Kristusova legija in nje drama

Rimski avtobus z mehiško registrsko tablico

Legionarji med molitvijo križevega pota
(blogs.21rs.es)

Bili so oblečeni v elegantna črna oblačila z rimskim kolarjem. Vsa ukrojena enako. Vsi so bili lepo počesani na prečko in vedno gladko obriti. Proti papeškim univerzitetnim ustanovam so se skozi središče Rima vsak dan prebijali na svojih avtobusih, ki so imeli mehiške registrske tablice. Šofer je bil eden izmed njih - mladenič v kolarju. Običajno sta me avtobus ali dva nekaj po osmi uri zjutraj prehitela na Corso Vittorio Emanuele II v višini Piazze Navone. Gledal sem s pločnika vanje, oni niso nikoli gledali vame. Oni niso gledali na pločnik. Na avtobusu so brali. Med bogoslovci na Gregoriani je krožila legenda, da na avtobusu vsi berejo isto knjigo na isti strani in da če kdo pogleda na pločnik, mora to povedati pri spovedi. Ampak legenda je bila morda le sad naše intelektualne vzvišenosti nad onimi, ki češ da ne razumejo sodobnih izzivov za Cerkev in se jim toži po starih časih.

Lepo počesani in v črno odeti fantje so bili l. 1941 v Mehiki ustanovljeni Kristusovi legionarji (LC – Legio Christi). Bili so veselje rimskih starih mam ter zagovornikov konservativnega pastoralnega zasuka. Imeli so mladost, poklice, polna semenišča. Za marsikoga so bili živ dokaz, „kaj danes vžge“, kam nam je vsem iti. Redovi, ki so koncilsko „posodobljenje“ Cerkve (aggiornamento) menda razumeli preveč radikalno in dobesedno, so izgubljali duhovne poklice. Oni, ki so na tiho hoteli v čas izpred koncila, ki so med seboj in sodobnim svetom postavljali zid, pa so jih imeli na pretek. In če Duh govori po poklicih, se ve, katera smer je napačna in katera pravilna. Tako nekako se je razmišljalo. Številke so govorile. Tisti drugi smo morali skloniti glavo.

Izza fasade: spolne zlorabe redovnega ustanovitelja

Fallitur visus - fallitur visio, so rekli Latinci. Po naše: nič ni tako, kot se zdi. Danes vemo: konec osemdesetih so se v Vatikanu že nabirale obtožbe zoper ustanovitelja Kristusovih legionarjev. Duhovnik Marcial Maciel naj bi spolno zlorabljal fante iz reda, ki ga je sam ustanovil. Dramatično je pričevanje, ki ga je za španski katoliški portal Religión Digital decembra 2013 v video obliki podal zlatomašnik Félix Alarcón. Don Félix, danes škofijski duhovnik, je kot mladenič vstopil v Kristusovo Legijo. Bil je spolno zlorabljen od Marciala Maciela, nato pa še psihično in duhovno (ko je treba zaradi „ljubezni do Boga in Cerkve“ molčati). Don Félix pravi, da je bila duhovna zloraba hujša od fizične. Kljub temu je zmogel velik korak. Bil je eden izmed osmih žrtev, ki so se ojunačile in cerkvenim instancam ovadile Marciala Maciela. Obtožbe so se nabirale, nabirale,... in ostajale v predalu. Zakaj postopek ni stekel? Kdo ga je ustavil? 

Marcial Maciel, ustanovitelj
Kristusovih legionarjev (catholic.org)

Marcial Maciel je bil „odstranjen“ šele z nastopom papeža Benedikta XVI.. Se pravi, skoraj dvajset let po vloženih obtožbah je nemoteno deloval v svojem redu, se sprehajal po Mehiki in Rimu ter kot ustanovitelj hitro rastočega reda sprejemal častne poklone v Vatikanu. Vatikanistka Paloma Gómez Borrero v knjigi „Od Benedikta do Frančiška – konklave sprememb“ Macielovemu primeru posveča poglavje z naslovom „Izdajalski vojak“. Iz napisanega je razvidno, zakaj se je Macielu uspelo tako dolgo obdržati na sceni. Prvo: njegova izjemna sposobnost, da je na zunaj deloval skorajda svetniško. Molil je s skoraj mistično pobožnostjo, pravijo priče. Povrh je navduševal s svojim ideološkim antiliberalizmom. S tem je mnoge, vključno ljudi iz vatikanskih nadzornih organov, preprosto očaral in zavedel. Drugo: znal je mrežiti in imel je denar. Usluga temu, usluga onemu, kuvertica z darilom za tega, kuvertica z darilom za onega. Prelat Charles J. Scicluna (danes je škof na Malti), eden izmed najpomembnejših vatikanskih borcev proti pedofiliji iz obdobja prejšnjega papeža, o Macielovi moči razlaga: „L. 2004 je Maciel v baziliki sv. Pavla zunaj obzidja praznoval šestdeset let svojega duhovništva. Tam je bila vsa rimska kurija, vključno s kardinali in škofi. Edini, ki je ostal doma, je bil kardinal Ratzinger, prefekt Kongregacije za nauk vere. Dobro je vedel, koga je imel pred seboj. Mesec dni zatem je sprožil postopek proti njemu. To je bilo za Ratzingerja zelo naporno, saj je vedel, kako zelo so cenili Maciela v kuriji.“ Dodajmo še tretje: Marcial Maciel si je zagotovil slepo pokorščino v svojem redu. Sociološko gledano je red v odnosu do njega deloval kot sekta v odnosu do guruja.

