Vegetarijanstvo: med duhovnostjo in mesenostjo*

Gustave Doré, ilustracija k Božanski komediji. Dante in Vergil v tretjem krogu pekla srečata požeruhe.

 
Ko sem pred leti bil naprošen, da za neko špansko internetno revijo opišem duhovni utrip na Slovenskem po padcu komunizma, sem ves članek postavil na podatek, da smo Slovenci v evropskem vrhu po prežvekovanju zvečilnih gumijev. V izhodišče nisem postavil problema nacionalne sprave, niti samomorilnosti, niti drugih podalpskih avto destruktivnosti, pač pa zvečilne gumije in dejstvo, da na Slovenskem skoraj ni več poroke ali pogreba, ko ne bi kdo v sakralnih objektih sredi obredov žvečil. Ne da bi bil kak izobražen in prepričan freudist, vendarle mislim, da človek s tem, kaj da v usta ter kako, kje in kdaj to počenja, veliko pove o svoji duši.

Kaj nam potemtakem povedo vegetarijanci?

Preveč mesa (ali zakaj je vegetarijanstvo dobro)

Po stoletnih pogojih in tradicijah Slovenci nismo mesojedi narod. Še pred 40-imi leti smo na štajerskem podeželju jedli meso v nedeljo in za praznik ter le tu in tam med tednom, odvisno pač od težavnosti dela. Kot otroku mi je tako bila najljubša krompirjeva juha, ker je bila raznolikih okusov in primerno sitostna. Mesa sem se seveda veselil bolj kot krompirja, toda vedel sem, da ga pač ni vsak dan na mizi. Iz tega nisem delal problemov.

Ker meso ni bila vsakodnevna jed, je bila tudi njegova praznično obredna vrednost zelo visoka. Cel postni čas si na primer po glavi sukal podobe klobas in šunke, v katere boš zagrizel na velikonočno jutro. Kakor si se učil čakati mesa, tako si se tudi vzgajal v potrpežljivosti in nekako sam po sebi rasel v okvirih krščanske duhovnosti hrepenenja po nebesih.

Nakar nastopita tehnični napredek in potrošniška družba. V borih desetih letih smo na vas dobili asfalt, traktorje, televizorje in hladilnike. Podirali smo stare koče in na njihovih mestih zgradili “ogromnjače iz slovenskega arhitekturnega zverinjaka”, kot je svoj čas te velike kockaste hiše, ki so uničile slovensko krajino, poimenoval nek arhitekt.

Skratka, razvpite komplekse kranjskih hlapcev smo šele ob koncu 70-ih prejšnjega stoletja začeli prav zdraviti. Končno smo se lahko najedli mesa!

Meso je postalo vsakodnevna hrana. Začelo se je pojavljati v novih in novih oblikah. Meso se je začelo iti produkcije. Postalo je nezdravo, neobredno, uvajalo je pogansko požrešnost.

Vegetarijanstvo, ki se je razmahnilo zadnjih deset ali petnajst let, opozarja na izgubo ravnotežja v prehrani, ki hočeš ali nočeš pomeni tudi izgubo duhovnega ravnotežja. S tega vidika je lahko dobrodošlo. Lahko je preroško kritično do sodobnega materializma.

Vegetarijanstvo kot askeza (ali ko vegetarijanec sporoča, da je središče vsega Bog)

Vendar vegetarijanstvo kot del krščanske askeze obstaja vse, odkar so se začeli nekateri ljudje posvečati kontemplativnemu življenju. Od puščavskih očetov do modernih molitvenih skupnosti srečujemo nauke in prakse, ki izključujejo meso.

Zlasti danes je nujno poudariti, da je krščansko vegetarijanstvo asketsko. Ni ideološko (boj proti mesu), ni ezoterično (boj za nove dimenzije duha in telesa), ni narcisoidno (boj za vitko postavo), temveč je asketsko. Se pravi, je v skladu s tisto starodavno duhovno prakso, ki ji pravimo post.

Post ni sam sebi namen. Je tehnika in dinamika, ki pomaga v duhovni rasti. S postom krotimo primarno biološko potrebo po prehrani. S tem ustvarjamo nadzor nad nagonskim človekom in ukinjamo motnjo v pogovoru z Bogom. Post nas uči, da je Bog prvi. Uči nas zaupanja in zbrane molitve.

Post je lahko različnih tipov in različnih intenzivnosti. Lahko se odpovemo močni hrani za nekaj časa (mesu ob petkih), lahko se odpovemo določeni prehrani za dalj časa, lahko se odpovemo določeni prehrani za vse življenje (meniško vegetarijanstvo). Pomembno je, da vse to delamo Bogu na čast. Edino takšno vegetarijanstvo je duhovno vegetarijanstvo.

To ne pomeni, da je lahko kristjan vegetarijanec le iz asketskih razlogov. Mesu se lahko odpove tudi iz zdravstvenih razlogov ali preprosto zaradi okusa. V tem je svoboden in ne greši. Nikakor pa ne sme svojemu vegetarijanstvu pristavljati pomenov, ki ga lahko popeljejo iz okolja krščanskega duhovnega izročilo.

