Molitev za parkplac

Imam prijatelje, ki molijo, da bi v Ljubljani dobili parkirno mesto za njihovo vozilo. Občudujem tako neposredno in otroško vero. Jaz ne molim za parkirno mesto. Ko se spuščam od Trojan proti prestolnici, sem pri Lukovici že rahlo živčen, ker ne vem, kam bom stisnil svojo kotalečo se pločevino. Ampak ne molim za parkplac. Pomislim na prijatelje, ki molijo zanj (običajno k sv. Antonu Padovanskemu) in me je nekoliko sram. Češ, duhovnik si, pa tako malo vere.

Ne vem, če gre za obrambni mehanizem racionalizacije ali za navdih od zgoraj, ko si rečem: Če bo meni Bog dal parkirišče, ga bo nekomu drugemu vzel. Nočem biti nadnaravni protežiranec. Naj se zgodi svobodni trg in fer tekma malih ljudi za zlato parkirišče. Tako, nekoliko neoliberalno, razmišljam tam pri Lukovici.

Ali sem potemtakem Boga izključil iz malih tegob svojega življenja? Mislim, da ne. Kaj je več prositi in nadlegovati Boga ali se Mu prepustiti? Prepustiti se je po stopnjah duhovne atletike več kot prosjačiti za to ali ono malenkost. No, morda sem nazadnje jaz, ki ne molim za parkirišče, bolj veren od onih, ki molijo zanj. Bomo videli na sodni dan.

Eno drži. Nobena molitev ni vnemar. Vsaka molitev je dobra beseda. Dobra beseda je možna, ker jo spočne dobra misel. Dobra misel in dobra beseda pa zagotovo prej ali slej postaneta meso, se pravi dobro dejanje. Molitev ima tako nujno dober učinek, četudi tega takoj ne vidimo. Še več: molitev učinkuje, četudi nismo verni. V hipu ko moliš (oz. si misliš in želiš dobro), postajaš boljši – in to je pomembna sprememba.

Ne vem, katero duhovno taktiko boste izbrali pri naslednjem iskanju parkirišča. Boste prosili ali se boste prepustili? Oboje je prav, če je rojeno v dobronamernem srcu. Srečen Božič!

sneto iz gopixpic.com

* Tekst je bil objavljen 23.12.2014 v reviji Jana.

"Jaz sem musliman, kaj si pa ti?"

foto: muslimvillage.com

Jaz sem musliman, kaj si pa ti?

Da se je z zgornjim stavkom nek muslimanski mladenič ustopil pred nekega krščanskega mladeniča, sem zvedel pred kratkim. Od takrat se mi ta stavek rola po glavi. Čudovit je. „Jaz sem musliman, kaj si pa ti?“ Muslimanski mladenič ve, kaj je. Predstavljamo si krščanskega mladeniča, ki ob takem nastopu brezkrvno momlja: „Jaz sem nekaj hodil k verouku, … do birme, saj veš,... drgač pa, jasno da, nimam nič s cerkvijo,... za božič, saj razumeš, iz gole navade, grem k polnočki,... ne, ne v cerkev, pač pa v gostilno zraven,..“ In predstavljamo si veliki ateistični in protikatoliški svet naših intelektualcev in medijev, ki takemu odgovoru krščanskega mladeniča ploska: "Mladenič šibke identitete si - ah, ti post-moderno bitje; sekulariziran in brez smeri – ah, kako je to šik. Pojdi z blagoslovom Slavoja Žižka!"

Islam napreduje, ker v osrčju Evrope vse bolj nastopa kot JAZ SEM, se pravi kot identiteta. Tudi nova generacija muslimanov v Sloveniji je bolj pogumna z rutami in bradicami kot ona pred njo. To je prav in fer. Evropski JAZ NISEM, se pravi tudi v filozofiji in umetnosti poveličevano brez-identitetje daje ambicioznemu islamu več kot dovolj prostora. Evropa je pred desetletjem zavrnila možnost, da bi v svojo ustavo zapisala judovsko-krščanske korenine. Naslonila se je zgolj na grško-razsvetljensko korenino. Prvenstvo torej gre razumu in etiki človekovih pravic. Evropa zavrača svoj izvorni imunski sistem, ki je krščanstvo, in se zanaša ne nekaj izrecno nereligioznega. Vprašanje je, če je ta določitev identitete dovolj, da ohrani samo sebe. Bo tako še naslednjih sto let ali pa bo morala spet vgradititi religijo v svojo uradno simbologijo in ideologijo? Če gre verjetni viziji zgodovine, kot jo je podal ruski sociolog Pitirim Aleksandrovič Sorokin, bo religija v prihodnje spet močno na sceni. 

Zaenkrat pa....

.... IDENTITETA: islam – sekularizirano krščanstvo, 1:0.

Jaz sem Amir, mojemu očetu je ime Hamo, bratom pa Alija, Osman in Enes. Kdo so pa tvoj oče in bratje?

Povrnimo se k muslimanskemu mladeniču, ki je oni dan stopil pred kristjana in ga stresel z besedami: „Jaz sem musliman, kaj si pa ti?“ Predstavljajmo si, da muslimanski mladenič nadaljuje: „Jaz sem Amir, mojemu očetu je ime Hamo, bratom pa Alija, Osman in Enes. Kdo so pa tvoj oče in bratje?“ Slovenec in menda birmani kristjan odmomlja: „Moj biološki oče je Dejan. Odraščal sem z maminim partnerjem Jožetom - imel se ga rad. Zdaj živim v skupnem gospodinjstvu z Janezom, saj sta se mama in Jože razšla. Nimam bratov in sester.“  Veliki ateistični in protikatoliški svet naših intelektualcev in medijev spet ploska: “Tako je! To je prava zgodba. Svobodne vezave namesto tradicionalne družine! Otrok, kolikor paše - drgač splav! Homoseksualizacijo v šole in spremembo spola na državne stroške! Juhej! Smo pred novo generacijo človekovih pravic.“

Islam prihaja z fudamentalno sociologijo in fudamentalno biologijo. Ko rečem fudamentalno (osnovo, temeljno), ne mislim nič negativnega. Fudamentalna sociologija pravi, da če zdrži družina, zdržita tako posameznik kot širši družbeni sistem; fundamentalna biologija pravi, da je rodnost sila pomembna; da pač vsak organizem hoče živeti in se nekako nadaljevati po svoji individualni smrti. Rodnost je pomembna tudi v geopolitičnem smislu. Na koncu je dežela od tistih, ki imajo več otrok. Amen.

Tako je fer. Zakaj bi vire preživetja v nedogled posedovali egoisti, ki nočejo živeti in delati za svoje potomstvo? Zakaj bi goli biološki sili s pozicije politične moči ukazovali moški, ki nočejo biti moški, in ženske, ki nočejo biti ženske? 

Oziroma...

... DEMOGRAFIJA: islam – sekularizirano krščanstvo, 2:0.

Jaz sem musliman in verujem v enega Boga. V koliko pa jih veruješ ti?

Rekel je: „Jaz sem musliman, kaj si pa ti?“ Nato je potisnil pogovor v vsebino. Predstavljajmo si tole: „Jaz sem musliman in verujem v enega Boga. V koliko pa jih veruješ ti?“ Kristjanček se čehlja za ušesom: „Pa kaj jaz vem,... za birmo sem se nekaj tega moral učiti na pamet,.... verujem v enega,... mogoče v tri... eh, saj ni važno,... župniki brez veze komplicirajo s temi stvarmi.“ Hans Küng se v svoji špeh-knjigi o zgodovini krščanstva Das Christentum (1999) sprašuje, kako je lahko v VII. stol., v samo nekaj desetletjih, cvetoče severnoafriško krščanstvo klonilo pred islamom. Tudi zato, odgovarja, ker je bilo izmučeno od teoloških debat okrog sv. Trojice in Kristusove narave; utrujeno od napetosti med pravovernostjo in herezijo. Če povem po domače: krščanstvo je učilo 1 + 1 + 1 = 1 in se pri tem precej naprezalo, islam je prišel z razlago 1 = 1 in umiril duhovni boj uma. 

Krščanstvo je intelektualno zapletena religija, islam je bolj enostaven. Islam samega sebe jemlje za čisti monoteizem, krščanstvo pa obravnava kot prikriti politeizem oz. poganizirani monoteizem. Na spletu lahko poslušate muslimanske pridigarje in izvedence (dr. Zakir Naik, npr.), ki pravijo, da so muslimani „bolj kristjani od kristjanov“, saj naj bi Jezusov nauk sprejemali v njegovi izvirni inačici – inačici totalno čistega monoteizma, kjer ni prostora za tri osebe v enem Bogu. 

