdo od vas nalezel smrti. Bila bi kot tista grlica, ki sem jo nekoč opazovala v Antiohiji. Hodila je po tleh in proč od svojega gnezda, proč od mladičev vlekla mačko,« je rekla neko noč, ko sta upihnila oljenko in se zazibala v objem.

     »Kam je vlekla mačko?« je vprašal Heliodor.

     »Nase.«

(Str. 67–68)

***

     Tisto popoldne so opravili molitve in prižigali dišave na čast pokojnemu Marku Avreliju. Pred popravljeno in na novo postavljeno spominsko soho so se pobožno zvrstili vsi: vojaki, avrige in potniki.

     Le nek Grk, nizek, po sredini buče skoraj plešast, nekoliko bradat, bistrih zelenkastih oči, je s svojima podolgovatima otrokoma, očitno dvojčkoma, tiho stal ob strani. Bradač in oba otroka so zvečine gledali dol, trudili so se, da ne bi izstopali. Potrpežljivo so čakali, da mine obredni poklon cesarjevi božanskosti.

     Stotnika, ki se je spoznal na ribe, je plaha trojica spominjala na pladenj z debelim krapom in dvema dolgima inčunoma. S kotičkom očesa jih je nekajkrat ošvrknil, jeza mu je zabrbotala v prsih, a se vanje ni spustil. Vedel je, kdo so. Nikomedijci, tkanine prodajajo in spadajo k tistim, ki imajo verske obrede Rima in ostalega dostojnega sveta za neumnost, mu je zjutraj v Sirmiju prišepnil vohljač. Moškemu je ime Heliodor, je še povedal, fant in dekle sta njegova prvorojenca, žena pa je umrla za kugo.

(Str. 99–100)

***

     Promptin je nekje v kuhinjskem labirintu živalsko zakričal nad sužnjem, ki je po polici razlil pol vrča vina. Padla je klofuta.

     Iz častniške sobe je zadonelo Leontidovo kruležno petje: »Legio Fulminata, Paterna et Victrix, Legio Fulminata, Paterna et Victrix ...«

     In že nehalo.

     Baltazar je z gornje pogradi s šepetom pozdravil Kristusa Gospoda.

     Prob s spodnje Mitro Gospoda.

     Mapon je ležal v sobi za avrige in imel odprte oči. Le eno je imel v mislih: Kakšna zgodba, ta čudežni dež! Kakšna zgodba!

     Topin je stopil na svež zrak. Izpod nadstreška se je čudil količinam vode, ki jih je nebo darovalo nikoli odžejani panonski zemlji.

(Str. 132)

Priložnost, ki mi jo dajejo kosinusi

Lenoba je učenčev greh 

Zanemarjenje učenja oziroma lenoba učenca sta obravnavani kot greh. Če nisi delal nalog, če si med poukom potapljal ladjice, če si »šprical« šolo, če si zasmehoval učitelje, če si plonkal pri testih, če si se pred starši pretvarjal, da se učiš, pravzaprav pa si prebiral stripe, si preprosto grmadil material za zakrament pokore in spreobrnjenja, kar je sv. spoved. Grešil si!

Tako! Pa te imamo!

Uh, boš rekel, tako gledanje je prestrogo. Kršenje šolskih in obšolskih norm namreč ni enako kot kršenje, recimo, norm v medčloveških odnosih. Rekel boš tudi, da šola ni pobožanstvena institucija kot je na primer kak kontemplativni samostan, v katerem ti že sam urnik razodeva Božjo voljo in v katerem si res žalil Boga in brate, če te ni bilo na molitve ali pa če si preskočil zid in se šel potepat.

Pokoren državni šoli?

Rekel boš, da je zapoved učenja veliko širša kot od države zahtevana vestnost pri pouku in da šolski pouk še zdaleč ne povzema vse človekove potrebe in želje po učenju. Zlasti na Slovenskem ne, saj te naša šola ne uči za življenje temveč za storilnost in profit. Poleg tega pa zna biti do mladega kristjana tudi ponižujoča, ko se, recimo, kak »avantgardni« profesor spravi na njemu ljubo ideološko hrano kot sta inkvizicija in domnevni slovenski klerikalizem.

Ne, taki šoli pač nisi dolžan pretirane pokorščine, boš še zatrdil.

