Manj krstov, razen v Podravju

Mali svečenik tišine in raziskujočih skritih iger,
ves odprt na senčno stran, pozna
noč dedov, poniglavo strmečih
v temni led neba.

France Forstnerič v pesmi Vnuk iz ciklusa Drava

Bo namesto Krke zdaj Drava slovenska sveta reka?

Enkrat lani sem novomeškemu škofu Andreju Glavanu dejal, da se mi zdi, da imamo Slovenci eno sveto reko in da je to Krka. Iz porečja Krke namreč prihajajo mučenci, nekateri naši bodoči svetniki, od tod je doma več škofov. Še danes se zdi, da Krka kot zaliva duhovne poklice, saj je v njeni okolici več novih maš kot drugod po Sloveniji. Škof je moje sume o „sveti“ Krki po svoje potrdil, ko je navedel še nekaj dodatnih primerov tamkajšnjih božjih ljudi.

Potem pa to! Slovenska škofovska konferenca (SŠK) objavi Letno poročilo Katoliške cerkve v Sloveniji 2016, a takšno, da na določenih področjih vključuje pregled zadnjega desetletja (link). In tam naletimo na podatke o številu krstov (graf spodaj). Naj povem, da so ti podatki zanesljivi, saj župniki kaj morda res delamo površno, sv. krste pa zagotovo vestno in natančno beležimo.

In kaj pravijo? Število sv. krstov se povsod zmanjšuje, le v škofiji Novo Mesto in nadškofiji Maribor je nihanje navzdol zanemarljivo. Povsod viden minus, razen v koroško-štajerskem Podravju ga skoraj ni! Kako je to mogoče? Bo zdaj Drava slovenska sveta reka?

Nimam namena biti pameten in izčrpen, ko gre za Božja pota, ki niso človeška pota. Ostal bom na ravni indičnih sodb. O fenomenu ohranjanja števila krstov v moji rojstni škofiji v štirih korakih. 

Prvič: Ko pridrvi zmaj pohujšanja, se katoličani ne razbežimo kot srake

Podatek o nezmanjšanju krstov v porečju Drave oz. na področju nadškofije Maribor bije v oči. Omenil ga je Tadej Strehovec, tajnik SŠK, v gosteh pri Slavku Bobovniku v Odmevih (17. januarja 2017, link), v katerih je tekla beseda o mariborskem cerkvenem bankrotu. Kako to, da drastičnega padca krstov ni bilo tam, kjer se je zgodil - citiram novinarko v TV prispevku v Odmevih - „doslej največji finančni cerkveni škandal pri nas“, ki „je s položaja odnesel kar tri nadškofe“? Strehovec je nakazal eno izmed razlag: ko je stiska, se kristjani ne razbežimo, pač pa stopimo skupaj.

Poglejmo. Če so mariborski cerkveni ekonomi s sedežem v centru mesta spisali eno najbolj žalostnih poglavij v zgodovini lavantinske škofije, so le nekaj kilometrov vstran, tam na severovzhodnem robu mesta, kjer ob stanovanjskih soseskah rastejo trte, pogumni košaški kristjani skupaj s svojim nasmejanim župnikom Igorjem Novakom kmalu zatem spisali eno najbolj častitljivih poglavij zgodovine te iste škofije. Svojo nedokončano cerkev, ki jo je odnesla stečajna masa firme SCT, so tudi s pomočjo slovenskih frančiškanov (link do Delovega zapisa o Miranu Špeliču) znova odkupili in s tem plačali dvakrat. Le da je njihova.

Drugič: Antiklerikalci, „ftihnite“ že enkrat!

Kakor koli, še enkrat se je izkazalo, kako pristransko in tudi slaboumno ocenjujejo Cerkev vedno isti slovenski antiklerikalci, ki bušijo iz teh in onih kolumn. Po ptujsko bi jim zabrusil: „Ftihnite!“ Če že ne zaradi tisočih in tisočih katoličanov, ki smo vajeni, da nas zviška precejate, „ftihnite“ zaradi sebe, prvakov v privoščljivosti, da se ne boste na vsake tri kvatre osmešili. Religije ne moreš ocenjevati kot ocenjuješ fluidno politično stvarnost, pa če si še tak častilec trebuha (ekonomije), še tak enodimenzionalni marksist. Premlevati o religiji s politološkimi orodji je kot zabijati z žebljem puding na zid. Vedno znova bo spolzel mimo tvoje podolgovate in ostre kovine.

