Kanja, avguri in komorno otroštvo Z generacije

Reklo se jim je augures in napovedovali so prihodnost iz ptičjih letov pa tudi iz piščančjega kljuvanja. Med obredom so v roki držali lituus (zgoraj zakrivljena palica podobna današnjemu škofovskemu pastoralu), opazovali škorce na nebu ali kokoš na dvorišču, se prepustili navdihu ter na koncu izrekli, kaj bo prinesel jutrišnji dan. To je bilo v starem Rimu.

Nekaj podobnega sva zadnjič opravila g. Stane in jaz v Vinski Gori pri Velenju. Zaradi ptice nama je bilo mogoče odpreti razpravo o prihodnosti. 

Ko sva v okviru ljudskega misijona križarila po župniji in obiskovala bolnike, večinoma upokojene knape, je na nekem dvorišču nad naju in nad še dva domačina priletela kanja. Povsem mirno se je spustila na žico nad nami, si nas ogledala, se nato dvignila, odplavala drugam. Čudovito.

Čudovito in nenavadno. Včasih se kanje niso tako od blizu kazale ljudem, smo ugotavljali. Kajti včasih, sva potem v avtu prišla do sklepa z g. Stanetom, smo ljudje bili veliko zunaj. Hodili smo okrog hiš in hlevov, vrtov in njiv, ter vključno s kričavimi otroci opravljali kmečka in druga opravila. Ujeda je morala paziti na trenutke, ko nas ni bilo, da nam je lahko ukradla kakšnega piščanca ali iz vrta odnesla slepiča. Danes smo v glavnem notri in ujeda se med našimi strehami počuti malodane udobno.

Predvsem pa otroci. Oni so ves čas notri. Generacija Z, kot pravijo ameriški družboslovci rojenim okrog l. 2000 in potem (prim. Wikipedia), med drugim kaže znake prve komorne generacije (iz lat. camera = obokan strop). Niti mobilni telefon ni povečal njene mobilnosti do te mere, da bi bila več na prostem. Opazujem svojo vas. Niti zimske počitnice otrok, razen kakšne izjeme, ne spravijo na bližnjo zasneženo nabrežino. Ni čudno, da so v mestecu blizu nas sklenili porušiti neko igrišče in prostor nameniti novim gradbenim parcelam. Razlog: igrišče je ves čas samevalo. Tisti otroci, ki kaj trenirajo, pa to itak počnejo v plačljivih krožkih v telovadnicah.

Kakor starorimski avguri smo stali oni dan pod kanjo. Njen pristanek, njeno ponosno razgledovanje, njen odlet in krog nad vasjo – kakšno prihodnost napovedujejo? 

Napovedujejo z generacijo Z nadaljnjo izumiranje realnih medhišnih prostorov? Nastop bunker-človeštva? Zmagoslavje virtualnih prostorov znotraj naših elektronskih naprav oz. prenos našega bivanja iz zunanjega fizičnega v naš notranji svet? Napovedujejo na nek način nič manj kot zaključek tisočletnega spopada med gnozo in realizmom? Nam bo torej generacija Z s svojo zaverovanostjo v virtualni svet na karikaturalni način uprizorila gnostično zmago ne-materije nad materijo? Nam let vinskogorske ptice ujede potemtakem napoveduje globoko anti-krščansko zmagoslavje ne-utelešenosti nad utelešenostjo?

In še: Bo generacija Z zmogla upor zoper komorno samoto, kot so nekateri imenovali pojav v sobe zaprtih otrok, in zoper z Japonske grozečo patologijo hikikomori (prim. članek na MMC)? Se bo vendarle postavila nazaj v realni fizični svet in si med drugim ponovno prisvojila igrišča na prostem? Se bo požvižgala na komercializirane telovadnice in spet pod milim nebom metala žogo na koš „kar tak“? 

Kakšno najstnico na konju že vidimo, skupine deklet se tu in tam neobvezno poganjajo na rolerjih, toda kje so fantje? Moški je vedno bil bitje teritorija. Raziskoval ga je, ga udomačil, ga preurejal, branil, ... Kje danes živi mlad fant pustolovščino odprtega teritorija? Ah, seveda – tu je njegov Minecraft!

Težko je biti prerok. A nekaj je oni klerikal-knapovski skupinici avgurov kanja zagotovo napovedala: če vas, spoštovani ljudje, ne bo zunaj (beri: zunaj sebe), pridem jaz. Morda ne jaz, morda kakšna druga žival. Če ne žival ali rastlina, bodo namesto vas v medhišni socialni prostor prišli drugi ljudje. Prazen prostor dolgo prazen ne bo ostal. Življenje bo šlo naprej in mimo vaših bunkerjev.

* Foto: s FB, z dovoljenjem Nike Kolar.

Ne adrenalin, temveč obljuba in zakoni

To pomlad je na oglasni deski sredi naše vasi visel plakat, ki je otrokom v zameno za nekaj evrov ponujal posebno doživetje v nekaj kilometrov oddaljenem adrenalinskem parku. Na plakatu je bila fotografija otroka, ki se plazi po tleh. V parku so očitno pripravili to, kar skavti imenujemo „proga preživetja“. Da, proga preživetja: z ovirami, plezanjem, skoki in tudi plazenjem. Ampak seveda v precej milejši obliki, saj ni bilo nikjer napisano, naj otroci s seboj prinesejo obleko za preobleči. Prava proga preživetja, skavtska pa tudi oratorijska, namreč pomeni, da si na koncu „tak k' svina“, če povemo po ljubljansko. Otroci so pri pravih progah preživetja vnaprej opozorjeni, da si nadenejo najbolj „zanèč cune“. Običajno se taka proga zaključi s kakšnim skokom v vodo, v potok, ribnik, ali pa z mrzlim „šlauf tušem“.

