Kaj je spol?

Članek je izšel v reviji Božje okolje - revija za krščansko duhovnost - avgusta 2013 (št. 4/38).

Ni več „očeta“ in „matere“, sta le „starš A“ in „starš B“. Izraza „oče“ in „mati“ sta zastarela, neprimerna za potrebe modernega človeka ter krivična do homoseksualcev. Ko se otrok rodi, v matične knjige ni več vpisan kot „moški“ ali „ženska“, vpisan je kot nevtralnega spola oz. se na rojstnem listu obrazec „spol“ pusti prazen, da se otroku pusti možnost, da se za svoj spol odloči kasneje sam. Menjati spol je pravica vsakega, stroške kirurškega posega mora kriti javna zdravstvena blagajna. Ženska ni pogojena z materinskostjo. Odstranjena je njena zavezanost rojevanju, njena vloga v tradicionalni družini. To je bil edini način, da smo dosegli popolno svobodo za žensko in popolno enakost med spoloma. T.i. tradicionalna družina je preživela in je odveč.

Foto B.C.

Kar smo pravkar navrgli, so nekatere najbolj znane in osnove postavke t.i. „gender theory“ oz. „teorije spolov“. Poznavalci* teorijo spolov uvrščajo kot tipično za tretjo fazo feminizma.

- 1. faza: začetek XX. stoletja; klasični feminizem, boj za volilno pravico žensk, sufražetke so še kristjanke;
- 2. faza: po drugi svetovni vojni; feminizem se bori za pravico do ločitve in splava; klasično družino že razglaša kot „ječo za ženske“; razkol feminizma s krščanstvom;

- 3. faza: po padcu Berlinskega zidu: feminizem se dokončno poveže s homoseksualnim aktivizmom; nastopi t.i. „gender theory“; naravna spolna danost je označena kot nepomembna; spolnost razumljena kot kulturni konstrukt.

Teorijo spolov je možno nepoznavalcu na kratko razložiti skozi igro med angleškima besedama „sex“ in „gender“. Z besedo „sex“ se klasično razume, kakšnega spola si. Si biološko gledano moški ali ženska. To besedo spodrine beseda „gender“, ki jo vse bolj razlagajo mimo biološke danosti. Ko si vprašan, kakšen je tvoj „gender“, ne poveš o tem (in naj mi bo dovoljeno povedati po domače), kaj imaš med nogami, pač pa o tem, kaj imaš v glavi: če v glavi misliš, da si moški, rečeš moški, četudi imaš žensko spolovilo. Skratka, beseda „gender“ naj bi vnesla miselnost, da so spol, spolne vloge in spolnost kulturni konstrukti ne pa biološke (ali celo teološke) danosti. Ker gre za kulturne in jezikovne konstrukte, jih je možno po volji in želji posameznika spreminjati, odpravljati, prilagajati...

Očitno gre za močno ideologijo, ki ni zrasla iz obskurnih spisov, temveč ima svoj korenine v filozofiji. Naštejmo vplive:

- dolga tradicija spoznavnega relativizma in vrednostnega nihilizma;
- eksitencializem, po katerem je človek nima od Boga ali narave določenega bistva, temveč si ga določa sam;

- neo-marksizem: že Engels je v klasični družini videl oviro za razvoj socializma; ko so vzhodni socialisti tlačili narode s svojim družbenim eksperimentiranjem, so zahodni socialisti spoznali, da ne bo socializma, če ne bo poleg socialne tudi kulturne revolucije oz. so kulturni revoluciji dali prednost; „gender theory“ je kot tipični projekt kulturne revolucije (t.j. spremembe mišljenja) v zadnjih desetletjih z lahkoto vstopila v programe levih političnih strank;
- teoretik spolne revolucije W. Reich že pred drugo svetovno vojno kot glavnega zatiralca spolne svobode razglasi klasično družino in klasično podobo očeta; začrtana je odprava tradicionalne družine in lika očeta;
- post-strukturalizem človekovo spoznavanje odločno odmakne od narave, od tistega realizma, ki je značilen za Tomaža Akvinskega, ter ga predstavil v polje jezika, struktur in konstruktov; in po teoriji spolov je to naša priložnost; novi miselni in jezikovni konstrukti namreč imajo tako moč, da lahko človeka popolnoma osvobodijo vsakršnih „spon“, tudi tistih, ki mu jih poskušata naložiti narava (če imaš maternico, boš mati) in družba (če si ženska, boš nosila lepe uhane in boš dobra gospodinja).

