Velikokrat smo razpravljali o stanju duhovnosti pri skavtih. V stegu, na Združenju, neformalno ob kavi in na sprehodih. Obvezno pa na tabornih šolah. Spomnim se nekaterih izpred desetletja. Na njih sem bil kakopak zadolžen za temo o duhovnosti. Udeležencem in udeleženkam sem razložil, kar je bilo v načrtu in še kaj zraven. Sledila je debata. Skoraj vedno smo se zaleteli v isto točko: duhovnik. Zakaj ni več duhovnikov? Zakaj nimajo časa za skavte? Zakaj so eni duhovniki proti skavtom? Kako imeti molitve in katehezo, ko ni duhovnika? Zakaj in kako … 80% debate se je zavrtelo okrog teh vprašanj.
Je torej prvi problem skavtske
duhovnosti pomanjkanje duhovnikov, ki bi bili skavti in ki bi bili s
skavti? Sodeč po takratnih razpravah se je že zdelo tako. Če ima
skavtska skupina duhovnika, ki je veliko s skavti, je „problem z
duhovnostjo“ rešen? Če ga nima, je situacija brezizhodna,
skavtska duhovnost pa v krizi.
Zgodovina beleži odlično skavtstvo, v
katerem ni bilo veliko duhovnikov. Slovenski predvojni skavti so
delovali brez močne podpore duhovnikov. Sam Baden Povell ni imel ob
sebi kakšne duhovniške ekipe. Pa vendar so tako predvojni skavti
kot Baden Povell gojili in živeli duhovnost. Duhovnost namreč k
skavtom ne pride po duhovniku, pač pa pride po skavtstvu samem.
Problema z duhovnostjo ne moremo krčiti na problem s pomanjkanjem
duhovnikov. Pravilno nam je postopati drugače. Izprašati moramo
našo skavtsko metodo: Kaj delamo s tabo, o metoda, narobe, da smo v
duhovnosti šibki?
Skratka, duhovnosti na skavtski tabor
ne pripelje duhovni asistent v prtljažniku svojega avtomobila v
nedeljo popoldan, ko pride maševati. Duhovnost je Lepota, ki je v
naravi okrog naših šotorov. Duhovnost je Bližina, ki je v bratstvu
in sestrinstvu. Duhovnost je Žrtev, ki je v voditeljih, ki so tabor
pripravili. Duhovnost je Dobrota, ki je v bližnjih kmetih, ki nam
prinašajo jajca, mleko in kruh. Duhovnost je tam, kjer je Bog, Bog
pa je povsod.
Včasih me je kdo vprašal: „Kaj
storiti, da bo v našem stegu več duhovnosti.“ Rad sem jih izzval:
„Obujte si gojzarje in pojdite v naravo!“ Drugače povedano,
povabil sem jih k zvestobi in veselju do skavtske metode. Ne morete
okusiti mnogovrstnih darov skavtske duhovnosti, če niste skoraj
nikoli v gojzarjih in v naravi.
Še to. Če je duhovnosti povsod in ves
čas na delu, se nam potem za njo ni treba truditi? Se bo duhovnost
zgodila sama po sebi? Bodimo realni! Človek je tudi nagnjen k
površnosti in nehvaležnosti. Če se ne bomo trudili in načrtno
delali na duhovnosti, bo sčasoma ugasnila. Duhovnost je vedno na
delu, a mora pa biti tudi zavestna in izrecna; morajo biti trenutki
samo zanjo. Prepomembni so trenutki kot jutranja in večerna molitev
ter molitev pred jedjo. Prepomembne so skavtske maše, še posebej,
če je to edina ura, ko imamo na taboru duhovnika.
Ne bojmo se! Praktično vsi skavtski voditelji so bili birmani, se pravi maziljeni s Svetim Duhom, zato imajo dar, da trenutke za duhovnost lepo pripravijo in vodijo.
Ne bojmo se! Praktično vsi skavtski voditelji so bili birmani, se pravi maziljeni s Svetim Duhom, zato imajo dar, da trenutke za duhovnost lepo pripravijo in vodijo.
* Besedilo je bilo najprej objavljeno v reviji Skavtič decembra 2016. Fotografije so iz arhiva skavtskega stega Rakova Steza 1. Posnete so bile med skavtskim vzponom na Peco 16. januarja 2010.
