Barcelona, tri Slovencem koristne misli

Razlika med turističnim potovanjem in romanjem je enormna. Romanje je potovanje z namenom par excellence. To je zadnjič med vračanjem iz Lurda potrdila neka starejša izobražena gospa, ki je kot turistka že marsikje bila, a tokrat prvič na romanju. Zanjo je slednje bilo „novo“ in „zelo drugačno“ od ostalih popotniških podvigov, saj je imelo „vsebino“. To je na simpatičen način potrdil italijanski policaj, ki je ono noč s svojim tovarišem pri Gorici ustavil naš kombi in preveril, če nismo morda ilegalci. Ko smo mu dejali, da gremo v Barcelono na romanje, nam je položil na srce, naj molimo zanj.

Tekočega oktobra je namreč naneslo, da sem v manj kot 14 dneh kar dvakrat romal v Katalonijo. Najprej z avtobusom kot župnik na čelu uradnega župnijskega romanja v Lurd in Katalonijo, nato s kombijem kot klaretinec in skavtski duhovni asistent na čelu skupine odraslih skavtov v Barcelono na beatifikacijo 109 klaretinskih mučencev. 

Ko potuješ z duhovnim namenom, se vračaš z duhovnim sporočilom. Iz romanja iz Barcelone sem se poleg ostalih lepih vtisov vrnil z naslednjimi tremi mislimi:

„Naše edino maščevanje je odpuščanje“

„Svetniki vedno gledajo v prihodnost“ 

„Politika se ukvarja z bivanjem, ne z bitjo“

1. misel: „Naše edino maščevanje je odpuščanje“

Barcelonska bazilika Sagrada Familia (Sveta Družina) se gradi, da bi človek srečal Boga. Arhitekt Antoni Gaudí jo je zasnoval kot katoliško cerkev, ki pa je obenem občečloveški tempelj luči in kviškosti*, da bi mogli v njem dotik božjega začutiti obiskovalci vseh veroizpovedi. Slovenski romarji smo imeli izjemen privilegij, saj smo 21. oktobra 2017 Sagrado Familio doživeli v njenem najbolj intimnem bistvu, se pravi, kot liturgični prostor: sveta maša, orgle, petje zbora in solistov, nebeščanska svetlobno-kviškostna arhitekturna igra, dobrih dva tisoč verujočih.

Kardinal Angelo Amato, prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov, je tisti dan razglasil 109 klaretinskih semeniščnikov, redovnih bratov in duhovnikov, ki so jih pobili anarhisti in komunisti med špansko državljansko vojno. Večina njih je bila Kataloncev. Nasploh za Katalonijo iz prve polovice 20. stoletja velja, da je bila ena najbolj antiklerikalnih evropskih regij. Ni čudno, da je na njenem območju med špansko državljansko vojno (1936-1939) bilo ubitih več kot 2000 posvečenih oseb in uničenih okrog 4000 cerkva.

Kakšen naj bo odgovor kristjanov na tolikšno zlo? Kardinal Amato je v Sagradi Familii dejal: „Naše edino maščevanje je odpuščanje.“ Besede, ki bi morale zadoneti tudi preko slovenske dežele in to z močjo, da bi todešnji kristjani in nekristjani dobili kurjo kožo. Še enkrat bom zapisal: krč slovenskega krščanstva je krč neodpuščanja. Odpuščanje je največja in najbolj zdravilna duhovna rezerva za naš narod. Kot katalonski iz l. 1936-1939 tako tudi slovenski mučenci iz l. 1941-1945 niso umrli zato, da bi bilo več maščevanja in razdora, pač da bi bi se odpustilo in poiskalo edinost.
 

2. misel: „Svetniki vedno gledajo v prihodnost“

V nedeljo po beatifikaciji smo se klaretinci in ostali dobili v barcelonski cerkvi Marijinega Srca. Somaševanje je vodil barcelonski nadškof in kardinal Juan José Omella. Gre za ta hip morda najbolj izpostavljenega cerkvenega dostojanstvenika v Evropi. Polovico njegovi ovčic izgoreva v želji po samostojni Kataloniji, druga polovica bo do konca branila „sveto enotnost Španije“. Tudi od njega voden kler je politično razdeljen.

V pridigi je dejal, da beatifikacija mučencev iz španske državljanske vojne pomeni „definitivno rekonstrukcijo 109 uničenih življenj, ki so izpovedovala vero v Kristusa v okoliščinah, za katere nočemo, da bi se še kdaj ponovile“. Beatifikacija pa ne pomeni nekakšnega „poravnavanja računov za nazaj“, beatifikacija je predvsem „spev neskončni milosti božji“. Svetniki tudi ne gledajo nazaj, pač pa „vedno gledajo v prihodnost“.