Marcial Maciel je umrl l. 2008. Po smrti se je o njegovih nečednostih zvedelo še več. Ne samo zlorabe fantov, tudi drugače razuzdano ter za duhovnika in kristjana neprimerno življenje. Knjige, članki, blogi, dokumentarni filmi poročajo o otrocih z vsaj dvema ženskama, o spolnih zlorabah lastnih otrok, o razkošju, o velikih kupih nakopičenega denarja, o drogiranju, o redovnicah na meji suženjstva,... Ko je ležal na smrtni postelji, pravijo, da je bil ob njem ne brez razloga eksorcist ter da je odklonil spoved in bolniško maziljenje. 

Rešilni razloček med kdo je ustanovitelj in kaj je ustanovitev 

Bo Legio Christi po vsem tem preživela? Lahko obstoji redovna skupnost, ki jo je ustanovil dvoličnež, posiljevalec in sploh trdovratni grešnik? Problem, ki se je zastavil v zadnjih letih, ni bil samo disciplinski temveč teološki. Teologi Kristusovih legionarjev se naslanjajo na razloček, da imamo redovniki „karizmo ustanovitelja“ (el carisma del fundador) in „ustanovitveno karzimo“ (el carisma fundacional). Marcial Maciel je na začetku res imel osebno karizmo za ustanovitev reda, vendar se ji je popolnoma izneveril. Preživela pa je ne glede na njega ustanovitvena karizma. Se pravi, Božja volja, da red Kristusovih legionarjev nastane in obstane, še velja. Ločiti moramo grešnega človeka in Božja dela, ki se lahko zgodijo tudi preko grešnega človeka.

Teološki razloček je bil pomemben, saj so se v zadnjih letih širile domneve pa tudi zahteve s strani javnosti, naj se red Kristusovih legionarjev razpusti. Na vprašanje, kaj storiti z Legijo, je Félix Alarcón rekel, da ne ve, če jo je treba ravno razpustiti, zagotovo pa jo je potrebno globoko prenoviti „Takšna kot je, mora izginiti,“ je dejal zlatomašnik. „Okuženosti“ sistema ne gre podcenjevati. Ljudje, ki so vedeli, pa bili tiho, so še v sistemu. Nekateri člani Legije pa so obtoženi, da so tudi sami spolno zlorabljali mlajše. 

Eduardo Robles Gil je pred težko nalogo
(vidanueva.es)

Kristusovi legionarji so pod budnim očesom papeža Frančiška prejšnji mesec obhajali generalni kapitelj. Kot pravijo poznavalci, je tudi zaradi papeževega pritiska zmagala linija za temeljito očiščenje, za popolno solidarnost z žrtvami in za globoko prenovo reda. Nov vrhovni predstojnik je Eduardo Robles Gil, ki je že poprej vodil komisijo za raziskovanje spolnih zlorab v redu. Pred kratkim, 6. februarja, se je Kristusova Legija v posebnem pismu opravičila žrtvam in prosila za odpuščanje. Bo to zadostovalo? Te dni je GCE, mehiška ustanova za raziskave javnega mnenja, objavila rezultate ankete, po kateri samo 10% Mehičanov kesanje Legionarjev dojema kot popolnoma pristno.

Sklonjene glave

Tisti drugi smo morali pred dvajsetimi leti skloniti glavo. Lepo počesani Kristusovi legionarji in njim podobni „so morali rasti, mi pa se manjšati“. A Bog me danes varuj vzklika: „Saj sem že takrat na rimskem pločniku vedel, da je vse to fasada!“ Sklonjena glava mora ostati sklonjena. Dobro pa je, da nas je po vseh teh dogodkih nekaj več, različno oblečenih in počesanih, ki imamo danes sklonjeno glavo. Vsi smo enako v šoli. Eden je naš Vodnik.

Nadškofija Maribor - Evangelizacija v danih razmerah

Predavanje na duhovnem in izobraževalnem srečanju duhovnikov mariborske nadškofije

5.2.2014, Maribor

Bl. Janez Pavel II. - papež nove evangelizacije.
Znamenita fotografija je bila posneta na Betnavi pri Mariboru
ob Slomškovi beatifikaciji 19.9.1999.