Kaj zdaj? Se bomo odrekli naprezanju intelekta in duha? Edina možna pot je, da kristjani vzdržujemo visoko teološko refleksijo o sv. Trojici in Kristusu ter nove rodove vzgajamo v njej. Če bomo popuščali, če bomo poenostavljali, če nam bo vseeno, če bomo nevedni (kot zvečinoma že smo).... bo tudi na področju verskega znanja in razlag prevladal islam. Fer.

VERSKO ZNANJE: islam – sekularizirano krščanstvo, 3:0.

Zid ni v naravi Evrope

Most na Drini pri Višegradu. Po tem mostu nosi naslov znameniti Andrićev roman.
Drina je že iz časa Rimskega cesarstva meja med evropskim Vzhodom in Zahodom.
(foto: geoportal.rgurs.org)

Rimski papež je bil v enem tednu najprej v evropskem parlamentu v Strasbourgu, nato v Carigradu. Čista geopolitika. Strateški trikotnik kot pred tisoč dvesto leti. Zamislite si papežev obisk v Aachnu pri cesarju Karlu Velikem, voditelju zahodne Evrope, čez nekaj dni obisk v Carigradu pri bizantinskem cesarju Nikeforu in patriarhu Tarasiju. Ali kot pred petsto leti: najprej pogovor z mogočnim svetorimskim cesarjem Karlom V., nato pogovor z njegovim strašnim tekmecem z Bosporja, ki sliši na ime sultan Sulejman Veličastni.

Seveda Schulz in Juncker nista Karel Veliki, Erdogan ni Sulejman Veličastni ampak „ljubezenski“ trikotnik in geografija sta še vedno ista: Zahod – Vzhod – Rim.

Francoski filozof  in zgodovinar Rémi Brague v knjigi „Evropa, rimska pot“ razvija misel, da je Evropi najbolj bistvena lastnost njena sposobnost za sintezo. Evropa zna iz različnih in tujerodnih materialov ustvariti novo celoto. Tega pa se ni najbolj naučila v Atenah, kje sta doma grška filozofija in demokracija, niti ne v Jeruzalemu, od koder prihaja njena verska identiteta, temveč v Rimu. Poklic Rima je poklic sinteze. Danes po „rimski poti“ na dokaj očiten način hodita tako rimski papež kot Evropska unija. To je Zahod.

Kaj pa Vzhod? Zgolj vekotrajna grožnja? Vzhod, pa najsi gre za misijonarsko razpoložene muslimane, za ambiciozne Putinove Ruse ali za Kitajce s kolosalno kapitalsko in demografsko močjo, tudi danes pritiska v osrčje Evrope. Evropa seveda lahko postavi zid pred muslimani, Rusi in Kitajci. Toda pomnimo, ko so Rimljani začeli postavljati zidove na obronkih svojega cesarstva, so že naznanili svoj konec. Zid ni v naravi tukajšnje civilizacije.

Frančišek, rimski škof, to ve. Zato v nekaj dneh obisk pri današnjih Karlih Velikih in današnjih Sulejmanih Veličastnih, ter istočasno namig za gradnjo mostu iz Rima preko Carigrada do Moskve. Papež grožnjo z Vzhoda odstranjuje z dialogom in sintezo. Obenem sporoča, da tudi za naslednje tisočletje velja: če ni Rima, ni Evrope.


* Besedilo je bilo objavljeno 7.12.2014 kot uvodnik v tedniku Družina.

Vsi mi

 

Kazimir Malevič, Črni kvadrat na belem ozadju (1913)

*

So mehanizmi grešnega kozla, ki delujejo, in so, ki ne delujejo. Dobro načrtovani mehanizmi ne delujejo. Ker so dobro načrtovani. Ker je v njih preveč zavestnega. Taka „dobro načrtovana“ in zato popolnoma neuspešna mehanizma grešnega kozla sta tista, katerih žrtvi sta Janez Janša in Milan Kučan. Ta dva „grešna kozla“ nikakor ne funkcionirata in namesto, da bi Slovenci preko njune „krivde in izgnanstva“ dosegli katarzo in sprostitev napetosti, dosegamo nasprotno.

Zlasti primer Janeza Janše je tak, da smo že na robu obupa. Silna armada politikov, novinarjev, stricev in tet, špijunov, spin dohtarjev, intelektualcev, sociologov, modernih umetnikov (eden izmed njih v svoje in v veselja režima še vedno vztraja v preimenovanju samega sebe v Janeza Janšo), filmskih režiserjev, pesnikov, tožilcev, sodnikov, sindikalistov, zdravnikov,... – armada, kot je za javni obračun z enim samim človekom v zgodovini slovenstva verjetno še ni bilo - ga je določila, da je vsega kriv on. Zadeva pa ne steče. Dvajset let delajo na tem, da bi „grešni kozel“ sklonil glavo in označen – kot pri tistem judovskem verskem obredu - odšel iz mesta. On pa ne gre iz mesta. Predestiniranec nima sklonjene glave. Še je tu. Spet se krepi. Saj prvim: obup! Obup nad armado. Obup nad mnoštvom patetičnih figur od antijanšizma idejno in energetsko že povsem izčrpanih ljudi.

**

In so mehanizmi grešnega kozla, ki stečejo. Primer Alenke Bratušek. Podobno kot primer Hilde Tovšak. Ženska je (beri: arhetip čarovnice). Pa moč in oblast ji diši (beri: rine v moško področje). Potem bruseljsko zaslišanje. In v raji podtalno že dolgo želen padec zvezde. Jezljiv užitek raje ob gledanju, kako zvezda trešči na tla. Privoščljivost raje. Za razliko od Janeza Janše so pri Alenki Bratušek pogoji za aktiviranje mehanizma grešnega kozla popolnoma drugačni – ta pravi:
1. žrtev vlogo grešnega kozla sprejema (tisti hip, ko si tiho reče „oh, zares se nisem izkazala na komisarskem zaslišanju“);
2. konsenz okrog žrtve je skoraj popoln; nad njo se zgražajo levi in desni mediji, ženski in moški svet, dom in tujina; njeni včerajšnji politični zavezniki jo kot spako odrinejo od sebe;
3. mehanizma se ne zavedamo; kot posamezniki in kot nacija enostavno pademo vanj in smo nekaj dni zaradi Alenčice kot v rahlo deliričnem stanju; naš stampedo potepta tistih nekaj posamičnih glasov v podporo žrtve;
4. vsi se počutimo bolje, ker smo se ji odrekli in ji naložili breme naše negativitete (zaključni katarzični moment).

Za bolje razumevanje primerjava s postopkoma Janša&Kučan: žrtvi ne sprejemata vlog; konsenz v ljudstvu je polovičen; mehanizem je sproti razkrinkan s strani zagovornikov žrtve in s tem sproti nevtraliziran; na koncu manevra smo vsi samo še bolj razjarjeni in sprti. (Ampak kako to dopovedati eni in drugi armadi? Kako to dopovedati človeku, ki si je znotraj grešnokozlovske ihte dal spremeniti ime in priimek?)

***

Vsi mi. Vsi mi, ki gledamo po tujih ženskah in fantaziramo o njihovih oblinah, ki spimo s sebi podrejenimi tajnicami in delavkami, ki pohotno stegujemo roko po otrocih, ki se utapljamo v pornografiji, ki občujemo z živalmi, ki tepemo in posiljujemo lastne žene, ki potujemo na Tajsko s točno določenim namenom, smo se počutili lepe in čiste, ko je po spletu zaokrožil oni mariborski video z ravnateljem in učiteljico matematike. Nenadejano je prišel „ta srečni dan“ kazni in očiščenja za goro naših grdobij. Take kazni seveda, ki prizadene zgolj enega oziroma dva. Takega očiščenja seveda, ki po zapletenem nezavednem procesu velja za vse nas.

„Gre za veliko zmago slovenskega puritanizma,“ je zapisal Crnkovič, ki ni edini, ki mu ratuje slabo. In gre za kolektivni umor. So namreč mehanizmi grešnega kozla, ki ubijajo. Vsi mi smo lahko metali kamenje v dva zasačenca in bili za nekaj dni na strani „čistih“. Večja je potreba po očiščenju naših grdih src, močneje smo vsi mi lučali kamenje. Tako močno, da je ena žrtev psihično in fizično klonila. Nagraužni rumenjakarski tisk, ki zna biti po eni strani velik zaveznik vseh sedmih naglavnih grehov po drugi pa prekleto puritanski, je dosegel svoj „družbeni učinek“. Toda pozor! To je dosegel v imenu vseh nas!