Spet odmev Slovenije. Še pred dvajsetimi leti smo mislili, da bo z odhajanjem protagonistov slovenske drame med drugo svetovno vojno v večnost počasi konec tudi z našo ujetostjo v preteklost. Kako smo se motili! Slovenci smo danes še bolj jetniki preteklosti, kot smo bili recimo l. 1997. Ne drži nas samo preteklost kot preteklost, pač pa preteklost kot dvopolna mitologija, kot fanatično čustvo, kot strupeno strateško politično orožje. Kakšno svojo mladino smo spet začeli oblačiti v partizanske/domobranske uniforme in ji natikati (zaenkrat še paradne) puške na rame. Norost! 

Smo narod, ki mu Bog ne bo dal prihodnosti, to pa zato, ker nismo preteklosti izročili Bogu. Omella je povedal Kataloncem, naj velja tudi za nas: svetniki vedno gledajo v prihodnost.

3. misel: „Politika se ukvarja z bivanjem, ne z bitjo“

Na povratku domov sem na zadnji španski črpalki pred francosko mejo skočil po sveži El País (23. oktobra 2017). Brzeli smo skozi južnofrancosko krajino, sredozemsko sonce me je blago grelo skozi šipo kombija, prebral sem kar nekaj člankov. Z užitkom. V velikih medijskih krajinah - in španska je ena takih – lahko kupiš svetovnonazorsko tako ali drugače usmerjen časopis, lahko se z njim strinjaš ali ne, toda eno je gotovo: v rokah boš držal kakovostno čtivo.

Zapičil sem se v branje kratkega eseja z naslovom Prihodnost si priborimo vsak dan (link), ki so ga spisali trije vrhunski intelektualci iz različnih koncev Španije, vsi trije Jožefi po imenu, vsi trije predstojniki katedre za sodobno zgodovino. To so Josep Fradera, José Núñez Seixas in José Portillo Valdés. Esej teče kakopak o veliki politični in institucionalni krizi vsled zadnjih katalonskih dogodkov. Profesorji iščejo korenine krize, vzporednice, povezave ter nakazujejo rešitev. Glede slednje je zapisano:

Sodobna politika se ukvarja predvsem s tem, da išče oblike, v katerih moremo vsi bivati, ne glede na to, kaj smo, kaj govorimo in mislimo, za kateri športni klub navijamo in kakšen je naš družinski spomin. Politika se ukvarja z bivanjem /estar/, ne z bitjo /ser/. Zato je potrebno preko pogumnih in pragmatičnih politik priznavanja /políticas de reconocimiento/ desakralizirati simbole, narode in zastave.

Glejte naključje! V nedeljo (22. oktobra 2017) smo pri maši poslušali evangelij o tem, kako je treba „dati cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je božjega“. V ponedeljek beremo v El Paísu, da se politika ne sme ukvarjati z bitjo, se pravi, z metafiziko, pač pa naj bo bolj usmerjena v pragmatičnost, v kakovost zemeljskega bivanja in sobivanja. Politika ne sme pobožanstviti svojih ciljev, temveč naj ostane v domeni praktičnega (oziroma „cesarju, kar je cesarjevega“). Z drugimi besedami, špansko-katalonska kriza se bo rešila, ko bodo Španci manj „metafizični“ z idejo enotne Španije, Katalonci pa manj „metafizični“ z idejo samostojne Katalonije. Ko bodo politični simboli, narodi, zastave izgubili od ljudi pridane jim božje lastnosti, bodo nehali biti vir delitev in bodo pripravili prostor za vsakodnevno sobivanje. Simbolov, narodov in zastav seveda ne ukinjamo, le prizemljimo jih.

V Sloveniji je sakralizacija političnih simbolov in skupin tako navita in narodova razdeljenost zaradi spopada dvoje metafizik tako grda, da so zviti trgovci v tem zavohali svojo tržno nišo. Bi se germanski Lidl pri nas lahko igračkal s komunističnim agitpropom, če bi naša politika bila demitizirana, desakralizirana, racionalna in pragmatična?
 

* Kviškost - ker težko najdem drug izraz za arhitekturo, ki človeški pogled nezadržno potegne navzgor, kvišku, k nebu, ki je prasimbol Boga. 

Fotografije:

1 - Sagrada Familia (foto Tomislav Jajčević)

2 - Sagrada Familia: trenutek razglasitve 109 mučencev za blažene (claret.org)

3 - Kardinal Omella med pridigo klaretincem. Moja malenkost je v prvi vrsti tretja z desne. (claret.org)

4 - Katalonske zastave na tekmi Barcelona - Málaga (foto Branko Cestnik)

Življenje, ki k nam nazaj hodi*

Življenje! Toulouse (Francija), arabsko poročno slavje v središču mesta. Foto: B.C., 7.10.2017.