Kaj takega se mu danes lahko zgodi dokaj hitro.

Narcisoidno vegetarijanstvo (ali ko vegetarijanec sporoča, da je središče vesolja on sam)

Ker nima meje požrešnost po mesu, tudi nima meje obsedenost z zdravo prehrano, katerega podsistem je največkrat sodobno vegetarijanstvo. To dodobra izkoriščajo trgovci. Na primer trgovska veriga Tuš, ki je to poletje vrtela reklamo, kako na pikniku razsipavajo z mesom (“Če je pa tako pocen!”), nam istočasno ponuja revijo Nasmeh z množico nasvetov za zdravo prehrano. Zakaj lahko Tuš tako uspešno zagrabi oba ekstrema – prenažiranje z mesom in odklon od mesa? Zato ker sta tako požrešnost kot hujšanje izraz iste človekove usmerjenosti nase. Požrešnež se baše s čevapčiči, gospa na hujšanju pa z idealizirano samopodobo. Oba sta premočno usmerjena v lastno blagostanje. Zato sta oba duhovno vse bolj slepa, kar ju med drugim naredi ranljiva pred trgovskim propagandnim strojem.

Ogromno dandanašnjega vegetarijanstva je tovrstnega, se pravi narcisoidnega tipa. Upamo si celo reči, da ideološka ali religiozna razlaga pride potem. Najprej hočemo lepo izgledati in ne jemo mesa. Nato nas vprašajo, čemu ne jemo mesa? Mi zaigramo razumneža in jim odgovorimo, da pač meso ni zdravo, da imamo radi živali ali pa da smo na ta način bolj vpeti v kdo-ve-kakšne-vse kozmične silnice.

Diktat, kakšna naj bo idealna postava, prihaja iz sveta visoke mode in posvetnega filmsko-glasbenega glamurja. Diktat je tako močan in dobro organiziran, da bi lahko govorili o diktaturi, ki zasužnjuje. Cela mnoštva najstnic (in najstnicam podobnih odraslih žensk) se na ukaz te tihe diktature poganjajo za prividom postavnosti in lepote. Vegetarijanstvo kot oblika hujšanja v tem okolju velikokrat postane oblika samozatiranja in končni rezultat takega početja so depresivne suhice.

S tem v zvezi lahko pohvalimo akcijo kozmetičnega koncerna Dove, ki je v zadnjem letu v nasprotju s trendi ostale lepotne industrije na svoje plakate postavil ženske normalnih oblin in barv.

Ezoterično vegetarijanstvo (ali ko vegetarijanec sporoča, da prehaja na višjo stopnjo zavedanja)

Kakor razmah porabniškega mesožertsva pomeni zmago materije nad duhom, tako tudi vrnitev mnogih k nemesni in rastlinski prehrani pomeni premik k duhovnosti. To vidimo skoraj pri vseh oblikah sodobnega vegetarijanstva. Večina jih je že uvodoma (ali pa naknadno) duhovno motiviranih. Toda pozor! Tu ni krščanske askeze. Tu ni klasičnega posta. Tu ni tehnike, ki pomaga v pogovoru z Bogom. Duhovna motivacija za vegetarijanstvo skoraj v vseh primerih prihaja iz velikega in raznolikega polja, ki mu pravimo New Age – nova doba.

Nova doba je pravzaprav stara doba. V antiki smo poznali gnozo, ki jo danes novodobci le obnavljajo in nadgrajujejo. Gnoza pomeni znanje, zavedanje o višjih in skrivnih resnicah. K odrešilnemu znanju so pripuščeni le nekateri. Skozi skrivno znanje in skrivno prakso postajajo vedno manj materialni in vedno bolj duhovni. Gre za mehanizem reševanja duše iz spon mesa.

Znanje o odrešitvi vsebuje tudi raznovrstne nauke o pravilni prehrani. Ker se odrešitev za razliko od stare elitne gnoze v popularnem newage-u vse bolj krči na dobro počutje (v ozadju nove dobe se spet hahlja Narcis), je vloga prehrane toliko večja. Na ezoteričnih sejmih nam danes prodajajo skrajne vegetarijanske recepte, naletimo pa tudi na fantastične nauke, češ da je mogoče živeti samo od vode ali celo samo od svetlobe.

Škodljivost ezoteričnega vegetarijanstva je na dlani. Po eni strani se v tovrstnih ponudbah tihotapijo znanstveno nepreverjeni načini prehranjevanja, ki lahko škodijo organizmu, po drugi pa je duhovnost še enkrat krinka za poveličevanje lastnega ega. Končni cilj naprezanja namreč ni nič drugega kot človek sam. Višja stopnja zavedanja na koncu ni nič drugega kot njegova “čudovita” samota, njegova samozagledanost.

Kot pri vulgarnem narcisoidnem vegetarijanstvu, smo tudi v ezoteriki največkrat v službi ega. Svetopisemsko povedano so takšne prakse mesenost. Paradoks je velik: duhovno vegetarijanstvo, ki na oltar postavlja človeka, pozablja pa na Boga, je mesenost, je meseno vegetarijanstvo.

* Tekst je bil objavljen l. 2006 v reviji Božje okolje.