Spoštovani duhovniki in pastoralni sodelavci! Hvaležen sem vaši Pastoralni službi za povabilo, da vas danes nagovorim o imperativu evangelizacije za področje in razmere mariborske nadškofije. Razmišljanje bo potekalo v štirih korakih:

-        RAZLOČEVANJE: koliko in kako globoko zna biti duhovno poškodovana lavantinska škofija vsled finančnega zloma in kaj je ta trenutek največja nevarnost;

-        VERA: kdo tvori nezlomljivo jedro naše Cerkve in kako tudi s pomočjo bostonskega primera poživiti zaupanje v nepredvidljivega Boga;

-        PASTORALA: zakaj se moramo takorekoč „pastoralno spreobrniti“ k evangelizaciji in kakšen pastoralni slog bo v prihodnje „zanesljivo deloval“;

-        DUHOVNOST: kakšna naj bo duhovnost duhovnika v času nove evangelizacije.

RAZLOČEVANJE: Kako globoka je lahko poškodba in ali smo še „lunarna“ Cerkev

Papež Frančišek v apostolski spodbudi Evangelii gaudium (EG - Veselje evangelija) govori o najhujši skušnjavi Cerkve. To je skušnjava, ko „iščemo človeško čast in osebni blagor namesto Gospodove časti“. Frančišek jo, citirajoč de Lubaca, imenuje „duhovna posvetnost“ in ji namenja eno poglavje (prim. EG 93-97). Po vseh teh dogodkih v Mariboru bi nam verjetno šel hitreje v uho izraz „materialna posvetnost“. Češ, očaral nas je denar, nasedli smo prividu materialnega blagostanja, preveč smo verjeli v materialne temelje pastorale, itn.. Potrebno bo razmišljati v drugi smeri. Če se je zgodila „materialna posvetnost“, je to bilo možno, ker se je poprej v nas - potihoma, kot zna – naselila „duhovna posvetnost“. Povedano drugače: če smo zašli v operativno pastoralno zmoto, smo poprej boljkone na nezavedni ravni gojili neko teološko in duhovno zmoto.

Poglejmo pobližje, kaj je „duhovna posvetnost“. Citat je malo dolg, a vredno ga je slišati. Henri de Lubac v svoji znameniti Meditaciji o Cerkvi (Méditation sur l'Église, 1953) piše: „Duhovna posvetnost ni nič drugega kot radikalno antropocentrična drža. Ta drža bi bila neoprostljiva v primeru – ki ga imejmo za možnega - ko bi nekega človeka odlikovale vse mogoče duhovne popolnosti, ki pa ga ne bi peljale k Bogu. Če bi ta duhovna posvetnost preplavila Cerkev in jo začela kvariti z neposrednim napadom na njen izvir, bi bilo to neskončno bolj pogubno, kakor vsaka druga zgolj moralna posvetnost. Bila bi hujša od nečedne gobavosti, ki je v določenih trenutkih zgodovine kruto iznakazila ljubljeno Nevesto, ko se je zdelo, da se dogaja pohujšanje v svetišču v obliki libertinskega papeža, ki je Kristusovo obličje prekril z dragimi kamni, okraski in vohuni... To je pretanjeni humanizem, neprijatelj živega Boga - in, potihoma, nič manj neprijatelj človeka - ki se lahko naseli v nas na tisoče prikritih načinov.“

Ena izmed podob, ki jo uporabljajo očetje, ko govorijo o Cerkvi, je Cerkev kot „mysterium Lunae - skrivnost Lune“. Če je Cerkev Luna, kdo je Sonce? Sonce ne more biti kdo drug kot Kristus. "Fulget Ecclesia non suo sed Christi lumine – Cerkev ne sveti s svojo lučjo, temveč s Kristusovo," pravi sv. Ambrož. Če bi Cerkev svetila s svojo lučjo, bi pomenilo, da se opira  na svoje človeške, bodisi duhovne ali materialne, ampak na svoje vire. „Duhovna posvetnost“, kot jo razlagata de Lubac in Frančišek, na zunaj na videz ne uničuje Cerkve, temveč jo toliko bolj rani v njenem jedru, se pravi, v njeni „lunarnosti“. Počasi se gradi - zmota vseh zmot - Cerkev brez Kristusa.

Cerkev brez Kristusa je neke vrste naravna religija, naše duhovništvo v taki Cerkvi pa neke vrste šamanstvo. Dokument Pridite in poglejte (PIP) je zaznal ta pretanjeni nagib tudi v slovenski Cerkvi, ko govori o „pastoralni tehnologiji“, ki nastopi, kadar bolj kot v Kristusa „zaupamo materialni ali politični moči“ (prim. PIP 42). Sliši se pošastno: ampak mi lahko religiozna opravila zastavimo tehnično zelo dobro, lahko smo tehnično gledano uspešni verski delavci, sociološko gledano uspešna religija, četudi smo stik z živim Bogom izgubili.

Psihološki in medijsko-politični trenutek nas seveda raztresa. Moti našo teološko lucidnost in nas odganja od bistva. Vsak dan beremo in debatiramo, kakšna je mariborska finančna polomija in kdo je kriv zanjo. Pred kratkim je o mariborski škofiji pisal celo znameniti britanski časnik Financial Times. Ves ta trušč je po svoje poučen in vznemirljiv ter mu ni mogoče ubežati. Ampak naj v teh dneh kak Reporter ne zamenja Biblije, ko gre za presojo o Cerkvi. Naj se v tej dramatični uri za lavantinsko škofijo toliko glasneje sliši vabilo k meditaciji o Cerkvi. O njeni najgloblji naravi. O „skrivnosti Lune“. Nujno je vedeti, kaj je pravzaprav v ozadju. 