Jeseni l. 2015, ko so gruče beguncev in migrantov prečkale Sotlo, tvorile počasi premikajoče se kolone pešcev, lezle in se vozile v smeri Nemčije, je neka starejša gospa o dogajanju dejala: „To so naši splavljeni otroci, ki k nam nazaj hodijo.“

Trditev je jasna in skrivnostna obenem; tako kot je matematična, je tudi mistična; lahko jo dodatno razpredemo a istočasno ne dopušča ugovorov. Kajti če znamo šteti do tri, vemo, da sta evropska kultura splava in priseljevanje v Evropo povezana.

Najprej sta povezana tako rekoč biološko in fizično. Če preprečujemo rojstva novih človeških bitij in če smo na sploh prepričani, da nas naj bo manj, ustvarjamo prazen prostor. Prazen prostor pa nikjer dolgo ne ostane prazen. Ko naredimo golosek v gozdu, ta pust in prazen ostane morda le nekaj tednov, nato pa že vidimo dvigovanje trave, praproti, grmičevja, na koncu od spodaj gor pribušijo nova mlada drevesa, bodoči gospodarji tiste gozdne parcele. Tu ni nobene zarote, nobene invazije, tu ni nobenega dogovorjenega načrta. Je le življenje, ki se hoče širiti, prazen prostor pa ga vleče nase.

Če je splav odrivanje življenja iz Evrope, so migracije vrntev življenja v Evropo. Če so včeraj splavljeni otroci naši izgnanci, ki smo jih poslali v deželo smrtne sence, se ti izgnanci danes vračajo v podobi migrantov, v glavnem kot mladi fantje z veliko voljo do življenja.

Evropska kultura splava in priseljevanje v Evropo sta povezana tudi duhovno. V Stari zavezi je Bog tisti, ki ljudstvom odmerja rodovitno zemljo. Nekatera ljudstva rodovitno zemljo dobijo, druga jo izgubijo. Ko se izvoljeno ljudstvo izneveri Božji postavi, izgubi zemljo in je pregnano v Babilon. Skozi to prizmo lahko beremo zdajšnjo evropsko kulturo smrti (k splavu je pridružena še evtanazija) kot zametovanje božje postave in možna posledica je izguba zemlje.

Da, to je težko slišati. A če ob teh stavkih goltate slino, smo na pravi poti, da izza geopolitične in demografske uvidimo tudi duhovno dramo našega časa.

Pomenljivo je, da so največji zagovorniki in pospeševalci migracij v Evropi tisti idejni krogi, ki so tudi največji zagovorniki splava in evtanazije. Najbolj z migracijsko populacijo zapolnjene pa so tiste dežele, ki so bile prvakinje v splavu (na Zahodu ga je prva uzakonila Švedska) ali pri uvajanju evtanazije (npr. Belgija). Da ideologi splava z enako vnemo kot splav branijo migracije, vključno z nezakonitimi, se morda komu zdi čudno. Kot se komu zdi čudno, da feministke, ki so se z gnevom borile, da bi bila sodobna ženska odvezana od štedilnika in družine, zdaj mirno, celo s simpatijo sprejemajo v Evropo zakrito žensko privezano na štedilnik.

Uradna razlaga teh protislovij je, da gre za človekove pravice. Za nekatere namreč vse to ni čudno, zanje so to kot picino testo raztegljive pravice: človekova pravica je izbris nerojenega življenja, njegov izgon onstran naših meja, in človekova pravica je ilegalni prestop meje nekega drugega življenja; človekova pravica je biti odvezana od štedilnika in biti privezana na štedilnik, če ti to ugaja; človekova pravica je enoženstvo in kmalu bo človekova pravica tudi mnogoženstvo, ker spoštujemo tuje kulture. Toda otroci Cerkve, ki je, če uporabimo besede papeža Pavla VI., „izvedena v človeškosti“, slutimo, da gre pri tej igri za nekaj globljega. Da ravno abortisti in evtanazisti najbolj navijajo za priseljevanje, nam daje slutiti, da je na delu prastara spremljevalka človekove duše, spremljevalka, ki sliši na ime krivda.

„To so naši splavljeni otroci, ki k nam nazaj hodijo,“ je rekla pred dvema letoma neka modra gospa ter nehote označila jedro dotičnega krivdnega kompleksa. Krivda ni izum religij. Krivda nastane zaradi slabih dejanj in je nelagodno dušno stanje tudi pri nevernem človeku. Ko se tako nekega dne na evropskih mejah pojavi na tisoče življenja polnih človeških bitij, si lahko predstavljamo, kako iz kotov duše spregovori krivda: tista za izgnana življenja, tista za prazne šolske razrede in opuščena igrišča. Ob pogledu na mlade migrante vznikne želja po zadostitvi in očiščenju, želja po vnovičnem izbruhu življenja. Šolski razredi bodo spet polni, igrala pred blokom bodo spet zasedena, na ulicah bo spet žuborela mladost, priliv v pokojninsko blagajno bo spet stabilen.