Kere slike, kere slike!
OdgovoriIzbrišiKomentar na ta zapis, po nasvetu tistega s !klicajem :) :
http://jonah2-10.blogspot.si/2017/01/5.html#comment-form
Spoštovani g. Cestnik za Vas imam konkretno vprašanje in pričakujem odgovor;
OdgovoriIzbrišiSem babica 16 vnukom,od 3 do 30 let. Vsi so kar v redu, kar se teh splošnih norm tiče, so pošteni, delavni itd............., med njimi so bolj in manj duhovni,oziroma verni, od skavtov ,do neopredeljenih in celo nekaterih, ki se razglašajo za agnostike. Tudi samo civilno poročeni in taki, ki živijo na koruzi so med njimi. Vse to me precej bega, oziramo sprašujem se koliko sem za tako stanje odgovorna tudi jaz, saj sem vendar njihova babica.
Naša družina (4 otroci), je bila tradicionalno verna,redno smo obiskovali nedeljsko sv. mašo (tudi v tistih trdih povojnih letih, ko to ni bilo kredibilno) in molili (bolj malo),naši otroci se nikoli niso upirali, da tega ne bi opravljali, tudi v odraslosti so ostali v bližini Cerkve in vsi otroke podobno vzgajali. Danes pa se dogaja nekaj čudnega, vedno več ljudi opušča obiskovanje cerkvenih obredov, tudi taki, ki se deklarirajo za kristjane. Splošen pojav je, da otroci (tudi iz vernih družin ), po opravljeni birmi ne hodijo več k sv. maši. Meni se to zdi zelo narobe, saj vsi vemo, da vsaka stvar , tudi vera shira, če jo sproti ne neguješ. Pri tem se mi zdita prav sv. maša in molitev zelo pomembni. Ali pa se motim ?
Jaz se z vsemi kar dobro razumem in smo precej blizu, vendar ne upam preveč "težiti", ker se bojim, da bi s tem stvari samo še, poslabšala.
Samo molim zanje in upam, da se bodo stvari obrnile na bolje.
Lep pozdrav
babica.
Babica;
OdgovoriIzbrišimorda komentar, da ne čakaš predolgo: naše je povedati ljudem KDO je Rešenik, to utrditi s kakim navedkom in svojim zgledom, vse ostalo pa ni več naša stvar. Nismo namreč muslimani in ne ubijamo svojih otrok, če ne poslušajo. Jezus je dejal: "Kdor ima uho, naj prisluhne". Tudi g. Rode je v intervjuju povedal, da se mora vsakdo nekoč sam odločiti za vero, za Jezusa. V to nas porinejo življenjske tegobe, radovednost ali kaj drugega, in ne le vzgoja. Če smo le versko vzgojeni, ni nobene globine, ko pa se ODLOČIMO za Kristusa, pride resnična vera.
Govoriti, da smo vsi enaki, je neumnost. Že rodimo se s popolnoma različnimi nahrbtniki na duši. Zato je lahko v eni družini kdo brezveren odličnjak, drugi je Jezusov invalid, kdo duhovnik, kdo pa pri SMC naklada. Vsak je svoje sreče kovač in duhovno inteligentni jo kujejo pri Gospodu, ostali pa kjer se jim zdi. Nič ne moreš pri tem, lahko le moliš zanje, a najbolj bo molitev prijela šele, ko jim bodo jim vice prevroče.
"Nismo namreč muslimani in ne ubijamo svojih otrok, če ne poslušajo." Koliko takih primerov pa poznate, ki lahko podprejo to trditev ? Aja, ste slišali po TV ali prebrali na 24kul.si? Aha, pardon, potem bo pa že držalo. Lep pozdrav!
IzbrišiJona, Bog lonaj za odgovor. Saj sem približno tako mislila tudi sama, vendar mi je laže po vašem odgovoru.
IzbrišiMolila bom pa še bolj vneto, malo tudi zato, da bi bile VICE zmerne.
LP.
To, kar se tukaj opisuje kot "duhovnost", imajo tudi pri tabornikih in morda še boljše. Beseda "duhovnost" pač lahko pomeni vse ali pa nič, kakor je komu ljubo. Bi bili res radi "katoliški" skavti? Kaj ko bi namesto besede "duhovnost" rajši uporabljali kakšno drugo besedo? Recimo "molitev", "zakramenti", "bogoslužje" pri skavtih?