**** 

Mehanizmu grešnega kozla ni mogoče uteči. Je del nezavednega v delovanju družbe. Lahko pa ga nadziramo, da ne „ponori“. Katoličani smo tukaj v gromozanski prednosti. Vsako mašo začnemo s kesanjem za svoje grehe in imamo spoved. To sta trenutka, ko zavestno sprejemamo odgovornost za svoja slaba dejanja. Že ta „psihologija“ kesanja bi nas morala držati tako nad čistunskimi in linčarskimi vzgibi raje kot nad političnimi manipulacijami grešnokozlovskega postopka.

Da ne govorimo o Milosti, ki prihaja od Njega, ki je edini in zares vzel vse grehe ljudstva nase.

Nestrpnost do religije = ogrožena svoboda vseh

Če evropski kristjan spregovori o kristjanofobiji, bo veliki razsvetljenski svet odvrnil, da pač vsak svoje brani in da vsak sebe najprej vidi kot žrtev, pa da so evropski kristjani, zlasti katoličani, nevrotično razdražljivi ter zakrknjeni za umevanje modernosti, in da imajo spet nekaj za bregom ipd.. Če o kristjanofobiji spregovori odlični predstavnik razsvetljenega liberalnega duha, ti očitki odpadejo. 

Tako je lani o nestrpnosti do kristjanov spregovoril eden najbolj spoštovanih italijanskih kolumnistov filozof Ernesto Galli della Loggia, ki že dve desetletji kot uvodničar sodeluje z največjim apeninskim časnikom Corriere della Sera. Osnovna teza tega misleca, ki se je v mladosti imel za "levičarja ne komunista", je: naraščajoča nestrpnost do kristjanov ogroža versko svobodo; z ogroženo versko svobodo pa je avtomatsko ogrožen temelj Evrope - splošna politična svoboda.

Komentar z naslovom Una libertà minacciata (Ogrožena svoboda) in nadnaslovom L'intolleranza verso la religione (Nestrpnost do religije) je imel precejšen odmev; in ne samo v Italiji. Potrudil sem se s prevodom:

Ogrožena svoboda

V Evropi se tiho zaključuje velika revolucija. Revolucija miselnosti in kolektivnih drž, ki pomeni velik prelom s preteklostjo: protiverska revolucija. Revolucija brez razlik prizadene religioznost kot takšno, ne glede na njeno konfesionalno poreklo. Ampak iz zgodovinskih razlogov in ker govorimo o Evropi, ta revolucija nastopa kot bistveno protikrščanska.

Ernesto Galli della Loggia
(foto: Wikipedia)

Toda krščanske Cerkve ne samo, da so bile skoraj povsod postopoma izgnane iz vsakega pomembnega javnega prostora; ne samo da skupku njihove vere v največjem delu celine ni več zaupana kakršna koli možnost, da bi usmerjal javno politiko; ne samo da se je na polno uveljavila težnja krčiti krščanstvo in religijo na čisto zasebno stvar;... ampak zdi se, da je proti krščanstvu, za razliko od drugih religij, danes dovoljeno nastopiti z najbolj ostrimi žalitvami, z najbolj krutimi klevetvami.

Poglejmo nekaj primerov izmed številnih, ki bi lahko potrdili, kar pravim (primeri so deloma povzeti iz navedb nekega članka, ki je pred kratkim izšel v časopisu Avvenire). Na Irskem so cerkve prisiljene dati na razpolago svoje lastne dvorane tudi za proslavljanje porok med homoseksualci. V Rimu je med prvomajskim koncertom nek pevec oponašal obredno gesto evharistične posvetitve hostije, držeč v rokah namesto hostije kondom. Na Danskem je parlament sprejel zakon, ki primora evangeličansko luteransko Cerkev, da obhaja poroke med homoseksualci, čeprav se je tretjina pastorjev te Cerkve izjasnila kot nasprotna takim porokam. Na Škotskem sta dve babici katoliške veroizpovedi bili sodno prisiljeni sodelovati pri splavu, ki so ga izvajale njune sodelavke. Ceh angleških zdravnikov pa je določil, da „morajo“ biti zdravniki pripravljeni dati na stran svojo osebno versko prepričanje, ko gre za področje kontroverznih tem.

Še: v nekem nedavnem videospotu Davida Bowieja, v katerem je ta zvezdniški rocker oblečen podobno kot Jezus, je prizor, v katerem duhovnik, potem ko udari berača, vstopi v bordel in tam zapelje redovnico, na katerih rokah se pokažejo stigme. Na Angleškem je neki medicinski sestri bilo prepovedano med delovnim časom nositi križ na verižici, neka majnša tiskarna pa je bila pravno preganjana, ker ni hotela tiskati eksplicitno seksualnih materialov, ki jih je naročila neka gejevska revija. V Franciji je glede na sedanjo zakonodajo praktično nemogoče, da bi kristjani lahko javno trdili, da so za njihovo religijo spolni odnosi med osebami istega spola pač greh. In tako naprej steče neverjetna poplava primerov (o katerih se lahko informirate na spletni strani www.intoleranceagainstchristians.eu ).

Da ne naštevamo, da skoraj v vseh evropskih državah v imenu preprečitve kakršnekoli diskriminacije ukinjajo pridobivanje sredstev za krščanske ustanove. Podobno je bila ukinjena klavzula, ki je ščitila svobodo vesti pri medicinskih poklicih in pri reševalcih. Tudi ne štejemo več primerov, ko so na vseh bolj ali manj javnih ustanovah, začenši s šolskimi, v okviru praznikov in počitnic, izbrisali besedo Božič in jo zamenjali z nevtralnim „zimske počitnice“ ali podobnimi.

Teh zadev je toliko, da vzbujajo zaskrbljenost v vsaki liberalni zavesti. Ne gre toliko za krščanstvo, Cerkev ali religijo, temveč gre za nekaj precej bolj pomembnega: gre za svobodo. In za zgodovino. Gre za zavedanje, da je v Evropi verska svoboda zgodovinsko gledano nastopala kot vir (in pogoj) vsej ostalih civilnih in političnih svoboščin. Biti popolnoma svobodni, da častimo svojega Boga, da širimo vero vanj, da izpolnjujemo zapovedi, da pripadamo določenemu pogledu na svet, da priznavamo od zapovedi definiran smisel bivanja, da lahko javno prakticiramo bogoslužje; pa tudi seveda biti popolnoma svobodni, da nimamo nobenega Boga in nobenega bogoslužja: od tod je krenila pot evropske svobode. In: ali je potrebno spomniti, da šlo za krščanskega Boga?

Škatlica za vžigalice, ki vznemirja špansko javnost, saj jo je madridski
muzej moderne umetnosti Reina Sofia uvrstil med eksponate
na neki letošnji razstavi. Na eni strani škatlice je narisana goreča
cerkev, na drugi pa napisano anarhistično geslo:
"Edina cerkev, ki razsvetljuje, je tista, ki gori."
(foto: teinteresa.es)

Verska svoboda ne pomeni nič drugega kot svobodo vesti, se pravi, da nismo iz nobenega razloga prisiljeni sprejemati idej in obnašanj, ki so v nasprotju z vodili, ki jih sprejemamo v svoji notranjosti. To je pravzaprav svoboda samo-določanja; ki je zato tudi svoboda govora, pisanja, razprave v podporo lastnim prepričanjem, kakor tudi svoboda poslušanja drugih prepričanj in svoboda, da se drugim pustimo prepričati.

Skratka, verska svoboda na eni ter svoboda mnenja in govora na drugi strani – gre za dva stebra politične svobode – sta v sozvočju. Ravno iz tega zornega kota je torej še kako zaskrbljujoče dejstvo, da je danes v Evropi, na različnih krajih in na različne načine, v nevarnosti svoboda kristjanov. Ne šteje, da se to dogaja zavoljo zaščite te ali one manjšine pred domnevnimi diskriminacijami. Pravzaprav je paradoksno, saj so v trenutni panorami evropske celine kristjani kot takšni manjšina. To so zagotovo – v največji meri katoliški kristjani in njihova Cerkev - v odnosu do mainstream mnenja ter do dominantnih in kulturno akreditiranih navad.

