Majhna deklica na prometni cesti

Je to sploh mogoče? Da dekle, staro 20 let, v 29 dneh prehodi Slovensko planinsko pot, tisto pot, saj veste, ki gre od Maribora preko Pohorja na Uršljo goro, nato čez Kamniško-savinjske alpe na Karavanke, da bi nato prodrla v srce Julijcev in preko Triglava udarila v smeri Vršiča in Jalovca, pa spet v dolino in nazaj gor na Sedmera jezera, nakar do Krna pa okrog Bohinja čez Idrijsko na Nanos s končnim spustom do Ankarana in skokom v Jadransko morje? Je mogoče, da to dekle vse to stori sama? 

Da, je mogoče. Zgodilo se je to poletje. Ker je to dekle skavtska voditeljica. Kača Kaja, če smo natančni.

Je to sploh mogoče? - se sprašujem zadnjič, ko se z avtom peljem po predmestju Celja in vidim pred seboj deklico, ki s čelado na glavi pogumno potiska pedale svojega kolesa po robu prometne ceste. Ali so njeni starši popolnoma neodgovorni, da pustijo tako malo bitje med vse te jeklene mrcine? Ali ni danes za starše edino pravilno, da so vedno pripravljena taxi služba za svoje otroke? Ali niso danes šolski kombiji tisti, ki so otroke vzeli s cest? Kako to, da tale deklica vendarle kolesari po tej prometni cesti? In to sama!

Hitro dobim odgovor. Prehitim in prepoznam jo. V vzvratnem ogledalu ugledam volkuljico iz našega stega. Da, je mogoče – si rečem, deklica je pri skavtih.

Skavtstvo je čudovito. Pri otrocih in mladih odpravlja strah pred življenjem. Življenje ti ni navrženo, kot je prašičem navržena razkuhana pesa v korito in so zadovoljni. Življenje si moraš tudi poiskati in ga vzeti v svoje roke. To pa ne gre, če te je strah v hribe, če te je strah na cesto, če zavit v vato čakaš, kaj ti bodo starši ali država nasuli v korito. Če te je strah izzivov, te je strah življenja. Če si izzivov ne znaš vnaprej poiskati, se v njih testirati, v njih rasti, bodo izzivi enkrat potem prišli sami do tebe in te pohodili. Ker ne boš pripravljen. Bodi pripravljen!

* To besedilo je bilo najprej objavljeno v skavtski reviji Skavtič (oktober 2016). Foto: prizor iz skavtskega tabora pri Rotundi v Selu, arhiv stega Rakova Steza 1.

Anabaptistka Alenka in anabaptist Luka

Superluna in Sv. Trojica v Slovenskih goricah. Foto: Sandi Kolarič, Facebook

Reformacija kot obče krščansko dogajanje

Približujemo se veliki obletnici: 500-letnici reformacije. Priložnost za velike misli in velike popravke dozdajšnjih misli. Najprej to, da reformacija ni samo Luter in Kalvin. Sodobni zgodovinarji v reformacijo šteje šest tokov:

• nemški tok (Luter);
• švicarski tok (Zwingli, Kalvin);
• anglikanska reforma;
• katoliška obnova (Tridentinski koncil);
• druga reformacija (prečiščenje in utrditev nauka okrog l. 1600);
• radikalna reformacija.

V splošni zgodovini krščanstva se reformacijo vse manj razume kot razkol in vse bolj kot veliko teološko in pastoralno obnovo, ki je trajala dobro stoletje in ki se je dogajala v celotnem zahodnem krščanstvu, vključno v rimskem katolištvu. Tako umevanje je podlaga skupnemu luteransko-katoliškemu dokumentu Od konflikta do skupnosti (link), kakor tudi papeževi nedavni „rehabilitaciji“ Lutra. Slednje je pri katoliških konservativcih vzbudilo nemalo zmede in povečalo njih koprnenje po papežu, ki bo nasledil Frančiška.

