Zmaj in strelovod

Menda so v beli Ljubljani v tamkajšnjem najbolj odličnem hramu kulture te dni na oder postavili neko posmehljivo in zlobno reč o slovenski Cerkvi. Saj razumem. To jim je dovoljeno. Kaj drugega ne. Za to s plačani. Za kaj drugega ne. A naj ob tej priložnosti pristavim svoj blogerski piskrček in podam izsek iz nekega esejčka, ki sem ga objavil v Družini l. 2007.

(...)

Kakšne podobe Cerkve izrisuje proticerkveni laicizem? Da je Cerkev risana kot prvi problem sodobne družbe, torej kot hudobni zmaj. Da je Cerkev služi kot strelovod za sproščanje družbenih napetosti.

Cerkev kot zmaj

Kdor je gledal Trenja o problemu pedofilije (7.6.2007), ve, o čem govorimo. Stranka SNS je v problematiki pedofilije zaznala novo “tržno nišo”. Najprej diskurz pedofilije pojača do apokaliptičnih razsežnosti, s čimer vznemiri in prestraši vsakega starša. Nato ta isti strah staršev preusmeri proti Cerkvi, ki tudi drugod po svetu v neolaicističnih scenarijih pač igra vlogo hudobnega zmaja, ki žre majhne otroke. In končni cilj operacije: Prestrašena mamica bo na tem, da bo le v SNS videla tisto legijo svetih Jurijev, ki bo zaščitila slovensko milo otročad pred hudobnim zmajem.

Drugi, bolj usoden in intriganten cilj je v utišanju Cerkve. Zmaj namreč nima pravice do govora in zagovora. Vest moralno razrutih ljudi je tako na varnem pred Besedo, ki prihaja iz Cerkve. Ali vesti spolno sprevrženih ne godi novinarsko dokazovanje, da “je Cerkev polna pedofilov”? Ali lopovu, ki je ukradel podjetje ne godi spoznanje, da “se tudi Cerkvi gre samo za denar”? Ali politiku, katerega krvavoroki mentorji so od leta 1945 naprej z gestapovskimi metodami vladali Sloveniji, ni na kožo pisano historično-ideološko stališče, češ “Cerkev je zažgala na milijone evropskih žensk in pobila na milijone ameriških Indijancev”? Skratka, grešnikova vest je tista, ki “potrebuje”, “proizvaja” in potencira podobo grešne Cerkve - podobo vsakomur nevarnega zmaja.

Proticerkveni politik je po eni strani priložnostni izvajalec tega notranjega nareka, po drugi pa nevaren manipulator nezavednih (anti)religioznih vzgibov.

14. januar 2014, strela v Riu de Janeiru (corriere.it)

Cerkev kot strelovod

Bolj ko bo svet grd in frustriran v svoji grdoti, bolj se bo jezil na Cerkev. Več ko se bo nabralo temnih naelektrenih oblakov na nebu zahodne civilizacije, več strel bo udarilo v zvonik Petrove stavbe. Psihoanalitiki bi dejali, da gre pri tem za obračun z intrapsihično podobo Boga, ki ga ranjena vest vidi kot vrhovnega krivca za človeško nesrečo. Cerkev je tisti simbol, na katerega bodo ljudje stesali svojo jezo nad življenjem.

Ostanimo pri aktualnem primeru. “Pridobitev” spolne revolucije je, da je splošna spolna in zakonska morala v razsulu, kar ima strahotne posledice za mlajši rod, v naslednji fazi pa ogroža socialno in biološko stabilnost celotne civilizacije. Toda namesto ostre analize, ki bi jo morali opraviti verniki t.i. svobodne ljubezni o tem, kaj je šlo narobe, se pojavi proticerkveni refleks. Našli se bodo novinarji in zviti politiki ter razširili novico, da je največ gnusnega spolnega greha prav med cerkvenimi posvečenci. Da je celibat v svojem okolju leglo seksualnega zla, danes trdijo že nekateri akademiki.