To ni vse. Teorija spolov ni samo ideologija spolov z določenim filozofskim ozadjem. Je tudi aktivizem. In to velikopotezni, misijonarsko goreči, finančno močan, politično premišljeni aktivizem. Veliki dan za teorijo spolov je bila IV. svetovna konferenca o ženski, ki so jo Združeni narodi l. 1995 organizirali v Pekingu. Feministične aktivistke so se na to konferenco dobro pripravile. Bile so v ospredju s svojo nenehno aktivnostjo, vnetimi nastopi, lobiranjem, vnaprej pripravljenimi materiali. Vztrajale so, da se v dokumente o ženskem vprašanju vključi nova definicija in nova perspektiva spola (gender). O postulatih teorije spolov so govorile odločno in odprto. Niso dosegle popolnega uspeha, vendar seme je bilo vrženo.

Zakaj je klasična evropska levica posegla po teoriji spolov? Po eni strani je s tem odkrila premalo izkoriščene vire svoje lastne marksistične dediščine. Če lahko od Engelsa naprej sledimo kritiki klasične družine in če je od Gramscija naprej jasno, da je kulturnemu obratu treba dati prednost pred grobo socialno akcijo (beri: pred revolucionarnim nasiljem), in če je Frankfurtska šola pojem osvoboditve iz razrednega boja razširila na področje intime, zakaj ne bi levica te svoje dediščine pograbila in razvila v nadaljnjo fazo? Naslednji razlog sta seveda velika praznina in velika frustracija, ki ju je okusila evropska levica ob padcu Berlinskega zidu. Postalo je jasno, da komunistični ideal socialne osvoboditve ne deluje, da je iluzija, laž, kriminal nad človeštvom, ki je primerljiv edinole z nacizmom. Nauk seksualne revolucije je bil zato še kako dobrodošel, da levičarji pozabijo na lastne zablode, se ideološko reciklirajo in poženejo proti novim ciljem.

Že kronike kongresa v Pekingu pravijo, da so ob takratni feministični ofenzivi prvi zastrigli z ušesi predstavniki katoliških držav ter da je Sveti sedež že pred konferenco opozarjal na določene „nevarnosti“, ki so bile razvidne iz pripravljanih besedil. Hočemo reči, teorija spolov je prej ali slej morala čelno trčiti s krščanstvom, zlasti s katolištvom. Spopad je močan, čustven in neusmiljen. Feministični in gejevski krogi v krščanstvu vidijo glavnega ideološkega nasprotnika, zato bodo storili vse, da ga diskreditirajo, karikirajo, kulturno in politično porazijo. Napad na krščanstvo poteka na ravni subkulturnih in kvazi umetniških predstav. Žaljenje verskih čustev je na široko dovoljeno. Na kakšni gejevski „paradi ponosa“ boste naleteli na več krščanskih simbolov, kot na slovesni telovski procesiji. Vendar bistvena strategija ni ulični pritisk, smešenje na paradah in koncertih, temveč vplivanje na bodoče intelektualce po univerzitetnih kampusih (celo po srednjih in osnovnih šolah), takorekoč zasedba dominantnih medijev (vsi komentatorji pomembnih medijev morajo znati manihejsko ločevati med „lučjo“ gejevstva in feminizma ter „temačnostjo“ krščanstva), vstop v programe pomembnih političnih strank.

Odgovor Cerkve je bil hiter in odločen. Janez Pavel II. ni „brzdal jezika“, pač pa je spolni revoluciji naravnost strgal masko, ko jo je označil za veliko sokrivko „kulture smrt“. Poljski papež je povedal, kar opozarjajo mnogi kritični glasovi: popolnoma razvezani Eros ima eno samo možno nadaljevanje – Tanatos. Do konca potencirana erotika kliče po smrti. Spolnost brez etike že ustvarja pomor nerojenih. Kaj bo naslednje, nas je srh pomisliti. Benedikt XVI. se je soočil zlasti z vprašanjem relativizma, ki je trenutno zmagovita duhovna drža Evrope. Relativizem, ki briše z obzorja ne samo Boga, temveč tudi naravne določenosti in zakonitosti, je silno uničujoč. Sposoben je razgraditi celotno civilizacijo.