Radikalna reformacija in nje levičarsko potomstvo

Ostanimo pri radikalni reformaciji. Anglikanski zgodovinar in teolog Alister E. McGrath tok radikalne reformacije strne v štiri stebre (vir: v slovenščino prevedena knjiga Vodnik po krščanski teologiji I.):

• splošno nezaupanje v zunanje avtoritete;
• zavračanja krsta dojenčkov v prid krsta odraslih vernikov;
• skupna lastnina;
• poudarek na pacifizmu in nenasilju.

Zaradi vztrajanja pri ideji krsta odraslih in pri prekrščevanju ta tok imenujemo tudi anabaptistični. Anabaptistov niso marali ne katoličani ne luteranci ne kalvinisti. Povsod so bili hudo preganjani (vir).

Že s prve vidimo, da so anabaptisti bili nekakšni duhovni predniki kasnejših anarhistov in revolucionarjev oz. radikalne politične levice. (Podobno kot kalvinisti nekakšni duhovni predniki kapitalistov.) Ne verjamete, da obstaja povezava med anabaptisti in levičarstvom? Poglejmo, kako danes v slovenskem prostoru gor držimo štiri „anabaptistične“ stebre:

• prisotnost ideje, da je vsaka avtoriteta boljkone represivna: od avtoritete družinskega očeta (redefinicija družine npr. briše besedo oče) do avtoritete religije in vojske (skoraj gnus nekaterih do lastne nacionalne armade);
• pojavljajo se peticije o prepovedi krsta dojenčkov in ideja, da je krst dojenčka protiustaven; v ozadju čemi tudi ideja, da je vzgoja kot taka nagnjena k represiji in da naj se otrok sploh v vsem „sam odloča“ (permisivna vzgoja);
• poveličevanje javnega (skupnega) gospodarstva pred zasebnim je v Sloveniji skoraj mantra;
• poudarek na strpnosti, politično korektni govorici, mavričnosti.

Vsakoletni slovenski „protestanti“

Anabaptistične smernice niti ne motijo. Tudi v kakšni od postmodernih preoblek ne. Daljni izvir je vendarle evangelij, za katerega vemo, da si ga nekateri krščanski filozofi znajo razlagati tudi po ključu anarhističnega humanizma (prim. Jacques Ellul, Anarhija in krščanstvo). Morda moti nekaj drugega: plitvi in spolitizirani anabaptizem slovenskih modnih „protestantov“, ki so večinoma – tako nam je predvidevati – ateisti.

Vsako leto okrog 31. oktobra, ko je Dan reformacije, na Slovenskem odkrijemo nove ešalone gorečih „protestantov“. Običajno gre za ljudi, ki nimajo nobenega pojma o zgodovinskih in teoloških vidikih Lutrovih 95 tez (prim. komentar Najprej milost, nato knjiga), popolnoma pa se identificirajo z njegovim dejanjem (domnevnega) nabijanja teh tez na cerkvena vrata. Bog jih ne zanima, pod krinko knjigoljubja jih zanima predvsem, kako vzdražiti in amplificirati „nelagodje katoliškega duha ob dnevu reformacije“ - če uporabimo besede Vesne V. Godina (link). 

Tudi letos sta se kot vihar dvignila dva taka protestanta: Alenka Bratušek in Luka Mesec. Anabaptistično razvneta sta zgrožena nad požrešnostjo in pohlepom Cerkve, pred katero menda nobena banka in nobena smreka več ni varna. V skrbi za javno dobro, se pravi v skrbi za „skupno lastnino“ zato zahtevata nič manj kot moralno prenovo, da, reformo Cerkve. Lukova mladina je že nabila teze na virtualna cerkvena vrata (link).

Potrebni poboljšanja smo veseli napotkov, ampak ...

Katoličani smo veseli njunih in njunih zvestih medijev vnetih želja po našem poboljšanju. Vemo, da se moramo otresti napak in šibkosti. Vsak napotek prav pride.