OdgovoriIzbrišiDuhovnost je povsem primerba beseda in tudi marsikje služi svojemu namenu. Žal ne povsod.
OdgovoriIzbrišiMolitev? Seveda. Vsako srečanje se začne in konča z molitvijo. Tudi jutra in večeri na taboru in pred obroki. Skavt moli vsaj toliko kot povrečen kristjan. Ampak skvtska duhovnost je več kot to.
Zakramenti? Seveda. Ob nedeljah prejemamo obhajilo, včasih se med taborom zgodi celo kakšba spoved, čeprav redko. Na skavtskih aktivnostih je prejemanje zakramenta evharistije vsaj enako pogosto kot v življenju običajnega kristjana, v skupini ki jo vodim in ima srečo z DAjem pa celo pogostejša, saj imamo mašo vdak dan, ko je prisoten duhovnik. Drugi zakramenti pa nekako niso v domeni skavtov (krst, birma, poroka, mašniško posvečenje). Torej spet ja, ampak skavtska duhovnost je več kot to.
Bogoslužje. Že zgoraj omenjeno. Včasih tudi v ne nujno mašni obliki. Je vključeno v duhovnost. Pa je skavtska duhovnost še vedno več kot to.
Poleg vsega naštetega je skavtska duhovnost tudi duhovna misel, ki jo potegneš iz povsem nekrščanske teme tabora, izkušnja skupnosti, vztrajnosti, čudenja naravi, stvarstvu in še marsikaj.
Zato se ji reče duhovnost. Ker objema vse zgoraj našteto in še mnogo več. V mnogih stegih deluje dobro, v mnogih ne. Ampak se trudimo in se moramo truditi. Prosimo za vzpodbudo, ne za šimfanje.
Tudi hrani rečeno hrana z eno besedo in ne naštevamo vseh hranil.
Samo zato, ker skavtske duhovnosti vsak ne razumenali ker je vi morda ne poznate, še ni treba, da se spotikate vanjo.
Hvala Branko za vzpodbude in vse delo, ki ga opravljate z nami skavti in za nas
Poznam ljudi, ki jim duhovnost pomeni branje uspešnic nekega brazilskega pisatelja. Zato priznam, da mi ta beseda ni najbolj všeč. Ampak to je moj in ni vaš problem.
IzbrišiČe prav sklepam iz vaših izjav je "molitev" pri skavtih samo ponavljanje obrazcev?
Torej vsi k obhajilu, k spovedi pa komaj kdo, čeprav imate ves dan duhovnika med seboj?
Pa razumite moja vprašanja kot vzpodbudo.
Lahko jaz kot skavtska voditeljica odgovorim na vaši vprašanji.:) skavti največkrat ne molimo z obrazci,ampak raje kar s svojimi besedami,tako preprosto,iz srca in starosti primerno. Ima pa vsaka starostna veja svojo molitev,ki jo pa dobro spoznamo na kakšnem od srečanj. Tako da ne gre za ponavljanje naučenih obrazcev,taka molitev nam ni ravno najbolj blizu. Čeprav včasih ni "slaba" pomojem (rožni venec itd.),pač pa je lahko prav meditativna.
IzbrišiGlede spovedi pa samo to: tudi v župniji je duhovnik vsak dan prisoten,pa kljub temu večinoma hodimo bolj redko k spovedi,k obhajilu pa kar vsako nedeljo,ane? Pa to,koliko spovedi se zgodi na taborih,tudi ni realen podatek glede tega koliko se skavti sicer spovedujemo. Sej kristjani nismo le na taborih,ane? :)
Žal tudi nekateri duhovniki menda hodijo bolj redko k spovedi. Tako da to ni samo vaš problem. Ampak če pride duhovnik k vam in je z vami nekaj dni verjetno pričakuje, da bo malo drugače, kajne?
IzbrišiNe vem, občutek imam, da se o nekaterih stvareh pri skavtih ne pogovarjate in da se s to besedo "duhovnost" izogibate tipičnim katoliškim temam.
Če je katoliška vera pri katoliških skavti nekaj samo za zraven, potem je po mojem boljše pri tabornikih.