Praktični krščanski odgovor na teorijo spolov je v naslednjih korakih: 1. zavedanje situacije, 2. ohranitev vere in načel ter poglabljanje znanja o lastnem, 3. več delovanja v dobro ženske in družine.

Prvič. Vedeti moramo, pri čem smo. Kakšne so ideološke silnice v medijih, politiki in družbi. Mi moramo nadzirati njih, preden se one poigrajo z nami. Bodimo pozorni, kaj našim otrokom poskuša dopovedati kakšen krožek na šoli, kakšen „misijonarsko“ zagret gejevski učitelj. Ustaviti indoktrinacijo naših otrok je naša pravica. Sodelujmo v javnih akcijah, tudi na ulici, ko je čas. Zavedajmo se, da pri ideologiji spolov ne gre za „nekaj čudakov z nekimi čudnimi idejami“, temveč za dobro premišljen načrt, za dobro podmazan medijski in politični stroj, ki hoče doseči svoje.

Drugič. Spoznavajmo svetopisemsko in krščansko pojmovanje zakona in družine. Še zdaleč ne gre za dva ali tri moralistične predpise, ki se jih pač moramo držati. Spolnost, zakonska ljubezen, rojevanje otrok, vzgoja, graditev družine so del naše bogopodobnosti. To je srce naše etike in duhovnosti. To je zlati rudnik, ki ima neskončno žil, ki jih moramo še raziskati.

Tretjič. Teorija spolov je ekstremna in iracionalna, če hočete, vendar se napaja v dejanskih težavah ženske in družine. Krščanski feminizem se mora posodobiti, poživiti in prehiteti destruktivni feminizem skrajne levice. Najboljšo uslugo teoriji spolov delamo, če v katoliških okoljih vprašanja spolnosti in vloge ženske tabuiziramo. Še boljšo, če zganjamo naduti patriarhizem in ženski že vnaprej odrejamo sekundarno vlogo.

* Naslanjam se na odlični španski knjigi: F.J. Contreras / D. Poole: Nueva izquierda y cristianismo (Nova levica in krščanstvo), Madrid 2011; J. Vico Peinado, Liberación sexual y ética cristiana (Spolna osvoboditev in krščanska etika), Madrid 1999.

Skavti, karizmatiki in podobni ter njih katoliška identiteta

Foto B.C.

Že petnajst let poslušam zdaj tega zdaj onega duhovnika negodovati nad skavti, ki da se imajo za katoliške, k maši pa da jih ni. Ne samo to. Skavti da rušijo mladinsko pastoralo, zaradi njih menda ni mladinskih veroučnih skupin, skavti da so grožnja obstoju oratorijskih animatorjev. V kakšnih hierarhičnih segmentih zato naletimo na pravcato „alergijo na skavte“. Pa misliš, da je samo v Sloveniji tako. Potem greš po svetu, eno leto skavtuješ v daljnem Madridu in srečaš katoliškega skavtskega voditelja, ki ti pove, da so njihovo skupino v zadnjih 20 letih vrgli že iz treh različnih župnij. Pogovarjaš se z drugo voditeljico, ki ti zaupa, kako jim je ravnatelj katoliškega kolidža, v katerega kletnih prostorih imajo skavtsko sobo, nekoč odvzel vse ključe od stranišč misleč, da bo s pomočjo naravnih pritiskov v mehurju pregnal orutkana bitja s svojega dvorišča.

Skavti da „ne čutijo s Cerkvijo“, se reče. Skavti pa v zameno pojamrajo, kako „Cerkev ne čuti“ z njimi. Kako ni in ni duhovnikov, ki bi bili kaj več z njimi. Kakšni se zato umaknejo iz bližine klerikalnih logov in nesreča je še večja. Drugi izdelajo taktiko, kako se tu in tam „pokazati“ na fari ali v dekaniji. Madridska skupina, katere član sem bil eno leto, na primer, vsako leto tudi s ciljem, „da ne bodo rekli, da nas nič ni zraven“, postavlja ogromne božične jaslice v farni cerkvi. Volk sit, koza cela.