Dovolj je videti, kako se v vročih zadevah nikoli noben ugleden glas, običajno priznan kot tak, ne dvigne v podporo njihovih stališč; kako vsaka obtožba proti njihovemu kleru vedno doživi široko odobravanje; kako je vsako očitanje kristjanom za njihovo zgodovinsko odgovornost za katerokoli negativno stvar iz preteklosti, tudi najbolj domišljijsko, na prvo žogo vedno razumljeno kot še kako utemeljeno.

Morda je čas, da se Evropa, ki samo sebe imenuje „Evropa pravic“ - ki pa prepogosto konča kot Evropa ene in edine politično korektne misli – spomni slavnega poduka velike hčere revolucionarnega judovstva Rose Luxemburg. Lahko predvidevamo, da je slednja kot Judinja in revolucionarka vedela, kaj je hotela reči, ko je dejala: „Svoboda je vedno in zgolj svoboda tistega, ki misli drugače.“

Italijanski izvirnik, Corriere della Sera, 2. junij 2013:

http://www.corriere.it/editoriali/13_giugno_02/una-liberta-minacciata-ernesto-galli-della-loggia_fdbecc20-cb3d-11e2-8266-15b8d315b976.shtml

Hadjadj: Če gre le za ljubezen, zadostujejo sirotišnice

Fabrice Hadjadj (rojen l. 1971), francoski katoliški filozof judovskih korenin in arabsko zvenečega priimka, je pred dvema mesecema na svetlo dal novo knjigo – refleksijo o družini: Qu’est-ce qu’une famille?* Hadjadj v njej definira družino kot „naturo pred kulturo“, kot nekaj divjega in anarhičnega. Opozori še, da pri družini ne gre le za ljubezen pač pa za ohranitev človeka kot človeka, ter razkrinka tri sodobne sovražnike družine: 1. zadnje elektronske tehnologije; 2. biotehnologije za reprodukcijo človeka; 3. falocentrični feminizem.

V slovenščini že imamo avtorjev filozofski bestseller Vera demonov ali preseženi ateizem,** želeno bi bilo, da bi v Trubarjev jezik dobili še razpravo o družini. Zaenkrat podajam prevod še svežega Hadjadjovega intervjuja za italijansko revijo Tempi, v imenu katere se je pogovarjal Rodolfo Casadei.***

Fabrice Hadjadj (foto: Wikimedia)

Tempi: Vaša knjiga (o družini) je izšla na predvečer škofovske sinode o družini. Se vam zdi, da potek in zaključni dokument Sinode odražajo kakšno od vaših skrbi?

Fabrice Hadjadj: Težava Sinode je, da mora nagovarjati vesoljno Cerkev, medtem ko so družinske situacije lahko od dežele do dežele zelo različne, celo radikalno nasprotne. Kar se mene tiče, razmišljam o tem, kar se dogaja z družino v post-industrijskih družbah, zaznamovanih z liberalno ekonomijo. Relatio Synodi se v svoji diagnozi zadovolji še enkrat priklicati „individualizem“ in „hedonizem“, same razprave pa so se izčiščevale okrog vprašanja „ločenih in ponovno poročenih“ ter okrog blagoslova homoseksualnih oseb. Na ta način, se mi zdi, je popolnoma umanjkalo, kar je zelo lastno naši dobi, se pravi, antropološka revolucija, ki je v teku: prehod od družine na podjetje, prehod od rojstva na izdelavo, oz. če hočete, od zatemnjenega spočetja (it. concepimento oscuro) v telesu matere do razvidnega spočetja (it. concepimento trasparente) v inženirjevem duhu.

Na ideološki osnovi je družina napadana vse od začetka krščanstva. S strani gnostikov, denimo. Vendar je danes napad bolj radikalen: ne prihaja toliko s strani ideologije kot s strani tehnoloških možnosti. Ni več vprašanje teorije, ampak je vprašanje prakse in učinkovitih sredstev za produkcijo brez spolnih odnosov - produkcijo čim bolj ustreznega in delujočega posameznika.

Tempi: Izpostavljate nasprotje med leseno mizo (an. table), ki združuje družino, in tabličnim računalnikom (an. tablet), ki člane ločuje in izolira. Poudarjate, da je tehnologija zrušila družino in da smo priče „tehnološkemu uničenju“ družine. Smo pred največjim sovražnikom družine?

Fabrice Hadjadj: Kje je kraj, kjer se tke družinska povezanost? Kje je kraj, kjer se srečajo generacije, se pogovarjajo, včasih prepirajo, a na koncu se kljub vsemu srečajo preko primitivnega dejanja skupnega obeda in so združeni v skupnost? Tradicionalno je ta kraj miza. Danes pa vse bolj jemo pred vrati hladilnika, da bi se vsak čimprej vrnil k svojemu lastnemu ekranu. Tu niti ni več „individualizem“, temveč je „dividualizem“****, kajti vsak na svojem ekranu odpre več oken in se deli (it. si divide), se fragmentira, se razgubi; izgubi svoje obličje, da postane množica „profilov“; izgubi svoje posinovljenje, da bi imel svojo „klicno številko“ (it. prefisso).

Miza pomeni združevati se na podlagi genealoškega in telesnega izročila. Tablet pomeni razkropitev na podlagi tehnološke in breztelesne zabave. Poleg tega tehnološka inovacija spodbuja, da je to, kar je novejše, boljše kot to, kar je starejše. Tako je uničena častitljivost starega in častitljivost izkušnje. Če lesena miza izginja, je to zato, ker je adolescent postal glava družine. On je tisti, ki obvlada zadnje elektronske pridobitve. Ne dedek ne oče ga nimata česa učiti.

Tempi: Zelo provokativno pišete, češ če zares mislimo, da sta vse, kar otroci potrebujejo, ljubezen in vzgoja, potem to potrebo lahko zadovoljuje ne samo homoseksualni par pač pa tudi kakovostna sirotišnica. Če gre samo za ljubezen in vzgojo, ni rečeno, da je ravno družina najboljši kraj za otroka. Zakaj je potemtakem potrebno privilegirati družino z očetom in materjo?

Fabrice Hadjadj: Vprašanje je zastavljeno v Krasnem novem svetu Adousa Huxleya. Če ste dobili otroka po poti spolnosti, je to zato, ker ste preprosto bili v postelji z neko žensko. Slednje ne podaja nobene garancije o vaši reproduktivni kakovosti in o vaši vzgojni kompetenci. Zato bi bilo bolje, da bi v dobro novega ustvarjenega bitja to bitje bilo narejeno v inkubatorju in vzgojeno s strani specialistov. Ta argument je močan. In dokler bodo kristjani nadaljevali z definicijo družine kot kraja ljubezni in vzgoje, temu argumentu ne bodo oporekali, pač pa bodo nasprotnikom dajali orožje v roke. Nasprotniki bodo lahko prihajali do sklepa, da sta dva moška, čustveno na mestu in specializirana v pedagogiki, bolj primerna od očeta in matere.

Problem je, da je še vedno primat tehnologije nad genealogijo tisti, ki vodi to idejo in nas napeljuje, da bi mater zamenjali z matrico ter očeta z ekspertom. V ozadju je zmota, da iščemo dobrobit otroka, namesto da bi upoštevali njegovo bit. Kajti biti otrok je biti sin ali hči moškega in ženske preko njune spolne združitve. Preko te združitve pride otrok kot presežek ljubezni. Ni izdelek nekih fantazem in ni rezultat nekega projekta, temveč je druga oseba, ki vznikne edinstvena, nepreračunana, onstran naših načrtov.

Kar se tiče očeta, je ta že zaradi preprostega dejstva, ker je prenesel življenje, avtoriteta brez kompetenc. To je veliko bolje kot kakršnakoli profesionalna kompetenca. Kajti oče je tu predvsem, da otroku pokaže, da je bivati dobra stvar, medtem ko so eksperti tu, da pokažejo, da je dobra stvar imeti uspeh. Nadalje avtoriteta brez kompetenc sili očeta, da pred otrokom prizna, da on ni absolutni Oče, in da se skupaj s svojim otrokom obrača k temu Očetu, od katerega vsako očetovstvo dobi ime.

Tempi: Drugi vzrok za uničenje družine, ki ga navajate, je zavračanje rojstva kot rojstva, se pravi, kot nečesa naravnega in nepredvidljivega. Tisti, ki zagovarjajo biotehnologizacijo rojstva, pravijo, da je sicer treba biti pozoren, da je uporaba biotehnologij koristna pričakovanemu otroku, vendar da pa so te tehnike vsekakor dobre. Kaj bi jim odgovorili?