Kakor koli, plakata sem se razveselil. Ni bilo prvič, da sem opazil, kako se nekateri elementi skavtske vzgoje vse bolj uporabljajo tudi zunaj skavtstva. Pred dvajsetimi leti se je reklo, da so skavti „tisti, ki se tudi ponoči derejo po gozdovih“, danes moraš plačati, da ti otrok doživi vsaj delček tovrstnih doživetij.

Prvi in največji sorodniki skavtstva so seveda postali poletni oratoriji, ki ne minejo brez vode in blata, brez dviga in spusta zastave, marsikje tudi ne brez večera ob ognju in brez svete maše v naravi. Nato plahe elemente skavtske vzgoje vidimo pri kakšnih šolskih športnih in naravoslovnih dnevih, kjer je več stika z naravo, včasih tudi kakšna hoja po vrvi. Pa pri mladih izletnikih, pri katerih v modo prihaja taborjenje. Ter seveda pri komercialnih ponudnikih tipa adrenalinski parki.

Najbolj smešna med komercialnimi ponudbami je bila tista izpred nekaj let, ki jo je vsled uspeha filma Gremo mi po svoje pripravil Mercator, ko je otroke vabil na enonočno brezplačno taborjenje „na taborniški način“ na – primite se za stol, da ne padete z njega – širokih hodnikih nekega Mercator Centra.

Drugo, kar opaziš pri komercialnih posnemovalcih nekaterih elementov skavtske metode, je čudna raba ali že kar zloraba besed adrenalin, adrenalinsko, andrenalinskost. Po Wikipediji je adrenalin „hormon in živčni prenašalec, ki ga izloča nadledvična žleza, in posreduje pri pretvorbi glikogena v glukozo.“ Naravni adrenalin se sproža v redkih „fight or flight“ (bojuj se ali beži) situacijah, kot so prometne nesreče, beg pred zverjo, boj na življenje in smrt sredi deroče reke. Ko sem bil otrok, je nadme prišel nek razjarjeni pes iz soseščine. V sekundi sem bil na drevesu, na katerega sem drugače splezal z velikimi mukami. To je bila naravna adrenalinska situacija.

Danes se za adrenalinsko ima vse, kar je malo bolj vznemirljivega. Vsak strah pred višino in vsaka negotovost izida je označena za adrenalinsko doživetje. Celo za akcijski film, ki ga gledaš zleknjen v kavč z oranžado v roki, je na televiziji napovedano, da ti bo dvignil adrenalin. Če je vse to adrenalin, potem lahko slovenske skavtske in taborniške organizacije brez težav preimenujemo v Adrenalinska organizacija za otroke in mladino.

Skratka, akcija navdušuje. Tako je prav. Otroke je treba potegniti izza zaslonov na prosto in v gibanje. Toda komercialni ponudniki ne bodo nikoli mogli akciji dodati tistega notranjega žara, ki ga daje skavtstvo svojim. Skrivnost najlepših doživetij namreč ni v adrenalinu, temveč v skavtski obljubi in v skavtskih zakonih, ki akciji, včasih pa tudi adrenalinu, dajejo smisel in smer.

* Besedilo je bilo objavljeno v reviji Skavtič (november 2017). Na sliki skavtsko sankanje s traktorsko gumo (foto: Katarina Tadina, iz arhiva stega Rakova Steza 1). 

Kristjan med vero in politiko

31. oktobra 2015 je na Otočcu potekal Zbor kristjanov in ljudi dobre volje, ki ga redno organizira gibanje Prebudimo Slovenijo. Predavatelja sva bila dva: dr. Klemen Jaklič je govoril na temo Država in državljan, jaz na temo Kristjan med vero in politiko. Predavanje, sem v krajši, posodobljeni in bolj poljudni obliki ponovil 9. novembra 2017 v Limbušu pri Mariboru za člane Kolpingovega gibanja. Moje takratni prispevek lahko gledate na YouTube, tekst predavanja (z dodanimi linki do nekaterih mojih blogov) pa v celoti podajam tukaj.

Kristjan med vero in politiko
(Otočec, 31.X.2015)

Vse dobre stvari so tri in tudi naše predavanje bo tridelno.  Najprej vas bom nagovoril k širšemu dojemanju političnega in k nekakšnemu premiku iz državno-politične ravni na širše družbeno raven. V drugem delu bomo ta premik olajšali z relativizacijo države in pogledali, kaj noče povedati Jezus z naročilom „dajte cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je božjega“. V tretjem delu bomo poskušali zastaviti nekaj teoloških smernic za politično delovanje slovenskih katoličanov danes.


I. ZA PREMIK V DRUŽBENO

Religija in politika: dramatično razmerje

Politika in vera, vera in politika – postajamo dolgočasni? Prastaro a vedno novo vprašanje odnosa med obema. Zguljeno a spet in spet vznemirljivo, skoraj hipnotično. Vprašanj, ki je vzniknilo, takoj ko sta vzniknili obe razsežnosti človekovega duha oz. človekove  dejavnosti. Če nekoliko poenostavimo, lahko rečemo, da je odnos zaznamovan z tremi velikimi modeli in tudi zgodovinskimi etapami.

1. Dominacija religije nad politiko in javnim življenjem; tipična za arhaične družbe, v katerih je kralj bil tudi duhovnik; danes je ta oblika prisotna v teokratskih islamskih republikah; v salafizmu; v ideji totalitarne religiozne države.

2. Tekmovanje religije s politiko in sočasna delitev „interesnih sfer“; po načelu religiji „duše“ - politiki „telesa“; značilna za grško-rimski svet in za krščansko dobo; religija in politika rada vzpostavita simbiozni odnos: religija državi krovni povezovalni smisel (lat. re-ligare = povezati) in moralno motivacijo, država religiji privilegije in protekcijo.