Hm... ne vem, kaj pričakujejo duhovniki, ko pridejo k nam, bi morali njih vprašat. Naš duhovnik mislim da ničesar v smislu: "Ena maša in tri spovedi na dan pa še kak spreobrnjenec." To bi bilo nekam preračunljivo in to nas mlade odbija... Najraje imamo, da je duhovnik z nami zato, ker... je rad z nami in nas ima rad. In to, ali ima v ozadju kake preračunljive plane ali ne, začutimo v stotinki sekunde.
IzbrišiNaš ustanovitelj Baden Powell pa je rekel tako: "Prosili so me, naj podrobneje razložim, kako si zamišljam pomen religije, ko sem ustanavljal skavtstvo. Vprašali so me:"Kako boste vključili vero?" Odgovoril sem jim, da vere ni treba vključevati, ker je že notri. Je temeljni dejavnik skavtstva."
Zdi se mi, da potrjujete moje občutke, da se o nekaterih stvareh pri skavtih ne pogovarjate. Zdaj tudi lažje razumem, če so eni duhovniki proti skavtom. Če pričakujejo, da se bodo lahko s katoliškimi skavti pogovarjali tudi o katoliških temah so preveč "preračunljivi".
IzbrišiNaš duhovnik ima teorijo, da so eni duhovniki proti skavtom, ker ne vejo kaj bi z njimi oz. ker jih ne morejo nadzorovati kot npr. ministrantov:
Izbriši- http://branenacesti.blogspot.si/2016/11/so-skavti-se-katoliski.html
- http://branenacesti.blogspot.si/2013/09/skavti-karizmatiki-in-podobni-ter-njih.html
Ah, mi se radi pogovarjamo. Ko bi le bilo več duhovnikov, ki bi si upali pogovarjati se z nami. O katoliških in vseh ostalih temah. Pa ne pokroviteljsko ali v stilu poučevanja, ampak kot sopotniki...
Moram dopolniti: če duhovnik z nami deli življenje in se 99% časa pogovarja z nami kot prijatelj in sopotnik, potem nas lahko 1% časa tudi poučuje in ga bomo poslušali. Sicer pa so časi prižnice, vsaj za nas mlade, že zdavnaj mimo. Samo eni duhovniki tega žal še ne razumejo in potem ne najdejo poti do nas...
IzbrišiSicer pa še najboljši profesorji na univerzi ne poučujejo več v onem togem smislu poučevanja.
Ampak vseeno zelo bode v oči, da v članku o stanju duhovnosti pri skavtih nekatere tipične katoliške teme sploh niso omenjene. Bi bil p. Branko preveč "preračunljiv", če bi recimo napisal kaj o redni spovedi pri katoliških skavtih?
IzbrišiNe, on ne bi bil, ker živi z nami in nas ima rad. Če pa bi to napisal nekdo, ki še nikoli ni maševal za skavte, bi pa že lahko šlo v smeri preračunljivosti po mojem mnenju. Kot da je spoved edino, kar je pomembno.
IzbrišiSeveda ni edino, kar je pomembno. Ampak še vedno ne razumem zakaj v članku o stanju duhovnosti pri skavtih p. Branko ne omenja spovedi. Še posebej ker je pri katoliških skavtih tako redka.
IzbrišiJaz bi rekla da zato ker se je tako odločil in je v tem blogu želel razmišljati o drugem vidiku. Redka? A ste naredili raziskavo z reprezentativnim vzorcem? Ker to je kar močna in pomojem tudi krivična trditev. Ste skavtski duhovni asistent ali pa vsaj spovednik? Ker to je tako kot da bi jaz rekla, da je pri Novakih spoved redka...
IzbrišiG. Novak. Spoved je osebna stvar. Če se kak skavt želi spovedati, ko je duhovnik v taboru, potem se vedno lahko. Niso pa skavtski tabori namenjeni spovedovanju.
IzbrišiSkavtski tabor niso duhovne vaje. Je pa duhovnost in to seveda katoliška sestavni del. Temu primerno so vključeni tudi pogovori o življenjskih temah tudi z vidika krščanstva.
Se vi spoveste vedno, ko srečate duhovnika?
Ne pravim, da je marsikje pri skavtih morda premalo duhovnosti. Ampak iz vaših zapisov pa sklepam, da ne razumete kaj skavtstvo je in kako deluje.
