Ugrabljena strpnost

Strpnost (lat. tolerantia) je ena izmed velikih zapovedi sodobne družbe. Spada v red pojmov kot svoboda, enakost, človekove pravice, pluralizem, demokracija. Če komu pravimo, da je strpen, mu priznamo človeško širino in sposobnost za ustvarjanje odprte družbe. Če koga označimo za nestrpnega, ga razumemo kot socialno razdiralnega, kot morebitno grožnjo sami demokraciji.

Rojstvo strpnosti pripisujemo razsvetljenstvu oz. t.i. dobi razuma. Zgodovinski okvir pa so ji dale verske vojne 17. stoletja, po katerih je postalo jasno, da evropska družba ne more več računati na idejno in duhovno edinost srednjega veka, temveč se mora naučiti živeti v različnosti ver. Ideja strpnosti je zato že v začetku vsebovala kritiko religije.

Strpnost v rokah super-strpnežev

Do sem „šolska“ razlaga pojma strpnosti. Drugo pa je njegova zgodovinska raba. Na Slovenskem, denimo, smo priča pojavu, ko si določeni ideološki in politični krogi pojem strpnosti lastijo. S tem pa tudi pravico in poslanstvo, da vse druge učijo, kaj je in kaj ni strpnost, kdo je in kdo ni strpen. Religija, domoljubje, navezanost na tradicijo ali zgolj želja po redu v družbi, so v teh krogih radi videni kot vir nestrpnosti. Kdor ne spada v kroge samooklicanih super-strpnežev, je zato pogosto v zagati, ko se mora (pred javnostjo) braniti in dokazovati, da ni nestrpen. Ti krogi so politično in medijsko silno močni, zato zmorejo ostale skupine, zlasti katoličane, stigmatizirati in umetno postaviti v podrejen položaj. To so npr. storili s prebivalci Ambrusa po sporu z romsko družino Strojan l. 2006. Še danes kak novinar dolenjsko vasico Ambrus označuje za sinonim nestrpnosti. Kdor se je kdaj v Ambrusu ustavil na kavi, pa ve, da tam živijo povsem normalni ljudje.

Zato bomo na tem mestu razvili nekaj dvomov o strpnosti, kot jo pojmujejo bojeviti dediči razsvetljenstva. Poskušali bomo osvoboditi ta ugrabljeni pojem. Dvomimo trikrat:

Prvi dvom: Se je strpnost res rodila šele z razsvetljenstvom?

Drugi dvom: Je monoteizem res vir stalne napetosti in nestrpnosti?

Tretji dvom: Je imeti močno stališče (vero) res v nasprotju z dialogom in strpnostjo?

Strpnost preden nastopi „doba razuma“

Na dlani je, da je strpnost kot človeška kakovost vedno obstajala. Pač pod drugimi imeni. Indijski kralj Ašoka (+ 232 pred Kr.) je npr. temelječ na budističnem izročilu izdajal zakone o strpnosti in solidarnosti do šibkih, ki nagovarjajo še danes. Grška civilizacija, nato pa rimski imperij sta bila mogoča, ker so zakoni ščitili manjšine ter različnost narodov in ver. Podobno se je ravnalo, čeprav že zedinjeno v eni krščanski veri, Sveto rimsko cesarstvo. Slovenci nismo preživeli le zaradi ljubezni do lastnega jezika in zgodnje prve knjige, ampak tudi zato, ker smo bili del nam ugodnega velikega mednarodnega političnega sistema, ki se je najprej imenoval Sveto rimsko cesarstvo, nato Sveto rimsko cesarstvo nemške narodnosti ter končno Avstrija oz. Avsto-Ogrska.

Kaj pa (krščanski) srednji vek? Ta je zelo priljubljena tarča razsvetljenstva, ko hoče pokazati nase, kako odlično da je napram prejšnjim dobam.

Kot praktični primer srednjeveške strpnosti navedimo madžarskega kralja Štefana, ki je okrog l. 1000 svojim podložnikom zapovedal prijaznost do popotnikov in tujcev ter pripravljenost se od njih kaj koristnega naučiti. Madžari so nekaj desetletij pred tem še ropali okoliške narode.