3. Dominacija politike nad religijo; emarginacija religije; značilno za moderne družbe pa tudi za totalitarne režime XX. stoletja, v katerih politično gre čez vse, tudi čez zasebno in osebno. (Na svojski, skoraj nekoliko ironičen način to dominacijo vidimo v Angliji, kjer je kraljica obenem tudi voditeljica anglikanske Cerkve.)

Kateri od treh modelov vam je najbolj všeč? Upam, da vam prvi in zadnji nista niti malo všeč. Oni vmes pa tudi ne preveč. Upam, da bo to predavanje pomagalo preseči vse tri.


Manj dramatično: premik iz državnega na družbeno

Uvodoma smo zašli v „šolsko“ politološko-sociološko razlago odnosa med religijo in politiko, v kateri sta obe razumljeni kot strukturirani organizaciji; prva zbrana okrog oltarja, druga okrog trona. Enako zanimiva, a manj raziskovana in na Slovenskem manj poudarjanja je bivanjska-sociološka razlaga tega odnosa. Lahko jo strnemo v vprašanja, kot: Kako religiozna drža posameznika ali določene skupnosti tudi mimo razmerja med politično in versko organizacijo vpliva na družbene spremembe? Z drugimi besedami: Kako je že golo dejstvo, da nekdo veruje, tudi družbeno, s tem pa politično dejstvo? Ali malo bolj parcialno: ima krščanstvo politično moč, tudi ko nima nobene vidne politično relevantne vloge v državnem aparatu? In: Kakšna je po vsem tem sploh še vloga države.

Da bomo odgovorili na pravkar postavljena vprašanja, bomo morali politično odmakniti od državnega in ga približati družbenemu. Družba je namreč več kot država in spreminjanje družbe je večji zalogaj kot vodenje državnega aparata. Nenazadnje: če pri Jezusu iščemo napotke za politično delovanje v odnosu do države, jih bomo našli le pol ducata: spoštujte oblast, plačujte davke, ne malikujte politične oblasti,... In obratno: če pri Jezusu iščemo napotke za kakovostno moralno in socialno spremembo, nas zalije slap evangelijske svetlobe. Jezus se je tako malo ukvarjal z državo, da so nekateri počeli sklepati, da je anarhist (Jacques Ellul, na primer).


Socialna moč vere že v prvih stoletjih... in v komunizmu

Pred politično močjo je socialna moč. Socialna moč je pra-politična moč. Paul Veyne v knjigi „Kako je naš svet postal krščanski (312–394)“ (Modrijan 2010) ugotavlja, da je  krščanstvo pred Konstantinom kazalo izjemno socialno moč. Ni torej res, da je krščanstvo bilo zgolj umetno vzpostavljeno na raven državne religije in potem s pomočjo države premagalo antični poganski svet. Lahko rečemo, da je socialna moč krščanstva bila tolikšna, da je imperator Konstantin ni mogel več ignorirati. 

Če bi krščanstvo okrog leta 300 bilo statistično, idejno in simbolno na ravni ene izmed vzhodnjaških sekt, bi ga tudi rimsko cesarstvo pustilo na miru. Ne bi ga preganjalo za časa Decija in Dioklecijana in ne bi ga privzelo za časa Konstantina, ki, mimogrede povedano, kar se politične formacije tiče, ni bil nič drugega kot Dioklecijanov učenec. Kot sem zapisal na nekem blogu o Konstantinu: „Njegov učitelj Dioklecijan ga je dobro poučil o družbeni vlogi religije. Če je Dioklecijan krščanstvo preganjal, da bi ohranil cesarstvo enotno, je Konstantin krščanstvo povzdignil iz istega razloga. Cesarstvo čez vse!“

Že prva stoletja torej kažejo, da je lahko krščanska vera socialno močna, tudi ko ni od države privilegirana, tudi ko je odrinjena ali celo preganjana. Do te socialne moči se država, kakršna koli že, ne more ne opredeliti. Dokaz za to je tudi ateistični komunizem. Religija je njega dni bila zaprta v zakristije, obsesija komunistične države in njenih tajnih služb z njo pa zato ni bila nič manjša. Obsesija Udbe s Cerkvijo je zato bila le kot narobe obrnjeno državno odlikovanje Cerkvi za njene „zasluge za narod“.


Ko nevidna socialna moč vere postane vidna politična sprememba

Ta socialna moč krščanstva temelji na duhovni in moralni moči vernih posameznikov in skupin. Gre za realno moč religije, ki hočeš ali nočeš vzdržuje in usmerja družbene odnose. Tuti v pogojih totalitarnega a-religioznega in anti-religioznega režima. Samo vprašanje časa je, kdaj ta nevidna moč religije (nevidna, v smislu, od medijev ignorirana, od režima tajno nadzorovana) izbruhne na dan in sproži veliko politično spremembo. To je zgodba 4. stoletja, z „motilcem“ Konstantinom (prim. blog Rim, A.D. 250, zmaga križa). To je zgodba Irana v sedemdesetih in zgodba novodobnega političnega islama (prim. blog Islam. K izvirom levičarske počepnosti). To je zgodba katoliške Poljske v sedemdesetih in osemdesetih prejšnjega stoletja, ki je naznanila nič manj kot presenetljivo hiter konec svetovnega komunizma. To je deloma tudi zgodba Slovenije in njenih demokratičnih vrenj, ki so privedle do demokracije in samostojne države.