Zdaj je čas za ignacijansko tradicijo „razločevanja duhov“. Če smo zabredli zgolj v „moralno posvetnost“, kot pravi sprotnim grehom Cerkve de Lubac, ni tako hudo. Obnovimo kesanje, prosimo odpuščanja, komu izrecimo kakšno kanonično kazen, opravimo spravo! Toda če je v ozadju „duhovna posvetnost“, je skušnjavec lahko še vedno na delu. Bistvo mariborske Cerkve je lahko še vedno ogroženo. Celo nujno moralno očiščenje, ki ga kot škofijska skupnost zdaj doživljate, se lahko zgodi v znamenju moraliziranja in čistunske nadutosti oz. kot da je še enkrat vse odvisno od nas ljudi. V tem trenutku vam ne sme biti v prvi vrsti za kolektivno katarzo in nazaj pridobljeni družbeni ugled, temveč da ste „Luna“ - odsev Kristusove luči.

VERA V GOSPODA: Nezlomljivo jedro in neuničljivost Cerkve

Na stropu podružnice sv. Trojice na Gojki nad Frankolovim je (v slovenščini izpred 150 let) napisano nekaj misli cerkvenih očetov, tudi Avguštinova: „Kako hočeš Božjo naturo zapopasti? Vedi, da jo zapopasti ne zamoreš.“ Ker ne razumemo Boga, smo lahko frustrirani. Vendar velja tudi obratno. Ko smo v stiski, nam je lahko v tolažbo prav Bog, ki ga „zapopasti ne zamoreš“. Mi ne vemo, On ve; mi smo šibki, On ne. To je Bog, ki je svoboden in preseneča.

Bostonska škofija je na prelomu tisočletja doživela verjetno najhujši udarec v svoji zgodovini. Policija je razkrila mrežo duhovnikov pedofilov ter dolgoletno spolno zlorabljanje otrok znotraj cerkvenih inštitucij. Pozor! Tu ni šlo za zdrs zdaj tega zdaj onega v spolni zločin. Tu je šlo malodane za organizacijo, ki je štela 70 članov. Bl. Janez Pavel II. je na Veliki četrtek 2002 v pismu duhovnikom s tem v zvezi spregovoril o duhovnikih, „ki so izdali pri posvečenju prejeto milost, ko so padli v najhujše oblike ‘skrivnosti zla’, ki deluje v svetu.“ Pomnimo, da izraz „skrivnost zla - mysterium iniquitatis“ uporabljamo tudi za označevanje Satanovega delovanja. 

Kaj se je zgodilo z bostonsko nadškofijo potem? Po pravili sociologije, socialne psihologije in politike, pa tudi ekonomije, saj so sledile milijonske odškodninske tožbe, bi nadškofija morala zapreti svoje duri. Bostonski moralni krah je bil neprimerljivo večji, kot je mariborski. Slabih 15 let po tistih dogodkih je slika v Bostonu naslednja: ljudje hodijo normalno k maši; župnije živijo; bostonsko semenišče je polno bogoslovcev. Bostonski nadškof je od l. 2003 kapucin Sean Patrick O'Malley. Na zadnjem konklavu je bil med papabilimi, trenutno pa predstavlja Severno Ameriko v papeževi skupini osmih kardinalov za reformo Cerkve. Koluarji ga imenujejo „Božji vzdrževalec“.

Imamo premalo informacij, da bi lahko natančno poizvedeli, kako je potekalo bostonsko okrevanje po škandalu. Vemo, da je ena izmed temeljnih postavk bil nadškofov „neusmiljen“ protokol ničelne tolerance do spolnih prestopnikov med klerom. Dodajmo še na sploh povečano disciplino klera ter veliko zaupanje v laike, za katere je O'Malley dejal: „Reforma Cerkve brez laikov ni mogoča“. Svoje je naredil tudi pritok špansko govorečega prebivalstva v Boston, kar je v zadnjem desetletju precej poživilo življenje župnij. A to, kar nas v Mariboru zanima glede Bostona, je že golo dejstvo, da je okrevanje po hudem škandalu možno. In ne samo to. Okrevanje se lahko zgodi relativno hitro. Nenadomestljiva pri okrevanju je seveda vloga prvega voditelja – škofa.