Mariborski škandal je gotovo demoraliziral in destabiliziral marsikaterega katoličana, ni pa vseh po vrsti spravil na kolena. Vera v Kristusa in pripadnost njegovi Cerkvi sta vendar nekaj več kot skupek priložnostnih prepričanj in razpoloženj. Razveselite nas - posodobite že vendar svoje religiološke učbenike!

Še eno vas prosim. Ne izvažajte hermenevtike kulturnega boja k nam, ki v slednjem posebej ne uživamo! Na Štajerskem so poglavitne slovenske ideološke delitve pogosto bolj pritaknjene kot samonikle.

Tretjič: „To smo mi“ oz. kamor modnomušja doktrina relativizma ne seže

Slišati je, da je poleg splošne sekularizacije eden izmed razlogov za upad krsta na Slovenskem tudi nekakšna moda pri marsikaterih mladih starših, češ, našega „froca“ ne bomo dali krstiti, naj sem za krst sam odloči, ko bo velik. Ne bom zdaj o veleneumnosti te relativistične drže in o pedagoški kapitulaciji mladih staršev, raje bom navrgel naslednjo tezo. Če so v obtoku določene ideološke muhe, ki danes so, jutri pa jih več ni, so te gotovo manj prisotne na Dravskem in Ptujskem polju, na Pohorju in na Kobanskem, med koroškimi hribi in v dolini Dravinje, v Halozah in v Slovenskih goricah.

Pred nekaj leti mi je nek priden in ugleden hajdinski kmet o katoliški veri dejal: „To smo mi!“ Ni govoril, kako je treba k maši in koliko rožnih vencev na teden je treba zmoliti, ker, kot vemo, Štajerci posebno pobožen narod niso, rekel je samo: „To smo mi!“ Z drugimi besedami, če bomo začeli popuščati pri svoji najgloblji identiteti, ki je krščanska, mi ne bomo več mi in zadeve se bodo začele na široko podirati.

Skratka, borbena relativistična poza, ki je odločno proti katolištvu, začuda počepna pa, ko gre za islam (link do tozadevnega bloga), je pri kmetih, ki že stoletja mislijo s svojo glavo, od daleč zavohana kot pogubna. Ni slučaj, da je ravno obdravski in haloški svet, ki sicer nerad hodi na volitve, na zadnjem družinskem referendumu (december 2015) skoval enega najvišjih odstotkov zavrnitve redefinicije družine. Dan po referendumu sem o svojih rojakih tvitnil:

Prvak #PROTI je z 82,43% območje Dravskega polja in Haloz (Volilni okraj Ptuj 3). Viničarji, koranti in orači ... vaša starodavnost.

Četrtič: Kaj bi Štajerci (in Dolenjci) brez praznovanja življenja?

Nedolgo nazaj sem na eni izmed pridravskih župnij ob vznožju Haloz kot krščevalec doživel „krstitje“ (obred sv. krsta) in popoldansko druženje s starši novokrščenca, z „botrino“ (boter in botra) in vsemi drugimi. Reci in piši, dogodka v cerkvi in v gostišču se je udeležilo dobrih 60 ljudi. Od prababice na vozičku do povsod skakajočih in za pod mize plazilskih tehnik veščih otrok. Dvojna žlahta na kupu, vino, goveja juha, fina pečenka, harmonika, smeh, počastitev otroka,... En sam praznik življenja. Tega Štajercem ne morete vzeti.

Včasih se res zdi, da vinorodni Štajerci (pa tudi vinorodni Dolenjci in vinorodni Vipavci) vztrajajo pri krščevanju, prvih obhajilih in birmah, ker komaj čakajo, da bo po cerkvenem obredu „čaga“. Gledam drugače. Ob vseh teh poceni kilah čevapčičev in poceni pločevinkah mercatorjevega pira eno soboto na mesec imeti „čago“ niti ni tak problem. Problem in izziv je imeti starodavni razlog. Ne iščemo vina in pečenja, iščemo smisel.