Hvala vama, Alenka in Luka! Edino to še povejta: molita kaj psalme? Kajti če jih ne molita, nam nista v pomoč. Sta samo tehnični zaznamek ob premikanju dvatisočletne karavane. Majhen vrtinec puščavskega peska, medtem ko naše ponižne kamele nezadržno plovejo preko sipin. Pravi reformator, pravi protestant in anabaptist, tisti, ki bo karavano zmogel tudi preusmeriti, bo namreč človek molitve - psalmično zaljubljen v Boga. Drugače biti ne more.

Alenka in Luka, reformacija je božja. Odložita zato kladivo, prihranita si žeblje in papir, „ne izgovarjajta po nemarnem“ (prim. 2 Mz 20,7) njenega imena!

"So skavti še katoliški?"

Skavtska maša na Okrešlju, januar 2016
(foto: Katarina Tadina)

Previdnost je hotela, da kot stara skavtska korenina zlati znak Združenja slovenskih katoliških skavtov in skavtinj (ZSKSS) prejmem ravno na dan, ko bo isto Združenje razpravljalo o sprejetju dokumenta z naslovom Zaščita otrok in mladostnikov (13.XI.2016). Dokument bi bil prvi te vrste znotraj množice slovenskih prostovoljnih vzgojnih organizacij, njegov namen pa je, da prepoznamo znake nasilja nad otroci in med otroci ter znamo pravilno odreagirati. Lepo in prav, če ne bi ta dokument prišel pod lupo previdnih in sumničavih skavtov in neskavtov, ki so v njem prepoznali trojanskega konja. Bo pod krinko varovanja otrok pred nasiljem med katoliške skavte prišla pedagoška zmota imenovana permisivna vzgoja? Bodo slavne skavtske „odkupnine“ (kazni) razumljene kot nasilje? Bo pod krinko otrokovih pravic v skavtsko združenje udarila kar LGBT ideologija?

Ob sprejetju zlatega znaka sem hotel napisati kaj lepega in navdihujočega, a razmere me kličejo k polemiki in apologetiki. Začnimo z Amnesty International.

Primer AI oz. kako se ti kaj takega lahko zgodi

Okrog l. 1998 je nek gospod iz Amnesty International (AI) kontaktiral nekega bodočega duhovnika in mene, že duhovnika, ki sva v devetdesetih precej delala z begunci, nekaj pa tudi z zaporniki. Povabil naju je, da eden od naju postane ožji sodelavec slovenske izpostave AI. „Radi bi imeli kakšnega katoliškega duhovnika zraven,“ nama je bilo med drugim povedano. Bila sva počaščena, vendar se zaradi drugih pastoralnih obveznosti noben od naju ni mogel odločiti za sodelovanje.

Slabi dve desetletji potem je AI Slovenije tista nevladna organizacija (ang. NGO), ki se je katoličani raje izogibamo. Pravzaprav se do nas obnaša kot še ena izmed številnih ideoloških nasprotnic, ki znajo zadišati po kristjanofobiji. Njen pro-LGBT učbenik Ljubezen je ljubezen, v katerem je Cerkev označena za pro-nacistično, pove vse (link). Tudi na mednarodni ravni se je vse bolj pro-abortistična AI precej distancirala od krščanstva. Morda ni naključje, da v svojem prvem poročilu o nasilju Islamske države (sredina leta 2014) o nasilju nad kristjani sploh ni poročala (link). Pa so takrat džihadisti kristjane že pobijali in njih trupla metali v jarke. 

Ne vidim v drobovino AI, a kot je videti, je z AI opravljeno. Danes je tudi ona vsled ciljnih kapitalskih vložkov – uporabljam dikcijo teoretikov zarote - podrejena Novemu svetovnemu redu in Edini misli. Katera NGO bo naslednja? Skavti?