No ja, imaš prav. Ne napisati šolske naloge ni enako kot ne govoriti resnice in manjkati kakšno urco pri pouku ni enako kot manjkati pri maši na Veliko noč. Enako imaš prav, ko kritično preverjaš ustroj naše šole in opaziš njene temeljne pomanjkljivosti ter opozarjaš pred občasnimi protikrščanskimi popadki, ki se zgodijo znotraj nje. Vendar, pozor! Ko si boš odslej razlagal državno šolo, obvezni pouk in sploh nujo po učenju, pazi na dvoje: na demona lenobe, ki preži nate, učenec, ter na spoštovanje, ki si ga dolžan sebi, ko se učiš.

Demon lenobe je pretkan

Kot vsi demoni je tudi demon lenobe izjemno pretkan. Predvsem pa se redko pojavi odkrito, da bi lahko takoj rekli: glejte, glejte, demon lenobe je prišel! Najraje se pojavi v obliki »res pravih« potreb mladega človeka. Rečeš si, saj nisem stroj in si moram malo oddahniti od šole, pa končaš za tri ure na računalniku v igri minolovca. Rečeš si, človek brez prijateljev je ničla, pa celo popoldne preždiš s sosedom v čvekanju in hrustljanju čipsa. Ali pa si celo dopoveš, da je duhovnost neizmerno več kot izobraženost in v imenu »razsvetljevanja duše« meditiraš na obrežju reke.

Rečeš si to in ono, v bistvu pa se ti ni dalo učiti in te je bilo strah soočenja z trdo in konkretno stvarnostjo šole.

Učiš se, ker se spoštuješ

Zakaj se torej učiš. Zaradi zaskrbljenih staršev, države, župnika? Khm, verjetno ti bi bilo všeč, da bi te vedno nekdo silil v učenje. Tako bi mogel sam sebe razglasiti za »večno žrtev sistemov«. Ampak ti se v prvi vrsti zaradi sebe. Ker nisi neka slučajna biokemična tvorba temveč bitje z namenom in duhom. Ker moraš razcveteti v svoji človečnosti. Ker moraš razvijati spomin in um, razvijati čustva in telo, razvijati znanje, da boš nadaljeval Njegovo delo v sebi.

Kosinusi in hipotenuze, cezaropapizem in razsvetljenstvo, amebe in nevtroni, impresionizem in ludizem niso žeblji, ki ti jih »nagraužni« šolski sistem zabija v glavo, temveč so priložnost, da se na poseben način soočiš s seboj in s svetom, da se učiš odgovornosti in da si ti bolj ti.

* To moje razmišljanje o šoli in učenju je bilo obljavljeno na straneh Mladega vala v tedniku Družina (mislim da) leta 2003. 

Plinij Mlajši in cesar Trajan o kristjanih

V zadnjih treh letih sem precej bral o zgodnjem krščanstvu, saj sem hotel biti karseda dobro opremljen za pisanje romana Sonce Petovione (link), v katerem obravnavam prihod krščanstva na Ptuj oz. na območje današnje Slovenije v času Rimskega cesarstva (obdobje pred letom 200). Med drugim sem naletel na zanimivo pisanje o kristjanih s strani pisatelja in politika Plinija Mlajšega, ki je za časa cesarja Trajana upravljal rimsko provinco Bitinijo (severozahod današnje turške Male Azije). Pisanje sem prevedel iz italijanščine (link), ne gre torej za visoko strokoven prevod, vseeno ga obešam na ta blog. Morda komu pride prav. 

Plinij Mlajši: Krščanstvo je bedasto in zagrizeno praznoverje

Smo okrog leta 110, Rimsko cesarstvo je doseglo svoj navečji obseg, cesarja Trajana imenujejo Optimus, upravitelj Plinij pa ima težave s kristjani, ki jih je že preganjal in nekaj tudi usmrtil. Ni najbolj gotov, kako naj ravna s kristjani v bodoče, zato piše Trajanu in ga prosi za navodila. Plinijevo pismo je pomemben vir, saj iz poganske prve roke zvemo, kako so potekala preganjanja, pa tudi nekaj o strukturi Cerkve (omemba dveh suženj diakonis) ter o njenem obredju. Plinij piše takole (Epistulae X, 96):

Zame je pravilo, gospod, da tvoji razsodbi predložim vse zadeve, zaradi katerih sem v dvomih. Kdo drug bi me namreč mogel bolje voditi skozi mojo negotovost in me poučiti v moji nevednosti? Nikoli se nisem udeležil nobene preiskave zoper kristjane, zato mi ni znano, do kako daleč je v navadi jih kaznovati ali preganjati. Bil sem precej negotov. Jih je potrebno razdeliti glede na starost ali pa otroke v cvetu njih let obravnavati enako kot odrasle? Je potrebno odpustiti tistemu, ki se kesa, ali pa naj tistemu, ki je bil kristjan, nič ne koristi, če je to nehal biti? Jih je potrebno kaznovati že zaradi njihovega imena, četudi niso storili nobenega zločina, ali pa je treba kaznovati zločine vezane na njihovo ime?