Skavti v tovrstnih mukah niso sami. Tu so še karizmatiki. Slednji imajo podobno kot skavti samosvoj „ideološki“ profil, svojo govorico, svoje programe in simbole, močno mednarodno zaledje. Krasi jih visoka stopnja samozadostnosti. Za svoje delovanje kakšne posebne podpore v uradni katoliški pastoralki in njenih medijih ne potrebujejo. Zgodilo se je, in ne samo enkrat, da je „uradna“ cerkvena prireditev ali slovesna maša s škofom v stolnici zabeležila nizko udeležbo, medtem ko so ob isti uri, v istem mestu, niti kilometer vstran, pripadniki karizmatičnega gibanja imeli svoje molitveno srečanje z veliko večjo udeležbo. Med stolniškimi duhovniki je spet nastopila jeza na one, ki „se rolajo po tleh“, namesto da bi prišli na skupno mašo; spet tiha zamera do duhovnikov, ki so vključeni v karizmatično gibanje. In obratno: zgodilo se je, in ne samo enkrat, da so karizmatiki zbrali tisoč ali dva tisoč ljudi, ki so slavili Boga, v „dominantnih“ katoliških medijih pa ni bilo niti obrobnega zaznamka o tem dogodku.

Med drugim smo pred problemom katoliške identitete.

Obstaja dokaj preprosta, dokaj globoko v podzavest zasidrana in dokaj pogosto uporabljana razlaga, kaj je katoliška identiteta: katoliško identiteto ima tisti kristjan, ki priznava avtoriteto papeža. Prevedeno iz globalnega na lokalno, iz podzavestnega v zavestno: katoličanova identiteta je toliko močnejša, kolikor bolj priznava avtoriteto župnika in dekana ter kolikor bolj zvesto se udeležuje dogodkov, ki jih pripravlja župnijska, dekanijska in škofijska katoliška skupnost. Skavti bodo torej imeli „močno katoliško identiteto“, kadar bodo redno pri župnijski maši ter na razpolago za strežbo na različnih uradnih katoliških prireditvah. Če jih ne bo, bomo bržkone rekli, da nimajo „prave“ katoliške identitete. Tako prepričanje bomo gojili, četudi vemo, da skavti pred jedjo molijo, da imajo rožni venček na rutki in da si včasih dobijo kakšnega duhovnika, ki mašuje za njih tam nekje v hribih.

Kje je težava? Težava je, ker Cerkev še vedno pojmujemo kot zaprti sistem, v katerem (katoliško) identiteto podeljujemo enosmerno: oblast ljudstvu, center periferiji, duhovščina skavtom.

Pri sebi imam revijo Communio iz l. 1979 in razpravo „Cerkev kot odprti sistem“, ki jo je spisal prof. Heinz Schürmann. Ta vzhodnonemški ekseget iz novozaveznega nauka o Cerkvi ter iz analize prvih krščanskih skupnosti dokazuje, da Cerkev izvorno ni bila (in zato tudi danes ne more biti) zaprti sistem. Prve skupnosti so zrasle in zaživele ravno zato, ker niso nastajale po vzorcu najprej pastir - nato čreda po podobi pastirja. Odnos med središčem (pastirjem) in dogajanjem v ljudstvu (čredo) je bil vzajemen, dinamičen, odprt.

Lahko rečemo, da več ko se dogaja v čredi, bolj pastir najde svojo vlogo; različnejša kot je pobuda periferije, močnejša je moč centra. To ni paradoks. To je zrela skupnost. V zreli skupnosti se identiteta ne podeljuje enosmerno, temveč dvosmerno. Mož daje identiteto ženi, žena možu; papež vesoljni čredi, vesoljna čreda papežu; župnik župniji, župnija župniku; katoliška skupnost skavtom, skavti katoliški skupnosti.

Pripadnost Cerkvi namreč razumemo predvsem kot pripadnost ljudstva izročilu, nauku in hierarhiji. Če nekdo sprejema vse, kar uči Cerkev in se pokorava cerkvenim voditeljem, rečemo: „Ta pa res čuti s Cerkvijo.“ Že prav. Ampak to je samo ena plat.

Te dni je izšel intervju, ki ga je s papežem Frančiškom v imenu vseh jezuitskih revij sredi avgusta opravil p. Antonio Spadaro, šef priznane revije La Civiltà Cattolica. Argentinski papež o „čutiti s Cerkvijo“ pravi: „Ljudstvo je subjekt. In Cerkev je Božje ljudstvo na poti skozi zgodovino, v veselju in žalosti. Čutiti s Cerkvijo zato zame pomeni biti znotraj tega ljudstva.“ Ni samo vernik, ki je zvest papežu in zato rečemo, da „čuti s Cerkvijo“; je tudi papež, ki je zvest verniku in zato tudi zanj lahko rečemo, da „čuti s Cerkvijo“. Ni samo skavt tisti, ki mora biti zvest župniku ali dekanu, sta tudi župnik in dekan, ki morata biti zvesta skavtu.