Ti primeri nas poučijo, kako močna je v bistvu religija. Gorje mu, kdor jo podcenjuje! Ni slučajno, da je Samuel P. Huntington tezo o spopadu civilizacij, ki se nemara te dni že potrjuje, postavil na še globljo tezo o moči religije. Religija človeka določa veliko bolj, kot si predstavljajo dediči Razsvetljenstva; tako zelo, da bo prihodnost človeštva bolj odvisna od religij in odnosa med njimi kot pa od samega Razsvetljenstva. Na to neumorno opozarja tudi teolog Hans Küng v svojem svetovnem etosu s svojo kategorično trditvijo: „Ni svetovnega miru brez miru med religijami.“ Za nas je teza pomembna, ker nas spodbuja, ne k nadutosti, češ kako pomembni smo verni ljudi, pač pa k boljšemu uvidu, kje leži naša družbena moč. In s tem k večji naslombi na vire naše družbene, se pravi, tudi politične moči.

Da, čudno se sliši, vendar naša družbena moč leži prav tam, kamor so nas nasprotniki desetletja po drugi svetovni vojni zapirali – v zakristiji; v našem obredju in estetiki, v naši meditaciji in molitvi, v naših običajih in prepričanjih, v naših zelo intimnim moralnih odločitvah,... Od tam krene navzven – vse do politike.


II. ZA DEMITIZIRANO DRŽAVO

Onstran obsesije z državo, s strankami in s političnim tekmecem

Skratka, vera kot vera ne more biti nepolitična; ne more biti brez družbenega učinka. Na tem mestu ugledamo pomembno vodilo, na nek način tudi tolažbo. Politična učinkovitost kristjana namreč zmore iti onstran zagrizenega ukvarjanja z državo, s stranko in s političnim tekmecem. Kristjani smo lahko politično učinkoviti, četudi v parlamentu sedijo sami ateisti. Ateistični parlament seveda ni ideal, h kateremu stremeti, hočem le reči, da se kristjani svoje realne socialno-politične moči premalo zavedamo, ko svojo politično navzočnost žal prepogosto merimo skozi „mišljenje po človeško“, se pravi, koliko „naših“ je v parlamentu, namesto, da bi „mislili po božje“ (prim. Mt 16,23), se pravi, koliko „božjega“ je zaradi nas v družbi in politiki.

Tudi mi nasedamo nevarnosti malikovanja države, ko ji dajemo preveliko težo. Razumemo seveda, da ateisti malikujejo državo, saj oni nimajo upanja izven tega sveta. Njih upanje je v tem svetu, ta svet pa so si razdelile takšne ali drugačne institucije in države. Zato ateisti zlahka od države pričakujejo preveč, nekateri skoraj vse. S tem pa državi dajejo atribute, ki ji ne pripadajo; s tem državo povzdigujejo na raven malika. Poglejte samo naše osrednje televizijske dnevnike! Uredništva se trudijo državo postaviti v naš osrednji čustveni, moralni in eksistecialni fokus. Mnogi nasedejo. Mnogim je država neke vrste žlehtno božanstvo iz arhaičnih mitologij.

Kristjan zna stopiti iz tega skoraj fanatičnega fokusa na državo. Ker ima upanje izven tega sveta, pri Bogu, se mu je lažje izogniti malikovalskemu odnosu do države in sploh do zemeljskih stvarnosti. Zato smo lahko toliko bolj vznemirjeni, ko vidimo, kako nekateri slovenski katoličani, tudi duhovniki, „norijo“ zaradi strankarske politike in države. Še več, nekateri imajo pravcato mitološko predstavo o politiki in državi. Kot da je bitka med desnimi in levimi pravzaprav vidni del sicer nevidne bitke me Bogom in hudičem. Kot da je država od Boga obljubljena dežela, ki pa jo je (na volitvah, ki smo jih „kristjani“ kakopak izgubili) Bogu ukradel neki zavrženi demon. Opozarjam: tako naziranje ni krščansko, je iracionalno in primitivno, je mitološko, celo pogansko.


Nagib države, da bi postala malik

Kardinal Joseph Ratzinger, kasnejši papež, je v knjigi „Cerkev, ekumenizem in politika“ (imam španski prevod, 1987) kot prvi in največji prispevek krščanstva k napredku politike in politične skupnosti (države) označil sposobnost krščanstva, da demitizira državo in politiko (prim. blog Največji prispevek krščanstva k politiki). Takole piše: „Prva usluga, ki jo vera daje politiki, je osvoboditi človeka od iracionalnosti političnih mitov, ki dandanašnji predstavljajo pravcato nevarnost.“ Iracionalni politični mit lahko vidimo v starih imperijih, ki jih knjiga Razodetja opisuje pod šifro Babilon, in ki so zahtevali, da se njih cesarja časti po božje. Iracionalni politični mit so moderni totalitarizmi, ki so vsi po vrsti padli v staro zanko milenarizma, ko so obljubljali uresničitev Nebeškega kraljestva na zemlji (prim. blog o milenarizmu).

Elemente iracionalnega političnega mita lahko ugledamo tudi v postmoderni družbi kapitalističnega no stopping blagostanja in utopije neskončno raztegljivih človekovih pravic. Poglejmo homoseksualne aktiviste. Vprašam vas: ali lahko dva moška rodita otroka? Ne, ne moreta. To se vidi z Marsa. Kako bosta dva homoseksualca potemtakem dobila otroka? Homoseksualni aktivisti predvidevajo dva koraka in v obeh računajo na politiko oz. državo. Prvi korak je, da s pomočjo politike njuno željo po otroku homoseksualca povzdigneta na raven pravice do otroka; drugi korak je, da dosežeta takšne zakonodajne spremembe, da jima država ne samo dovoli, temveč ju tudi servira s konkretnimi postopki, da prideta do otroka. Smo v polju strahotne iracionalnosti. Država pa je povišana nad naravo in Boga, v smislu, česar narava in Bog ne dajeta, lahko da država. Taka država je na robu tega, da postane malik - lažibog.