Držimo se naukov Cerkve. Cerkev je mati narodov in na migracije ne gleda kot na grožnjo. Veseli se vsake zmage življenja nad smrtjo in tudi priseljevanje življenja željnih v prazen prostor, ki so ga ustvarili življenja manj željni, je ena takih zmag. Cerkev veruje v Boga, zato po drugi strani prepozna tiste, ki se v odnosu do življenja in usod narodov, po novem pa tudi v odnosu do moškega in ženskega spola „igrajo Boga“. Tistim družbenopolitičnim delavcem, ki po laboratorijsko manipulirajo s priseljevanjem, rasami, spolom ter življenju vsiljujejo neko svojo ideološko genetiko, bo to isto življenje eksplodiralo v obraz. Samo Bog zmore v svojem naročju nositi celoto življenja z vsemi skrivnimi povezavami vred: od praproti na goloseku, do zarodka v materinem trebuhu, do begunca na gumenjaku sredi morja.

* Objavljeno 8.10.2017 v tedniku Družina v rubriki Naš komentar.

Katalonska „slovenska pot“

Edina težava, ki smo jo imeli v Barceloni nahajajoči se romarji, ko so v katalonskem parlamentu razglašali neodvisnost, je bil izpad mobilnega omrežja. Nastalo je nekaj minut mini panike, ker izpred Sagrade Familie nismo mogli priklicati avtobusnega šoferja, on pa ni mogel priklicati nas. To se je rešilo in odpravili smo se na panoramsko vožnjo po mestu. Na koncu kakšne zabarikadirane avenije smo videli množico podpornikov neodvisnosti, pri barcelonskem pristanišču so prežala številna policijska vozila, v zraku sta krožila dva helikopterja. Pravzaprav „običajen dan“ z nekaj protesti v jedru mesta.

„Joan, ti lahko čestitam za neodvisnost?“ sem povprašal sobrata ob našem povratku v Vic.

„Lahko. Mi smo neodvisni, ampak suspendirano neodvisni,“ se je šaljivo odzval.

Kot je ugotovil nekdo na Twitterju, so bili Katalonci sinoči neodvisni le osem sekund. Kajti takoj, ko je predsednik katalonske vlade Carles Puigdemont zagotovil, da je Katalonija izbrala neodvisnost, je suspendiral učinke tega političnega dejstva in ponudil roko dialoga Madridu ter izbral pot mediacije.

V Barceloni sem se včeraj za nekaj minut srečal s patrom Ramonom, prav tako prepričanim katalonskim domoljubom. Dejal je, da Katalonci vse skupaj dojemajo kot proces majhnih korakov. Velika krivda Madrida pa je, da se noče pogovarjati. Madrid trmari s svojim molkom in potuhnjeno grozi s pendrekom, Katalonci medtem zorijo za svojo državo. Tega se ne da več ustaviti, je dejal Ramon. Silno pomembno je, da ne pride do nobenega nasilja s strani pristašev neodvisnosti, je še dodal.

Družina Puigdemontovih je v klaretinskih krogih znana, saj je Carlesov brat pri klaretincih študiral teologijo. Lepo je bilo začutiti krščansko etiko iz sinočnjega govora za neodvisnost. Puigdemont se je zavzel za pogovor in spravno držo. Špance nikakor ne razume kot sovražnike in sovražna čustva nimajo mesta v katalonskem procesu osamosvojitve.

Zvečer je bilo moč na katalonskem in španskem spletu zaslediti razmišljanja o „slovenski poti“: poti postopnih demokratičnih dejanj. Kje so zdaj Katalonci na „slovenski poti“? Zdi se, da so včeraj imeli svoj 26. december. Povedali so, da bodo na podlagi referenduma tako ali drugače dobili svojo neodvisno državo, da pa morajo z dejansko neodvisnostjo počakati, da se razvije dialog z Madridom in EU. Kdaj bodo imeli svoj 25. junij, ni jasno.

Največji problem katalonske „slovenske poti“ je na dlani: Katalonci nimajo slovenskih številk. Proces neodvisnosti nima takšne plebiscitarne podpore, kot jo je imel naš proces. Da ni absolutno prepričljivih številk, je katalonska parlamentarna opozicija borcem za neodvisnost sinoči tudi jasno povedala.

Bog blagoslovi Katalonijo!

Foto: 10. 10. 2017, pogled na Barcelono v trenutku, ko je zasedal katalonski parlament.

Nad Katalonijo se dela dan

Nad Katalonijo se je naredil dan. Kaj bo prinesel večer, ne vemo. Že januarja smo frankolovski romarji in agencija Aritours za 10. oktobra popoldan načrtovali obisk Barcelone in Sagrade Familie. Blizu bomo, ko bo danes popoldan katalonski El Parlament začel z zgodovinskim zasedanjem.

„Kaj bo jutri?“ sem vprašal sinoči patra Joana Solerja, odličnega ljudskega duhovnika iz Vica, ki se med drugim ogromno trudi za integracijo priseljencev.