Tudi teoretični prispevek srednjega veka ni zanemarljiv. Sam pojem tolerantia oz. glagol tolerare je pravniških razpravah prisoten že v visokem srednjem veku. Znameniti Decretum Gratiani (zbirka pravniških norm, ki jo je sestavil menih Gratian) iz 12. stoletja uporablja izraz tolerare, kar v kasnejših stoletjih sproži nadaljnjo poglobitev. V 13. stoletju, kot ugotavljajo srednjeveški zgodovinarji (naslanjamo se na članek Istvána Bejczya, Tolerantia: A Medieval Concept, ki ga najdete na spletu), naletimo na dve zanimivi formulaciji. Prva pravi, da Cerkev nekaterih stvari ne odobrava, vendar jih dopušča. Druga pa, da moramo včasih tolerirati manjše zlo, da preprečimo večje.

Skratka, ne bomo razsvetljenstvu jemali pomembne vloge, ki jo ima v razvoju in uveljavitvi socialne kreposti strpnosti, ne bomo pa tudi toliko naivni, da ne bi videli, da gre za obče človeško krepost, ki so jo velike civilizacije in religije vedno znova odkrivale in povzdigovale. Vključno s srednjeveškim krščanstvom. Vmes so seveda nanjo tudi pozabljale ali zašle v nestrpno formo. Toda v Evropi tudi po razsvetljenstvu ni bilo drugače. Pravzaprav so dobo razuma po svoje nadaljevali in kronali zločinski totalitarni sistemi dvajsetega stoletja, ki so iz nestrpnosti naredili vrlino (npr. t.i. razredni boj).

Monoteizem - pravir nestrpnosti?

Stara Zaveza je jasna. Posejana je s trditvami in zapovedmi: Veruj v enega Boga! Jaz sem ljubosumen Bog. Ni drugega Boga... Vernik je pravi vernik, če zavrača lažne bogove, njihovo čaščenje in templje. Monoteistično ostrino ima tudi Koran. Do politeizma je neprizanesljiv kot Stara Zaveza. Ker sta se povrh vsega islam in krščanstvo skozi stoletja frontalno udarjala in izključevala in ker je ob tem udarce dobivalo tudi judovstvo, ni bilo težko skovati teze, da je pravzaprav monoteizem prvi vir nestrpnosti. To tezo boste danes še posebej veselo slišali razlagati s strani novodobnih duhovnih učiteljev. Teza bo podkrepljena s trditvijo, da vzhodna verstva, ki niso monoteistična (budizem in hinduizem), tudi niso nestrpna do drugačemislečih. (No, kronika verskega nasilja v Indiji v zadnjih letih seveda kaže drugačno sliko.)

Spet lahko navedemo vrsto zgodovinskih primerov o strpnosti treh velikih monoteizmov. A zazrimo se v soseščino. V severovzhodnem bosanskem mestecu Bijeljina je v katoliški cerkvi bil kip fatimske Matere Božje imenovane tudi Gospa od Orienta. Vsako leto 13. maja so se ob kipu srečali katoliški, pravoslavni in muslimanski verniki ter njihovi kleriki. Fatimska Devica je nagovarjala katoličane, ker se je prikazala v katoliškem prostoru, pravoslavne, ker je napovedala spreobrnjenje Rusije, in muslimane, ker spoštujejo Jezusovo mater in ker je Fatima bilo ime četrti hčeri preroka Mohameda. Nasploh je za mnoge predele Bosne bilo značilno, da kadar so praznovali kristjani, so v goste vabili muslimanske sosede, kadar pa muslimani, so pri njih praznični mizi sedeli tudi kristjani.

Potem je nastopila vojna in eden prvih pokolov, ki so jih zagrešile srbske paravojaške enote, se je zgodil prav v Bijeljini.

Za super-strpneže bo Bosna še en dokaz o agresivnosti monoteizmov. Kdor gleda globlje, vidi drugače. Bosna danes nima drugega izhoda kot ekumenizem in dialog med verstvi, trdijo poznavalci balkanske duše in večina tamkajšnjih verskih voditeljev. Monoteizmi, v svoji najbolj čisti duhovni sredici, se kažejo kot zakladnica sožitja in medsebojnega spoštovanja, ki lahko tudi Bosno dvignejo na raven svetlega zgleda. Monoteizem namreč ne omogoča le strpnosti do drugačnih, temveč po svoji notranji dinamiki med seboj drugačne napeljuje, da iščejo svoj skupni Temelj. In bliže so Mu, bolj se čutijo bratje in sestre.