Naučiti se dojemati Cerkev kot odprti sistem, ljudstvo kot subjekt in gojiti večsmerno čutenje s Cerkvijo bo torej naloga nas vseh, zlasti nosilcev cerkvene oblasti. Kaj pa naj storijo skavti, karizmatiki in podobni, da bodo „imeli“ katoliško indentiteto? Prvič: zavedati se, da identiteto že imajo, ker verujejo v Kristusa in ker so zvesti papežu in škofu. Drugič: ne se vleči vstran, temveč zahtevati svoje mesto pri „uradnem“ cerkvenem omizju, sodelovati v razpravi, graditi sinodalno Cerkev. Tretjič: zavedati se, da brez (skupne) evharistije ni Cerkve in ni katoliške identitete.

Rezerva je v solidarnosti in vaški složnosti

Pogled s Konjiške gore na vas Rove.
(foto in obdelava: B.C.)

To besedilo je izšlo v reviji Ogledalo - glasilo Občine Vojnik - 13. 9. 2013.


Pred približno 25 leti je v moji rojstni vasi nekemu kmetu zaradi udara strele sredi noči pogorelo celotno ostrešje srednje velikega hleva in vsa zaloga sena. Še dobro, da so živino sosedje in gasilci vso rešili. Če je ne bi, bi bila že tako huda nesreča podvojena. Kaj se je zgodilo potem? V tednu dni so sovaščani pripeljali les, zgradili novo ostrešje, ga pokrili in navozili toliko sena, kolikor ga je bilo prej. Teden dni po požaru je na požar spominjal le počrneli gornji del hlevske fasade. Temu se reče vaška složnost. To je solidarnost.

Danes smo zaradi kriznega stanja vsi vznemirjeni. Sprašujemo se, kako preživeti, ko ni služb, ko gospodarstvo hira, ko država ne pomaga, ko nas narava tepe zdaj s sušo zdaj z nevihtami, ko se zdi, da bo jutri še slabše. Odgovor je star kot človeštvo: ko je težko, je treba stopiti skupaj. Moderna beseda za stopiti skupaj, si stati ob strani in si pomagati, je solidarnost. Beseda izhaja iz latinskega pridevnika „solidus“, kar pomeni trden, cel, poln.

Solidarnost ni izum filozofov in duhovnih učiteljev. Solidarnost je zapisana v našo naravo. Kakor imamo roke, da delamo, in glavo, da mislimo, imamo v našem duhu „inštaliran“ poseben „organ sočutja“, da si pomagamo. Ta „organ sočutja“ oz. solidarnost ni zasidrana v našem srcu zaradi lepšega, temveč zato, ker je koristen. Ljudem koristi biti skupaj, podpirati šibkega in pomagati vsakemu. Tako zmoremo več, kot zmore en sam, tako pravzaprav preživimo. Solidarnost nas kot skupnost dejansko naredi bolj trdne, cele, polne, učinkovite.

Poleg koristi pa solidarnost prinaša še drugo sporočilo – višje sporočilo. Ko se zavzemamo za siroto, za težke bolnike, za onemogle in ostarele, za tako ali drugače prikrajšane, se zanje zavzemamo, ker so – kot rečemo – enako ljudje. Četudi ne morejo delati in konkretno prispevati k skupnemu dobremu, ostajajo med nami in mi jim priznamo enako čast kot aktivnim članom družbe. Na ta način vsakega človeka razglasimo za nosilca neskončnega dostojanstva. Z drugimi besedami: ko živi solidarnost, tudi človek ostaja človek, ne glede na to, kakšen je, kaj je in koliko česa ima.

Poseben način solidarnosti je vaška složnost. Slednja ima na Slovenskem veliko tradicijo. Čeprav pravimo, da smo Slovenci po značaju prepirljivi ljudje in da so nas moderni časi naredili večje egoiste, mislim, da se vaška složnost ni povsem izgubila. Še več: mislim, da je zdaj pravi čas, da jo odkrijemo in s to vrednoto navdihujemo tudi širši narodni prostor.