Svetovno skavtstvo ni monolit, ampak galaksija

Obstajajo dobronamerne agende in obstajajo nedobronamerne agende (načrti idejnih kolonizacij) ter obstaja denar za uresničitev obojih. Pritiski in ponudbe nevladnim organizacijam ter akterjem civilne družbe, naj pristopijo v to ali ono agendo, se ves čas dogajajo. Posebej zanimivi so pritiski, ki jih doživljajo krščanske in katoliške organizacije s strani levosučnih in libertarnih centrov moči. Nekaj tega prikritega mehanizma so razkrile depeše na Wikileaks v okviru zadnje ameriške predsedniške kampanje (link). Vsi smo lahko prebrali, da ima ameriško levičarstvo načrt „liberalizirati“ katolištvo od znotraj. Kaj takega gre seveda težje po poti hierarhije (dobiti škofe na svojo stran), lažje pa po poti civilne družbe (vplivati na katoliška društva).

Ne verjamem, da je zgodba o skavtskem dokumentu Zaščita otrok in mladostnikov zgodba o načrtnem koruptivnem vplivu mednarodnih libertarnih lobijev na našo katoliško organizacijo. A tudi če bi to bila, imamo slovenski skavti na razpolago dovolj varovalk, da trojanskemu konju preprečimo vstop.

Prva varovalka: naše mednarodne povezave niso podobne nekakšni vojaški liniji poveljevanja. Vse, kar si zamislijo na svetovni ravni, ni avtomatsko zavezujoče. Svetovno skavtstvo ni monolit, ampak galaksija različnih organizacij, ki sledijo skavtski vzgojni metodi. Vsaka to stori na svoj način. Vsaka ohranja svojo versko in vrednostno avtonomijo. Če bi ne bilo tako, bi svetovne skavtske zveze, kot sta WAGGGS in WOSM, razpadle.

Druga varovalka: konspirativni način vodenja in dogovarjanja je slovenskim skavtom tuj. Slovenski skavti so ohranili svojo moč (in število) tudi zato, ker se o vsem odprto pogovarjajo (uf, kako tečne znajo biti včasih „preverbe“!). Razprava o dotičnem dokumentu je že potekala na ravni stegov, ta konec tedna pa je predvidena za Svet združenja (skavtski parlament). Nobenega kukavičjega podtikanja jajc ni.

Tretja varovalka: že pred desetletjem je slovensko skavtstvo dozorelo v spoznanju, da mora skrbno varovati svojo katoliško identiteto. Straža pred morebitnimi zlonamernimi ideološkimi vdori je ves čas budna. In - pozor! - kot pri kraji zastav lahko vsiljivci tudi v tem primeru priletijo tako z leve kot z desne strani.

In če zajec tiči v drugem grmu?

Upoštevati moramo še en pritisk na slovenske skavte: ciklično ponavljajoči se pritisk določenih cerkvenih krogov, da bi skavti morali biti bolj „cerkveni“, bolj „katoliški“. Zanimivo pri teh pritiskih je, da nimajo imena in obraza, delujejo pa. O skavtih slabšalnih in posmehovalnih izrazov, ki zaokrožijo tudi med duhovniki in bogoslovci, bi bilo za cele litanije. Kako je kaj takega mogoče?

Morda se je izvirni greh storil takoj na začetku katoliškega skavtstva. Peter Lovšin, ustanovitelj slovenskih skavtov, v intervjuju za Domovino (link) pove:

Ko smo se skavti ustanovili, smo šli tudi na škofijo in dejali, da bi radi bili katoliški. Morda smo preveč pričakovali od tedanjega vodstva Ljubljanske škofije, ki je imelo veliko dela tudi z osamosvojitvijo, a tedanja Cerkev nas ni znala umestiti, ni vedela, kaj bi z nami. Ni bilo odnosa, kakršen je bil v tujini, kjer so bili (in so) skavti vključeni tudi v pastoralo, ampak smo prileteli kot meteor.

Kakor koli, „umestitev“ skavtov v Cerkev, ki je obenem „neumestitev“, se vleče že 25 let. Skavti tudi niso edini s to težavo. O problemu katoliške identitete tovrstnih druščin sem na svojem blogu že pisal. Vabljeni k ponovnemu branju (link). Če povem naravnost in po domače: če kot mladostnik v slovenski Cerkvi nisi župnikov ministrant, potem pogosto ne vemo, kaj si.