Bog uhaja posvetnim prognozam in preseneča. Moč vstalega Kristusa deluje, četudi upravni cerkveni sistem dela na pol moči. Ni drugega, kot obnoviti vero in zaupanje vanj. Mnogi verniki so danes zmedeni in prizadeti – to je res. A ker ohranjajo vero v Kristusa, ohranjajo vse. Včasih duhovniki pozabimo na moč vernega ljudstva. PIP opozarja na „najpomembnejšo silo, ki vedno deluje in veže celotno cerkveno zgradbo. To je skrita vsakdanja molitev mnogih mož in žena, njihovo trdno zaupanje v Boga ter njihova zvesta medsebojna ljubezen. Živo jedro Cerkve na Slovenskem sestavljajo Kristusu predana srca preprostih ljudi“ (PIP 30). Tudi to leto, ko smo brez obeh nadškofov, v neprijazni medijskih in politični krajini, ko celo britanski časopis kaže s prstom na nas, in ko ne vemo, kaj nas čaka jutri, lahko še vedno oz., po paradoksu, toliko lažje kontempliramo neuničljivost Cerkve.

PASTORALNI SLOG: Evangelizirati zastonj, z ubogimi in veselo praznujoč

Kako naj se v danih razmerah lotimo nove evangelizacije? Najprej tako, da se zanjo zavestno odločimo. Papež Frančišek pravi, da se preveč ukvarjamo sami s seboj. S svojo podobo in samopodobo, s svojimi kompetencami in nerodnostmi. Cerkev prihodnosti naj se manj posveča „varovanju sebe“ ter več misli na one zunaj, poudarja. Naša Cerkev se bo morala takorekoč spreobrniti k oznanjevanju. Temu imperativu sledi tudi naš PIP, ki piše o „pastoralnem spreobrnjenju v misijonarskem smislu“ (PIP 51). Ko je bila celota družba prepredena s krščanstvom, je bilo nekako samoumevno, da so vsi ljudje verni, da torej evangelijsko oznanilo načeloma sprejemajo. Naši župnijski sistemi so nastali v tej samoumevnosti ter so vse do danes še precej naravnani nanjo. Zdaj je samoumevnosti konec. Tudi v Evropi smo pred „misijonarsko izbiro“. Papež pravi: „Sanjam o misijonarski izbiri, ki je zmožna preoblikovati vse, da bi navade, slogi, urniki, govorica in vsaka cerkvena struktura postali ustrezen prevodnik za evangelizacijo sedanjega sveta, bolj kakor pa za varovanje sebe“ (EG 27).

Sprememba nam vzbuja pomisleke, morda tudi strah. V tolažbo naj nam bo, da z novo evangelizacijo ne prihaja nobena takšna naloga, ki ni podana že v evangeliju. Tudi ni nujno, da zaradi t.i. „misijonarske izbire“ današnji duhovniki radikalno spremenimo svoje urnike in zadolžitve. Da več delamo. Kljub temu lahko začnemo znova in delamo na novo. Nov naj bo naš duh, pristop, zavzetost.

Ugledni nemški teolog Medard Kehl v okviru svoje razprave o hrepenenju sodobnega človeka po Bogu (članek „Sehnsucht“ - eine Spur zu Gott? v reviji Geist und Leben 70, 1997) podaja tri makro-metode, če hočete, tri „recepte“ za novo evangelizacijo. Po Kehlu bo željo po Bogu vzbujal pastoralni slog, ki bi ga lahko povzeli v geslo: zastonj - z ubogimi - praznujoč.

Najprej zastonjskost cerkvenega oznanila in dela. Sodobni človek bo verjel Cerkvi, če bo oznanjevala in delala brez prikritih namenov, brez računice, brez želje po obvladovanju ljudi, brez hlastanja po dobičku, brez šopirjenja s številkami,... popolnoma gratis. Človeku oznanjamo evangelij iz spoštovanja do njega in iz ljubezni. To je to. Ničesar ne pričakujemo v zameno. Bolj ko je svet preračunljiv in „mahnjen“ na korist in dobiček, večja bo pričevalna moč naše zastonjskosti.

Nadalje ne bomo zgrešili, če bo naša Cerkev uboga in za uboge. Sodobni človek bo verjel Cerkvi, če jo bo začutil ob sebi, ko mu bo najtežje. Sporočilo Božjega sočutja vstopi v vsakega človeka in omehča najbolj trda srca. Papež Frančišek uči: „Danes in vedno velja: 'ubogi so prvi naslovljenci evangelija'. Brezplačno oznanjevanje evangelija ubogim je znamenje Božjega kraljestva, ki ga je prinesel Jezus. Naravnost je treba povedati, da obstaja neločljiva povezanost med našo vero in ubogimi“ (EG 48).

Tretji nasvet Medarda Kehla je nasvet o praznovanju. Sodobnega človeka bo Cerkev nagovorila z lepimi prazniki in običaji, z druženjem in sproščenim praznovanjem človeškega in božjega, z lepim in pristnim bogoslužjem,... Praznik je vabljiva in vesela govorica presežnega in resničnega. Kardinalu O'Malleyu je ljub ameriški rek: „Zgradi stadion in ljudje bodo prišli.“ V smislu, veselo in pristno praznuj ter pripravi prostor za praznovanje, prej ali slej se bo napolnil.