Sodobni predsodek: človek s trdnimi stališči je nestrpen

Zaključimo v postmoderni. Po padcu ideologij je zrasel nov ideologem strpnosti. Najbolj strpen naj bi bil tisti, ki nima močnih in vseobsegajočih idej, ki je pragmatik, liberalno nevezan, uživač v različnosti in lahkoten v menjavah slogov. Ker ga nič ne veže, ker ne verjame v višji smisel, naj bi bil najbolj primerno gradivo za pluralno in globalno družbo, saj naj bi ne zahajal v idejne spore. Še več, na idejne in verske spore lahko gleda zviška. Tak, kot je, zlahka začne opravljati vlogo razsodnika v sporih med idejami in verami. Za šefa državnega Urada za verske skupnosti, denimo, bi po tej formuli najbolj ustrezal človek, ki je ateist in ki svoj posel razume kot da je nekakšna vzgojiteljica v vrtcu religij.

Vendar se rado izkaže, da je človek brez trdnih stališč in zavezanosti velikim idealom prazen človek. Super-strpnež je na koncu človek, s katerim se nimaš o čem pogovarjati. Ponovimo, kar smo že zapisali na nekem drugem mestu: Biti strpen ne pomeni odpovedati se svoji identiteti. Kdor nima identitete in stališč, tudi za dialog ni sposoben. Ta libertarna vseenost, ki je danes zelo v modi, je na dolgi rok večji vir nestrpnosti kot pa izoblikovana stališča.

Hočete dialog in strpno družbo? Verjemite v nekaj ali v Nekoga!

* To besedilo je bilo objavljeno l. 2011 v reviji Božje okolje.

Mimetično, sistemsko, hudičevo

Hieronymus Bosch, prizor iz pekla, okrog l. 1500.

Hudič v Međugorju

Međugorje, 12. junij 2015. Pri večerni adoraciji nekdo zarjove in pade na tla. Prestrašeni verniki odskočijo, a le za hip. Kmalu so tam spredaj pri valjajoči se senci trije ali štirje Italijani. Dvignejo rjoveče in tresoče bitje in ga ponesejo proti zadnjim klopem, točno v mojo smer. Vzklikajo: „Sacerdote! C'è un sacerdote?“ Ne kličejo zdravnika, kličejo duhovnika. Na delu je namreč hudič. Pamet zdravnikov tu ne pomaga, potreba je sacra potestas duhovnikov.

Nekoliko se obotavljam – strah je gospod - nato pristopim. Bitje je ženska, ima čudno zapotegnjen obraz, obrnjene uči, moško-živalsko štimo, stegnjene roke, na koncu katerih žaljivo molita dva sredinca. Ubogo ženšče srednjih let rjove v poljskem jeziku. Kolikor razumem, govori, da bomo vsi pogubljeni in strahotno preklinja Devico Marijo. Priskočijo še drugi duhovniki, pokleknemo v travo ob zvijajoči se ženski, primemo za okončine, jo ovijemo v mojo lepo belo baročno štolo (ki je še do danes nisem nesel v čistilnico) ter z vse večjo skupino vernikov z vseh koncev sveta začnemo moliti. Še kako dobrodošlo je bilo, da je pristopila tudi neka gospa, ki je bila po poklicu zdravnica.

Tarogati je mojster slepilnih manevrov

V darkersko odeti Poljakinji da je hudič, se je reklo tisti večer v Međugorju. Tako nas nenazadnje glede na simptome učita religijska tradicija in tako nas uči hollywoodska filmska industrija s cunamijem demonoloških izdelkov. Jaz nisem bil povsem prepričan, da je bil tam tahudi in persona. Vedel sem eno: to, da je moliti za žensko, jo umirjati in ji preprečiti, da bi se poškodovala, bilo še najbolj prav.

