Nečista

(periodistadigital.com)

Škof v župniji. Opravil je birmo in zdaj sedi z domačimi in sosednjimi duhovniki za obloženo mizo. Na koncu omizja so še ključarji in kak pomemben faran. Vseh skupaj nas je okrog dvajset. Kot običajno se tudi tokrat v duhovniški družbi počutim dobro. Veliko je šal in inteligentnih zbadanj na račun tega ali onega od navzočih (in nenavzočih). Tudi kakšne polzaupne informacije zakrožijo med obedujočimi. Ne branim se jih slišati.

V času sladice vstopi domača moška pevska zasedba. Zapeli bodo škofu na čast. Lepo bo. Nekdo se spomni, naj pridejo kuharice iz kuhinje, da tudi one slišijo ubrano petje. In pridejo. In se postavijo ob zid. Šest ali sedem mlajših upokojenk je. Stisnejo se s hrbti k zidu, kot da bi jih nekaj tiščalo skozenj, ven, nazaj v kuhinjo. Gledajo nas. Poslušajo petje. Obrazi jim žarijo od sreče. Njih nasmejani obrazi in rdeča lica. Obide me, da bi vstal in odšel...

Ta prizor sem namreč že videl. Pravi déjà vu. Ženske ob steni, moški za obloženo mizo. Pisalo se je leto 1995. Španski klaretinci, ki sem jim nudil logistično in prevajalsko pomoč, so obiskali velenjski begunski center, da bi videli, komu nameniti humanitarno pomoč. Begunci iz Bosne, ob tej priložnosti sami muslimani, so nas lepo sprejeli in nam pripravili večerjo. Bosanci so sedeli z nami, Bosanke so stale ob zidu. Pripravne kot natakarice, da še prinesejo; ob steni, da jih slednja požre, če obedujoči tako zahtevajo; srečne, da so tu in da imajo v kozmičnem redu svoje mesto.

Ženska v bosanskem islamu. Ženska v slovenskem katolištvu. Ženska ob zidu?

***

Ni je starosvetne religije, ki se ne bi kot bala ženske, ki ne bi prepovedala ženski vstopa v cono presvetega in ki ne bi ženske sistemsko podredila moškemu.

Korenine so stare. Po eni strani splošno antično prepričanje, da je ženska biološko in ontološko manj kot moški. Nastala naj bi iz drugorazrednega semena, ženski zarodek naj bi do stopnje človeka zorel dlje časa kot moški, rodila naj bi se manj inteligentna in psihološko stabilna, ipd.. Za Platona, ideologa popolne družbe, je funkcija ženske zgolj reprodukcija vrste, za Aristotela, največjega med starimi modreci, je tipična ženska krepost molčečnost. Da naj bo ženska v cerkvi tiho, uči in nadaljuje grško tradicijo molčečnic novozavezni Pavel (prim. 1 Tim 2,11-12). 

„Krepost“ molčečnosti simbolno in dejansko potegne za seboj veliko. Kdor v ljudstvu nima glasu, nima identitete, ne sodeluje v odločanju in nima tistih pravic, ki samoumevno pripadajo onemu, ki sme govoriti.

Po drugi strani so tu higienski predpisi, ki so postali religiozni tabuji, celo dogme.* Zadeva krene od strahu pred okužbo, ki se lahko zgodi ob človeških iztrebkih, preliti krvi, materinem mleku, spermi, splavljenem zarodku, ob sami nosečnosti ter seveda ob mrtvem telesu. Strah in previdnost sta pripeljala do ukrepanja proti osebam, ki so se znašle v situaciji nekontroliranega izpusta kakšne od teh tekočin ali v kakšnem od izrednih stanj. Osebo se razglasi za nečisto, ter se jo začasno (včasih pa za vedno) odstrani iz družabnega življenja. Njen ponovni vstop vanj označimo s primernim očiščevalnim obredom (purifikacija).

Proces razglasitve nečistega stanja in kasnejšega očiščenja je verskega značaja in reguliran z verskimi predpisi. Za pristop v javno religiozno sfero (molitve, obredi,...) je v vseh religijah potrebno stanje očiščenosti. Ženska - ker je noseča, ker splavi, ker rodi, ker doji, ker ima menstruacijo, ker več joče – tega stanja ne more doseči z takšno lahkoto kot moški. Verski sistemi zato težijo k temu, da žensko zaradi njene pogoste obredne nečistosti kategorično odrinejo iz javne verske sfere in verskih služb.

Korak naprej je hud. Smo na tem, da žensko dojemamo kot bitje, ki je v stanju stalne obredne nečistosti, torej kot popolnoma neprimerno za bližino božjega ter kot manjvredno in nevarno bitje v božjem redu.

***

Kot v starosvetnih religijah tudi v katolištvu ženska ne more postati duhovnica. Cerkev ženske izključenosti iz službenega duhovništva seveda ne utemeljuje na obredni čistosti. Tu bistveno odstopa od starozavezne in poganske higiensko-ritualne logike. Cerkev je pač Kristusova. Kristusa pa je konflikt s čistunsko religijo pripeljal na križ.

Verjamem nauku Cerkve, ki pravi, da je Jezus bil moški in da njegova moškost ni nekaj za mimogrede, temveč je kot znamenje merodajna za zakrament duhovništva, podobno kot je znamenje vode merodajno za zakrament krsta, kruha za zakrament evharistije. Verjamem ruskemu teologu laiku Pavlu Evdokimovu, ki uči, da ženska ne potrebuje cerkvenega duhovniškega posvečenja, ker je že brez slednjega odlična naravna duhovnica, ko kot mati posreduje življenje in je torej „duhovniška“ vez med Bogom in novim živim bitjem. To verjamem in to učim naprej, vendar …

Ne verjamem, da je visoka in čista dogmatika o moškem duhovništvu edini vzgib, ki je tisti dan, ko smo kleriki in ključarji obilno in dobro jedli, stisnil šest ali sedem krščanskih žena ob steno in jim narisal srečo na lica. Srečo, da so z nami – sakraliziranimi moškimi. Sumim, da so v slovenskem in sploh tradicionalnem katolištvu na delu še drugi vzgibi, ki jih bom imenoval naravno-religiozni in poganski. Vzgibi povezani s podzavestnim prepričanjem, da je ženska kot ženska obredno nečista. Da je zato, ker je ženska (in ne zato ker je Jezus bil moški), razumljena kot neprimerna in celo nevarna, če je preblizu točke, kjer se stikata naravno in nadnaravno.

Hočete dokaz? Predlagam test. Ko boste naslednjič v vaši župniji delali procesijo z Najsvetejšim, dajte štirim ženskam, takim med 30 in 50, še v rodni dobi, da nosijo nebo. Zmeda in pohujšanje večine na obredu prisotnih katoličanov in katoličank zagotovljena. Vaša fara bo morda, če bodo novinarji le dovolj bistri, da opazijo poanto, prišla na naslovnico Slovenskih novic.

A brez skrbi, eksperiment vam ne bo uspel. Če že boste našli biblično, teološko in pastoralno osnovo za tako dejanje, štirih junakinj ne boste našli.

* Vprašanju obredne čistosti se je posebej posvetil sociolog religije James J. Preston, na katerega se tu naslanjam.