Na ta način to, kar se hudega godi med moškim in žensko, po pravilu strelovoda pokasira katoliški celibater. Kar so zavozili razuzdani hipiji in pogrošni freudisti, mora danes boleti Cerkev! Ni važno, če podatki kažejo, da je največ pedofilije med domačimi stenami, in ni važno, če trume evropskih moških hodijo na seksualni turizem v ekzotične dežele, kjer za nekaj dolarjev dobiš desetletno deklico, važno je le, koliko je tega med duhovniki! Ponavlja se Kajfeževa prerokba, ki jo lahko prevedemo takole: Bolje da mučimo nekaj duhovnikov, kot da mučimo ves grešni narod (prim Jn 11,50).

To ni nič novega. Že iz časov starozaveznih prerokov vemo, da oblast in ljudstvo, ki ju prerok zasači v grehu in ju ostro kritizira, v lastno obrambo za edinega problematičnega, edinega, ki je vzrok družbene in celo kozmične nesreče, razglasita ravno božjega moža. "Si to ti, ki spravljaš Izraela v nesrečo?" je rekel pokvarjeni oblastnik Ahab preroku Eliju v času hude suše in lakote (prim. 1 Kr 18,17).

Sinoda: členi brez dvotretjinske večine

Utrinek iz minule sinode v Rimu
(montevideo.com.uy)

Podajam moj prevod treh členov iz Relatio Synodi, ki na te dni končani izredni sinodi o družini niso prejeli od papeža zahtevane dvotretjinske večine glasov škofov. To so obenem členi, ki se najbolj debatirajo po medijih in na spletu.

Obenem opozarjam, da sinode ne gre gledati z "Tunnelblick" (tunelski pogled), kot je včeraj za ORF medijsko ozko poročanje o sinodi imenoval dunajski kardinal Schönborn. Skratka, sinode ne gre ožiti zgolj na vprašanje ločencev in homoseksualcev. Sinoda je bila širna in bogata v razmisleku o družini. Kdor more, naj prebere celo Relatio. Ni dolga: le 62 členov.

Pojdimo k prevodu, ki je nekoliko okoren, saj sem hotel, da je čim bolj zvest italijanskemu izvirniku:

52. Razmišljali smo o možnosti, da bi ločeni in ponovno poročeni lahko pristopili k zakramentoma Pokore in Evharistije. Nekateri sinodalni očetje so vztrajali v prid sedanje prakse, v moči konstitutivnega razmerja med udeležbo pri Evharistiji in pri občestvu Cerkve ter njenim naukom o nerazvezljivosti zakonske zveze. Drugi so se izrekli za ne posplošen sprejem pri evharistični mizi, v nekaterih posebnih situacijah in pod točno določenimi pogoji; še posebej kadar gre za nepovratne primere vezane na moralno dolžnost do otrok, ki bi lahko bili deležni krivičnega trpljenja. Morebiten pristop k zakramentom bi moral biti uveden s predhodnim spokornim itinerarijem in pod nadzorom krajevnega škofa. Zadevo bo potrebno poglobiti na način, da bomo imeli jasno navzoče razlikovanje med objektivno grešno situacijo in olajševalnimi okoliščinami. Kajti „prištevnost in odgovornost za kako dejanje morejo zmanjšati ali celo odpraviti“ različni „psihični in družbeni dejavniki“ (Katekizem katoliške Cerkve, 1735).

GLASOVANJE SINODALNI OČETOV O ČLENU 52: 104 ZA, 74 PROTI.

53. Nekateri očetje so zatrdili, da se lahko ločeni in ponovno poročeni plodovito približajo duhovnemu obhajilu. Drugi očetje so se vprašali, zakaj potemtakem ne smejo k zakramentalnem obhajilu. Spodbujeni smo torej k poglobitvi tematike, da bodo na plan prišle posebnosti obeh oblik in njuna povezava s teologijo zakonske zveze.

GLASOVANJE SINODALNI OČETOV O ČLENU 53: 112 ZA, 64 PROTI.