DUHOVNIKOV SLOG: Čas za duhovnikovo vero, pristnost, gorečnost in veselje

Timothy Radcliffe, duhovni pisatelj in vrhovni predstojnik dominikanskega reda, v knjigi Zakaj sploh biti kristjan? (Družina, 2012) o vlogi kriz v življenju Cerkve piše,: „V nekem trenutku /krize učencev/ jim je Gospod darova svoje telo, v naslednjem pa evangelije. Zato se ne smemo bati krize. Cerkev se je rodila v krizi upanja. Krize so naša hišna specialiteta. Krize nas prenovijo. Ta, ki jo doživljamo zdaj je neznansko majčkena.“

Če je zdaj čas krize, je to tudi trenutek (in ne vemo, kdaj nam bo spet v toliki jasnosti predočen), da duhovniki zaživimo in pokažemo, kaj je najdragocenejšega v nas osebno in v našem poklicu. Imamo ne samo službo, pač pa tudi karizmo voditeljstva. Ker smo voditelji, je povsem na mestu, da ljudje nas najprej preverjajo, če še verujemo. Zato „sursum corda – kvišku srca“! Poživimo osebno vero in napovejmo vojno pastoralnemu malodušju oz. „pokopališki psihologiji, ki postopno spreminja kristjane v muzejske mumije“ - kot sočno pravi papež Frančišek. Pesimizem je jalov, še uči papež, žalost pa je – in tu papež uporabi definicijo pisatelja Bernanosa - „najdragocenejši od demonovih eliksirjev“ (prim. EG 83-84).

Francoski sociolog Jean-Marie Donegani v članku Nekredibilna Cerkev? (Une Église décrédibilisée?, v reviji Lumen Vitae 67, 2012) cerkvenim ljudem, ki bi radi, da se njihov glas spet sliši v družbi, predlaga, naj bodo čim bolj pristni. Izkušnja in pristnost sta danes dobili tisto vlogo, ki jo je včeraj imela resnica, meni Donegani. To za duhovnika pomeni, da te ne bodo poslušali, če boš hotel, da s prve verjamejo v Boga, ki ga ti oznanjaš s prižnice. Tvoja resnica o Bogu jih ne zanima. Povrh so prepričani, da govoriš o Bogu, ker pač „po službeni dolžnosti“ moraš. Če boš pa pristno živel po tem, kar veruješ, jih bo tvoja pristnost nagovorila, četudi v Boga (še) ne verujejo. Rekli bodo: „Ne vemo, če Bog obstaja ali ne, vemo pa in cenimo, da je župnik 'fant od fare', pristna in nasmejana duša. To bo verjetno zato, ker veruje v Boga.“ Pristnost kot preverba resnice.

Če k pristnosti dodamo še gorečnost, smo že precej blizu eksplozivne mešanice, ki bo poganjala naš motor nove evangelizacije. Papež Pavel VI. v apostolski spodbudi Evangelii nuntiandi (EN - O evangelizaciji današnjega sveta, 1975) takole razmišlja o nujnosti nove gorečnosti za oznanjevanje: „To pomanjkanje gorečnosti je tem usodnejše, ker prihaja od znotraj. Kaže se v utrujenosti, v razočaranju, v lagodnosti,  brezbrižnosti in predvsem v pomanjkanju veselja in upanja. Zato pa vse tiste, ki imajo kakršenkoli način ali na katerikoli stopnji nalogo evangelizacije, spodbujamo, naj poživijo in okrepijo duhovno gorečnost“ (EN 80). Opomnimo, da je „nova apostolska gorečnost“ zapisana v glavni strateški ideal slovenskega pastoralnega načrta (PIP 59).

Zaključimo z diko duhovniškega veselja. Veselje je, kot je vse boj razvidno, skrivna formula papeža Frančiška. Pomenljiv in aktualen je stavek Pavla VI.: „Ohranimo prisrčno in tolažljivo veselje, ki je lastno oznanjevalcu evangelija tudi tedaj, kadar mora sejati v solzah“ (EN 80).

„Austrija, hvala ti za kruh!“

Ženička z naše vasi je med obujanji spominov zvedavi otročadi rada rekla: „Nikul nam ni tak dobro šlo, ko za cajta Hitlera.“ Ne, ni pozabila, koliko gorja je njeni rodbini nanesla nemška mobilizacija štajerskih fantov. Tudi ni bila proti Titu. Zanjo je Tito bil mož in pol. Od kod torej ta srhljivi „nikul tak dobro“? Zanjo je nemška okupacija bila dobra, ker: „Red je bil. Pa cukra pa mesa dosti.“ Po vojni so ptujski komunisti njeni družini marsikaj odvlekli iz hleva, za tistih nekaj hektarjev zemlje in zaradi opravljanja domače obrti pa njenemu dobremu možu, ki je kot mobliziranec preživel najprej rusko nato pa še normandijsko fronto, sprva grozili z likvidacijo, nato nabili hude davke. Ponoči se je trepetalo, da bodo prišli ponj. „Reda, cukra in mesa“ več ni bilo.