Fabrice Hadjadj: Če so biotehnologije uporabljene, da spremljajo in vzpostavljajo naravno plodnost, jih sprejemam; to je pač smisel medicine. Če pa je njihov namen, da uvedejo umetno produkcijo, to ni več medicina; to je inženirstvo. Sledi, da otrok postane pravica, ki jo zahtevamo, in ne več dar, ob katerem se čutimo nevredne. Lahko si predstavljate, kakšne pritiske bo tak otrok prenašal.

Ampak še hujša stvar je v nečem drugem; imenoval bi jo pomešanost pojmov novost in inovacija. Če novorojenček prenavlja svet, je to zato, ker on na nek način pride kot predzgodovinski. Ni namreč globljih razlik med današnjim italijanskim novorojenčkom in novorojenčkom jamskega človeka. Novorojenček je vedno mali primitivec, mali divjak, ki pristane v družini in prinaša s seboj absolutni začetek, obnovljeno obljubo zore. Če pa se bo prihodnost rojevanja merila z metrom inovacije, če se bodo fabricirali transhumani novorojenčki, bodo ti že pred svojim rojstvom stari, saj bodo vsiljevali logiko napredka in s tem tudi logiko usodne postopne izgube učinkovitosti (an. obsolescence) tehničnih predmetov. Ustrezali bodo ciljem naročnikov in pričakovanjem družbe. Smo pred popačenjem formulacije iz Creda: ljudje bodo hoteli bitje, ki bo „rojeno iz veka pred vsemi očeti“ in ki bo „ustvarjeno, ne rojeno“.

Tempi: Pišete: „Zahvaljujoč tehnologiji je falična dominacija zagotovljena v glavnem histeričnim ženskam, ki so izdelek kastriranih moških.“ Kaj mislite s tem?

Fabrice Hadjadj: Lastno ženskosti, ko vstopa v materinstvo, je, da sprejme v sebi nek zatemnjen proces, proces življenja, ki se samo po sebi daruje. Ustvarjanje umetnih maternic deluje kot emancipacija ženske, v bistvu pa žensko oropa moči, ki so ji lastne. Po eni strani na ta način ženska, ki ni več mati, postane uslužbenka in gospodarica (kakor da gre za osvoboditev). Po drugi strani na ta način temoten življenjski proces postane pregleden tehnični postopek, zunanja in kontrolirana obdelava; nekaj, kar je v območju človeškega delovanja; nekaj, kar nima maternice in dela s svojimi rokami.

Na tej točki se znajdemo pred paradoksom večine feminizmov: niso drugega kot ženski mačizem. Zahtevajo enakost, ampak po moških merilih; hočejo napredovanje, ampak v skladu s falično podobo sveta. Kajti oplojevanje in nosečnost in vitro sta zelo blizu falični dominaciji nad plodnostjo: ženskost več ni potrebna, rojevanje vstopa v igro fabriciranja, preglednosti in konkurence. Kot sem že govoril o preobračanju Creda, bi lahko v tem primeru govoril o Proti-Oznanjenju. V evangelijskem Oznanjenju Marija sprejme nosečnost, ki jo dvakrat presega: po poti naravnega in po poti nadnaravnega. Pri tehnološkem Proti-Oznanjenju ženska zavrne kakršnokoli nosečnost in zahteva, da je rojevanje otrok integralno načrtovano, ki je več ne presega, ampak se vklopi v njen karierni načrt.

Tempi: Strinjate se s Chestertonom, da je družina „najbolj odlična anarhična ustanova“. Kaj to pomeni? Družina je namreč dandanašnji obtoževana, da je avtoritarna in da je ostanek patriarhalne nadvlade.

Fabrice Hadjadj: Družina je anarhična ustanova v smislu, da je bila pred državo, pravom in trgom. Odvisna je od nature, preden jo je uredila kultura, kajti človek se rodi po naravni poti iz združitve moškega in ženske. Nekaj živalskega je to – samec in samica – a istočasno verjamemo, da je ta živalskost zelo duhovna, božansko duhovna, zapisana v meso: „Bog je ustvaril človeka po svoji podobi, moškega in žensko je ustvaril.“ To je nekaj darovanega, ne zgrajenega. Do mere da je tudi patriarh, kot vidimo v Svetem pismu, vedno znova presenečen in tudi obupan nad svojimi otroci. Pomislite na Jakobovo zgodbo. Pomislite na Jožefa, Jezusovega očeta. Gotovo ne moremo reči, da imata zadeve pod nadzorom. Avtoriteta očeta se preoblikuje v avtoritarizem, ko si oče domišlja, da ima vse pod nadzorom in da je popolnoma kompetenten. Toda, kot sem že dejal, njegova pristna in najgloblja avtoriteta je v tem, da prizna, da ni na nivoju in da se mora obrniti na večnega Očeta.

* Izvirna edicija: http://www.editions-salvator.com/A-23103-qu-est-ce-qu-une-famille.aspx

** Slovenski prevod Vere demonov: http://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/knjiga/vera-demonov-ali-presezeni-ateizem

*** Izvirnik intervjuja v italijanščini: http://www.tempi.it/elogio-della-famiglia-selvaggia-anarchica-e-preistorica-se-basta-l-amore-per-allevare-i-bambini-vanno-bene-gli-orfanotrofi

**** Hadjadj se tukaj nanaša na etimologijo besede individuum: in-dividuum = ne-deljen; dividuum = deljen.

SSKJ - Lenin je mrtev, Gramsci deluje

  1 Mz 1,27: "Moškega in žensko je ustvaril."
(Foto: B.C.)

Kristjani nismo po juhi priplavali.* Za seboj imamo 2000 let družbene in kulturne izkušnje. 2000 let izkušnje takorekoč tehnične rabe jezika in oblikovanja pojmov. Dobro vemo, da lahko ena besedica na dolgi rok premakne goro. L. 325 se je pod budnim očesom cesarja Konstantina odvil koncil v Niceji. Zavrtel se je okrog grške besede homooúsios, ki jo slovenimo enega bistva. Ali je Sin enega bistva z Očetom? Niceja je rekla, da je, in še danes vsako nedeljo po naših cerkvah tako recitiramo. Na efeškem koncilu, sto let pozneje, so škofje razpravljali, ali se sme Marijo imenovati Mati božja (gr. Theotókos). Bilo je vroče. Med razpravljavci je prišlo celo do klofutanja. A zmagalo je, da Marija sme biti imenovana Mati božja.

Nicejsko in efeško dogajanje se je verjetno že takrat komu zdelo črkarska pravda. Vendar brez umestitve teh dveh besed v krščanski kredo, bi ne bilo zahodne civilizacije, kot jo poznamo. Besedici homooúsios in Theotókos sta namreč povezali človeško in božje počelo v eno na način, kot ni storila nobena civilizacija prej ali potem.

V primeru polemike, ki se je dvignila ob definiciji družine v novem Slovarju slovenskega knjižnega jezika (SSKJ), zato ne bom nasedel tistim, ki pravijo, da gre za nepomembno črkarsko pravdo in za še en izbruh hipersenzibilnih klerikalcev. Že zato ne, ker tudi avtorji te definicije v SSKJ niso vpisali nepremišljeno in mimogrede. Definicija je preveč v skladu s teorijo spolov (an. gender theory), preveč je ideološko korektna, da bi lahko govorili o nenačrtnosti in nepremišljenosti.

Očitno se poleg nas kristjanov še kdo zaveda daljnosežnih posledic milimetrskih premikov v besedah in pojmih. Jezik je tudi zanj polje prihodnjih pravnih in političnih zmag. Ne nazadnje je jezik in kulturo kot strateško polje revolucije označil že Antonio Gramsci, italijanski marksistični teoretik in lingvistik izpred druge svetovne vojne. Zakaj bi družbeno spremembo ustvarjali z revolucionarnim nasiljem, če pa jo lahko dosežemo preko monopola nad jezikom, kulturo, mediji in humanistiko? Lenin je mrtev, Gramsci deluje. Moderna levica za svoj uspeh ne potrebuje nergaških sindikalistov, niti ne delavstva na svoji strani, njena udarna pest so služabniki besede tipa sociolog, učitelj, novinar, piarovec.