55. Nekatere družine živijo izkušnjo, da imajo v svoji sredi istospolno usmerjene osebe. Glede tega smo se vprašali, kakšna naj bo ustrezna pastoralna skrb v tej situaciji upoštevajoč, kar uči Cerkev: „Nobenega razloga ni za vzporejanje homoseksualnih življenjskih skupnosti z Božjim načrtom o zakonu in družini, tudi ne v najširšem pomenu“. Obenem pa moški in ženske s homoseksualnimi nagnjenji morajo biti sprejeti s spoštovanjem in občutkom. „Varovati se je treba, da bi jih kakorkoli krivično zapostavljali.“ (Kongregacija za nauk vere, Premisleki k osnutkompravnega priznanja življenjskih skupnosti med homoseksualnimi osebami (2011), 4).

GLASOVANJE SINODALNI OČETOV O ČLENU 55: 118 ZA, 62 PROTI.

IZVIRNIK:
52. Si è riflettuto sulla possibilità che i divorziati e risposati accedano ai sacramenti della Penitenza e dell’Eucaristia. Diversi Padri sinodali hanno insistito a favore della disciplina attuale, in forza del rapporto costitutivo fra la partecipazione all’Eucaristia e la comunione con la Chiesa ed il suo insegnamento sul matrimonio indissolubile. Altri si sono espressi per un’accoglienza non generalizzata alla mensa eucaristica, in alcune situazioni particolari ed a condizioni ben precise, soprattutto quando si tratta di casi irreversibili e legati ad obblighi morali verso i figli che verrebbero a subire sofferenze ingiuste. L’eventuale accesso ai sacramenti dovrebbe essere preceduto da un cammino penitenziale sotto la responsabilità del Vescovo diocesano. Va ancora approfondita la questione, tenendo ben presente la distinzione tra situazione oggettiva di peccato e circostanze attenuanti, dato che «l’imputabilità e la responsabilità di un’azione possono essere sminuite o annullate» da diversi «fattori psichici oppure sociali» (Catechismo della Chiesa Cattolica, 1735).

53. Alcuni Padri hanno sostenuto che le persone divorziate e risposate o conviventi possono ricorrere fruttuosamente alla comunione spirituale. Altri Padri si sono domandati perché allora non possano accedere a quella sacramentale. Viene quindi sollecitato un approfondimento della tematica in grado di far emergere la peculiarità delle due forme e la loro connessione con la teologia del matrimonio.

55. Alcune famiglie vivono l’esperienza di avere al loro interno persone con orientamento omosessuale. Al riguardo ci si è interrogati su quale attenzione pastorale sia opportuna di fronte a questa situazione riferendosi a quanto insegna la Chiesa: «Non esiste fondamento alcuno per assimilare o stabilire analogie, neppure remote, tra le unioni omosessuali e il disegno di Dio sul matrimonio e la famiglia». Nondimeno, gli uomini e le donne con tendenze omosessuali devono essere accolti con rispetto e delicatezza. «A loro riguardo si eviterà ogni marchio di ingiusta discriminazione» (Congregazione per la Dottrina della Fede, Considerazioni circa i progetti di riconoscimento legale delle unioni tra persone omosessuali, 4).

Francoski pospešek v boju za družino

Stoječi stražniki

Minulo nedeljo (5. oktober 2014) je 10.000 Italijanov in Italijank na 70 različnih trgih stalo enega ali več metrov drug od drugega in bralo knjige. Imenovali so se SENTINELLE IN PIEDI (Stoječi stražniki). To so počeli v obrambo starševstva in družine. Ter v obrambo svobode govora. V Italiji namreč pripravljajo zakon o homofobiji, ki bo zaščitil homoseksualce do mere, da se o njih, če nekoliko karikiram, ne bo smelo niti v najbolj črnem kotu domače črne kuhinje sredi črne noči kritično razmišljati.