Križ na Dravskem polju (foto B.C.)

Liessmannova kritika intelektualcev

Kritika intelektualcev v NZZ

Konrad Paul Liessmann je profesor na Filozofskem institutu Univerze na Dunaju, literarni kritik in publicist. 16. januarja 2017 je pri švicarskem Neue Zürcher Zeitung (NZZ) izšel njegov odlični komentar „Kaj pomeni misliti?“, nadnaslovljen „Kritika intelektualcev“ (link).

Ni časa, da bi pisanje v celoti prevedel. A ker je v slovenskem prostoru podobno ostrih in pronicljivih komentarjev na to temo malo, problem pa podoben avstrijskemu in švicarskemu, bom povzel poglavitne Liessmannove misli o trenutni zagati intelektualcev. 

Če povem vnaprej:
- gre za zagato, ker so se intelektualci prevečkrat izneverili svojemu osnovnemu poslanstvu, ki je MISLITI zadeve tega sveta (in ne toliko UPRAVLJATI jih);
- gre za zagato, ker so intelektualci MIŠLJENJE prehitro nadomestili z MORALO.

Kriza mnenjskih in političnih elit

V prvi tretjini komentarja avtor rezonira o splošni krizi političnih in mnenjskih elit. Vpraša se, če so trenutne elite sploh še sposobne voditi, saj gre družba vse pogosteje v drugačno smer, kot si želijo. Dokaz za to so Brexit, Trumpova zmaga, nezmožnost reševanja migrantske krize, nezmožnost reševanja bližnjevzhodnega vozla,... Če neki eliti kar naprej nekaj ne uspeva, meni Liessmann, to ni več elita. Elita se tako sme imenovati in ima v vsaki družbi pravico do oblasti in privilegijev le pod pogojem, da jo tvorijo tisti izbranci, ki so najboljši in najbolj sposobni za vodenje in za reševanje težav.

In tu pridemo do intelektualcev. Tudi ti niso opravili svoje naloge. Ker je niso oni, je na koncu niti ostala elita ni.

Past intelektualčevega družbenega angažmaja

Kako je sploh mogoče, da intelektualci doživijo neuspeh? Oni namreč razmišljajo, oni ne „delajo“, ne vodijo, ne menedžirajo,... Ampak ravno to se je zgodilo: iz predsodka in strahu, da bodo s samim razmišljanjem ostali v senci dogajanja, so se intelektualci družbeno angažirali. Podpisujejo peticije, vstopajo v politične stranke, so takšni in drugačni aktivisti.

Liessmann je na tej točki odločen. Takole zapiše:

Kljub „J'accuse“ Emila Zolaja: ne kričanje ne obtoževanje nista intelektualcem lasten posel, temveč /je njim lasten posel/ v javnosti in pred javnost iznesti kritično analizo družbe.

Avtor nato na primeru rabe in nerabe besede „poraženec“ pokaže, kako se je mogoče intelektualcu izogniti floskularnemu antiglobalizmu in gojiti njemu lasten kritičen odnos do globalizacije.

Ko mesto premišljevanja prevzame morala

Da je danes intelektualno razmišljanje med nami vse manj prisotno, so gotovo krivi „miselni oblački“ (kultura mehiških nadaljevank in pogovornih oddaj) ter spletni algoritmi (ang. filter bubble), ki ti med guglanjem vnaprej sugerirajo, kaj ti je želeti in misliti. A intelektualci so precej prispevali k lastni demontaži. Liessmann pravi:

Kajti premišljevanje so prevečkrat oni sami diskreditirali in ga skozi strategijo samo-imunizacije nadomestili z moralo.

Morala seveda ni slaba. A morala ne more opraviti posla, ki pripada premišljevanju. Moralni, humanitarni in politični angažma ne more nadomestiti neusmiljene intelektualne analize.