Če vas moti, da je pri skavtih duhovnost vključena v program, ni pa izključni del programa, potem pa ne vidim nobenega problema. Še vedno imate na voljo tabornike, kjer je duhovnost izključena iz programa in pestro paleto duhovnih vaj, kjer se ves čas nameni le krščanskim temam in zakramentom.
Kot rečeno. Skavtski tabor pač niso dihovne vaje. Je tabor krščanskih ljudi v naravi. Tabor, kjer se živi preživetje v naravi, odgovornost, veselje, odnosi. Sestavni del česar je tudi molitev kot zahvala Bogu za dan, ki je za nami, obrok, prioročilo za dan pred nami, kar nam pač leži na duši. Poskrbimo, da se vsako nedeljo udeležkmo maše. Če imamo privilegij, da je duhovnik kakšen dan več z nami pa tudi kdaj vmes. Vključujemo pogovore o različnih življenskih temah osvetljene s krščanskim pogledom.
Vsak, ki mu to kaj pomeni, je babljen zraven. Nikogar pa ne silimo. Če so vam bližje taborniki, vam ne zaemerim. Samo želim, da se ve, kaj se kje dobi. Če imate rajši duhovne vaje, ni problem.
Sam hodim na oboje. In na skavtskem taboru ne hodim k spovedi. To opravim na duhovnih vajah ali pa v župniji. Na skavtskem taboru so vzamem čas za drige stvari in za druge vrstr duhovnost. Tisto, bolj spontano, bližje naravi. Pa da ne boste mislili, da gre za čaščenje dreves. Krščanska duhovnost je lahko krščanska tudi zunaj cerkve kot stavbe. V bistvu je bistvo krščanske vere, da se gre ven iz cerkva oznanjat. Na mladim bližnjo način. Ja, z zgledom voditelja, ki v vsakdanjem življenju, ki ga živi na taboru tudi moli, gre k obhajilu in s svojim zgledom pokaže mladim, kako živi krščanski človek. V pogovoru pri kosilu, katehezi v programu in enostvno samo s svojimi dejanji.
Nekateri voditelji smo pri tem uspešnejši, drugi manj. Če se kdo ne trudi, je prav, da se ga opozori. Po mojih izkušnjah, pa sem skavt že 14 let, se marsikdo trudi, najde pa se tudi tak, ki se ne. Vedno se bo kakšen tak našel. Tudi na oratorijih in celo animatorji duhovnih vaj.
Če pa imate kakšen dober predlog, pa vabljeni, da ga napišete ali pa se nam pridružite in nam pomagate.
Unknown hvala, podpišem v celoti. Točno to sem želela napisat v morebitni naslednji komentar: tabori niso duhovne vaje, trajajo pa en teden ali 10 dni, ostalo pa je vsakdanje življenje, v katerem naj bi vsak skavt prav tako skrbel za svojo duhovno rast, kar vključuje tudi spoved.
IzbrišiPa če dodam še to: v naši župniji so skavti hkrati jedro ministrantov, kolednikov, pevcev, vodimo oratorij. Zadnjič je bilo prav zgovorno, ko smo prinesli Luč miru iz Betlehema k maši, potem ko smo jo pustili pred oltarjem, pa so praktično vsi prinašalci šli ministrirat.
Poleg tega ni malo mladostnikov, ki ob odhodu povejo, da so pri skavtih našli Boga. V naravi, skupnosti, žrtvi.
Da je spoved pri skavtih redka je napisal skavt Peter.
IzbrišiOn je napisal za skavtski tabor, ne za skavte na splošno.
IzbrišiDobro. Na splošno pa? Se o tem ne govori, ker je to osebna stvar?
IzbrišiSeveda se lahko govori. Samo ne gre pa soditi o enih zadevah, ki jih ne poznaš... sama mislim, da če govorimo konkretno o spovedi, je situacija pri skavtih podobna kot pri ostalih katoliških skupinah in na splošno pri kristjanih: nekateri dar spovedi odkrijemo prej, drugi kasneje. Nekateri se spovedujemo pred večjimi prazniki, nekateri vsak mesec ali bolj pogosto, nekateri pa se po več let ne. Vsekakor pa mislim, da skavti glede tega nismo kritični in da ni nobenega rdečega alarma.
IzbrišiZ vsem se strinjam in še vedno ne razumem zakaj v članku o stanju duhovnosti pri skavtih p. Branko ne omenja spovedi. Pri ostalih katoliških skupinah si česa podobnega ne predstavljam.