Antonio Gramsci (1891-1937), eden
najvplivnejših marksističnih mislecev.
(foto: Wikipedia)

Razumem in simpatiziram z akcijo pro-family aktivistov iz 24kul.si, ki promovirajo bojkot Slovarja slovenskega knjižnega jezika. A slednjega ne bom vrgel v smeti. Iz praktičnih razlogov: naročil sem ga, plačal in poštar ga je dostavil še pred naznanilom bojkota. Iz moralnih razlogov: zaradi enega madeža ne bom vstran vrgel cele obleke. Z umazano vodo, ne vrzi vstran tudi otroka, pravijo Italijani. Za Cankarjevo založbo si bom izmislil kakšno drugo kazen. Recimo, da jaz – ki sem eden izmed tistih izumirajočih, ki mesečno precej več evrov kot za telefon in internet potrošimo za nabavo novih knjig - naslednjih pet let ne bom kupil nobenega njenega produkta.

Razumem, čeprav idejno ne simpatiziram z njimi, homoseksualne aktiviste, ki hočejo tudi za svoje skupnosti uporabiti klasično besedo družina. Jezik je živ, besede v njem rastejo, umirajo, se debelijo in hujšajo. In še, če parafraziram papeža: Kdo sem jaz, da bi sodil homoseksualčevo rabo besed?! Ne razumem pa in se mi hudo upira dvoje: 1. zvijačnost v postopku; 2. ideološka likvidacija zakonske zveze kakor tudi očetovstva in materinstva.

Najprej zvijačnost. Ne morem se otresti občutka, da je nekdo zlorabil položaj. Ne govorim o političnem in formalnem položaju, temveč o profesionalnem in moralnem položaju. Nekdo je imel priložnost in moč vriniti svoje prepričanje v tako imeniten in merodajen dokument, kot je SSKJ, ter brez zadržkov to tudi storil. Tiho, tiho, da bi nihče ne opazil. Po gverilsko: vrzi bombo in se potuhni. Katoliški krogi, ki vendarle imamo veliko za povedati o družini, ki imamo več cerkva Svete Družine, ki se ponašamo z več družini posvečenimi civilnimi združenji in, nenazadnje, katerih osrednje glasilo se imenuje Družina, smo bili, jasno da, izključeni. Saj ne pričakujemo vključenosti v smislu, da bi moral kak katoličan po politkomisarsko bedeti nad sestavljanjem SSKJ. Pričakujemo pa vključenost v smislu uvidevnosti, spoštovanja ali vsaj faktografskega upoštevanja katoliške stvarnosti. 

In niso v prvi vrsti katoliška pričakovanja. Pomislimo na tisoče in tisoče vsakdanjih uporabnikov in sotvorcev slovenskega jezika, za katere je družina tudi čisto po lingvistični plati pač foter, mati, deca! Ekipa SSKJ je to večinsko rabo neprofesionalno in zvijačno pomendrala. Domnevam, da – kakor je ta leta v modi - v imenu pravic neke manjšine. Tolaži me, da ima zvijača, podobno kot njena sestrična laž, kratke noge.

Sigmund Freud (1856-1939): "Ne bi vedel
za kakšno otroško potrebo, ki bi bila  po moči
enaka tisti, ki jo imajo otroci po očetovi zaščiti."
 (Foto: Max Halberstadt - 1921, Wikipedia)

Najbolj zaskrbljujoč je izbris poprejšnje definicije, po kateri je bila družina zakonski par z otroki ali brez njih. S homooúsios in Theotókos smo ustvarili trdno podlago za zahodni humanizem, kaj pa dolgoročno ustvarjamo z eden ali oba starša ter z partner? Beseda Theotókos se je na efeškem koncilu nekaterim zdela bogokletna. Dandanašnji so za nekatere heretične in nevarne besede zakonca, oče in mati. Bosta izbris zakonske zveze ter pozaba očetovstva in materinstva - najprej v uradnem jeziku, nato v prakticiranem, nato pa ... - naznanila zarjo končno svobodnega in srečnega človeštva, ali pa smo na poti v dekadenco, kot je še ni bilo? Denimo hrepenenje po očetu. Če ne verjamete meni, verjemite vašemu Freudu: gre za silo, ki vzpostavlja civilizacijo. Ko se ležerno poigravamo s to silo, ko se norčujemo iz nje in jo podredimo naši trenutni politični kaprici, zgolj pripravljamo povratek očeta – ampak tistega temnega in nasilnega očeta. Evropski najstniki, ki v želji po smislu in potrditvi simpatizirajo z ultrapatriarhalno in tiransko Islamsko državo so znamenje.

* Gornje besedilo je bilo objavljeno kot pro et contra v Večeru 18. 10. 2014, str. 10., na temo definicije družine v novi izdaji SSKJ ter pobude 24kul.si, naj bojkotiramo slovar. Drugačna stališča od mojih je zagovarjal dr. Kozma Ahačič, jezikoslovec. Najina prispevka sta bila objavljena pod skupnim naslovom Slovenščina ideologizirana? Slikice in napisi pod njimi so dodani na tem blogu.

Zmaj in strelovod

Menda so v beli Ljubljani v tamkajšnjem najbolj odličnem hramu kulture te dni na oder postavili neko posmehljivo in zlobno reč o slovenski Cerkvi. Saj razumem. To jim je dovoljeno. Kaj drugega ne. Za to s plačani. Za kaj drugega ne. A naj ob tej priložnosti pristavim svoj blogerski piskrček in podam izsek iz nekega esejčka, ki sem ga objavil v Družini l. 2007.

(...)

Kakšne podobe Cerkve izrisuje proticerkveni laicizem? Da je Cerkev risana kot prvi problem sodobne družbe, torej kot hudobni zmaj. Da je Cerkev služi kot strelovod za sproščanje družbenih napetosti.

Cerkev kot zmaj

Kdor je gledal Trenja o problemu pedofilije (7.6.2007), ve, o čem govorimo. Stranka SNS je v problematiki pedofilije zaznala novo “tržno nišo”. Najprej diskurz pedofilije pojača do apokaliptičnih razsežnosti, s čimer vznemiri in prestraši vsakega starša. Nato ta isti strah staršev preusmeri proti Cerkvi, ki tudi drugod po svetu v neolaicističnih scenarijih pač igra vlogo hudobnega zmaja, ki žre majhne otroke. In končni cilj operacije: Prestrašena mamica bo na tem, da bo le v SNS videla tisto legijo svetih Jurijev, ki bo zaščitila slovensko milo otročad pred hudobnim zmajem.

Drugi, bolj usoden in intriganten cilj je v utišanju Cerkve. Zmaj namreč nima pravice do govora in zagovora. Vest moralno razrutih ljudi je tako na varnem pred Besedo, ki prihaja iz Cerkve. Ali vesti spolno sprevrženih ne godi novinarsko dokazovanje, da “je Cerkev polna pedofilov”? Ali lopovu, ki je ukradel podjetje ne godi spoznanje, da “se tudi Cerkvi gre samo za denar”? Ali politiku, katerega krvavoroki mentorji so od leta 1945 naprej z gestapovskimi metodami vladali Sloveniji, ni na kožo pisano historično-ideološko stališče, češ “Cerkev je zažgala na milijone evropskih žensk in pobila na milijone ameriških Indijancev”? Skratka, grešnikova vest je tista, ki “potrebuje”, “proizvaja” in potencira podobo grešne Cerkve - podobo vsakomur nevarnega zmaja.

Proticerkveni politik je po eni strani priložnostni izvajalec tega notranjega nareka, po drugi pa nevaren manipulator nezavednih (anti)religioznih vzgibov.

14. januar 2014, strela v Riu de Janeiru (corriere.it)

Cerkev kot strelovod

Bolj ko bo svet grd in frustriran v svoji grdoti, bolj se bo jezil na Cerkev. Več ko se bo nabralo temnih naelektrenih oblakov na nebu zahodne civilizacije, več strel bo udarilo v zvonik Petrove stavbe. Psihoanalitiki bi dejali, da gre pri tem za obračun z intrapsihično podobo Boga, ki ga ranjena vest vidi kot vrhovnega krivca za človeško nesrečo. Cerkev je tisti simbol, na katerega bodo ljudje stesali svojo jezo nad življenjem.

Ostanimo pri aktualnem primeru. “Pridobitev” spolne revolucije je, da je splošna spolna in zakonska morala v razsulu, kar ima strahotne posledice za mlajši rod, v naslednji fazi pa ogroža socialno in biološko stabilnost celotne civilizacije. Toda namesto ostre analize, ki bi jo morali opraviti verniki t.i. svobodne ljubezni o tem, kaj je šlo narobe, se pojavi proticerkveni refleks. Našli se bodo novinarji in zviti politiki ter razširili novico, da je največ gnusnega spolnega greha prav med cerkvenimi posvečenci. Da je celibat v svojem okolju leglo seksualnega zla, danes trdijo že nekateri akademiki.