Potem so prišla šestdeseta. Marsikdo z vasi je šel v Nemčijo s trebuhom za kruhom. Vsi so smeli potovati. Veliko veselje je bilo, da se je spet smelo v imenitni Graz in še naprej, tja do Marie Zell, do Nje, ki je vedno bila in bo Magna Mater Austriae. Germanski „red, cuker in meso“ so spet začeli - po kapljicah sicer, a vseeno - hipnotizirati kmečke duše z Dravskega polja. Tisti, ki je imel nemški avto, je ob poplavi Zastavinih vozov, kot je bil fičo, kmalu postal nekaj več.

Hipnotični učinek germanskega. Ker Nemci znajo. Ker Nemci delajo. Ker Nemci so pravi gospodi. Ker Nemci so močni. Ker bomo tudi mi splavali, če bomo oprti na Nemce. Itd, itd...

***

Prikaz grbov dežel Svetega rimskega cesarstva.
(vir: flagmagazin.hu)

Ne vem, je to po Božjih načrtih ali pa gre za Njegov spodrsljaj, vendar tako je in spreminjati se ne da: Nemci so naši prvi sosedje. Poudarjam „prvi“, ker ne Italijani, ne Madžari, še manj Hrvati, zgodovinsko niso imeli toliko opraviti z nami kot Nemci. Pomnimo! Ko so l. 962 ustanovili Sveto rimsko cesarstvo (nemške narodnosti - se je kasneje dodalo k nazivu), je večina slovenskega teritorija bila zaobjeta v to že takrat pretežno germansko cono. V njej smo ostali vse do l. 1918. Oglejte s tem v zvezi tale prikaz! 

V fevdalizmu nacionalni element ni bil prvi, ki je določal tvoj položaj v družbeni stvarnosti oz. tvoje mesto v piramidi, vrhu katere sta sedela in drug drugega potiskala za kak centimeter nižje papež in cesar. Prvi je bil stan. Ko je bilo tako, Slovencem kot Slovencem ni grozilo izginotje. Pridno izpolnjuj dolžnosti kmečkega stanu, bodi pokoren papežu in cesarju in boš dolgo živel in ti bo dobro na zemlji! Tudi tvoje pesmi boš lahko pel. V teh časih ni bilo načrta za izginotje naše nacije, razen morda tistega turškega z druge polovice 15. stoletja. V teh časih bi izginili, če bi nehali peti svoje pesmi. Taka je moč jezika, kulture, tradicije.

Ko so se pojavili romantični nacionalizmi in, Bog nas varuj, razne teorije ras oz. darvinizem preveden v rasizem, se je zgodilo: Slovenec naj bi bil inferioren, German superioren. Ne pozabimo: rasizem je bil v nemških glavah že pred 1. svetovno vojno. Habsburški prestolonaslednik Franc Ferdinand je na primer zapisal, da bo v cesarstvu mir, ko se bodo Slovani in „azijatski“ Madžari „spet mirno in poslušno pokorili kulturno superiornim Germanom“. Tudi te besede so razlog, da se danes nekateri Sarajevčani upirajo v Sarajevu nameravani postavitvi spomenika Francu Ferdinandu ob stoletnici atentata nanj.

Rak nacionalizma se ni ustavil. Po prvi svetovni vojni je prešel v urne in bujne metastaze. L. 1941 je Slovencem zares grozilo izginotje. V sredini aprila tega leta je sam vrhovni vodja SS Heinrich Himmler v Mariboru v tajnosti podal „smernice za izselitev tujerodnih elementov z območja Spodnje Štajerske“. Vrlina fevdalne pokorščine tokrat malega Slovenca pred mogočnim Germanom ni reševala. Mogočni German je namreč vmes postal „Übermensch“. Zdaj ga moti tvoja pesem, ki ga tisoč let ni motila. Tvoja dežela naj bi zdaj postala „spet nemška“. „Red, cuker in meso“ so začasni. Samo ti, ženička z naše vasi, tega takrat še nisi smela vedeti.

***

Leto 2014. Na tisoče mladih in manj mladih s slovenske Štajerske hodi delat v Avstrijo in Nemčijo. Ker vlada Alenke Bratušek hoče tudi na tej strani meje obdavčiti, kar je že obdavčeno onstran meje, so se čezmejni delavci uprli. Zadeve je prevzela Civilna iniciativa Apače. Na informativni shod v začetku januarja je v Apače prišlo kar 2500 kruhoborskih „vstajnikov“. (Ti po neomarksističnih pravilih seveda niso „pravi“ vstajniki, zato medijsko še zdaleč niso tako podprti kot oni iz Metelkove in fdvjeskih koluarjev, za katere se zdi, da kdaj protestirajo v razkošnih pogojih dveh novinarjev na enega vstajnika). Na plakat so napisali: „Avstrija nam daje kruh, Slovenija pa davke.“ Ampak ob pregledu internetnih poročil me bolj zbode plakat, ki je menda bil uporabljen enkrat prej, na njem pa napis: „Austrija, hvala ti za kruh!“

foto: sobotainfo.com

Lepo, lepo. Ostro. Svinjsko boleče.