Za „kolovodjo slovenskih modernistov“*, kot so me na nekem forumu označili moji zvesti, kolikor bolj anonimni toliko bolj jeznoriti kritiki, bi se skoraj spodobilo, da bi dvomil v obstoj hudiča. Pa temu ni tako. V obstoj hudiča „laksist“ in „grmičevec“ Cestnik ne dvomi. Dvomi pa, in to močno, da je hudiču strateškega pomena, da skače v osebe, jih dirigira od znotraj, da preklinjajo Marijo in milim kristjanom po motoristično kažejo sredinca. Ne pravim, da hudič kdaj ne deluje na ljudi po klasičnih treh stopnjah infestacija – obsesija – posedovanje, pravim, da je diabolična manifestacija (čutom zaznana in filmarjem ljuba hudičeva pojavnost) prej zdrs v taktiki tarogatega kot redna pot njegovega delovanja; prej slepilni manever kot frontalni napad.

Dovolj so čisto rahlo požveplani sistemi

Hudič je najraje mimetičen in sistemski. Največ škode naredi, ko ga ne opazimo, ker je zlit z okoljem. Najbolj je učinkovit, ko je kot kakšna zelenkasta usmrajena pašteta na kruhu a silno na tenko razmazan po naših miselnih in vedenjskih vzorcih. Ko torej hudič ni sistem zase, temveč ko je določen sistem od njega v celoti rahlo požveplan.

Lovci na hudiča smo skoraj veseli totalitarnih družbenih sistemov, saj je v njih diabolično še najbolj razvidno in neposredno. Nemška SS, ruska NKVD, slovenska komunistična hunta, zdajšnja ISIS in ostali, katerih žalostni „god“ praznujemo 23. avgusta, so (bile) takšne tvorbe, da v njih sadističnih in genocidnih dejanjih ni težko zaznati onega srhljivega neracionalnega elementa, ki daje slutiti Saj Veste Koga – če povem po harrypottersko.

Manj smo vešči razkrivanja tenkih namazov po miselnih vzorcih. Enega takega (no, ni pretirano tenek) imamo na sebi že desetletja. Diabolična zanimivost Slovenije so v zločinu spočeti labirinti sofizmov in laži, ki smo jih vajeni do mere, da smo Slovenci in Slovenke, vključno z menoj, karakterno skorajda nesposobni za resnicoljubno besedo. Smo pohabljeni za užitek bivanja v resnici. Venomer nekaj tuhtamo, kalkuliramo, prikrivamo, se bojimo povedati, se nečesa gremo ali forsiramo kak interes. Tistega, ki je v tem dober, strahospoštujemo in mu sledimo. Že res, da se najdejo ljudje z močno željo po resnici, toda občepijo tam nekje na pol poti. Na koncu ne rodimo nobene Ane Politkovske.**

Deformirani za resnico, oziroma, poškodovani v organu, ki izoblikuje besedo in komunikacijo, kar zna še najbolje obrazložiti Justin Stanovnik, ne moremo niti kot nacija biti politično in gospodarsko uspešni. Ta naša nemočna ukleščenost v laž in sovraštvo – ali ne vohate žvepla?

„In vsemu njegovemu napuhu?“

Ni v človeški moči prepoznati hudičevih nakan, ko so te v pripravljalni fazi. Kot katoličan bom rekel, da je za kaj takega potrebna milost, natančneje, zakramentalna milost svete birme. Še veste tisto od verouka: dar modrosti, umnosti, vednosti,...? Tega se birmanci in birmanke ne piflajo za šalo.

Kljub temu lahko podamo zanesljivo smernico: sledite napuhu in ujeli boste tarogatega s prsti v marmeladi. Napuh ali nadutost je njegova prva lastnost in ni zaman, da se tej ne-vrlini pri vsakem svetem krstu posebej odpovemo. Napuh je bil tihi protagonist evropskih duhovnih tokov vsaj dve stoletji, preden smo doživeli Katin, Auschwitz, Hudo Jamo in Hirošimo. Če prihodnji časi prinašajo veliko gorje nad naš narod in naš kontinent, vedimo, da to gorje zori počasi in zanesljivo prav zdaj. Napuh v današnjih miselnih vzorcih je sled do pozicij sovraga, ki preži, da jutri z vso silo skoči na nas.