Politično namreč rado zaniha v utopično, psevdo-religiozno, kultno, totalitarno, dokler ga razum ne prizemlji. Vendar ali je razum zmožen prizemljiti politično, če nima absolutne reference izven tega sveta, se pravi, v Bogu? Zase moderni razum pravi, da je zmožen, zgodovina nas uči drugače. Ko je z Razsvetljenstvom zmagala od Boga ločena razumska paradigma, je kmalu za njo prišla romantična paradigma, ki ni skrivala svoje ljubezni do predkrščanskih poganskih mitologij. Racionalnemu je kmalu sledilo iracionalno in samo vprašanje časa je bilo, kdaj se bodo zbudili slavnega Rima sinovi – fašisti; ter germanskega boga Wotana sinovi – Hitlerjevi nacisti. Tudi komunizem ni drugega kot grdo popačena in ateizirana herezija milenarizma; dodajmo, judovsko-krščanska herezija milenarizma (sanje od odpravi vsakršnega zla in ustanovitev tisočletnega raja na zemlji).


Vdor krščanskega racija v politično

Ratzinger uči, da krščanstvo predstavlja nekakšen vdor racionalnosti v prostor političnega. Je v sodobni Sloveniji, njeni politiki, potreben krščanski racij? Na prvi pogled smo ne samo razdeljena, ampak tudi razpuščena politična skupnost, ki države ne malikuje. Ker nismo postali „druga Švica“, smo nad državo razočarani. Mnogi jo po hijensko trgajo, da bi prišli do čim večjega kosa že na pol gnilega mesa. Na Slovenskem obkoritniško komolčarstvo določenega sloja ljudi dobiva poteze grotesknega. 

Vendar si upam reči, da so spodaj tudi pri nas še ostanki mitičnega, iracionalnega v dojemanju naše države. Se spomnite devetdesetih? Se spomnite sintagem kot „uresničeni tisočletni sen“? Se spomnite tudi določene cerkvene teološke evforije, kot da je Republika Slovenija obljubljena dežela? Se spomnite tako rekoč uradne razlage slovenskega grba, ki je visela v vetrolovih upravnih stavb in je izhajala iz čiste newagerske duhovnosti? Pa tistih eldeesovskih gnostičnih floskul o „družbi temelječi na znanju“ in da bo tako imenovana „strokovnost“ ter „informatizirani učni procesi“ prinesli najlepše možne čase za naša narod? Ter splošnega utopičnega občutka, da se nam nima kaj zgoditi,...

To je govorica upanja. Vzvišena govorica sicer – vendar v pretiranih dozah ne sme biti usmerjena v državo. Če danes Slovenci svoje države ne cenimo preveč, je to tudi zaradi tega, ker smo pred 20-imi leti v poosamosvojitveni evforiji od nje pričakovali preveč. In na tej točki bi moral nastopiti krščanski racij, razumnost, ki je realna kot sta realna nebo in zemlja ter razdalja med njima. Razumnost, ki ve, da zemlja ne more dati, kar je lastnega nebu.


Razplet drame: „Dajte cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je božjega!“

V čem je pravzaprav krščanska racionalnost? Poleg upanja, ki ni usmerjeno v ta svet ima naša racionalna tradicija umevanja politike svoj nepremakljivi temelj še v Jezusovih besedah: „Dajte cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je božjega“ (Mt 22,21). Zemlja ne more dati, kar da nebo; nebo pa noče dati, kar lahko da zemlja. Politika ne more opravljati božjih del, ne sme posegati po religioznem upanju, smo rekli maloprej. A po drugi strani Bog dopušča in se veseli tako imenovane „avtonomije zemeljskih stvarnosti“, med katere spada tudi politika. Z drugimi besedami: če se politika naj ne gre religije, naj se tudi religija ne gre politike.

Tu je velika razlika med krščanstvom in islamom. V islamu sta religija in politika eno, v krščanstvu pa sta dve ločeni stvarnosti. Ponavljam: ne zato, ker bi bila ena več kot druga, temveč zato, ker je končno odrešenje človeškega rodu pri Bogu, ne pri cesarju.

Toda Bog se z ločitvijo med obema ne odreče svojemu dostopu v politiko. Kje je Bog v politiki? Je tam, kjer je etika, kjer je solidarnost, kjer je sprava, kjer je svoboda, kjer se dela za mir. Bog je tam, kjer je veren politik, ki v skladu s svojo vero in načelom človekovega dostojanstva dela za skupno dobro. Skupno dobro – ki ga država ne more in ne sme monopolizirati - pa ni nič drugega kot ena izmed poti za izgradnjo Božjega kraljestva. Kot veste, „teritorij“ Božjega kraljestva je večji od „teritorija“ Cerkve.


III. ZA NOVO POLITIČNO TEOLOGIJO

Ne teologiji osvoboditve in ne katoliškemu integrizmu

Nadaljujem z točkami, ki sem jih povedal na svojem predavanju v Dragi l. 2013, in sicer v okviru razmišljanja o stanju krščanstva 50 let po 2. vatikanskem koncilu.

Ideja je naslednja: slovenski katoličani potrebujemo solidno in razvidno politično teologijo. Izraz politična teologija seveda povzemamo po tistih modernih teologih, ki s pridevnikom „politična“ hočejo reči „družbeno učinkovita“ ali „v povezavi s človekom v današnji družbi“. Izognili pa se bo treba siceršnji rabi tega pojma v zvezi s teologijo osvoboditve. Teologija osvoboditve je človeško zgodovino pretirano razumevala kot „znamenje časa“, se pravi, kot kraj kjer Bog govori in nas skozi družbene emancipatorne procese osvobaja za Božje kraljestvo. Do določenih procesov, vključno do marksistično umevane socialne prebuje in do ideološkega feminizma, je zato bila premalo kritična.

Enako se bomo izognili, da bi pod politična teologija razumeli drugo skrajnost: to je katoliški integrizem. Idejo o državi, ki je sicer sekularna in demokratična, vendar v celoti podrejena t.i. katoliškim načelom. To bi bila soft teokracija. Sofisticirani klerikalizem.