S tem v zvezi nikakor ne smemo dopustiti, da bi nas na vasi ločeval kdo od zunaj. Ne nestabilna država ne nacionalna politika ne dvopolna ideologija ne veliki in na pol skrivni interesni lobiji ne smejo prodreti med nas in ustvarjati razdora. Nevarnost ni majhna. Bolj se v Sloveniji gospodarska kriza poglablja, večji je politični razdor. In večji je razdor, večja je gospodarska kriza. Če bomo tudi na našem tradicionalno složnem štajerskem podeželju pristali na to logiko začaranega kroga, ki je zavladala v oblastnoupravnem središču Ljubljani, je z nami konec. Sprtim nam niti v svoji rojstni vasi ne bo lepo živeti. Solidarnost se bo začela krhati, s tem pa bo naša skupna obramba pred krizo vse manjša.

Proces bi moral biti obraten. Namesto da se iz metropole na deželo širi duh prepira in sovraštva, bi se moral iz naših vasi v metropolo razširiti duh sodelovanja. Če se po bifejih v vojniški občini za točilno mizo še vedno lahko srečata in pogovarjata levi in desni, zakaj se ne bi moglo to zgoditi v Ljubljani med odgovornimi politiki in ideologi? Na primer na Frankolovem je Mladinsko društvo izpeljalo velik projekt rock koncerta, na katerem je nastopala celo skupina Siddharta. Je zato, ker ima večina Frankolovčanov raje harmoniko kot električno kitaro, mladim kdo metal polena pod noge? Je bila razlika med narodnozabavno in rock’n’roll kulturo povod za nagajanje? Ne. Obratno. Med vaščani je prevladalo mnenje: ker mladi delajo nekaj velikega, jih je treba z vsemi močmi podpreti, njihov uspeh je uspeh celega Frankolovega. Če je torej tak „medkulturni“ dialog možen na vasi, zakaj ga ne bi bili sposobni medijsko vplivni intelektualci v naših univerzitetnih središčih?

Naše podeželje morda ravno zato, ker velja za bolj konservativno oz. počasno za spremembe, je kljub vsemu v veliki meri še ohranilo tisto zdravo pamet in tisti zdrav način sožitja, ki bi v tem času bil še kako potreben vsem. Zavedajmo se te rezerve. Kriza nas bo v bodoče morda res vse skupaj naredila bolj revne. Vendar nikakor ne smemo dovoliti, da bi koga od nas do konca ponižala in žalila v njegovem dostojanstvu. Stopimo skupaj, pomagajmo najbolj šibkim, spoštujmo različnost in vsi bomo kljub težkim časom ohranili vedrino duha ter veselje do bivanja v svojem kraju.

Kaj jim je?

Superge naše mladosti.
foto: Katja S.

I.


Sinoči (10.9.2013) sem se razveselil, ko so okrog devetih zvečer na prvem programu nacionalnega radia naznanili, da sledi oddaja o brigadirjih in mladinskih delovnih akcijah. Za časa gimnazije sem bil prava „brigadirčina“: sedem tri ali štiritedenskih delovnih akcij v štirih letih sem dal skozi; na koncu brigadirske kariere bil delavec in organizator dela (traser) obenem; dvakrat odlikovan z udarniško značko, tretjič se znački odrekel v prid že zaposlenega sorodnika, ki naj bi mu tisti kos kovine koristil pri napredovanji v službi. No, pa poslušajmo, kaj bodo povedali o tistih časih, sem si dejal, ko sem pritiskal na plin po regionalki Ptuj – Slovenska Bistrica.


Po prvem stavku oddaje izklopim radio. Nagon. Sekundni revolt. Ženski glas je začel nekako takole (navajam po spominu, ker se mi ne da iskati oddaje na medmrežju): Mladinske delovne brigade izhajajo iz vojnega časa, ko so mladi zbirali hrano in drugo za partizane, ki so se borili proti okupatorjem in domačim izdajalcem.


Avto je vlekel po ravnici, sam pa sem razčlenjeval - sebe. Od kod ta jezna poteza? Kaj neki so rekli narobe, da sem v sekundi sebe in njih kaznoval z utišanjem komunikacijskega kanala? Niso izrekli nobene silne laži. Verjetno so res kakšni mladi kaj zastonj in prostovoljno naredili za partizane. Kaj torej? Motil me je stavek, ker je spominjal na stavke, ki sem se jih nekoč že nažrl. Ta njegova nevidna sintaksa, ta njegov vonj, ta mitološka zasnova, konstrukt, poudarek na "domačim izdajalcem". Ta nereflektiranost in odsotnost kritike.