Dve skušnjavi: paternalizem in fokus na nasprotnika

Da so intelektualci začeli delovati predvsem „moralno“, vemo tudi iz dvoje skušnjav, ki jima radi podlegajo. V njih se pojavljata:

Nagnjene k paternalističnemu vzgajanju ljudstva in veselje do patologiziranja domnevnih in resničnih nasprotnikov.

Intelektualci se radi počutijo kot svetilniki za neuko množico ter prav strastno in verbalno vešče znajo obdelati tistega, ki ga razumejo kot svojega nasprotnika. A v obeh skušnjavah intelektualec rad poenostavlja kompleksne probleme. Poenostavljanje pa je sila ne-intelektualen proces. Poenostavljanje je smrt intelekta. Liessmann navrže novejši primer takega poenostavljanja:

Zakaj bi o neki politični drži premišljevali in iskali čim boljše argumente, če pa je dovolj, da vse skupaj diskreditiramo kot desno, populistično, nacionalistično ali konservativno, oziroma kar postavimo diagnozo fobije.

Vživeti se v vsakega in biti „nestrpen“

Intelektualec je produkt žlahtnega izročila zahodnega racionalizma in razsvetljenstva. In tja, zlasti h Kantu, nas po zdravilo napoti v švicarskem časniku objavljeni avstrijski avtor.

Prva stvar je, da se intelektualec redno sooča sam s seboj. Druga, da se zna vživeti v vsakega. Intelektualec namreč mora in zmore „sedeti na več stolih“.

K bistvu mislecev – in tu se še enkrat spomnimo Kanta – sodi, da lahko samostojno in v soglasju s seboj razmišljajo postavljeni v vlogo vsakega drugega.

Vendar ta sposobnost vživljanja oz. sedenja na več stolih ne pomeni, da je za intelektualca vsako mnenje enako dobro in sprejemljivo. Bilo bi v nasprotju z naravo intelekta, če bi ta nehal preizkušati, razbirati, prebirati, tudi zavračati. Liessmann zapiše:

Kdor misli, je v osnovi nestrpen. Kajti misliti pomeni vztrajati pri tehtnosti argumentov, plavzibilnosti prepričanj, razumnosti razlag, preverljivosti trditev.

Neodvisnost in krepost samote

Intelektualec mora vztrajati na svojem. Pritiski in mamljive ponudbe se vrstijo, medtem ko zna biti žep včasih kar prazen. A neodvisnost je nujna.

Intelektualci sedijo na več stolih in svoje duhovne neodvisnosti ne smejo izgubiti ne zaradi politične pripadnosti ne zaradi ekonomske odvisnosti.

Poslanstvo intelektualca ima svojo ceno. Največkrat je to samota. Ampak samota je pravzaprav intelektualčeva krepost, zaključi Konrad Paul Liessmann svoj komentar za NZZ.

Peter Gut, NZZ

Leto nasilja in leto miru

Angleški pisatelj C. S. Lewis, stvaritelj Zgodb iz Narnije, je zapisal, da je resnica o izvirnem grehu najbolj razvidna teološka resnica. To, da na tem ljubem svetu »nekaj ni v redu«, vemo že, ko nas boli zob. Izvirni greh in njegove posledice so tu in ves čas na delu. Kljub mnogim dobrim željam, izrečenim ob prehodu iz starega v novo leto, smo v leto 2017 prinesli tudi izvirni greh. Da, tudi v komaj rojenem letu se bo trpelo in umiralo.

O, ko bi izvini greh bil omejen le na zobobole in na naravno smrt! Najhujša posledica izvirnega greha je človeška hudobija. Da bo v letu 2017 ta še kako na delu, so napovedali teroristi, ki so minule dni ubijali v Berlinu, Carigradu in Bagdadu. Nasilje se bo nadaljevalo in bati se je, da se bo tudi stopnjevalo.