Sentinelle in Piedi 5. oktobra 2014 pred Panteonom v Rimu
(tempi.it)

Izpostavljamo Italijo, ker je naša soseda in ker je zato za pričakovati, da se bo prej ali slej „stoječe stražništvo“ pojavilo tudi pri nas. Slovensko pro-life gibanje se iz dvoran in cerkva namreč vse bolj seli na ulice. Prvi pohod za obrambo življenja in družine smo zabeležili minuli petek (3. oktober 2014). Gre za na videz majhen premik v metodi manifestiranja (doslej so manifestacije bile statične), a kar velik v miselnosti. Ulica je od vseh. Svoboda govora in izražanja je za vse. Tudi za kristjane in druge, ki branijo prvi in najbolj naravni koncept družine (ata-mama-otroci), mora biti na ulici prostor, če se tako odločijo.

Izpostavljamo Italijo še zato, ker so knjigoljubce in stražnike na več mestih napadali „napredni“ aktivisti iz okolja skrajne levice in pristašev teorije spolov (gender theory). Posebej grdo je bilo v Bologni, kjer je policija ešalone besnih levičarjev komaj zadrževala, da niso fizično obračunali z v branje zatopljenimi „sentinellami“.


Učiteljica družbenih sprememb spet na delu

Začeli smo z Italijo, naš cilj pa je Francija. Od tam prihaja protestniška metoda branja stoje. Še več: iz Francije prihaja aktivistična vzpodbuda in pro-family gibanje, kot ga še svet ni videl. Ni pretirano reči, da se v Franciji glede na udeležbo ljudi dogaja največje civilno-družbeno gibanje po znamenitem l. 1968. 26. maja lani, denimo, je bilo na ulicah milijon ljudi. Da zadeva ne izgublja zagona, vidimo po tem, da je tudi minulo nedeljo (5. oktober 2014) v prid družini v Franciji manifestiralo pol milijona ljudi. (Da naši mediji o teh množicah ne poročajo, je razumljivo. Žal. A o tem drugič.)

Manifestacija za vse
(huffingtonpost.fr)

Francija se je še enkrat izkazala za učiteljico družbenih novosti. Ime, ki si ga moramo zapomniti ter si ob tem za domačo nalogo zadati bolje poznavanje civilno-družbenega gibanja, ki se skriva za njim, je LA MANIF POUR TOUS (LMPT). V slovenščino se prevede kot „Manifestacija za vse“. Človek bi pomislil, da je ime tega mogočnega gibanja nekoliko trivialno. Vendar ni. V imenu je naznačen premik v miselnosti, o katerem sem pisal maloprej: svobode govora in javnega izražanja na ulici ti nihče ne bo serviral na pladnju, sam si ga boš moral vzeti. In: manifestacija na ulici ni samo za ene, tiste vedno iste, tiste vedno glasne, tiste skrajne; metoda manifestacije, kot metoda pritiska na oblast, je primerna tudi za sredinske in zmerne.


La Manif – pospešek v metodi boja za družino

Povzemimo nekaj metod, ki prihajajo na plan z LMPT. Metod, ki pomenijo pospešek v boju za družino.

LMPT - logotip

Ime in simbol. Homoseksualni aktivisti so svetu „ukradli“ mavrico. Mavrica je prastari simbol religij in sploh človeštva, a je danes nekateri ne upamo uporabljati, ker da je tipično LGBT. „O.K.! Če oni kradejo vsem, kradimo mi njim,“ so rekli pri La Manif. Ime gibanja je tako parafraza LGBT gesla „Mariage pour tous“ (sl. poroka za vse), barva za logotip pa je pink – roza, se pravi, barva, ki jo povečini povezujemo s homoseksualci. Roza, barva nežnosti, in mavrica, simbol povezanosti v različnosti, sta kot simbolna elementa čisto na mestu tudi za ponazarjanje vrednot družinskega življenja. Kot vidimo, ne samo spopad idej, v ozadju je tudi načrtni in tehtni spopad za simbole.

Miroljubna manifestacija. Za razliko od skorajda karnevalskih „parad ponosa“, La Manif organizira umirjene pohode, ki pa vseeno gojijo prazničnega duha. Čeprav kronike LMPT žal beležijo tudi prerivanja s policijo, kakšno odrivanje novinarjev, kakor tudi infiltracije skrajnih desničarjev, se zelo pazi, da ni nasilja. Prevrnjeni smetnjaki, razbite izložbe, okrvavljeni obrazi bi pravzaprav pomenili konec vsebine in opustitev vere v zmago.