Ko se bil še prepričan zsmsjevec in srečen brigadir, mi je eden mojih najboljših prijateljev, 100% katolik in antikomunist, dejal, da smo brigadirji pač slovenski Hitlerjugend. „Vi ste Titojugend,“ mi je smeje ruknil v faco. Pisalo se je l. 1982 a taka definicija me ni pohujšala. Prijatelj je prijatelj in če te provocira, je zato, da ti pomaga kritično misliti. Da smo Titojugend? Hm, da vidimo, v kakšnem smislu Titojugend.... Na provokacijo sem odgovoril z refleksijo. Zdaj se piše l. 2013, pa bodo namesto razoniranja in kritike prevladali konstrukt, mitologija in utopija?


Proti koncu nočnega tranzita preko Dravskega polja se vame zakljuva eno samo vprašanje: Kaj jim je?


II.


Kaj jim je? Mojim tovarišem in tovarišicam iz zsmsjevskih cajtov. Zakaj se vračajo nazaj? Kaj jim je, da proti vsaki logiki, proti zgodovinskim dokazom, navzlic tonam „črnih knjig komunizma“, navzlic nevarnosti, da bomo zaradi njih početja padli v novo državljansko vojno, spet častijo Tita in sanjarijo o socializmu? Kljuva in kljuva to vprašanje, misel gre vse bolj semle: tu ne gre za nekaj razumskega, nekaj hladno preračunljivega (čeprav gotovo kdo že izračunava svoj profit na račun tega pojava), gre za čustveno in moralno projekcijo, gre za hrepenenje.


„Đizus,“ bi dejal moj antikomunistični frend iz gimnazijskih časov, „kakšno hrepenenje neki? Prelepa je ta beseda za to blaznost, za to titomanijo in jugonostalgijo! Brane, na maži lepih slovenskih besed!“ Vendar kako naj drugače povem, da smo vsi še vedno simbolna in religiozna bitja. Da nas neki pra-pra-stari simboli ali arhetipi pač obvladajo, četudi smo formalno racionalisti, ateisti, ultra-underground kulturniki, demitizirajoči katoliški progresisti. In da, kot je učil Heidegger, ali zaradi velikega vzhičenja, ali zaradi velike tesnobe ali pa kar zaradi strašnega dolgčasa, človek pač prej ali slej pride do presežnih vprašanj. Do pra-obnašanj, dodajmo.


A nimajo religije v svoji temeljni strukturi poglavja o izgubljenem raju? Ali ni tega mehanizma zaznal in obdelal že Platon? Ali ni hrepenenje po tistih srečnih starih časih in slutnja, da se ti časi lahko povrnejo, eno glavnih gonil zgodovine? Kaj že razlaga Bloch s Prinzip Hoffnung?


Kaj jim je? Če povem naravnost: tesnoba jih je razprla mehanizmu hrepenenja po izgubljenem raju. Ker drugega okvirja (okvirja evropske klasične humanistične ali pa judovsko-krščanske tradicije) za ta arhetipski izliv nimajo (in ga tudi zavestno nočejo imeti, kot vidimo po zadnjih protievropskih izjavah), se je vzpostavil tisti okvir, ki ga niso nikoli lustrirali ali se mu zares odrekli: titoistični socializem s pridihom aziatskega kolektivizma.


Zdaj je tudi razumljivo, zakaj ne marajo osamosvojitvene epopeje. V skladu z dotičnim pra-vzorcem osamosvojitev odigra vlogo izvirnega greha. Z Janšo v vlogi kače. Od tod nezaustavljivi antijanševski refleks. „Bodi prekleta; po trebuhu se boš plazila in prah jedla,“ je rečeno o kači. In seveda z demokracijo kot sadežem, ki bi ga z onega drevesa najbolje ne bilo utrgati.


III.


Naslednje, in tu nastopi brigadirstvo, je morala. Gospodarska in politična kriza je uničujoča za mnogokaj in mnogokoga. A dobra za to, da smo odprli vprašanje, iz katerega smo se še pred desetimi leti veselo norčevali: načelno vprašanje dobrega in zla, vprašanje morale. Če hrepeniš po raju, boš vanj stopil le z določeno moralno držo. Za nebesa moraš biti svet, pravi krščanski nauk.