Ko v postopku eksorcizma duhovnik doseže, da se mu hudič javi in razkrije svoje demonsko ime, je obred na točki preloma. Razkrinkan oz. poimenovan s pravo besedo hudič že izgublja moč. Enako bo obveljalo za moralne in idejne sisteme, v katere smo potopljeni danes. Dajmo jim pravo ime in rešili bomo svojo prihodnost!

Međugorska pietà

Spodobi se, da dokončam međugorsko kroniko. Smo izgnali hudiča tisto junijsko noč? Morda smo ga razbesneli, izgnali pa ne. Tako je bilo sprva videti. Več kot nas je bilo okrog tresoče in rjoveče gospe, bolj je vztrajala v svojem početju. Ker smo bili iz vseh koncev sveta in ker smo molili vsak v svojem jeziku ter vsak kakšno svojo molitev, smo ustvarili anti-liturgično kakofonijo, da sem se skupaj z varovanko, ki sem jo držal za levo roko in ji ob tem iztegnjeni srednji prst najprej pokril nato nežno upognil, skoraj tresel tudi sam. Priznam, bil sem vznemirjen in zmeden. Denimo, infantilno sem se tu in tam postrašil, da bo ženska bruhnila vame, ki sem bil najbližji njeni glavi, kakšno vročo zeleno snov. Preveč filmov!***

Hvala Bogu, po kakšne pol ure je zadeve v svoje roke vzel mlad poljski menih. Bil je eden od štirih ali petih duhovnikov, ki smo klečali ob ubogi ženski in s svojo posvečenostjo okrog zle manifestacije ustvarili sakralni krog, zunaj katerega je stalo in molilo za en avtobus laikov. Menih je zbranim molitvenim borcem po angleško dejal: „Dovolj je! Pojdite! To se ne rešuje na tak način.“

Njegova odločnost in razsodnost sta bili tolikšni, da smo se mu hitro pokorili. On in še ena gospa, mislim da zdravnica, sta ostala pri ženici, drugi smo se mirno razšli. In glej, tudi rjovenje in preklinjanje je prenehalo. Zadnje, kar sem videl, je bila svojevrstna pietà: domnevno obsedena ženska je tam na trati pod ulično svetilko, z glavo naslonjena na noge na tleh sedečega bradatega meniha, zanihala v spanec.

* T.i. modernistično zmoto je kot „sintezo vseh herezij“ obsodil papež Pij X. l. 1907 (članek na Wikipediji).
** Prodorna in resnicoljubna ruska novinarka, ki so jo neznanci ubili l. 2006. V slovenščini je izšla zbirka njenih člankov in kolumn z naslovom Samo resnica (Žepna knjiga, 2011).
*** Prim. W. Friedkin, kultni film The Exorcist iz l. 1973.

Kraljica z Juga bo ob sodbi vstala

Marija s plaščem, sredina 18. stol., Frankolovo

Ob zatonu evropskega in ob istočasnem razmahu svetovnega krščanstva se marsikomu računica ne izide. Novi sunek evangelizacije, ki smo mu priča na južni polobli, še vedno nima odmeva v zahodnih medijih. 

Zakaj? Ker načenja naša prepričanja.

Preroki sekularizacije so zmedeni. Z novim tisočletjem je religija po širnem svetu v vzponu in kdor se z njo ne bo znal pogovarjati, bo lahko kmalu zunaj dogajanja. Omajana so tudi prepričanja liberalnih teologov. Ti so govorili o nujni posodobitvi krščanstva v smeri razumarske, humanitarne, karseda simpatične ter do posameznikovih moralnih izbir popustljivejše religije. Za katolištvo je celo obveljalo, češ bolj kot bo podobno luteranstvu (ukinitev celibata, žensko duhovništvo, odprava »baročnih« pobožnosti), bolj bo v koraku s časom.

Jug govori drugače. Tam doživlja razcvet za razum nezapleteno, čustveno neposredno, močno občestveno, človeško živahno, lokalni kulturi prilagojeno, a tradicionalno in moralno zahtevno krščanstvo.

