"Jaz sem musliman, kaj si pa ti?"

foto: muslimvillage.com

Jaz sem musliman, kaj si pa ti?

Da se je z zgornjim stavkom nek muslimanski mladenič ustopil pred nekega krščanskega mladeniča, sem zvedel pred kratkim. Od takrat se mi ta stavek rola po glavi. Čudovit je. „Jaz sem musliman, kaj si pa ti?“ Muslimanski mladenič ve, kaj je. Predstavljamo si krščanskega mladeniča, ki ob takem nastopu brezkrvno momlja: „Jaz sem nekaj hodil k verouku, … do birme, saj veš,... drgač pa, jasno da, nimam nič s cerkvijo,... za božič, saj razumeš, iz gole navade, grem k polnočki,... ne, ne v cerkev, pač pa v gostilno zraven,..“ In predstavljamo si veliki ateistični in protikatoliški svet naših intelektualcev in medijev, ki takemu odgovoru krščanskega mladeniča ploska: "Mladenič šibke identitete si - ah, ti post-moderno bitje; sekulariziran in brez smeri – ah, kako je to šik. Pojdi z blagoslovom Slavoja Žižka!"

Islam napreduje, ker v osrčju Evrope vse bolj nastopa kot JAZ SEM, se pravi kot identiteta. Tudi nova generacija muslimanov v Sloveniji je bolj pogumna z rutami in bradicami kot ona pred njo. To je prav in fer. Evropski JAZ NISEM, se pravi tudi v filozofiji in umetnosti poveličevano brez-identitetje daje ambicioznemu islamu več kot dovolj prostora. Evropa je pred desetletjem zavrnila možnost, da bi v svojo ustavo zapisala judovsko-krščanske korenine. Naslonila se je zgolj na grško-razsvetljensko korenino. Prvenstvo torej gre razumu in etiki človekovih pravic. Evropa zavrača svoj izvorni imunski sistem, ki je krščanstvo, in se zanaša ne nekaj izrecno nereligioznega. Vprašanje je, če je ta določitev identitete dovolj, da ohrani samo sebe. Bo tako še naslednjih sto let ali pa bo morala spet vgradititi religijo v svojo uradno simbologijo in ideologijo? Če gre verjetni viziji zgodovine, kot jo je podal ruski sociolog Pitirim Aleksandrovič Sorokin, bo religija v prihodnje spet močno na sceni. 

Zaenkrat pa....

.... IDENTITETA: islam – sekularizirano krščanstvo, 1:0.

Jaz sem Amir, mojemu očetu je ime Hamo, bratom pa Alija, Osman in Enes. Kdo so pa tvoj oče in bratje?

Povrnimo se k muslimanskemu mladeniču, ki je oni dan stopil pred kristjana in ga stresel z besedami: „Jaz sem musliman, kaj si pa ti?“ Predstavljajmo si, da muslimanski mladenič nadaljuje: „Jaz sem Amir, mojemu očetu je ime Hamo, bratom pa Alija, Osman in Enes. Kdo so pa tvoj oče in bratje?“ Slovenec in menda birmani kristjan odmomlja: „Moj biološki oče je Dejan. Odraščal sem z maminim partnerjem Jožetom - imel se ga rad. Zdaj živim v skupnem gospodinjstvu z Janezom, saj sta se mama in Jože razšla. Nimam bratov in sester.“  Veliki ateistični in protikatoliški svet naših intelektualcev in medijev spet ploska: “Tako je! To je prava zgodba. Svobodne vezave namesto tradicionalne družine! Otrok, kolikor paše - drgač splav! Homoseksualizacijo v šole in spremembo spola na državne stroške! Juhej! Smo pred novo generacijo človekovih pravic.“

Islam prihaja z fudamentalno sociologijo in fudamentalno biologijo. Ko rečem fudamentalno (osnovo, temeljno), ne mislim nič negativnega. Fudamentalna sociologija pravi, da če zdrži družina, zdržita tako posameznik kot širši družbeni sistem; fundamentalna biologija pravi, da je rodnost sila pomembna; da pač vsak organizem hoče živeti in se nekako nadaljevati po svoji individualni smrti. Rodnost je pomembna tudi v geopolitičnem smislu. Na koncu je dežela od tistih, ki imajo več otrok. Amen.

Tako je fer. Zakaj bi vire preživetja v nedogled posedovali egoisti, ki nočejo živeti in delati za svoje potomstvo? Zakaj bi goli biološki sili s pozicije politične moči ukazovali moški, ki nočejo biti moški, in ženske, ki nočejo biti ženske? 

Oziroma...

... DEMOGRAFIJA: islam – sekularizirano krščanstvo, 2:0.

Jaz sem musliman in verujem v enega Boga. V koliko pa jih veruješ ti?

Rekel je: „Jaz sem musliman, kaj si pa ti?“ Nato je potisnil pogovor v vsebino. Predstavljajmo si tole: „Jaz sem musliman in verujem v enega Boga. V koliko pa jih veruješ ti?“ Kristjanček se čehlja za ušesom: „Pa kaj jaz vem,... za birmo sem se nekaj tega moral učiti na pamet,.... verujem v enega,... mogoče v tri... eh, saj ni važno,... župniki brez veze komplicirajo s temi stvarmi.“ Hans Küng se v svoji špeh-knjigi o zgodovini krščanstva Das Christentum (1999) sprašuje, kako je lahko v VII. stol., v samo nekaj desetletjih, cvetoče severnoafriško krščanstvo klonilo pred islamom. Tudi zato, odgovarja, ker je bilo izmučeno od teoloških debat okrog sv. Trojice in Kristusove narave; utrujeno od napetosti med pravovernostjo in herezijo. Če povem po domače: krščanstvo je učilo 1 + 1 + 1 = 1 in se pri tem precej naprezalo, islam je prišel z razlago 1 = 1 in umiril duhovni boj uma. 

Krščanstvo je intelektualno zapletena religija, islam je bolj enostaven. Islam samega sebe jemlje za čisti monoteizem, krščanstvo pa obravnava kot prikriti politeizem oz. poganizirani monoteizem. Na spletu lahko poslušate muslimanske pridigarje in izvedence (dr. Zakir Naik, npr.), ki pravijo, da so muslimani „bolj kristjani od kristjanov“, saj naj bi Jezusov nauk sprejemali v njegovi izvirni inačici – inačici totalno čistega monoteizma, kjer ni prostora za tri osebe v enem Bogu. 

Kaj zdaj? Se bomo odrekli naprezanju intelekta in duha? Edina možna pot je, da kristjani vzdržujemo visoko teološko refleksijo o sv. Trojici in Kristusu ter nove rodove vzgajamo v njej. Če bomo popuščali, če bomo poenostavljali, če nam bo vseeno, če bomo nevedni (kot zvečinoma že smo).... bo tudi na področju verskega znanja in razlag prevladal islam. Fer.

VERSKO ZNANJE: islam – sekularizirano krščanstvo, 3:0.