IzbrišiPa saj tudi Svetega pisma ne omenja ali pa adoracije pred Najsvetejšim... izpostavil je pač en vidik, čeprav imamo pri skavtih vse elemente katoliške duhovnosti. Sam kaki so pač bolj poudarjeni, drugi manj. Mislim pa, da bo Pater tudi zelo vesel, če bomo njegovi bralci enkrat dojeli, da so tole blogovski zapisi in ne članki. Blog je kot dnevnik. Ne rabiš biti vedno tako temeljit... razmišlja pač in upa da bo s svojimi mislimi še koga spodbudil k razmišljanju, ga izzval, odprl mesto za dialog... zato piše blog. Je to tako težko razumeti?
IzbrišiTo ni tako težko razumeti, zato pa imamo zdaj ta dialog. To je p. Brankotu kar uspelo, da je izzval k razmišljanju in k vprašanjem. čeprav se mi odgovori še ne zdijo dovolj prepričljivi.
IzbrišiNo, potem pa poklon Patru, njegov namen je morda dosežen. Midva lahko pa pogovor nadaljujeva tudi zasebno.:)
IzbrišiBravo skavti! Je bela cesta uglajena, pa se je le nekdo javil. Tako brihtna mladina, pa tisti telefoni, a da ne bi znali skupaj nekaj dobrih stavkov spraviti? Dobro sta napisala in če bi bil 40 let mlajši, bi šel prav zaradi tega k skavtom.
OdgovoriIzbrišiBranko ni opisal samo lomastenja po gozdu, ampak skavtiko. Torej Bog + narava. Nabiranje telesne in duhovne kondicije za inovativno in karitativno življenje. To pa je čisto druga pesem in hvala mulariji, ki ji je vsaj malo mar za Gospoda.
Uf, tale pogovor zgoraj me je pa razveselil! Take mladine sploh več ne srečam. Se vidi, da sem malo za časom in tudi na tak način, kot je Jasna opisala pristop mladini, jim najbrž ne bi znal več pomagati. Moje delo je bolj, ko ljudem življenje zada rano, ki je pripravljena sprejemati takoj in direktno. Kristusova urgenca torej. Direkt v Evangelij. Ali pa direkt Evangelij v žilo? Kristus ali smrt? :)
OdgovoriIzbrišiZa to pa je potrebna predpriprava Cerkve in videti je, da iz te mladine še nekaj bo! Dobro seme ima in ko pridejo krize, bo vzklilo. Ne sicer v celoti, a veliko.
Avtor je odstranil ta komentar.
OdgovoriIzbrišiAvtor je odstranil ta komentar.
IzbrišiOjoj, zdaj pa mi nagajajo komentarji...
OdgovoriIzbrišiKakorkoli, cel ta pogovor bi zdaj, kar se mojih prispevkov tiče, zaključila s pričevanjem, ki sem ga imela za pridi.com pred lanskim Božičem. Ker, če mi spoved ne bi bil tako ljub zakrament, se o njem ne bi spuščala v debato. Menim pa, kot je rekel Unknown, da je spoved nekaj osebnega, v kar človeka ne siliš in morda tudi nima pomena o tem delati statistik.
http://pridi.com/bog-je-usmiljen/
To je pa lep primer, da se da o spovedi govoriti, čeprav je nekaj osebnega.
IzbrišiJasna, kadar se nekdo takole 'razgali', ponavadi vsi utihnejo, ne morejo pohvale dati. No, ker ti jaz tega ne privoščim, bom takole rekel: brez dvoma je v tebi trdno posajen živi Jezus - in ta navdušuje. To seme zdaj začenja kaliti. Skrbno pukaj ves plevel okoli. Zdaj si tam, kjer je večina DOBRIH duhovnikov. Gospod tu DARUJE polnost obilja. Naslednji korak pa je končni: Gospod začne jemati, ker je tako dober, da tistim, ki so Mu zvesti, jemlje vse, kar jih ovira v popolni ljubezni z Njim. To je stadij vrtnice s trnom. In ko ti vzame ves svet, ti ostane Gospod in Njegova krasna druščina.
OdgovoriIzbrišiMe je veselilo tole danes. Ne bom te pozabil.
:)
Izbriši