Ko ameriški religiolog Philip Jenkins razmišlja o tem, ne spregleda nje, ki jo imenuje Kraljica z Juga. Katoliška Cerkev na Jugu raste tam, kjer je živo češčenje Device Marije, ugotavlja. Drugače tudi biti ne more, bomo dodali. Jezus, ki je pred dvema tisočletjema po Mariji prišel med nas, tudi danes najraje ubira isto pot. 

Religiologi in psihoanalitiki bodo govorili o katoliškem marijanskem triku, s katerim v moško hladno dogmatiko in moralko spustimo žensko, da bi k verovanju pritegnili preproste ljudi. Mi bomo občudovali načrt Boga, ki je hotel mater za svojega Sina in za vse človeštvo.

»Kraljica z Juga bo ob sodbi vstala s tem rodom in ga obsodila, kajti prišla je s konca zemlje ...« je dejal Jezus intelektualni in verski eliti tistega časa (Mt 12,42). Tudi danes, na Jugu očitno, manj očitno pa na obrobju naše družbe, kot nekak religiozni underground pojav, vstaja Kraljica, izreka sodbo in spreminja človeštvo.


* To besedilo je bilo najprej objavljeno 22. maja 2011 kot uvodnik v tedniku Družina.

Nečista

(periodistadigital.com)

Škof v župniji. Opravil je birmo in zdaj sedi z domačimi in sosednjimi duhovniki za obloženo mizo. Na koncu omizja so še ključarji in kak pomemben faran. Vseh skupaj nas je okrog dvajset. Kot običajno se tudi tokrat v duhovniški družbi počutim dobro. Veliko je šal in inteligentnih zbadanj na račun tega ali onega od navzočih (in nenavzočih). Tudi kakšne polzaupne informacije zakrožijo med obedujočimi. Ne branim se jih slišati.

V času sladice vstopi domača moška pevska zasedba. Zapeli bodo škofu na čast. Lepo bo. Nekdo se spomni, naj pridejo kuharice iz kuhinje, da tudi one slišijo ubrano petje. In pridejo. In se postavijo ob zid. Šest ali sedem mlajših upokojenk je. Stisnejo se s hrbti k zidu, kot da bi jih nekaj tiščalo skozenj, ven, nazaj v kuhinjo. Gledajo nas. Poslušajo petje. Obrazi jim žarijo od sreče. Njih nasmejani obrazi in rdeča lica. Obide me, da bi vstal in odšel...

Ta prizor sem namreč že videl. Pravi déjà vu. Ženske ob steni, moški za obloženo mizo. Pisalo se je leto 1995. Španski klaretinci, ki sem jim nudil logistično in prevajalsko pomoč, so obiskali velenjski begunski center, da bi videli, komu nameniti humanitarno pomoč. Begunci iz Bosne, ob tej priložnosti sami muslimani, so nas lepo sprejeli in nam pripravili večerjo. Bosanci so sedeli z nami, Bosanke so stale ob zidu. Pripravne kot natakarice, da še prinesejo; ob steni, da jih slednja požre, če obedujoči tako zahtevajo; srečne, da so tu in da imajo v kozmičnem redu svoje mesto.

Ženska v bosanskem islamu. Ženska v slovenskem katolištvu. Ženska ob zidu?

***

Ni je starosvetne religije, ki se ne bi kot bala ženske, ki ne bi prepovedala ženski vstopa v cono presvetega in ki ne bi ženske sistemsko podredila moškemu.

Korenine so stare. Po eni strani splošno antično prepričanje, da je ženska biološko in ontološko manj kot moški. Nastala naj bi iz drugorazrednega semena, ženski zarodek naj bi do stopnje človeka zorel dlje časa kot moški, rodila naj bi se manj inteligentna in psihološko stabilna, ipd.. Za Platona, ideologa popolne družbe, je funkcija ženske zgolj reprodukcija vrste, za Aristotela, največjega med starimi modreci, je tipična ženska krepost molčečnost. Da naj bo ženska v cerkvi tiho, uči in nadaljuje grško tradicijo molčečnic novozavezni Pavel (prim. 1 Tim 2,11-12). 

„Krepost“ molčečnosti simbolno in dejansko potegne za seboj veliko. Kdor v ljudstvu nima glasu, nima identitete, ne sodeluje v odločanju in nima tistih pravic, ki samoumevno pripadajo onemu, ki sme govoriti.