Medtem sem proti prijavljenim kristjanom postopal na naslednji način: neposredno sem jih vprašal, če so kristjani. Če so priznali, sem jih vprašal v drugo in v tretje, obenem sem jim grozil s smrtno kaznijo. Če so vztrajali, sem ukazal, naj jih usmrtijo. Nobenega dvoma namreč nisem imel, da morata biti njihova trma in trdovratnost kaznovani, ne glede na vsebino njihove veroizpovedi. Bili so še drugi, okuženi z isto norostjo, za katere sem odredil, da jih, v kolikor rimske državljane, odvedejo v Rim.

Med preiskavo so se hitro, kar se običajno zgodi, namnožile prijave in bil sem soočen s precejšnjim številom posebnih primerov. Do mene je prišel tudi anonimno poslan spisek z imeni mnogih oseb. Za tiste, ki so zanikali, da so ali so bili kristjani, ko so klicali bogove, ponavljajoč za menoj obrazec, in so z vinsko in kadilno daritvijo počastili tvojo podobo, ki sem jo v ta namen skupaj s kipi bogov prinesel s seboj, ter so preklinjali Kristusa, sem sprejel sklep, da so lahko osvobojeni. To so namreč dejanja, ki jih na noben način – tako pravijo – ne bi storili tisti, ki so zares kristjani.

Drugi, ki jih je tožil nek vohljač, so najprej rekli, da so kristjani, a so to kmalu zanikali. Priznali so, da so nekoč to bili, potem pa so nehali biti; nekateri pred tremi leti, nekateri pred več leti, nekateri celo pred dvajsetimi leti. Tudi vsi ti so počastili tvojo podobo in kipe bogov ter preklinjali Kristusa. Trdili so, da je vsa njihova krivda in zmota bila v tem: na določen dan so se pred sončnim vzhodom zbrali, izmenjaje prepevali hvalospev Kristusu, ga imeli za boga. Potem so drug pred drugim prisegali, da ne bodo delali zlih dejanj, da se bodo trudili, da ne bodo kradli in napadali z namenom ropanja, da ne bodo prešuštvovali, da bodo izvrševali svoje dolžnosti, da bodo – ko bo zahtevano – vrnili svoje dolgove. Ko so opravili te obrede, so se za nekaj časa umaknili, nato so se spet dobili skupaj in pojedli hrano, običajno in nedolžno hrano. S to navado so prekinili, ko sem izdal edikt, s katerim sem na podlagi tvojih navodil prepovedal tovrstna združenja.

O česar pravilnosti sem se toliko bolj prepričal potem, ko sem, tudi s pomočjo mučenja, od dveh suženj, ki so jih imenovali diakonise, zvedel, kaj je res. Ničesar drugega nisem našel kot bedasto in zagrizeno praznoverje. Zategadelj sem znova odprl preiskavo in pohitel, da vprašam po tvojem mnenju. Zdelo se mi je namreč, da je to težava, o kateri se splača povprašati po tvojem stališču, zlasti če upoštevamo veliko število teh, ki se jih ta nevarnost tiče. Gre za osebe vseh starosti, vseh družbenih slojev, celo osebe obeh spolov zdrsnejo, ali še bodo zdrsnile, v ta tvegan položaj. Okužba tega praznoverja se je namreč razširila ne samo po mestnih soseskah, ampak tudi po vaseh in na podeželju.

Pa vendar sem prepričan, da to zlo še lahko ustavimo in ga ozdravimo. Kar je gotovo, je, da so zdaj templji, ki so že bili zapuščeni, spet obiskani; da so sveti obredi, ki jih že dolgo ni bilo, spet obhajani; da se zdaj po malem povsod spet prodaja meso žrtvovanih živali, za katero se je že dogajalo, da so se precej redko našli kupci. Iz vsega tega je sklepati, da je resnično veliko število tistih, ki jih zmoremo pripeljati iz zmote, če se jim le da možnost poboljšanja.