Ob nasilju je svetovna politika kot začarana. Velike spopade med narodi in idejami rešuje tako, da ti spopadi dobijo mlade. Pred dvajsetimi leti so bombe ubijale tam nekje preko morja, zdaj lahko vsak čas počijo na tržnicah našega mesta. Nasilja ni manj, ampak več. Francoski mislec in preučevalec nasilja René Girard je leta 2001 zapisal: »Vtis imamo, da se vse človeštvo usmerja proti neke vrste planetarnemu zmenku z lastnim nasiljem.«

Razsvetljenstvo je obljubljalo konec nasilja pod pogojem, da bo v družbi manj religije in več razuma. Religijo so moderne zahodne družbe resda »zaprle v zakristijo«, nasilja pa v razvpiti »dobi razuma« niso odpravile. Z obema svetovnima vojnama in grožnjo nuklearnega spopada je nasilje prišlo do nikdar videnih razsežnosti. Povedano drugače: razum gor ali dol, izvirni greh je še enkrat pokazal svoje zobe.

Vplivni italijanski filozof Gianni Vattimo kritizira nemoč racionalizma pri odpravi nasilja ter pričakuje, da bodo v prihodnje religije ene glavnih delavk za mir. Da ima krščanstvo ne samo odgovornost, temveč tudi realno moč, da ustvarja mir, se zelo dobro zaveda papež Frančišek. Zato poglablja dialog z islamom, zato je ob novem letu v poslanici za svetovni dan miru pozval k politiki nenasilja, zato je v poslanici o nenasilju naložil družinam, naj vzgajajo za mir. Svetovni mir se začne v domači hiši.

* OPOMBA: To besedilo je bilo najprej objavljeno 8. 1. 2017 kot uvodnik v tedniku Družina.

Na fotografijah je O Cristo das Trincheiras (Kristus strelskih jarkov). Med prvo svetovno vojno, natančneje 9. aprila 1918, je eden od portugalskih pešpolkov v francoskem kraju Neuve-Chapelle, blizu belgijske meje, na od granat razritem polju naletel na iz zemlje štrleč lesen korpus Kristusa brez spodnjega dela nog (gornja slika). Kip so odnesli na Portugalsko, ga obnovili, dodali križ in danes visi nad spomenikom neznanemu junaku v samostanu Batalha. Ob pomniku je vedno častna straža dveh portugalskih vojakov (spodnja slika). Fotografiji sem posnel (oz. gornjo presnel) v Batalhi l. 2014.

Hočeš duhovnost? Obuj si gojzarje!

Velikokrat smo razpravljali o stanju duhovnosti pri skavtih. V stegu, na Združenju, neformalno ob kavi in na sprehodih. Obvezno pa na tabornih šolah. Spomnim se nekaterih izpred desetletja. Na njih sem bil kakopak zadolžen za temo o duhovnosti. Udeležencem in udeleženkam sem razložil, kar je bilo v načrtu in še kaj zraven. Sledila je debata. Skoraj vedno smo se zaleteli v isto točko: duhovnik. Zakaj ni več duhovnikov? Zakaj nimajo časa za skavte? Zakaj so eni duhovniki proti skavtom? Kako imeti molitve in katehezo, ko ni duhovnika? Zakaj in kako … 80% debate se je zavrtelo okrog teh vprašanj.

Je torej prvi problem skavtske duhovnosti pomanjkanje duhovnikov, ki bi bili skavti in ki bi bili s skavti? Sodeč po takratnih razpravah se je že zdelo tako. Če ima skavtska skupina duhovnika, ki je veliko s skavti, je „problem z duhovnostjo“ rešen? Če ga nima, je situacija brezizhodna, skavtska duhovnost pa v krizi.

Zgodovina beleži odlično skavtstvo, v katerem ni bilo veliko duhovnikov. Slovenski predvojni skavti so delovali brez močne podpore duhovnikov. Sam Baden Povell ni imel ob sebi kakšne duhovniške ekipe. Pa vendar so tako predvojni skavti kot Baden Povell gojili in živeli duhovnost. Duhovnost namreč k skavtom ne pride po duhovniku, pač pa pride po skavtstvu samem. Problema z duhovnostjo ne moremo krčiti na problem s pomanjkanjem duhovnikov. Pravilno nam je postopati drugače. Izprašati moramo našo skavtsko metodo: Kaj delamo s tabo, o metoda, narobe, da smo v duhovnosti šibki?