V sedanji polemiki glede dokumenta Zaščita otrok in mladostnikov bodimo pozorni tudi na manj slišne glasove iz ozadja. Gremiji brez imena in obraza, ki bi skavtom odvzeli naziv „katoliški“, ne mirujejo. Zlasti potem ne, ko ZSKSS v okviru bitke za družino ni skočila na točno določen voz referendumskih kampanj.

Najprej milost, nato knjiga

Kalvin, papež in Luter se prepirajo. Risba iz okoli l. 1600.

Pred 499 leti, 31. oktobra 1517, je Martin Luter objavil 95 tez, kar štejemo za začetek reformacije. V trinajstih od 95 tez govori o odpuščanju grehov, v enajstih o kazni, v osmih o odpustku, v sedmih o pokori, v štirih o krivdi in grehu. V 95 tezah Luter papeža omenja kar 38-krat, milost 6-krat, dvakrat omenja božjo besedo in samo enkrat Pismo. Knjige ali knjig ne omenja niti enkrat. O pomembnosti domačih jezikov (nemščine, slovenščine, francoščine ...) v latinščini napisanih tezah ni ne duha ne sluha.

Pa vendar v Sloveniji 31. oktober obhajamo kot državni praznik, v katerem opevamo slovenski jezik in slovensko knjigo. Vsi se namreč strinjamo, da smo se Slovenci na tem prostoru ohranili predvsem zaradi jezika in kulture. K temu je zelo pripomoglo prav reformatorsko gibanje, ki nam je zgodaj dalo knjigo v svojem jeziku. Dan reformacije je zato prava priložnost, da se reformatorjem za to zahvalimo.

Dobro, bomo rekli, ampak izvirna vsebina 31. oktobra je vendarle nekaj povsem drugega. Ali nismo v nevarnosti, da zaradi vzporedne vsebine ne opazimo izvirne in glavne vsebine? Ali se nam ne dogaja, da gremo zlasti v državnem praznovanju dneva reformacije popolnoma mimo verskega sporočila na račun kulturnih in zgodovinsko-političnih poudarkov? Denimo, kje je vprašanje Milosti in greha? Če rečemo, da vprašanje Milosti in greha ni primerno za državno proslavo, potem rečemo, da 95 tez vsebinsko ni pomembnih. Če pa vsebina 95 tez ni pomembna, čemu potem slovenska država praznuje 31. oktober z gala proslavo v Cankarjevem domu?

Naslednje leto bomo praznovali 500. obletnico reformacije. To bo prvič v zgodovini, da bomo tovrstno obletnico praznovali na ekumenski način, se pravi luteranci in katoličani skupaj. Luteransko-rimskokatoliška komisija za edinost je v ta namen že izdala dokument Od konflikta do skupnosti. Naj se zato ne zgodi, da bosta v Sloveniji ob tej imenitni verski obletnici prvo besedo imeli sekularna država in preračunljiva politika.


* Besedilo je bilo najprej objavljeno 30. 10. 2016 kot uvodnik v tedniku Družina.

Katéhon oz. to, kar zadržuje Antikrista (I.)

Več stvari nas navdaja s strahom kot pa nam jih zares škodi. In bolj nas mučijo prividi kot resnična dejstva.

Seneka

Skrivnostne Pavlove besede

Eden najbolj skrivnostnih odlomkov iz najbolj zgodnje krščanske literature (napisano okrog leta 51) je odlomek iz 2. pisma apostola Pavla Tesaloničanom (2,1-12). Ko govori o „sinu pogube“, se pravi o Antikristu, pove tudi tole:

Sin pogube (...) se bo uprl in se povzdignil nad vse, kar se imenuje Bog ali uživa Božje čaščenje, tako da se bo celo usedel v Božje svetišče in se razkazoval, da je Bog. (...) Veste pa tudi, kaj ga zdaj zadržuje (gr. 'o katéhon), da se ne more razodeti pred časom. Skrivnost nepostavnosti je namreč že na delu; treba je samo, da se umakne on, ki zadržuje (gr. tò katéhon). In tedaj se bo razodel nepostavnež (gr. 'o ánomos), ki ga bo Gospod Jezus usmrtil z dihom svojih ust in ga uničil z veličastjem svojega prihoda.