„Neodvisnost bomo razglasili,“ je dejal nasmejan ter dodal: „Mi včasih pravimo o 'slovenski poti' do neodvisnosti, in glej, Slovenci ste prav te dni tukaj!“

Nek drug pater je nekoliko zmajeval z glavo, češ ne bo tako lahko, kot bi hoteli. Oba, čeprav navdušena nad katalonsko stvarjo, sta tudi Aristotelovega in Tomaža Akvinskega pokolenja: realista sta.

Ko smo včeraj pozno popoldan prišli v mesto Vic (60 km severno od Barcelone), nas je na vstopnem rondoju pozdravil napis Municipi per la independència (Občina za neodvisnost). V tem mestu politiki in intelektualci nimajo dvoma: neodvisnost! Na glavnem trgu tako rekoč na vsakem oknu visijo zastave za katalonsko neodvisnost: štiri rdeče črte na rumeni podlagi, bela zvezda v modrem trikotniku. Vic, ki ga zaradi tukaj rojenih svetnikov imenujejo „mesto svetnikov“, ali pa kar „katalonski Vatikan“, je že dolgo trdnjava klenega katalonstva.

Tudi na klaretinski hiši duhovnih vaj, kjer smo romarji nastanjeni, visijo z oken zastave. A poudarek je drugačen. Gre za stare narodne katalonske zastave, se pravi, brez modrega trikotnika z zvezdo. Kot da bi patri ulici sporočali: čutimo s svojim narodom, podpiramo njegova strmljenja, se veselimo njegovih dosežkov, toda v teh dramatičnih urah se politično ne moremo povsem jasno izreči. Taka je po drugi strani sploh drža uradne katalonske Cerkve.

Zakaj se katalonska Cerkev (za razliko od slovenske l. 1990) ne more povsem jasno izreči za neodvisnost, ni skrivnost. Preveč njenih vernikov je špansko čutečih. Cerkev, strastna borka za neodvisnost, bi ustvarila notranji razkol. So kakšni podeželski duhovniki, ki so svoje farne cerkve malodane oblekli v zastavo za neodvisnost, in v barcelonskih predmestjih so kakšni duhovniki španskega porekla, ki so izrazito lojalni Madridu. Škofje imajo nalogo, da se needinost klera v političnem polju ne preobrazi v needinost klera v občestvu, ki je Kristusovo.

Danes sredi dneva bomo štajerski romarji na katalonski sveti gori Montserrat razvili slovensko zastavo, maševali bomo in molili. Za mir in srečo narodov. Naj se zgodi, kakor poje katalonska marijanska himna Rosa d'abril (Vrtnica, ki cveti v aprilu): naj Marija razsvetli katalonsko deželo!

Foto: Dominika Koritnik Trepel (FB), Branko Cestnik (Twitter).

Vegetarijanstvo: med duhovnostjo in mesenostjo*

Gustave Doré, ilustracija k Božanski komediji. Dante in Vergil v tretjem krogu pekla srečata požeruhe.

 
Ko sem pred leti bil naprošen, da za neko špansko internetno revijo opišem duhovni utrip na Slovenskem po padcu komunizma, sem ves članek postavil na podatek, da smo Slovenci v evropskem vrhu po prežvekovanju zvečilnih gumijev. V izhodišče nisem postavil problema nacionalne sprave, niti samomorilnosti, niti drugih podalpskih avto destruktivnosti, pač pa zvečilne gumije in dejstvo, da na Slovenskem skoraj ni več poroke ali pogreba, ko ne bi kdo v sakralnih objektih sredi obredov žvečil. Ne da bi bil kak izobražen in prepričan freudist, vendarle mislim, da človek s tem, kaj da v usta ter kako, kje in kdaj to počenja, veliko pove o svoji duši.

Kaj nam potemtakem povedo vegetarijanci?

Preveč mesa (ali zakaj je vegetarijanstvo dobro)

Po stoletnih pogojih in tradicijah Slovenci nismo mesojedi narod. Še pred 40-imi leti smo na štajerskem podeželju jedli meso v nedeljo in za praznik ter le tu in tam med tednom, odvisno pač od težavnosti dela. Kot otroku mi je tako bila najljubša krompirjeva juha, ker je bila raznolikih okusov in primerno sitostna. Mesa sem se seveda veselil bolj kot krompirja, toda vedel sem, da ga pač ni vsak dan na mizi. Iz tega nisem delal problemov.

Ker meso ni bila vsakodnevna jed, je bila tudi njegova praznično obredna vrednost zelo visoka. Cel postni čas si na primer po glavi sukal podobe klobas in šunke, v katere boš zagrizel na velikonočno jutro. Kakor si se učil čakati mesa, tako si se tudi vzgajal v potrpežljivosti in nekako sam po sebi rasel v okvirih krščanske duhovnosti hrepenenja po nebesih.