Na ta način to, kar se hudega godi med moškim in žensko, po pravilu strelovoda pokasira katoliški celibater. Kar so zavozili razuzdani hipiji in pogrošni freudisti, mora danes boleti Cerkev! Ni važno, če podatki kažejo, da je največ pedofilije med domačimi stenami, in ni važno, če trume evropskih moških hodijo na seksualni turizem v ekzotične dežele, kjer za nekaj dolarjev dobiš desetletno deklico, važno je le, koliko je tega med duhovniki! Ponavlja se Kajfeževa prerokba, ki jo lahko prevedemo takole: Bolje da mučimo nekaj duhovnikov, kot da mučimo ves grešni narod (prim Jn 11,50).

To ni nič novega. Že iz časov starozaveznih prerokov vemo, da oblast in ljudstvo, ki ju prerok zasači v grehu in ju ostro kritizira, v lastno obrambo za edinega problematičnega, edinega, ki je vzrok družbene in celo kozmične nesreče, razglasita ravno božjega moža. "Si to ti, ki spravljaš Izraela v nesrečo?" je rekel pokvarjeni oblastnik Ahab preroku Eliju v času hude suše in lakote (prim. 1 Kr 18,17).

Sinoda: členi brez dvotretjinske večine

Utrinek iz minule sinode v Rimu
(montevideo.com.uy)

Podajam moj prevod treh členov iz Relatio Synodi, ki na te dni končani izredni sinodi o družini niso prejeli od papeža zahtevane dvotretjinske večine glasov škofov. To so obenem členi, ki se najbolj debatirajo po medijih in na spletu.

Obenem opozarjam, da sinode ne gre gledati z "Tunnelblick" (tunelski pogled), kot je včeraj za ORF medijsko ozko poročanje o sinodi imenoval dunajski kardinal Schönborn. Skratka, sinode ne gre ožiti zgolj na vprašanje ločencev in homoseksualcev. Sinoda je bila širna in bogata v razmisleku o družini. Kdor more, naj prebere celo Relatio. Ni dolga: le 62 členov.

Pojdimo k prevodu, ki je nekoliko okoren, saj sem hotel, da je čim bolj zvest italijanskemu izvirniku:

52. Razmišljali smo o možnosti, da bi ločeni in ponovno poročeni lahko pristopili k zakramentoma Pokore in Evharistije. Nekateri sinodalni očetje so vztrajali v prid sedanje prakse, v moči konstitutivnega razmerja med udeležbo pri Evharistiji in pri občestvu Cerkve ter njenim naukom o nerazvezljivosti zakonske zveze. Drugi so se izrekli za ne posplošen sprejem pri evharistični mizi, v nekaterih posebnih situacijah in pod točno določenimi pogoji; še posebej kadar gre za nepovratne primere vezane na moralno dolžnost do otrok, ki bi lahko bili deležni krivičnega trpljenja. Morebiten pristop k zakramentom bi moral biti uveden s predhodnim spokornim itinerarijem in pod nadzorom krajevnega škofa. Zadevo bo potrebno poglobiti na način, da bomo imeli jasno navzoče razlikovanje med objektivno grešno situacijo in olajševalnimi okoliščinami. Kajti „prištevnost in odgovornost za kako dejanje morejo zmanjšati ali celo odpraviti“ različni „psihični in družbeni dejavniki“ (Katekizem katoliške Cerkve, 1735).

GLASOVANJE SINODALNI OČETOV O ČLENU 52: 104 ZA, 74 PROTI.

53. Nekateri očetje so zatrdili, da se lahko ločeni in ponovno poročeni plodovito približajo duhovnemu obhajilu. Drugi očetje so se vprašali, zakaj potemtakem ne smejo k zakramentalnem obhajilu. Spodbujeni smo torej k poglobitvi tematike, da bodo na plan prišle posebnosti obeh oblik in njuna povezava s teologijo zakonske zveze.

GLASOVANJE SINODALNI OČETOV O ČLENU 53: 112 ZA, 64 PROTI.

55. Nekatere družine živijo izkušnjo, da imajo v svoji sredi istospolno usmerjene osebe. Glede tega smo se vprašali, kakšna naj bo ustrezna pastoralna skrb v tej situaciji upoštevajoč, kar uči Cerkev: „Nobenega razloga ni za vzporejanje homoseksualnih življenjskih skupnosti z Božjim načrtom o zakonu in družini, tudi ne v najširšem pomenu“. Obenem pa moški in ženske s homoseksualnimi nagnjenji morajo biti sprejeti s spoštovanjem in občutkom. „Varovati se je treba, da bi jih kakorkoli krivično zapostavljali.“ (Kongregacija za nauk vere, Premisleki k osnutkompravnega priznanja življenjskih skupnosti med homoseksualnimi osebami (2011), 4).

GLASOVANJE SINODALNI OČETOV O ČLENU 55: 118 ZA, 62 PROTI.

IZVIRNIK:
52. Si è riflettuto sulla possibilità che i divorziati e risposati accedano ai sacramenti della Penitenza e dell’Eucaristia. Diversi Padri sinodali hanno insistito a favore della disciplina attuale, in forza del rapporto costitutivo fra la partecipazione all’Eucaristia e la comunione con la Chiesa ed il suo insegnamento sul matrimonio indissolubile. Altri si sono espressi per un’accoglienza non generalizzata alla mensa eucaristica, in alcune situazioni particolari ed a condizioni ben precise, soprattutto quando si tratta di casi irreversibili e legati ad obblighi morali verso i figli che verrebbero a subire sofferenze ingiuste. L’eventuale accesso ai sacramenti dovrebbe essere preceduto da un cammino penitenziale sotto la responsabilità del Vescovo diocesano. Va ancora approfondita la questione, tenendo ben presente la distinzione tra situazione oggettiva di peccato e circostanze attenuanti, dato che «l’imputabilità e la responsabilità di un’azione possono essere sminuite o annullate» da diversi «fattori psichici oppure sociali» (Catechismo della Chiesa Cattolica, 1735).

53. Alcuni Padri hanno sostenuto che le persone divorziate e risposate o conviventi possono ricorrere fruttuosamente alla comunione spirituale. Altri Padri si sono domandati perché allora non possano accedere a quella sacramentale. Viene quindi sollecitato un approfondimento della tematica in grado di far emergere la peculiarità delle due forme e la loro connessione con la teologia del matrimonio.

55. Alcune famiglie vivono l’esperienza di avere al loro interno persone con orientamento omosessuale. Al riguardo ci si è interrogati su quale attenzione pastorale sia opportuna di fronte a questa situazione riferendosi a quanto insegna la Chiesa: «Non esiste fondamento alcuno per assimilare o stabilire analogie, neppure remote, tra le unioni omosessuali e il disegno di Dio sul matrimonio e la famiglia». Nondimeno, gli uomini e le donne con tendenze omosessuali devono essere accolti con rispetto e delicatezza. «A loro riguardo si eviterà ogni marchio di ingiusta discriminazione» (Congregazione per la Dottrina della Fede, Considerazioni circa i progetti di riconoscimento legale delle unioni tra persone omosessuali, 4).

Francoski pospešek v boju za družino

Stoječi stražniki

Minulo nedeljo (5. oktober 2014) je 10.000 Italijanov in Italijank na 70 različnih trgih stalo enega ali več metrov drug od drugega in bralo knjige. Imenovali so se SENTINELLE IN PIEDI (Stoječi stražniki). To so počeli v obrambo starševstva in družine. Ter v obrambo svobode govora. V Italiji namreč pripravljajo zakon o homofobiji, ki bo zaščitil homoseksualce do mere, da se o njih, če nekoliko karikiram, ne bo smelo niti v najbolj črnem kotu domače črne kuhinje sredi črne noči kritično razmišljati.

Sentinelle in Piedi 5. oktobra 2014 pred Panteonom v Rimu
(tempi.it)

Izpostavljamo Italijo, ker je naša soseda in ker je zato za pričakovati, da se bo prej ali slej „stoječe stražništvo“ pojavilo tudi pri nas. Slovensko pro-life gibanje se iz dvoran in cerkva namreč vse bolj seli na ulice. Prvi pohod za obrambo življenja in družine smo zabeležili minuli petek (3. oktober 2014). Gre za na videz majhen premik v metodi manifestiranja (doslej so manifestacije bile statične), a kar velik v miselnosti. Ulica je od vseh. Svoboda govora in izražanja je za vse. Tudi za kristjane in druge, ki branijo prvi in najbolj naravni koncept družine (ata-mama-otroci), mora biti na ulici prostor, če se tako odločijo.