23. april 2013 - rodijo se Les Veilleurs
(wikimedia.org)

Nove metode protesta. Npr. zdaj že v Italiji uporabljena metoda stoječe in beroče straže. V okviru LMPT so prvi s to metodo začeli v neformalnem gibanju imenovanem Les Veilleurs (sl. Čuječi, Bdeči). Sama ideja je nastala „slučajno“: po manifestaciji LMPT 23. aprila 2013 večja skupina mladih ni šla domov, pač pa je v tišini obsedela v bližini francoskega parlamenta. Če stojiš na trgu in bereš knjigo (ali moliš), ti nihče ne more reči, da si nevljuden. Če več ljudi na trgu hkrati bere knjige na način, da stojijo v določeni razdalji drug od drugega (v Franciji so uporabili razdaljo 5 m), jim nihče ne more reči, da se gredo neprijavljenega zbiranja ljudi. Pritisk mirno stoječih bralcev na uradništvo v vladni palači ter na njih šefe zna biti precej impozanten.

Francoske Antigone (antigones.fr)

Inteligentna provokacija. Ukrajinske plačanke, ki pol nage vdirajo v kongresne dvorane in cerkve in ki slišijo na ime Femen, so kar klicale k preprostemu in inteligentnemu odgovoru. V Franciji se odgovor imenuje Les Antigones. Dekleta se oblečejo v bela oblačila, ki spominjajo na antična. Takšne na javnem kraju izvedejo mirni in vpadljivi performans. Lahko rečemo, da oživljajo feministični aktivizem iz časov, ko ga še ni ugrabila (skrajna) levica in je še šel z roko v roki s krščanskimi vrednotami.


Zakaj La Manif ne pojenja

13. januar 2013 - eden izmed pohodov LMPT
(liberation.fr)

Minulo nedeljo spet pol milijona na ulicah! Zastavlja se vprašanje, zakaj gibanje ne pojenja. Zdi se, da bolj ko ga Hollandova vlada ignorira, močnejše je. Gotovo desne politične sile to gibanje podpirajo in izkoriščajo njegovo protisocialistično vzdušje, a to še daleč ni dovolj, da bi razumeli pojav. Bénédicte Drouin na pletnem portalu revije Famille Chrétienne v še svežem članku navaja šest „lekcij“, ki jih podaja La Manif pour tous in ki obenem razložijo moč tega gibanja. Povzemam:

1. Razprava o porokah med homoseksualci in o posvojitvi otrok za homoseksualne pare je kar naprej živahna. Tako v politiki, kot v civilni družbi in medijih. Vedimo, da je to vprašanje dalo povod za nastanek LMPT.

2. Razprava o izposoji maternice oz. o nadomestnem materinstvu, ki je nastopila letos, je v debato pritegnila dodatne kroge ljudi. Nekateri, ki bi še tolerirali poroko med homoseksualci, so zdaj odločno proti kupovanju otrok od nadomestnih mater. LMPT tako dobiva nove sile.

3. Kriza Hollandove družinske politike. Francija družinam namenja 700 milijonov  evrov manj pomoči.

4. LMPT zna vztrajati v odporu in pripravljati politično spremembo. Ni dovolj organizirati množične shode, potrebno je imeti dolgoročno vizijo. LMPT dela na teoretičnem poglabljanju in dolgoročni viziji zakona, družine in rojevanja otrok.

5. Razprava je medtem postala transverzalna in nad-strankarska. Tudi članstvo levih političnih strank se ob bioetičnih temah razdeli na pro et contra.

6. Čeprav jedro gibanja tvorijo katoličani in čeprav je kakšen škof in duhovnik sodeloval na pohodih, Francoska škofovska konferenca drži distanco do LMPT. To kakšnega aktivista žalosti, lahko pa ima ta distanca tudi dober učinek.