Mislim, da nam je nezavedna, slabo formulirana ter nereflektirana politična teologija zadnjih 20 let naredila ogromno škode. Kam po pomoč? Obrise nekakšne nove politični teologije najdemo v slovenskem krovnem načrtu Pridite in poglejte (PIP, 2012), ki vendarle ohranja in nadaljuje žlahtno koncilsko tradicijo dialoga (sinodalnosti), odkriva sočutje kot srčiko solidarnosti in socialne akcije, nagovarja k spravi in pouči o temeljnih načelih spravne poti.

Od tod naprej povzemam, kar je izšlo v takratnem zborniku Drage. Izhodiščni stebri naše politične teologije naj bodo trije: dialog, sočutje, sprava.


Vera v človeka je vera v dialog

Prvi steber t.i. „politične teologije“ naj bo dialog. Bog je Beseda. Bog se razodeva in nam prihaja naproti na dialoški način. Dialog, pogovor različnosti je zato hoja naproti Bogu. Greh proti 2. vatikanskemu koncilu bi bil, če bi nehali verjeti v dialog: med seboj, z družbo, z dozdevnimi nasprotniki. Seveda, s tistimi, ki so zlonamerni in manipulativni, nismo dolžni stopiti v dialog. Pred takšnimi se moramo zaščititi. A kultura dialoga, komunikativna etika (kot jo imenujejo sodobni filozofi) je možno razvijati v naši družini, skupini, župniji, ulici, vasi,.... 

V tej luči gre brati tudi PIPovo poudarjanje živih majhnih občestev. To je pastoralno politična sprememba od spodaj, kakovostni in nezamenljiv prispevek k razvoju demokracije.

Sočutje je skrita politična formula in vstop v srčiko Božjega kraljestva 

Četrti izziv v PIPu govori o sočutju. Morda bi lahko šel korak naprej in se osredotočil na usmiljenje. Janez Pavel II. je zaslužen, da Boga odkrivamo kot Usmiljenje samo. Ko je 2. velikonočno oz. belo nedeljo preimenoval v nedeljo Božjega usmiljenja, nam je dal ključ za razumevanje Velike noči in celotne zgodovine odrešenja. Ključ usmiljenja zdaj razvija kardinal in teolog Walter Kasper, papež Frančišek pa je javno dejal, da mu je Kasperjeva knjiga naredila veliko dobrega. 

Sočutje in usmiljenje kristjanov razodevata Boga v svetu. Po Kasperju je naše usmiljenje „krščanska namestniška eksistenca“. Vsi smo Kristusovi namestniki na zemlji, ko smo sočutni in solidarni. Sočutje in solidarnost sama sebi prerasteta v družbeno-politična razsežnost.


Zelo slovenski izziv: sprava

Sprava ni abstraktni teološki manever. Krene iz izkustva križanega in vstalega Kristusa v naši temi, v našem trpljenju, v naših mučencih. Od krivca za genocid se zato pogled mora obrniti k žrtvi. „Kristjani častimo mučence, vendar ne govorimo o njihovih mučiteljih. Ne obsojamo jih, ne ukvarjamo se z njimi. Častimo mučence, ki so poveličani v Kristusu, ne razpravljamo pa o Neronu,“ je zapisal jezuit in umetnik Marko I. Rupnik. Tam, ob žrtvi in v njej, je Gospod. V „šoli mučenca“ bo naše velikonočno izkustvo in moč za odpuščanja. Škofje v PIPu zato učijo o „prvenstvu žrtve“: „Kristjani verjamemo, da se Bog obrača najprej k žrtvi, k njeni ranjeni in ponižani človečnosti. Najprej s svojo milostjo ozdravlja njo in preko nje seže tudi do krivca. Vzor za prvenstvo žrtve prihaja s križa, na katerem je bil pribit Kristus, njegova žrtev pa ozdravlja celoten svet.“

Kot sem nekje že zapisal: Via slovenica nove evangelizacije je v mnogočem podobna splošnim evropskim zahtevam po evangelizaciji. V nečem pa predstavlja edinstveno nalogo in edinstveni privilegij. Zdi se, da so Božji načrti takšni, da smo v Evropi ravno slovenski katoličani tisti, ki imamo posebno poslanstvo sebe in svoj narod evangelizirati skozi odpuščanje in spravo.


* Na sliki: Pred načrtovanimi vrati Očenaša, Sagrada Familia (Barcelona). Foto: Dolfe Jakop.

Celibat - ječmenček v očesu

Kako lepo in prav je, da mediji poročajo o Cerkvi 

Vedno sem vesel, če necerkveni medij objavi kaj zanimivega o Cerkvi. Če je to dobro in poznavalsko napisano, toliko bolje. Prav je tudi, ko se medij s sebi lastno svobodo in distanco dotakne kakšne teme, ki je v cerkvenem okolju pretirano tabuizirana. Denimo, levičarska Mladina je letošnjega februarja v članku Heretični papež pregledala plejado nasprotnikov papeža Frančiška (link). Novinarski trud Jureta Trampuša, ki ga moramo katoličani ceniti, zlasti ker se naši cerkveni mediji na tak način te teme preveč ne dotikajo. In tudi zato, ker se je Mladinin naslov ni izkazal za nič kaj bombastičnega, saj smo septembra v resnici dočakali, da je skupina teologov papeža obtožila herezije.

Tako je Delo – zanimivo: v socializmu je ta časopis v mnogih župniščih v času zajtrka že bil na mizi, zdaj, ko imamo menda zrelo demokracijo, pa ga duhovniki nimamo preveč radi – včeraj, 6. novembra 2017, objavilo članek Toneta Hočevarja z naslovom Se bo konec celibata začel v Amazoniji? (link) In spet je dobro, da je nekdo odprl temo, katere se mnogi v slovenskem katolištvu izogibamo ali pa niti ne vemo zanjo. Da, odprl - a tudi po svoje zaprl.