Izpostavljamo Italijo še zato, ker so knjigoljubce in stražnike na več mestih napadali „napredni“ aktivisti iz okolja skrajne levice in pristašev teorije spolov (gender theory). Posebej grdo je bilo v Bologni, kjer je policija ešalone besnih levičarjev komaj zadrževala, da niso fizično obračunali z v branje zatopljenimi „sentinellami“.


Učiteljica družbenih sprememb spet na delu

Začeli smo z Italijo, naš cilj pa je Francija. Od tam prihaja protestniška metoda branja stoje. Še več: iz Francije prihaja aktivistična vzpodbuda in pro-family gibanje, kot ga še svet ni videl. Ni pretirano reči, da se v Franciji glede na udeležbo ljudi dogaja največje civilno-družbeno gibanje po znamenitem l. 1968. 26. maja lani, denimo, je bilo na ulicah milijon ljudi. Da zadeva ne izgublja zagona, vidimo po tem, da je tudi minulo nedeljo (5. oktober 2014) v prid družini v Franciji manifestiralo pol milijona ljudi. (Da naši mediji o teh množicah ne poročajo, je razumljivo. Žal. A o tem drugič.)

Manifestacija za vse
(huffingtonpost.fr)

Francija se je še enkrat izkazala za učiteljico družbenih novosti. Ime, ki si ga moramo zapomniti ter si ob tem za domačo nalogo zadati bolje poznavanje civilno-družbenega gibanja, ki se skriva za njim, je LA MANIF POUR TOUS (LMPT). V slovenščino se prevede kot „Manifestacija za vse“. Človek bi pomislil, da je ime tega mogočnega gibanja nekoliko trivialno. Vendar ni. V imenu je naznačen premik v miselnosti, o katerem sem pisal maloprej: svobode govora in javnega izražanja na ulici ti nihče ne bo serviral na pladnju, sam si ga boš moral vzeti. In: manifestacija na ulici ni samo za ene, tiste vedno iste, tiste vedno glasne, tiste skrajne; metoda manifestacije, kot metoda pritiska na oblast, je primerna tudi za sredinske in zmerne.


La Manif – pospešek v metodi boja za družino

Povzemimo nekaj metod, ki prihajajo na plan z LMPT. Metod, ki pomenijo pospešek v boju za družino.

LMPT - logotip

Ime in simbol. Homoseksualni aktivisti so svetu „ukradli“ mavrico. Mavrica je prastari simbol religij in sploh človeštva, a je danes nekateri ne upamo uporabljati, ker da je tipično LGBT. „O.K.! Če oni kradejo vsem, kradimo mi njim,“ so rekli pri La Manif. Ime gibanja je tako parafraza LGBT gesla „Mariage pour tous“ (sl. poroka za vse), barva za logotip pa je pink – roza, se pravi, barva, ki jo povečini povezujemo s homoseksualci. Roza, barva nežnosti, in mavrica, simbol povezanosti v različnosti, sta kot simbolna elementa čisto na mestu tudi za ponazarjanje vrednot družinskega življenja. Kot vidimo, ne samo spopad idej, v ozadju je tudi načrtni in tehtni spopad za simbole.

Miroljubna manifestacija. Za razliko od skorajda karnevalskih „parad ponosa“, La Manif organizira umirjene pohode, ki pa vseeno gojijo prazničnega duha. Čeprav kronike LMPT žal beležijo tudi prerivanja s policijo, kakšno odrivanje novinarjev, kakor tudi infiltracije skrajnih desničarjev, se zelo pazi, da ni nasilja. Prevrnjeni smetnjaki, razbite izložbe, okrvavljeni obrazi bi pravzaprav pomenili konec vsebine in opustitev vere v zmago.

23. april 2013 - rodijo se Les Veilleurs
(wikimedia.org)

Nove metode protesta. Npr. zdaj že v Italiji uporabljena metoda stoječe in beroče straže. V okviru LMPT so prvi s to metodo začeli v neformalnem gibanju imenovanem Les Veilleurs (sl. Čuječi, Bdeči). Sama ideja je nastala „slučajno“: po manifestaciji LMPT 23. aprila 2013 večja skupina mladih ni šla domov, pač pa je v tišini obsedela v bližini francoskega parlamenta. Če stojiš na trgu in bereš knjigo (ali moliš), ti nihče ne more reči, da si nevljuden. Če več ljudi na trgu hkrati bere knjige na način, da stojijo v določeni razdalji drug od drugega (v Franciji so uporabili razdaljo 5 m), jim nihče ne more reči, da se gredo neprijavljenega zbiranja ljudi. Pritisk mirno stoječih bralcev na uradništvo v vladni palači ter na njih šefe zna biti precej impozanten.

Francoske Antigone (antigones.fr)

Inteligentna provokacija. Ukrajinske plačanke, ki pol nage vdirajo v kongresne dvorane in cerkve in ki slišijo na ime Femen, so kar klicale k preprostemu in inteligentnemu odgovoru. V Franciji se odgovor imenuje Les Antigones. Dekleta se oblečejo v bela oblačila, ki spominjajo na antična. Takšne na javnem kraju izvedejo mirni in vpadljivi performans. Lahko rečemo, da oživljajo feministični aktivizem iz časov, ko ga še ni ugrabila (skrajna) levica in je še šel z roko v roki s krščanskimi vrednotami.


Zakaj La Manif ne pojenja

13. januar 2013 - eden izmed pohodov LMPT
(liberation.fr)

Minulo nedeljo spet pol milijona na ulicah! Zastavlja se vprašanje, zakaj gibanje ne pojenja. Zdi se, da bolj ko ga Hollandova vlada ignorira, močnejše je. Gotovo desne politične sile to gibanje podpirajo in izkoriščajo njegovo protisocialistično vzdušje, a to še daleč ni dovolj, da bi razumeli pojav. Bénédicte Drouin na pletnem portalu revije Famille Chrétienne v še svežem članku navaja šest „lekcij“, ki jih podaja La Manif pour tous in ki obenem razložijo moč tega gibanja. Povzemam:

1. Razprava o porokah med homoseksualci in o posvojitvi otrok za homoseksualne pare je kar naprej živahna. Tako v politiki, kot v civilni družbi in medijih. Vedimo, da je to vprašanje dalo povod za nastanek LMPT.

2. Razprava o izposoji maternice oz. o nadomestnem materinstvu, ki je nastopila letos, je v debato pritegnila dodatne kroge ljudi. Nekateri, ki bi še tolerirali poroko med homoseksualci, so zdaj odločno proti kupovanju otrok od nadomestnih mater. LMPT tako dobiva nove sile.

3. Kriza Hollandove družinske politike. Francija družinam namenja 700 milijonov  evrov manj pomoči.

4. LMPT zna vztrajati v odporu in pripravljati politično spremembo. Ni dovolj organizirati množične shode, potrebno je imeti dolgoročno vizijo. LMPT dela na teoretičnem poglabljanju in dolgoročni viziji zakona, družine in rojevanja otrok.

5. Razprava je medtem postala transverzalna in nad-strankarska. Tudi članstvo levih političnih strank se ob bioetičnih temah razdeli na pro et contra.

6. Čeprav jedro gibanja tvorijo katoličani in čeprav je kakšen škof in duhovnik sodeloval na pohodih, Francoska škofovska konferenca drži distanco do LMPT. To kakšnega aktivista žalosti, lahko pa ima ta distanca tudi dober učinek.


Povezave:
Sentinelle in Piedi: http://sentinelleinpiedi.it/
La Manif pour tous: http://www.lamanifpourtous.fr/en/
Besedila, ki jih na protestih stoje berejo Les Veilleurs: http://lestextesdesveilleurs.blogspot.com/
Les Antigones: http://antigones.fr/
Članek Bénédicte Drouin: http://www.famillechretienne.fr/societe/droit-de-la-famille/les-six-lecons-de-la-sixieme-manif-pour-tous-151620 (Španski prevod: http://www.religionenlibertad.com/articulo.asp?idarticulo=38044 )
Poročilo o prvem pohodu za življenje v Sloveniji: http://24kul.si/odlicen-prvi-pohod-za-zivljenje-v-sloveniji