Skratka, duhovnosti na skavtski tabor ne pripelje duhovni asistent v prtljažniku svojega avtomobila v nedeljo popoldan, ko pride maševati. Duhovnost je Lepota, ki je v naravi okrog naših šotorov. Duhovnost je Bližina, ki je v bratstvu in sestrinstvu. Duhovnost je Žrtev, ki je v voditeljih, ki so tabor pripravili. Duhovnost je Dobrota, ki je v bližnjih kmetih, ki nam prinašajo jajca, mleko in kruh. Duhovnost je tam, kjer je Bog, Bog pa je povsod.

Včasih me je kdo vprašal: „Kaj storiti, da bo v našem stegu več duhovnosti.“ Rad sem jih izzval: „Obujte si gojzarje in pojdite v naravo!“ Drugače povedano, povabil sem jih k zvestobi in veselju do skavtske metode. Ne morete okusiti mnogovrstnih darov skavtske duhovnosti, če niste skoraj nikoli v gojzarjih in v naravi.

Še to. Če je duhovnosti povsod in ves čas na delu, se nam potem za njo ni treba truditi? Se bo duhovnost zgodila sama po sebi? Bodimo realni! Človek je tudi nagnjen k površnosti in nehvaležnosti. Če se ne bomo trudili in načrtno delali na duhovnosti, bo sčasoma ugasnila. Duhovnost je vedno na delu, a mora pa biti tudi zavestna in izrecna; morajo biti trenutki samo zanjo. Prepomembni so trenutki kot jutranja in večerna molitev ter molitev pred jedjo. Prepomembne so skavtske maše, še posebej, če je to edina ura, ko imamo na taboru duhovnika.

Ne bojmo se! Praktično vsi skavtski voditelji so bili birmani, se pravi maziljeni s Svetim Duhom, zato imajo dar, da trenutke za duhovnost lepo pripravijo in vodijo.

* Besedilo je bilo najprej objavljeno v reviji Skavtič decembra 2016. Fotografije so iz arhiva skavtskega stega Rakova Steza 1. Posnete so bile med skavtskim vzponom na Peco 16. januarja 2010.

Grdota sili gor, lepota zmaga

Branko Petauer, Sv. Tomaž, 29.10.2016 (Facebook)

Tomaž

Pater Branko Petauer je stiški menih in fotograf. Če še niste njegov prijatelji na Facebooku, pohitite. V njegovih krajinskih fotografijah boste dobili dva v enem: likovno harmonijo in meniško kontemplacijo.

Kot beremo na njegovem FB zidu, se je p. Petauer 29. oktobra 2016 zjutraj odpravil k Sv. Tomažu nad Praprotnim. Nastala je slika, ki jo gledate vrh tega zapisa. Spredaj Tomaževa cerkvica in nekaj hiš, nato pas škofjeloški hribov, nekje spodaj nevidna gorenjska ravnica, zadaj Kamniško-Savinjske Alpe in jutranje nebeško rumenilo.

Poleg slike pritegne še nekaj: podatek o ljudeh. Ko je naš fotograf prišel na lokacijo - piše on sam na FB - „so bili tam Čehi. Potem so pridrveli Poljaki, na koncu pa, ne boš verjel, še en kombi Kitajcev.“ Vprašam: Kaj dela za en kombi Kitajcev navsezgodaj zjutraj v škofjeloških hribih „Bogu iza nogu“? Odgovor: Išče lepoto po slovensko. Fototapetniško lepoto, a lepoto. Kako je zvedel zanjo? Internet in poplava dražil tipa „most beautiful places in the world“ ter „you must see before you die“. Neredko se v tej poplavi najdejo krasne fotografije slovenskih logov.

Tako gre to v medmrežni dobi. Prideš s Kitajske, vidiš sv. Tomaža s kamniškim masivom v ozadju … in zdaj, če verjameš internetu, lahko v miru umreš. Bil si tam. Videl si.


Uršula

Sony World Photography je eden največjih fotografskih natečajev na svetu. Marca 2016 nas je doletela vesela novica (link), da je v lanski ediciji natečaja v podkategoriji Open travel zmagal slovenski avtor s slovenskim krajinskim motivom.