 

„Amazonske“ razprave o (ne)celibatnem duhovništvu

Teološka in pastoralna razprava, ki jo spodbujajo cerkvene razmere v Amazoniji, ni nova. Že leta 1999 je francoski teolog Christian Duquoc v knjigi Je crois en l'Église. Précarité institutionnelle et règne de Dieu (Verujem v Cerkev. Institucionalna prekarnost in Božje kraljestvo) nekako napovedal, da bo ravno v Amazoniji treba premisliti o celibatnem duhovniku. In to iz zelo tehtnega razloga: pravica mnoštva vernih katoličanov do sv. maše, do evharistije. Kleriki s severne poloble velikokrat poudarjamo dolžnost katoličanov, da hodijo k maši, in se jezimo, ker mnogi verniki te dolžnosti ne izpolnjujejo. V Amazoniji in marsikje na južni polobli, pa je situacija obrnjena: mnogi verniki bi radi šli vsako nedeljo k maši, pa zaradi pomanjkanja duhovnikov nimajo kam.

V Amazoniji torej prihaja do izraza pravica do evharistije, pravica, ki ji v tem primeru ni zadoščeno, kar je tudi eden izmed razlogov, da je v zadnjih desetletjih marsikateri Južnoameričan prestopil med neoprotestante. Pomnimo, Christus Dominus, koncilski dokument o pastirski službi škofov, v točkah 15 in 30 poudarja škofovo dolžnost, da skrbi posvečevanje svojega ljudstva po evharistiji. Z drugimi besedami: Kakšen škof pa si, če tvoji verniki nimajo dostopa do sv. maše?

„Amazonske“ razprave so s papežem Frančiškom dobile pospešek, o čemer nas Delo lepo pouči. Res je v igri razmišljanje o morebitni uvedbi poročenega duhovnika. Torej, zavoljo potrebe po evharistiji bi se vzpostavil tip poročenega duhovnika, ki pa bi – tega ne smemo preskočiti - sobival z zdajšnjim tipom celibatnega duhovnika.

Smo kakopak daleč od tega, kar Delo recitira v naslovu, ko se sprašuje, če se bo v Amazoniji začel nič manj kot konec celibata. Ne, spoštovani pri Delu, vaši agendi, ki temelji na zaletavem progresizmu frankfurtske šole in na dogmatiki spolne revolucije, ne bo ustreženo! Navijajte vaše naslove, vpišite vaša ideološka hotenja v še večje črke, toda Cerkev ne bo ukinila ne celibata, ne celibatnega duhovništva!

Celibat - ječmenček v očesu sekularistov

Celibat - kot tisti ječmenček v komediji švedskega filmskega velikana Ingmarja Bergmana Hudičevo oko (1960).* Zanimivo. Tudi resne medije, ki radi nastopajo kot stebri verskega indiferentizma in trdega sekularizma, vedno znova zanese v navijaštvo za relativizacijo celibata, ko je govora o njem. V Sloveniji ima cerkveni celibat manj kot 2000 ljudi, to je manj kot 1 ‰ prebivalstva, pa se nekaterim zdi ravno celibat nekakšna tektonska točka preloma in velik nebodigatreba v naši duhovni krajini. „Amazonska“ razprava je široka in teološko globoka, pa jo je v Delu treba skrčiti na imperativ ukinitve celibata.

V letih, ko so na dan udarile nekatere afere o pedofilskih duhovnikih, smo bili priča malodane kriminalizaciji celibata. „Cerkev naj ukine celibat, da ne bo toliko duhovnikov pedofilov, kot jih je!“ mi je v času takratne histerizacije dejala neka novinarka iz proplusovskega obnebja. „Koliko pa jih je?“ sem jo vprašal. Bila je tiho. Potem smo doživeli afero z bulmastifi, pa čudni umor znanega igralca in še kaj... Je kdo histerično zahteval, da je treba ukiniti ljubljanski šovbiznis?

Nekoč mi je neka gospa pripovedovala o izletu javnega zavoda, v katerem je takrat delala. Izleta so se udeležili tudi nekateri lokalni politiki in visoki uradniki. Večinoma je šlo za ljudi, ki so pol verni ali neverni. Gospa je povedala, kako so se na poti domov na avtobusu ves čas pogovarjali o duhovnikih, naštevali njihove grehe, predvsem pa se praktično vsi strinjali, da bi Cerkev morala ukiniti celibat. Pomislil sem ob tem, češ, glej, kako smo duhovniki še vedno pomembni; češ, glej, kako celibat še vedno bije v oko, kako vznemirja, kako gre na živce; ter končno, glej, poleg naših naukov in izročil nam tudi ta avtobus javnosektorskih izletnikov pove, kako prav je, da celibat v vsej naši ponižnosti ohranjamo, saj ostaja nadvse zgovorno znamenje one zadnje Prihodnosti.

* Film gre takole: Hudiču se na očesu pojavi ječmenček. To je znak, da nekje na zemlji prebiva čista devica. Hudič iz dna pekla pošlje pogubljenca Don Juana, mojstra zapeljevanja, da bi to devico (gre za hčer nekega pastorja) zapeljal in razdevičil. Tako bi hudič bil rešen ječmenčka. Ko Don Juan in njegov oproda prideta na zemljo in vzpostavita stik z družino naivnega pastorja, se stvari začenjajo odvijati po svoje...

** Na sliki del Rupnikovega mozaika v Račah (foto B.C.).

In če so božič najprej praznovali na Ptuju?