Povezave:
Sentinelle in Piedi: http://sentinelleinpiedi.it/
La Manif pour tous: http://www.lamanifpourtous.fr/en/
Besedila, ki jih na protestih stoje berejo Les Veilleurs: http://lestextesdesveilleurs.blogspot.com/
Les Antigones: http://antigones.fr/
Članek Bénédicte Drouin: http://www.famillechretienne.fr/societe/droit-de-la-famille/les-six-lecons-de-la-sixieme-manif-pour-tous-151620 (Španski prevod: http://www.religionenlibertad.com/articulo.asp?idarticulo=38044 )
Poročilo o prvem pohodu za življenje v Sloveniji: http://24kul.si/odlicen-prvi-pohod-za-zivljenje-v-sloveniji

Ob prejemu zlatega grba Občine Vojnik

Spoštovani soprejetniki občinskih priznanj in grbov!

Spoštovani občani in občanke Občine Vojnik!

Spoštovani g. župan, g. podžupan in g. celjski škof!

Da je "življenje ječa, čas v nji rabelj hudi", poje Prešeren. Za prvo, mislim, da ne velja. Življenje ni ječa. Če pa je ječa, je to čudne sorte ječa, saj se v njej hočemo vsi gnesti in v njej čim dalj časa drug ob drugem nagneteni ostati.

Bolj mi je blizu tisto drugo, kar zapiše pesnik: namreč, da je čas rabelj hudi. Malo se obrneš in že ni več mladosti, spet malo in že so tu sivi lasje. Čas je res rabelj, ki neusmiljeno opravi z vsakim enako. S tisto svojo težko sekiro vsakemu enako odseka minuto, uro in dan.

Kaj nam je potemtakem storiti? Nekdo se bo brž zaprl v svoj mali svet in se posvetil zgolj svojemu malemu in velikemu imetju in ugodju. Prepričan pač, da mu je tako najbolje porabiti čas. Vendar kmalu bo vstopil v začarani krog. Rabelj hudi mu bo odšteval minute, ure in dan, on pa bo kot v paniki hotel imeti več in več. Kajti tisto, kar bo imel, bo sproti izgubljajo vsebino in čar.

Boljša je druga pot. Časa je res malo, zato dvignimo glave in se potrudimo za skupno dobro. Naredimo v tem času čim več dobrega za čim več ljudi. To je pot odgovornosti za druge. In najlepše, kar se ti na tej poti more zgoditi, je, ko te prevzame spoznanje, da čas ni rabelj hudi; obratno: čas je dar. Minute, ure in dnevi se ne odštevajo, pač pa seštevajo v nekaj lepega, v veličastno zgodbo, ki je namesto tebe nihče drug ne bi mogel živeti. Postaneš hvaležen.

Trik je v odgovornosti. To, kar življenje naredi polno, je odgovornost za nekaj, odgovornost za nekoga. Kdor se izogiba odgovornosti, živi v prazno in je brezkrven. Kdor zagrabi odgovornost, bo tudi trpel zaradi nje, a njegovo življenje bo polnokrvno. Kako že v zgodbi o Malem princu pouči lisica glavnega junaka? "Ljudje so to resnico pozabili," reče. "Toda ti je ne smeš pozabiti. Za vedno si odgovoren za tisto, kar si udomačil. Odgovoren si za svojo vrtnico." Ker je Mali princ odgovoren za vrtnico, je njegovo življenje izpolnjeno, čeprav nima drugega kot le vrtnico. Trik odgovornosti.

"Zaradi časa, ki si ji ga žrtvoval, je tvoja vrtnica tako dragocena," še pouči lisica Malega princa. In te besede veljajo za vsakega nocojšnjega odlikovanca. Zaradi časa, ki si ji ga žrtvoval:

• je tvoja družina tako dragocena;
• je tvoja ulica in soseščina tako dragocena;
• je tvoje društvo tako dragoceno;
• je tvoje podjetje tako dragoceno;
• je tvoja župnija tako dragocena;
• je tvoja občina tako dragocena.