Zmagovalec Andrej Tarfila, naslov fotke: Cerkev na poljih Sorškega polja. Naj zastane vaš dih in obstanejo vaše oči:

Andrej Tarfila: Cerkev na poljih Sorškega polja (rtvslo.si)

Tarfila razodene tisto ravnico, ki je na Petauerjevi fotografiji nekje spodaj, slutena. Sliki sta si sorodni po božajočem jutru, blizu po kilometrih, rahlo različni v poudarkih. Petauer te brezpogojno – kot se za meniha spodobi - spravi na kolena, Tarfila doda filozofsko noto: daljnovodi silnega napredka se srečujejo s starosvetno zgradbo.

Hvalnica podružnicam

Obe sliki bi ne bile to, kar sta, če bi osrednji lik na njima ne bila cerkev. Bolj natančno, podružnična cerkev: v hribih sv. Tomaž, na ravnini sv. Uršula. O slovenskih podružnicah sem pred skoraj šestimi leti v uvodniku Hvalnica podružnicam na naslovnici Družine (link) zapisal:

Hvalnico slovenskim podružnicam in njih ključarjem bomo morali še napisati. Vprašanje pa je, če bo njen pisec mogel zaobjeti vso nevidno dobro, ki ga samotne cerkvice sredi polja ali vrh hriba storijo dušam. Vsakodnevno se namreč kak popotnik usede ob kakšno izmed njih, nasloni svoj hrbet na zid in kakor da vpija tišino z one strani.

Danes se popravljam. Hvalnico slovenskim podružnicam, vključno s tisto na blejskem otoku in ono na Jamniku, že pišejo domači fotografi ter lovci na lepoto s Češke, Poljske, Kitajske,... Podružnice so enostavno lepe. Tudi zato, ker:

• stojijo tam, kamor jih je poneslo srce; 
• niso „v nulo“ urejene; 
• če hočete, po fdvjevsko, ne predstavljajo institucionalne moči dominantne religije; 
• so ljudske in okoliški ljudje bi malodane umrli zanje. 

Hijena

Obstaja zanikrna žival. Pravimo ji hijena. Premika se ponoči, krade in mrcvari nakradeno. Če dobi kaj živega, slednjega za razliko od velikih mačk ne zaduši. Hijena začne trgati plen, ko ta še gleda in diha.

Mazač, ki se izživlja po zidovih svetih zgradb, ima hijenino čud. Naj mi škofijska gospoda oprosti, če bom nekoliko manj jezen na tiste, ki mažejo po stolnicah in cerkvah v urbanih jedrih. Take žene neumnost in ideološka jeza, a imajo vsaj nekaj poguma. Oni, ki se lotevajo osamljenih cerkvic in kapel nimajo ničesar. So hijene in njih zadovoljstvo, ko dan po mazaški noči uživajo v potuhnjenem opazovanju zgražajoče se javnosti, je podobno smehu hijen.

Kapelica na Šmarni gori, 2.1.2017 (Twitter)

Ni prvo vprašanje, kdo je na dan po novem letu mazal po kapelici na Šmarni gori pri Ljubljani. Ni nam najprej treba vedeti, je bil musliman ali kristjan, ateist ali pogan, domačin ali priseljenec, politično motiviran agitator ali le objesten najstnik. Vemo, da - in to nam je dovolj - ni spoštoval lepote in spomina, kar kapelice in podružnice predstavljajo. Kitajci so tisto oktobrsko jutro tam gori izza Škofje Loke spoštovanje do lepote po slovensko ter do slovenskega templja izkazali. Naš mazač pa je beden in prazen. V njem ni kontemplacije in sočutja, zato bo nekega dne utonil v grdoto. Ne nastavlja bomb, a po duši je že mali terorist, hijena. Naj se ga Bog usmili!

Primož in Felicijan

Grdota sili gor, a lepota oblasti ne da. V izteku iste noči, ko je mazač bljuval po kapelici na Šmarni gori, je menih in fotograf Branko Petauer obiskal sv. Primoža in sv. Felicijana na Jamniku. To je pogled, ki zmaga:

Branko Petauer: Jamnik, 2.1.2017 (Facebook)