Da bo pred Kristusovim končnim zmagoslavjem nastopil Antikrist, povejo tudi druga apokaliptična besedila. Tukaj pa Pavel govori še o enem akterju: najprej je opisan s srednjim spolom kot to, kar zadržuje, nato kot oseba, ki zadržuje. Kaj ali kdo je „zadrževalec“ Antikrista, za katerega Pavel uporablja grško besedo katehon? To ni Kristus, to ni zaveznik Antikrista in tudi Cerkev to ni.

Glede na povedano, bi lahko zgodovina Cerkve in sveta vse do drugega Kristusovega prihoda bila razdeljena na tri teološko-politične dobe, med katerimi ima „katehonska“ vlogo, da preprečuje, da bi se čisto zlo (nepostavnež, gr. ánomos) razširilo in zavladalo svetu. Dobe so: doba katehona (Cerkev je svobodna), doba Antikrista (Cerkev je zatirana) in končna doba Kristusa. Poenostavimo s sličico:

Katehon očitno ima veliko oblast nad časom in dogodki v času ter je zato zmožen zadržati prihod Antikrista. Kaj ali kdo torej zadržuje Antikrista in mu preprečuje oblast, pa ni Kristus ali njegova Cerkev?

Tisočletni živ žav interpretacij

Skrivnostno Pavlovo besedilo je sprožilo niz interpretacij, ki jim še danes ni videti konca (prim. članek na Wikipediji). Zadnji pomemben prispevek k skoraj dvatisočletni razpravi je knjiga italijanskega filozofa in bivšega levosučnega župana Benetk ter nekoč člana italijanske komunistične partije Massima Cacciarija z naslovom Il potere che frena (Oblast, ki zadržuje) iz l. 2013. Da pojem katehon „ne miruje“, vidimo tudi po zanimivem mednarodnem think tank portalu geopolitičnih namer, ki ga najdemo na naslovu www.katehon.com. Vredno ga je kdaj pa kdaj obiskati.

Skupno večini interpretacijam je, da katehon razumejo kot močan politični subjekt (država, kralj,...) ali kot trajno in prepričljivo meta-politično načelo (npr. načelo pravne države). Največ interpretov se strinja, da je Pavlov prvotni katehon Rimsko cesarstvo, ki zagotavlja svobodo veroizpovedi do mere, da se mlado krščanstvo pod okriljem rimske pravne ureditve vendarle lahko svobodno širi. Za Tomaža Akvinskega je katehon vsako cesarstvo ali država, ki deluje v skladu z rimskim in naravnim pravom. Država, četudi ne izpoveduje vere v Kristusa, vendarle lahko zadrži nastop Antikrista (ki je A-nomos, Brez-zakonje), s tem ko vzdržuje in brani naravni red, pravo in zakon (nomos).

Tokrat se ustavimo pri novejših zgodovinskih uvidih glede Pavlovega katehona, v kakšni od naslednjih blogerskih objav pa bomo pogledali v njegovo meta-politično razsežnost in aktualnost.

Zgodovinski uvidi: So prvi kristjani že uživali zaščito Rimskega cesarstva?

Vprašanja katehona se je pred skoraj dvema desetletjema lotila zgodovinarka in specialistka za antični Rim Marta Sordi s skupino raziskovalcev. Prišla je do zanimivih zaključkov, ki jih v daljšem članku Che cos'era il katechon? (link) povzema italijanski publicist Maurizio Blondet.