Vprašanje, če politika onstran Trojan razume vsa podsporočila vzklika „Austrija, hvala ti za kruh“. Že to, da je v besedi Avstrija „v“ zamenjal „u“, je več kot pomenljiv lapsus. Naj ponazorim, da bo tudi sprehajalcem ob Ljubljanici jasno. Na dan generala Maistra (23. novembra 2013) smo z manjšo skupino skavtov raziskovali Maribor in spoznavali, kaj je ta general naredil za Štajersko in slovensko severno mejo. Po nekaj dneh sem se v vaškem bifeju hvalil, češ kako smo s skavti počastili Maistrov dan. Nekdo ob šanku mi je zabrusil: „Kaj hodite Maistra častit! On je vsega kriv.“

Oprostite, če vprašam: Bo spet German tisti, ki bo rezal kruh revnemu Slovančku? Je hipnotični učinek germanskega „reda, cukra in mesa“ že tako daleč, da nam je žal rajnke Avstroogrske? Smo „Vindišarji“, kot nas imenujejo avstrijski skrajni desničarji, res nesposobni imeti svojo državo, kot trdijo isti?

Ob Maistru (foto B.C.)

Vprašanje „cukra in mesa“ smo že odprli. Razumemo in podpiramo čezmejno delavstvo, ko je hvaležno germanskemu svetu za zaposlitev in dostojne plače. Poglejmo še vprašanje „reda“. Med nami hodijo ljudje, s katerih konic prstov kaplja kri, ker so se vse v osemdeseta ukvarjali z likvidacijami domoljubov in antikomunistov. Pred roko pravice jih na Slovenskem nismo sposobni in voljni pripeljati. Bomo v germanski soseščini dočakali prvi proces proti kakšnemu izmed njih? Bo nas germanski „red“ učil pravnega reda in da je morilca treba imenovati morilec? 

Naslednji primer glede „reda“ je mariborski. Mariborska škofija je ekonomsko popolnoma zabredla in nasedla. Svetovna javnost se še vedno čudi. In potem novica, da bi graška škofija lahko pomagala. Greh bi bil sumiti dobre cerkvene sosede iz avstrijske Štajerske slabih namenov in germanskega paternalizma. Tisti, ki smo imeli kaj stikov z njimi, vemo, da niso takšni. Vendar ob novici ti vseeno pride grenko. Anton Martin Slomšek je l. 1859 pogumno in inteligentno prestavil sedež lavantinske škofije v Maribor. Rudolf Maister je zase dejal, da je on vojaško obranil in zaključil, kar je slovenski lavantinski kler zastavil nekaj desetletij prej. In zdaj? Če bo l. 2014 germanska solidarnost reševala mariborsko cerkveno barko, ji bomo vsekakor hvaležni. Ampak podsporočilo bo boleče. Za Slomška in njegovo dediščino, za zdajšnji lavantinski kler, za vse nas.

***

Kakšen naj bo torej naš odnos do mogočnih Germanov, iz katere soseščine nam ni mogoče ubežati? Tak kot ga ima kajžar do soseda, ki je velik in vpliven kmet? Kot ga ima skromen fantič do bogatega botra? Nihajoč med občudovanjem in zavistjo, med lojalnostjo in sovraštvom, med beračenjem in krajo? Če bo tak, bomo na tej strani ostali večno ujeti v psihološko in posledično politično podrejenost, na drugi strani pa bo vse manj spoštovanja do nas in vse več občutka „kulturne superiornosti“.

Bog nas varuj nacionalistične nadutosti, vendar upam reči, da je zdaj, ko je kriza, čas za domoljubje. Za samozavest in ponos. Jugonostalgija in germanofilstvo, dve plati iste medalje, sta pot v depresijo. Mi imamo tehtne objektivne razloge proti depresiji. Gledano s široke zgodovinske perspektive smo Slovenci v fazi vrhunca. Zgodovinar Jože Dežman je v prvi številki poljudnega zgodovinskega magazina SLO, ki izhaja pri Družini, v komentarju „Zakaj smo zmagovalci?“ zapisal: „Slovenska zgodba je zmagovita. Posebej v dvajsetem stoletju v eksplozivnem procesu – od kulturne posebnosti, razdeljene med dežele, dele monarhije, razseljene po svetu … na začetku stoletja, preko obeh svetovnih vojn, cesarstva, kraljevine, treh totalitarizmov, socialistične republike in razpršenega svetovnega slovenstva – smo dosegli svoj nacionalni vrh v suvereni državi in demokratični ureditvi.“

Naj zaključim s pridigarskim a iskrenim: Zmagali smo! Črpajmo iz tega, zavihajmo rokave in naredimo „red“ na svojem dvorišču! Ob naslednjem državnem prazniku vsi slovensko zastavo na balkon! Ne zaradi Germanov. Temveč zaradi sebe. Ali kot poje trnovski raper Klemen Klemen v komadu Terapija: „In dokler u seb nimaš sam sebe rd, ne morš tut kej bolšga postt.“

P.S.: Pripadam nemški klaretinski provinci. Ko so me pred leti moji dobri nemški sobratje vedoč za moje skromne ekonomske razmere vljudno vprašali, če potrebujem kaj denarja, sem odgovoril: „Ne. Ga potrebujete vi?“