V imenu vseh letošnjih izbrancev se kot dobitnik zlatega grba zahvaljujem Občini Vojnik za prejeta priznanja in grbe ter želim, da bi odgovornih ljudi, ljudi za druge, skratka, dobrih ljudi v teh krajih nikoli ne zmanjkalo. Hvala.

Branko Cestnik

Vojnik, 3. oktober 2014

Antoine de Saint-Exupéry, Le Petit Prince (1943)

Poročilce z otoka Madeira

Pred 20 milijoni leti se je na dnu Atlantika zbudilo nekaj žarečega in črnega hkrati, vulkan, ki je nato milijone let rinil svojo drobovino proti vodni gladini ter jo končno izrinil preko nje vse do nadmorske višine 1800 metrov. Prisililo je ven, čemur danes pravimo Madeira. V sredini srednjega veka so sredozemski pomorščaki, ki so pluli ob zahodni obali Afrike, že vedeli zanjo, po letu 1420 so Portugalci ugotovili, da ima ta otok, na katerem kakor v raju na peti dan stvarjenja ni bilo ne kač ne ljudi, dobro klimo, veliko sladke vode in odlično prst, iz katere bi moglo pognati vse: od krompirja do banane, od jabolka do avokada. Prihajali so, gradili terase, zajemali prst ter kmalu zasadili tudi vinsko trto, po možnosti kar malvazijo. S pomočjo ruma so si omislili delati čudežno vino, o katerem je potlej veliki Shakespeare zapisal, da je zaradi kozarca vina iz Madeire zmožen mož na sam veliki petek hudiču dušo prodati.

... prihajali so, gradili terase, zajemali prst ...

Tisoč kilometrov jugozahodno od Lizbone leži torej ta za ljubljansko kotlino obširna flika rdeče in črne zemlje sredi neskončnega očeta Oceana. Mladih popotnikov tjakaj ni veliko, saj ni belih plaž, na katerih bi se valjali od sredine dneva naprej, le ostre skale in hudi valovi tvorijo obalo. Zato pa je tukaj veliko evropskih sivolasih gospodov in gospa, ki jih na morda edinem njihovem sanjskem potovanju v življenju še vedno zanima spoznavanje narave in družbe. V pristanišče Funchal, zmorejo hkrati pristati tudi tri križarke in spustiti cunami upokojenega uradništva in delavstva na kopno, da se uličice napolnijo z belimi hlačami in damskimi klobuki, z povzdignjenimi pametnimi telefoni ter zmernimi komentarji o tem in onem.

... sladke hišice, ki bi znova obnorele Janka in Metko ...

Joj, koliko bi lepega bilo povedati o Madeiri, kjer ti je videti sladke hišice, ki bi znova obnorele Janka in Metko, pa sto metrski slap, ki po disneyevsko pada iz gore naravnost v ocean, in kjer ti betonski hoteli iz navadne pipe v kopalnici natočijo tako čisto in fino vodo, kakršno sta pila Adam in Eva pred izvirnim grehom! A skočil bom ven od pričakovanega in za konec tega poročilca o rajskem otoku apoteoziral nekaj celinskega, urbanega in globalnega, nekaj kakor jazz.

Da, stali so tam ob pisani funchalski tržnici fantje in špilali dopadljivo ter k olikanemu gibanju drezajočo muziko. Ritmično sekcijo je tvorilo kar nekaj čudnih tolkal, med katerimi je kakor morska pošast, ki z rdečimi lovkami tipa proti tebi, izstopal instrument narejen iz različno dolgih cevi, ki jih koristimo, ko v novogradnjah polagamo kable v tla. Mladenič je po njih odprtinah tolkel z loparji za namizni tenis in ves cigu-migu, kot bi ga definirala moja stara mama, je zvenel precej dobro, da mi ni ostalo drugega, kot da sem rekel, kot so nekoč pri nas na vasi izklesani gasilci rekli nam golobradim gasilcem, če smo dobro opravili suho vajo z motorko in cevmi: "Bravo, pubeci!"