Cesar Trajan: Kristjanov naj se ne lovi

Ohranjeno je tudi pismo cesarja Trajana Pliniju. Osrednjo idejo pisma sem na teh straneh že podal (aktualiziral) in sicer v blogu Primer Strehovec ali Kako ustvariti pridne, nevidne in tihe. Trajan na kratek in sintetičen način poda zelo pomembno navodilo glede ravnanja poganske države s kristjani, ki ga lahko strnemo v štiri točke:

1. »kristjanov naj se ne išče (lovi)« - sistematsko državno preganjanje kristjanov naj se torej ne izvaja;

2.  »če kdo kristjane prijavi in pripelje ter jim je dokazano, naj bodo kaznovani« - kristjani ostajajo nedovoljeno verstvo (religio illicita); če koga motijo, jih lahko prijavi sodnim oblastem, te pa naj jih sodijo in jih – če so spoznani za krive – kaznujejo;

3. »odpustek in milost za poboljšanje« – kristjanom, pravim in domnevnim, je potrebno dati priložnost za poboljšanje; če bodo darovali rimskim bogovom, naj se jim odpusti;

4. »glede anonimnih prijav naj velja, da ne smejo biti upoštevane v nobenem sodnem postopku« - izogniti se je potrebno kaosu anonimnih prijav in – tako je razumeti – osebnim maščevalnim motivom.

Trajanov tekst (Plinijeve Epistulae X, 97) se v celoti glasi takole:

Dragi, Plinij! Smer, ki si ji sledil v obravnavi teh, ki so ti bili naznanjeni kot kristjani, je ravno tista, ki si se je moral držati. Težko je vzpostaviti neko splošno pravilo, ki bi obveljalo za trdo in togo. Kristjanov naj se ne išče, če pa jih kdo prijavi in pripelje ter jim je dokazano, naj bodo kaznovani. S tem opozorilom, da naj tisti, ki zanika, da je kristjan, in to pokaže z dejanji, se pravi, da našim bogovom izkaže čaščenje, četudi je v preteklosti zbujal sume, doseže odpustek in milost za svoje poboljšanje. Glede anonimnih prijav naj velja, da ne smejo biti upoštevane v nobenem sodnem postopku, saj so zavržno dejanje, ki ni v skladu z našimi časi.

Foto: zgoraj: Plinij Mlajši, kip na pročelju katedrale v Comu, Wikipedia; spodaj: rimske province za časa cesarja Trajana, ko je cesarstvo imelo največji obseg, s spleta

Izida, Pachamama in krščanska sposobnost za sintezo

Izida 

Po Rimskem cesarstvu se je širil kult boginje Izide. Središče kulta je bil Egipt oziroma Aleksandrija, drugo največje mesto antičnega sveta. Kult je v 2. stoletju prišel tudi v naše kraje. V Petovioni (Ptuj) med drugim naletimo na arheološke dokaze, da so verniki Izido klicali Tisočimena. V Savariji (Sombotel) pa je stalo njeno veliko svetišče imenovano »iseum«. Svetišče so Madžari iz muzejskih, kulturnih in turističnih nagibov pred nekaj leti obnovili oz. na novo postavili.

Preberimo molitev Izidi - Tisočimeni, ki jo je napisal rimski pesnik Apulej v 2. stoletju:

O Izida,

s kakršnimkoli imenom,

s kakršnimkoli obredom,

pod kakršnokoli podobo

te je dovoljeno klicati!

Pridi mi na pomoč v tej uri hudih stisk,

ozdravi mojo žalostno usodo

in mi po vseh teh nesrečah podeli mir in počitek.

Zdaj preberimo najstarejšo marijansko molitev, ki je nastala, kot kaže, v 3. stoletju nekje v Egiptu (članek na aleteia.org) in jo še danes molimo takole:

Pod tvoje varstvo pribežimo,

o sveta božja Porodnica,

ne zavrzi naših prošenj

v naših potrebah,

temveč reši nas

vselej vseh nevarnosti,

o častitljiva in blagoslovljena Devica.

Dikcija je podobna, kraj nastanka intriganten, sklep je zato hiter in marsikdo od kritikov krščanstva se ga drži kot cek: kult Device Marije nadomešča in posnema poganske ženske kulte, v prvi vrsti egiptovsko Izido, nato efeško Artemido, nato Veliko Mater Kibelo itd..