Po drugi strani so tu higienski predpisi, ki so postali religiozni tabuji, celo dogme.* Zadeva krene od strahu pred okužbo, ki se lahko zgodi ob človeških iztrebkih, preliti krvi, materinem mleku, spermi, splavljenem zarodku, ob sami nosečnosti ter seveda ob mrtvem telesu. Strah in previdnost sta pripeljala do ukrepanja proti osebam, ki so se znašle v situaciji nekontroliranega izpusta kakšne od teh tekočin ali v kakšnem od izrednih stanj. Osebo se razglasi za nečisto, ter se jo začasno (včasih pa za vedno) odstrani iz družabnega življenja. Njen ponovni vstop vanj označimo s primernim očiščevalnim obredom (purifikacija).

Proces razglasitve nečistega stanja in kasnejšega očiščenja je verskega značaja in reguliran z verskimi predpisi. Za pristop v javno religiozno sfero (molitve, obredi,...) je v vseh religijah potrebno stanje očiščenosti. Ženska - ker je noseča, ker splavi, ker rodi, ker doji, ker ima menstruacijo, ker več joče – tega stanja ne more doseči z takšno lahkoto kot moški. Verski sistemi zato težijo k temu, da žensko zaradi njene pogoste obredne nečistosti kategorično odrinejo iz javne verske sfere in verskih služb.

Korak naprej je hud. Smo na tem, da žensko dojemamo kot bitje, ki je v stanju stalne obredne nečistosti, torej kot popolnoma neprimerno za bližino božjega ter kot manjvredno in nevarno bitje v božjem redu.

***

Kot v starosvetnih religijah tudi v katolištvu ženska ne more postati duhovnica. Cerkev ženske izključenosti iz službenega duhovništva seveda ne utemeljuje na obredni čistosti. Tu bistveno odstopa od starozavezne in poganske higiensko-ritualne logike. Cerkev je pač Kristusova. Kristusa pa je konflikt s čistunsko religijo pripeljal na križ.

Verjamem nauku Cerkve, ki pravi, da je Jezus bil moški in da njegova moškost ni nekaj za mimogrede, temveč je kot znamenje merodajna za zakrament duhovništva, podobno kot je znamenje vode merodajno za zakrament krsta, kruha za zakrament evharistije. Verjamem ruskemu teologu laiku Pavlu Evdokimovu, ki uči, da ženska ne potrebuje cerkvenega duhovniškega posvečenja, ker je že brez slednjega odlična naravna duhovnica, ko kot mati posreduje življenje in je torej „duhovniška“ vez med Bogom in novim živim bitjem. To verjamem in to učim naprej, vendar …

Ne verjamem, da je visoka in čista dogmatika o moškem duhovništvu edini vzgib, ki je tisti dan, ko smo kleriki in ključarji obilno in dobro jedli, stisnil šest ali sedem krščanskih žena ob steno in jim narisal srečo na lica. Srečo, da so z nami – sakraliziranimi moškimi. Sumim, da so v slovenskem in sploh tradicionalnem katolištvu na delu še drugi vzgibi, ki jih bom imenoval naravno-religiozni in poganski. Vzgibi povezani s podzavestnim prepričanjem, da je ženska kot ženska obredno nečista. Da je zato, ker je ženska (in ne zato ker je Jezus bil moški), razumljena kot neprimerna in celo nevarna, če je preblizu točke, kjer se stikata naravno in nadnaravno.

Hočete dokaz? Predlagam test. Ko boste naslednjič v vaši župniji delali procesijo z Najsvetejšim, dajte štirim ženskam, takim med 30 in 50, še v rodni dobi, da nosijo nebo. Zmeda in pohujšanje večine na obredu prisotnih katoličanov in katoličank zagotovljena. Vaša fara bo morda, če bodo novinarji le dovolj bistri, da opazijo poanto, prišla na naslovnico Slovenskih novic.

A brez skrbi, eksperiment vam ne bo uspel. Če že boste našli biblično, teološko in pastoralno osnovo za tako dejanje, štirih junakinj ne boste našli.

* Vprašanju obredne čistosti se je posebej posvetil sociolog religije James J. Preston, na katerega se tu naslanjam.