Sv. Viktorin Ptujski je bil škof v rimski Petovioni (Poetovio, današnji Ptuj) ob koncu 3. stoletja in je 2. novembra 303 (ali 304) pretrpel mučeniško smrt. Da ga Slovenci, ki smo sicer zelo razvili češčenje svetnikov povezanih z našimi kraji, bolje ne poznamo in bolj ne častimo, je krivo večstoletno napačno prepričanje, ki je Viktorina umeščalo v francosko mesto Poitiers. Šele z zgodovinopisnimi popravki in s Slomškom se je češčenje Viktorina začelo prijemati tudi pri nas.

Ker slovenska Wikipedia (link) in stran Discover Ptuj (link) ponujata dobra članka, v katerih obeh je čutiti znanje našega patrologa Mirana Špeliča, bom danes, na Viktorinov god, na tem blogu podal nekaj drugih poljudnih in morda nekoliko „ocvirkastih“ zanimivosti o tem škofu in mučencu. Ne jemljimo vseh spodaj naštetih zanimivosti za suho zlato, toda vedimo, da se lahko v naslednjih desetletjih ob nadaljnjem strokovnem poglabljanju z večjo gotovostjo izkaže, da sta Viktorin Ptujski in sama antična Petoviona v marsičem orala ledino v takratnem evropskem (pra)krščanskem prostoru. Zlasti mesto Ptuj bi s tem še pridobilo in zraslo v fami „zakladnice tisočletij“.

1. Ptuj - prvi za Oglejem pri nastopu krščanstva na naših tleh
Če je Viktorin bil škof, je bila Petoviona, ki je v tretjem stoletju lahko štela preko 30.000 prebivalcev, škofija. Če je bila škofija, je v drugi polovici tretjega stoletja morala šteti od 1000 do 2000 vernikov, imeti neko svojo cerkveno hišo (domus ecclesiae), krstilnico, cerkveno organizacijo, dobrodelno dejavnost, knjižnico ter nek katehetsko izobraževalni sistem. Predvsem pa to pomeni, da je krščanska skupnost na Ptuju morala biti zelo stara, verjetno zasnovana že ob koncu drugega stoletja, malo kasneje od skupnosti v Ogleju. Najverjetnejši vzrok za nastanek ptujske skupnosti je bilo priseljevanje z vzhoda, ki se je zgodilo po koncu markomanskih vojn in antoninske kuge (okrog l. 180). Možno je, da so krščanstvo na Ptuj prinesli migranti iz Male Azije ali Sirije.

2. Ptuj - ko prednost dobi jezik ljudstva
Viktorin je obče znan kot prvi zahodni ekseget, ki je pisal v latinščini. Justin, Tertulijan in drugi apologeti so pisali v grščini, sam cesar Mark Avrelij je svoje znamenite Meditacije napisal v grščini, Viktorin Ptujski pa, čeprav mu je grško šlo bolje od latinskega, piše v latinščini, se pravi, v jeziku, ki so ga govorile ulice in tržnice. Viktorin Ptujski kot eden izmed pionirjev načela, naj se Božja beseda in teologija zapisujeta v jeziku preprostega ljudstva?

3. So na Ptuju kot prvi na Zahodu praznovali božič na dan 25. decembra?
Prvi zahodni škof, ki omenja 25. december kot datum Jezusovega rojstva, je Viktorin Ptujski.** In to več kot sto let preden je Cerkev začela uradno praznovati 25. december kot božič. Če je Viktorin, ki se pri tem naslanja na Aleksandra Jeruzalemskega, vedel za 25. december kot dan Jezusovega rojstva, si je težko predstavljati, da so on in njegovi verniki 25. december preživljali kot vsak drug dan v letu. Če so ga praznovali, so bili pionirji božičnega praznovanja na Zahodu.

Še to: Viktorin Ptujski s svojo zgodnjo omembo 25. decembra precej poruši prepričanje, da je datum 25. december Cerkev kopirala od mitraistov, ki so na ta dan praznovali Nepremagano Sonce. Mitraistično praznovanje 25. decembra je namreč lahko za nekaj debelih let kasnejše od prve krščanske omembe 25. decembra. Slednjo lahko glede na Viktorinovo referenco postavimo v Jeruzalem v sredino tretjega stoletja, mitraisti pa začnejo 25. december javno praznovati proti koncu istega stoletja.

4. So na Ptuju rimskemu škofu zvesto Cerkev med prvimi imenovali „katoliška“?
Pridevnik „katoliška“ za Kristusovo Cerkev se tu in tam pojavlja, pri Viktorinu pa „katoliška“ nastopa kot osrednja označba. Seveda ne moremo na vrat na nos reči, da se je danes za rimsko Cerkev vodilno poimenovanje („katoliška Cerkev“) rodilo na Ptuju, zdi pa se, da je bilo v mestu ob Dravi zgodaj in redno uporabljano.

5. Od sv. Viktorina do sv. Patrika, od sv. Patrika do Slovencev?
Ker je Viktorin gojil napačno milenaristično doktrino (prim. blog o milenarizmu), so njegovi spisi ob koncu antike skoraj vsi izginili. Sam zgodovinar Rajko Bratož, naša vodilna avtoriteta za čas antike, pa opozarja na zanimivo sled, ki pelje od Viktorina do Irske in od Irske nazaj v Viktorinovo deželo, ki pa so jo že poselili naši slovanski predniki. Viktorinovi spisi so namreč najdlje živeli v Britaniji. Viktorinovo formulo veroizpovedi najdemo pri evangelizaciji Ircev, ki jo je vodil sv. Patrik. In glej, ravno v Viktorinovi formuli poučeni Irci so 300 let kasneje bili tisti, ki so kot menihi in misijonarji preko Solnograda s sv. Modestom na čelu prinašali evangelij med Slovence.
 

* Na sliki kip Viktorina Ptujskega na Ptuju (foto: katoliska-cerkev.si, druzina.si)
** 25. december kot datum Jezusovega rojstva sicer omenja tudi pisatelj Hipolit Rimski - in to kmalu po letu 200.