Že vidimo KRITIKA A, ki pravi: Krščanstvo je maskirano poganstvo. (Pomnimo, pred desetletjem je to idejo o krščanstvu podajala video znamka Zeitgeist v svojem skupku teorij zarot.)

Pachamama

Ob zadnji sinodi o Amazoniji je vse vrelo in norelo zaradi južnoameriških kipov Pachamame, ki so v okviru sinode krasili prizorišča in bili uporabljeni tudi v para-liturgičnem dejanju. Ker Pachamama, ki jo upodabljajo kot nosečo žensko, pomeni rodovitnost in tudi rodovitno Mater Zemljo, je imela njihova navzočnost na amazonski sinodi neprikrit ekološki naboj.

Zelo odmevna je bila akcija nekega moža, menda Avstrijca po imenu Alexander Tschugguel, ki je kipce Pachamame ukradel iz cerkve blizu Vatikana in jih iz znamenitega Angelskega mostu zalučal v Tibero (video na YouTube). To pa zato, ker naj bi ti kipi v srce krščanstva vnesli malikovanje oz. idolopoklonstvo. Krivec za zdrs v pogansko malikovanje pa po mnenju kritikov naj ne bi bil nihče drug kot papež Frančišek.

Pachamama (članek na Wikipediji) je nebiblični in nekrščanski lik – tega nihče ne zanika. Da obstaja kult Pachamame, ki je praznoveren in neskladen s krščanskim naukom – tudi to vemo. A kako ne videti, da je Pachamama lahko uporabljana tudi kot simbol spoštovanja življenja in narave? Kako ne videti dialoško-misijonarske situacije v Amazoniji?

Kakor koli, tu imamo KRITIKA B, ki pravi: Krščanstvo nima nič skupnega s poganstvom in se mora izogibati vsake kontaminacije s strani poganstva!

Sinteza, dragi brat, sinteza

Kaj je skupnega KRITIKU A in KRITIKU B? Nobeden ne vidi sinteze. Krščanstvo je uspelo (človeško povedano), ker je bilo sposobno sinteze. Sposobnost za hermenevtiko in sintezo je intelektualna duša krščanstva. Skrajno in militantno naravnani umi pa ne vedo, kaj bi s sintezo. Zanje je sinteza greh.

KRITIK A diši po borbenem ateizmu. Ko poudarja povezave med krščanstvom in poganstvom, si domišlja, da je strgal masko s krščanstva in razkril kdo ve kakšno religiozno mahinacijo. V smislu: Marija je le kopija Izide. Odkril pa je zgolj toplo vodo. Kljub hudim polemikam med krščanstvom in poganstvom (zlasti v času apologetike, druga polovica 2. stoletja) so ves čas tekli tudi procesi sinteze. Tako v odnosu do poganske rimske države, kot v odnosu do poganske grške filozofije so se iskale skupne točke. Krščanstvo ni kopiralo poganstva, je pa ga evangeljsko prečistilo in sintetično povzelo.

Obenem so v poganstvu tekli duhovni procesi, ki slišijo na ime poganski monoteizem (prim. odličen članek Giovannija Filorama). Daljne obrise monoteizma najdemo tako v kultu Izide kot v kultu Mitre, povsem jasno pa v novoplatonizmu 3. stoletja. Z drugimi besedami: tudi poganstvo se je premikalo, blodilo in tipalo v smeri krščanstva.

KRITIK B diši po katoliškem tradicionalizmu in integrizmu. Čistunsko je prepričan, da je krščanstvo padlo iz sedmih nebes na zemljo in je v kulturah tega sveta popoln tujek. KRITIK B si Cerkev predstavlja kot trdnjavo, ki dvižnega mostu ne spušča. Tudi KRITIK B ne vidi sinteze, ne mara sinteze, zato zaluča Pachamamo v Tibero. V Pachamami vidi zgolj demona, v njej ne vidi duhovnega tipanja. Pomisliti, da bi v marijanskem kultu bilo kaj drobcev poprejšnjih ženskih religioznih arhetipov, je zanj bogokletno.

KRITIKU B, ki je goreč vernik, zato namenjamo podobne besede kot KRITIKU A, ki je borben ateist: »Sinteza, dragi brat, sinteza.«

* Foto: Pachamama, s spleta.