Nakar nastopita tehnični napredek in potrošniška družba. V borih desetih letih smo na vas dobili asfalt, traktorje, televizorje in hladilnike. Podirali smo stare koče in na njihovih mestih zgradili “ogromnjače iz slovenskega arhitekturnega zverinjaka”, kot je svoj čas te velike kockaste hiše, ki so uničile slovensko krajino, poimenoval nek arhitekt.

Skratka, razvpite komplekse kranjskih hlapcev smo šele ob koncu 70-ih prejšnjega stoletja začeli prav zdraviti. Končno smo se lahko najedli mesa!

Meso je postalo vsakodnevna hrana. Začelo se je pojavljati v novih in novih oblikah. Meso se je začelo iti produkcije. Postalo je nezdravo, neobredno, uvajalo je pogansko požrešnost.

Vegetarijanstvo, ki se je razmahnilo zadnjih deset ali petnajst let, opozarja na izgubo ravnotežja v prehrani, ki hočeš ali nočeš pomeni tudi izgubo duhovnega ravnotežja. S tega vidika je lahko dobrodošlo. Lahko je preroško kritično do sodobnega materializma.

Vegetarijanstvo kot askeza (ali ko vegetarijanec sporoča, da je središče vsega Bog)

Vendar vegetarijanstvo kot del krščanske askeze obstaja vse, odkar so se začeli nekateri ljudje posvečati kontemplativnemu življenju. Od puščavskih očetov do modernih molitvenih skupnosti srečujemo nauke in prakse, ki izključujejo meso.

Zlasti danes je nujno poudariti, da je krščansko vegetarijanstvo asketsko. Ni ideološko (boj proti mesu), ni ezoterično (boj za nove dimenzije duha in telesa), ni narcisoidno (boj za vitko postavo), temveč je asketsko. Se pravi, je v skladu s tisto starodavno duhovno prakso, ki ji pravimo post.

Post ni sam sebi namen. Je tehnika in dinamika, ki pomaga v duhovni rasti. S postom krotimo primarno biološko potrebo po prehrani. S tem ustvarjamo nadzor nad nagonskim človekom in ukinjamo motnjo v pogovoru z Bogom. Post nas uči, da je Bog prvi. Uči nas zaupanja in zbrane molitve.

Post je lahko različnih tipov in različnih intenzivnosti. Lahko se odpovemo močni hrani za nekaj časa (mesu ob petkih), lahko se odpovemo določeni prehrani za dalj časa, lahko se odpovemo določeni prehrani za vse življenje (meniško vegetarijanstvo). Pomembno je, da vse to delamo Bogu na čast. Edino takšno vegetarijanstvo je duhovno vegetarijanstvo.

To ne pomeni, da je lahko kristjan vegetarijanec le iz asketskih razlogov. Mesu se lahko odpove tudi iz zdravstvenih razlogov ali preprosto zaradi okusa. V tem je svoboden in ne greši. Nikakor pa ne sme svojemu vegetarijanstvu pristavljati pomenov, ki ga lahko popeljejo iz okolja krščanskega duhovnega izročilo.

Kaj takega se mu danes lahko zgodi dokaj hitro.

Narcisoidno vegetarijanstvo (ali ko vegetarijanec sporoča, da je središče vesolja on sam)

Ker nima meje požrešnost po mesu, tudi nima meje obsedenost z zdravo prehrano, katerega podsistem je največkrat sodobno vegetarijanstvo. To dodobra izkoriščajo trgovci. Na primer trgovska veriga Tuš, ki je to poletje vrtela reklamo, kako na pikniku razsipavajo z mesom (“Če je pa tako pocen!”), nam istočasno ponuja revijo Nasmeh z množico nasvetov za zdravo prehrano. Zakaj lahko Tuš tako uspešno zagrabi oba ekstrema – prenažiranje z mesom in odklon od mesa? Zato ker sta tako požrešnost kot hujšanje izraz iste človekove usmerjenosti nase. Požrešnež se baše s čevapčiči, gospa na hujšanju pa z idealizirano samopodobo. Oba sta premočno usmerjena v lastno blagostanje. Zato sta oba duhovno vse bolj slepa, kar ju med drugim naredi ranljiva pred trgovskim propagandnim strojem.

Ogromno dandanašnjega vegetarijanstva je tovrstnega, se pravi narcisoidnega tipa. Upamo si celo reči, da ideološka ali religiozna razlaga pride potem. Najprej hočemo lepo izgledati in ne jemo mesa. Nato nas vprašajo, čemu ne jemo mesa? Mi zaigramo razumneža in jim odgovorimo, da pač meso ni zdravo, da imamo radi živali ali pa da smo na ta način bolj vpeti v kdo-ve-kakšne-vse kozmične silnice.