Na kratko:
- „ono, ki zadržuje“ je po Sordijevi nekak zgodnji cesarski odlok za legalizacijo ter zaščito kristjanov in sploh rimska pravna ureditev;
- „on, ki zadržuje“ je cesar Tiberij, ki je vladal do l. 37 in ki ni pristal na preganjanje novorojene krščanske skupnosti; po Tiberijevi smrti je tak katehon lahko bil kak pomemben rimski politik;
- „Nepostavnež, ki se bo razodel“ so že za časa Tiberija prisotne politične tendence, ko so hotele bolj despotski in do kristjanov sovražni način vladanja, kar se je potem uresničilo z nastopom cesarja Nerona (l. 54).

Teza temelji na indicih, da so prvi kristjani imeli bolj tesne stike s predstavniki rimske oblastne in intelektualne elite, kot si predstavljamo. V okviru tega je možno, da je Pavel srečal samega filozofa Seneko (4-65), ki je imel na rimskem dvoru velik ugled. Da se je srečal s Senekovim bratom, s cesarskim namestnikom Galionom, ki je Pavla brez pomislekov zaščitil, namreč pričajo Apostolska dela (18,12-17). Obstaja tudi dopisovanje med Pavlom in Seneko (vsa njuna domnevna pisma najdete na Wikipediji), a slednjega Cerkev ni nikoli priznala za pristnega.

Cesar Tiberij (Wikipedia)

Kakor koli, Marta Sordi meni, da je prvim kristjanom svoje nazore in prošnjo za zaščito uspelo plasirati vse do cesarskega dvora. Pri tem se Sordijeva naslanja tudi na apologeta Tertulijana (155-220), ki piše o cesarju Tiberiju kot zgodnjem zaščitniku kristjanov. Sordijeva iz primerjave virov sklepa, da Tertulijanovo pisanje ni za lase privlečeno - v kar so prepričani nekateri zgodovinarji.

Zgodovinski uvidi: Če je prvi Antikrist Neron, je prvi katehon Tiberij?

Sordijeva meni, da je bil Tiberij o verski situaciji v Judeji, ki je nastala vsled križanja Nazarečana, obveščen tudi brez „lobiranja“ kristjanov. Tiberiju naj bi bilo komaj nastalo krščanstvo zanimivo, ker se je precej bolj skladalo z njegovimi stoičnimi in racionalnimi nazori, kot so se skladale ideje drugih kultov, ki so kot po tekočem traku prihajali z Vzhoda. Krščanstvo je za razliko od proti-rimskega judovstva bilo tudi bolj miroljubno in spoštljivo do oblasti, kar je vladajočemu politiku precej ljub podatek. Toda istočasno je Tiberij doživljal pritiske tako s strani Judov, naj obračuna s kristjani, kot s strani domačih jastrebov, ki so prihodnost cesarstva videli v bolj diktatorskem in samovoljnem cesarju, ki bi po vzhodnjaških običajih imel tudi božje lastnosti.

Tertulijan v Zagovoru kristjanov piše, da je Tiberij že l. 35 zahteval od Senata, da prizna krščanstvo kot legalno religijo. Senat tega ni storil, Tiberij pa je kljub temu dal kristjanom zagotovilo zaščite in s tem legaliziral krščanstvo. To zagotovilo je veljalo tudi po Tiberijevi smrti, a se je Pavel okrog l. 50 že zavedal (oz. bil obveščen), da se zadeve lahko hitro spremenijo. Padec katehona je bil za vrati.

Kako je šlo naprej, vemo tudi brez strokovne pomoči Marte Sordi. Huda ura je bila zadržana do časa, ko je Neron, v krščanski apokaliptiki prikazan kot prototip Antikrista, likvidiral pravu zavezano „staro gardo“ (med njimi verjetno zaščitnike kristjanov), dal ubiti lastno mater, Seneko prisilil v samomor, sebe imel za božanstvo, zažgal Rim, krščanstvo pa po poti ideološkega genocida skoraj izbrisal.