Diktat, kakšna naj bo idealna postava, prihaja iz sveta visoke mode in posvetnega filmsko-glasbenega glamurja. Diktat je tako močan in dobro organiziran, da bi lahko govorili o diktaturi, ki zasužnjuje. Cela mnoštva najstnic (in najstnicam podobnih odraslih žensk) se na ukaz te tihe diktature poganjajo za prividom postavnosti in lepote. Vegetarijanstvo kot oblika hujšanja v tem okolju velikokrat postane oblika samozatiranja in končni rezultat takega početja so depresivne suhice.

S tem v zvezi lahko pohvalimo akcijo kozmetičnega koncerna Dove, ki je v zadnjem letu v nasprotju s trendi ostale lepotne industrije na svoje plakate postavil ženske normalnih oblin in barv.

Ezoterično vegetarijanstvo (ali ko vegetarijanec sporoča, da prehaja na višjo stopnjo zavedanja)

Kakor razmah porabniškega mesožertsva pomeni zmago materije nad duhom, tako tudi vrnitev mnogih k nemesni in rastlinski prehrani pomeni premik k duhovnosti. To vidimo skoraj pri vseh oblikah sodobnega vegetarijanstva. Večina jih je že uvodoma (ali pa naknadno) duhovno motiviranih. Toda pozor! Tu ni krščanske askeze. Tu ni klasičnega posta. Tu ni tehnike, ki pomaga v pogovoru z Bogom. Duhovna motivacija za vegetarijanstvo skoraj v vseh primerih prihaja iz velikega in raznolikega polja, ki mu pravimo New Age – nova doba.

Nova doba je pravzaprav stara doba. V antiki smo poznali gnozo, ki jo danes novodobci le obnavljajo in nadgrajujejo. Gnoza pomeni znanje, zavedanje o višjih in skrivnih resnicah. K odrešilnemu znanju so pripuščeni le nekateri. Skozi skrivno znanje in skrivno prakso postajajo vedno manj materialni in vedno bolj duhovni. Gre za mehanizem reševanja duše iz spon mesa.

Znanje o odrešitvi vsebuje tudi raznovrstne nauke o pravilni prehrani. Ker se odrešitev za razliko od stare elitne gnoze v popularnem newage-u vse bolj krči na dobro počutje (v ozadju nove dobe se spet hahlja Narcis), je vloga prehrane toliko večja. Na ezoteričnih sejmih nam danes prodajajo skrajne vegetarijanske recepte, naletimo pa tudi na fantastične nauke, češ da je mogoče živeti samo od vode ali celo samo od svetlobe.

Škodljivost ezoteričnega vegetarijanstva je na dlani. Po eni strani se v tovrstnih ponudbah tihotapijo znanstveno nepreverjeni načini prehranjevanja, ki lahko škodijo organizmu, po drugi pa je duhovnost še enkrat krinka za poveličevanje lastnega ega. Končni cilj naprezanja namreč ni nič drugega kot človek sam. Višja stopnja zavedanja na koncu ni nič drugega kot njegova “čudovita” samota, njegova samozagledanost.

Kot pri vulgarnem narcisoidnem vegetarijanstvu, smo tudi v ezoteriki največkrat v službi ega. Svetopisemsko povedano so takšne prakse mesenost. Paradoks je velik: duhovno vegetarijanstvo, ki na oltar postavlja človeka, pozablja pa na Boga, je mesenost, je meseno vegetarijanstvo.

* Tekst je bil objavljen l. 2006 v reviji Božje okolje.

Katalonija? Težka bo …

Na dan katalonskega referenduma sem zaradi prehlada počival na toplem in imel zato čas po spletu spremljati dogajanje tako rekoč iz minute v minuto. Na slovenskem Twitterju je gorelo, na slovenskem Facebooku manj. TW intelektualci so tekmovali v izrazih solidarnosti do Katalonije, FB ljudstvo se je slikalo s sveže nabranimi gobami. Kritično misleči so protestirali, široke ljudske množice so se obnašale po željah politične elite: gledale so svoj popek in čakale, da z novicami iz Barcelone vred mine še en dan.

Špance imam rad. Dve leti svojega življenja sem preživel v Madridu. Katalonce imam rad. Iz okolice Barcelone izvira klaretinski red, ki mu pripadam. Tam, v mestu Vic, je Klaretov grob. Ohranjam stike z nekaj katalonskimi duhovniki in družinami. Ni mi šlo, da bi tokom dramatične nedelje špansko oblast označil za fašistično, kot je velela katalonska propaganda; tudi mi ni šlo, da bi Katalonce imel za anarhiste in fanatične nacionaliste, kot je velela španska propaganda. Enako se nisem mogel poistovetiti s tistimi našimi tviteraši, ki so preveč na hitro primerjali katalonsko zgodbo s slovensko, še manj s tistimi, ki so tamošnjo vodo vlekli na svoje tukajšnje levo-desne mline.

Katalonija nima mednarodne podpore. To je fakt. Na ta fakt je v nedeljo zvečer svoj silno samozavesten nastop pred televizijskimi kamerami postavil predsednik španske vlade Mariano Rajoy. Drugi fakt je, da velika večina Špancev niti v snu ne pomisli, da bi podprla katalonsko odcepitev in se sprijaznila s koncem večstoletne podobe španskega teritorija. Tudi v tem je moč Rajoya. Tretja inekcija njegovi triumfalnosti prihaja iz same Katalonije, saj tudi po tem referendumu ni jasno, koliko prebivalcev Katalonije zares hoče ven iz Španije. Smo prepričani, da bi jih na povsem legalnem in tehnično dovršeno izpeljanem referendumu bilo krepko čez 60 %? Ali vsaj krepko čez 50 %?

Katalonska zgodba je podobna slovenski, a zgolj podobna. Slovenci imamo od Trubarja naprej kontinuiteto jezika in počasi nastajajoče narodove samopodobe, katalonska tovrstna kontinuitetna črta je drugačna in bolj natrgana. Denimo, slovenski Slomšek in katalonski Klaret, oba sveta škofa, sta bila sodobnika, s tem, da se je Slomšek imel za Slovenca, čeprav je bil avstrijski škof, Klaret pa se je imel, kot se da razbrati iz njegove Avtobiografije, za „katalonskega Španca“ oz. za „Katalonca in Španca“. 

Ko sem pred dvajsetimi leti bil na kosilu pri neki katalonski družini v bližini Barcelone, sta starša med seboj govorila špansko, njuna otroka, oba študenta, pa med seboj katalonsko. Zanimivo, otroka, ki sta odraščala v demokratičnih šolah, sta od staršev, ki so odraščali v frankističnih šolah, zahtevala, naj govorijo katalonsko. Otroka sta se odločno upirala španskosti, označevala špansko vojsko za „okupatorsko“, starša pa nista videla posebnega nasprotja med španskostjo in katalonskostjo, čeprav sta imela grenke spomine na frankizem.

Hočem reči, Slovenci smo se jasno razločevali tako od Avstrijcev, čeprav smo bili stoletja z njimi v isti državni tvorbi, kot kasneje od Hrvatov in Srbov, pri Kataloncih pa je jasno razločevanje od Špancev poznejšega datuma in ni povsem primerljivo z našo diferenciacijo od sosedov. Še danes imamo del Kataloncev, ki pravijo, da so pravi Katalonci in pravi Španci obenem. Takega prepričanja je na primer stranka Ciutadans (Državljani), ki je – pozor! - v katalonskem parlamentu druga najmočnejša stranka.

Za Katalonijo bo težka. Še naprej jo čaka veliko dela navznoter. Izgradnja nacije, če hoče biti uspešna, mora biti počasna. Tako kot je počasna gradnja barcelonskega templja Sagrada Familia. Prehitevati časov ne gre. 

Tu so mnogi priseljenci španskih korenin; tu so katalonski „agnostiki“, ki na nacionalistični spopad Madrida in Barcelone gledajo z distanco, kakor na neko plemensko vojno; tu so zdaj tudi mnogi priseljenci iz arabskega sveta, katerih problemi so hudi, odkar je v njihovi sredi zrasla teroristična celica, ki je udarila v Barceloni; tu je Cerkev, ki nikakor noče razkola v svojih župnijah. Vse te je treba brez trikov nagovoriti s perspektivo evropske katalonskosti, ki pa ni sovražna do svoje iberijske korenine, ter jih dobiti na svojo stran. Ko bo končana ta trnova pot, bo na vrsti naslednja: pogajanja z Madridom ter iskanje zaveznikov po Evropi.

Španci se bodo morali sprijazniti, da Katalonci niso kača, ki je zrasla na njihovih prsih. Grehi kastiljskega nacionalizma proti Kataloncem so znani. Danes bi večina Kataloncev ne čutila odpora do Madrida, če bi v frankističnih časih ne bilo hudega zatiranja katalonskega jezika in kulture. Povprečen Španec gleda na povprečnega Katalonca kot na izdajalca domovine, ne vidi pa, da očetnjavo izdajo tudi tisti, ki na brata dvignejo svojo roko. Pendreki, pesti, škornji, gumijasti naboji, ki so dramatičnega 1. oktobra 2017 butali v Katalonce in Katalonke, da je škropila kri in se lomile kosti, so sramota in izdaja najčistejših idealov Španije.

Za Katalonijo bo pot do lastne države težka, a po mučeniškem paradoksu bo od zadnjih dogodkov vendarle nekoliko lažja. Španska „policijska gverila“, kot jo je označil Xavier Novell, škof v Solsoni, je prelila katalonsko kri. Hvala Bogu ni bilo mrtvih, toda tudi kri ranjenih bo „delala“, čeprav bodo mediji molčali.

* Foto: skupno kosilo prebivalcev neke četrti v katalonskem mestu Vic, ki leži severozahodno od Barcelone. Vir: Twitter, Casal Claret.