Ni prvič, da sem zalotil nacionalni radio, ki ga resda poslušam samo in le samo med vožnjo v avtu, hozanirati brigadirstvu. Naše novinarstvo ima rado brigadirje vsaj tako, kot ima rado vstajnike. Brigadir, in to dobro vem, dela zastonj in direktno za skupno dobro (cesta, vodovod, pogozditev,...). Brigadir deluje lokalno (vodovod do nekega zaselka) in misli globalno (izgradnja srečne družbe). Brigadir se odreka počitnicam na plaži, kar tudi dobro vem, in se žrtvuje za neznane ljudi. Brigadir je sočuten, brigadir je… Ni težko, skratka, uvideti navdihujočega moralnega vzorca ter zaznati želje po moralni prenovi, po vzponu iz tesnobe, po izdelavi profila za srečnejši jutri.


Kaj jim je? Kje se z njimi razhajam? Zaradi česa moj revolt? Dobro je, da se potegnejo iz apatičnosti in zavestno vstopijo v blochovsko dinamiko upanja, če se tako izrazim. Z njimi, mojimi tovariši, sem, ko začutijo potrebo po moralnem resetiranju. Razumljivo pa je, da vse to iščejo znotraj izročila, ki ga pač imajo na razpolago oz. ki ga priznavajo kot edinega in najboljšega. Jaz sem to izročilo bolj po milosti Božji kot po svojih zaslugah prerasel, oni ne. Da je to izročilo kratkega dosega in razpona (1941-1991), zanje očitno ni pomembno. Da ima vsa zadeva izstopajočo zloveščo stran, vključno z udarniškim delom, ki je po vojni marsikomu bilo sinonim za prisilo in tlako, tudi ne. Da je velika možnost, da bo novi socializem delal napake starega, oziroma, da jih že v stadiju projekcije dela, se jih ne dotakne. Tesnoba je prevelika, srce premočno bije, retro-utopični vzgib nadvlada vse, klic po očetu-tiranu je že skoraj huronski.



Ugasni radio, pelji dalje, ne obupaj!

Maševanje po starem

To besedilo je izšlo v Družini (1.9.2013) v rubriki Pater kot odgovor na vprašanje, kako razumeti, da nekateri mladi hvalijo in obiskujejo predkoncilske latinske sv. maše.

Salamanca, oltar s starim razpelom.
foto. B.C.

Benediktinec Scicolone, nekoč profesor liturgike na rimski Gregoriani, je dejal: »Prenova Cerkve se začne in konča z liturgijo.« Bogoslužje ni postranska dejavnost Cerkve, temveč osrednja. Cerkev lahko preživi brez katoliškega šolstva, bolnišnic, njej naklonjene politike, infrastrukture ... Ne more pa preživeti brez bogoslužja. Cerkev lahko doživi huda preganjanja, le bogoslužni minimum mora ohraniti in ohranila bo samo sebe.

Bogoslužje najprej pokaže stanje Cerkve, vključno z našim zavestnim in nezavednim dojemanjem Boga. Na hitro in nezbrano opravljena maša v zanemarjenem prostoru nam lahko razkrije krizo vere v tistem občestvu bolj kot kakšna sociološka raziskava. Enako nam je lahko sumljivo pompozno bogoslužje, v katerem je veliko forme in malo vsebine. Slednje imenujemo ritualizem. Ritualizem je pravzaprav trik, ko se zaradi mnogih obrednih elementov in zaradi skrbi za njihovo geometrijsko izvedbo ne srečamo z živim Bogom. Pomnimo, da smo Slovenci skupaj z Madžari po raziskavi Aufbruch k ritualizmu nekoliko bolj nagnjeni kot drugi narodi.

Čeprav se s tistimi, ki zahtevajo vrnitev latinske maše izpred zadnjega koncila (običajno jim pravimo »tradicionalisti«), ne strinjamo, jim je treba prisluhniti, ker razpirajo razpravo o nečem tako bistvenem, kot je bogoslužje. Če bomo po njihovi zaslugi še enkrat prebrali koncilsko konstitucijo o svetem bogoslužju in pretresli pokoncilsko liturgično reformo, prav. Če bomo zaradi njihove zavzetosti za od ljudstva obrnjen oltar ter za opravo in jezik izpred pol stoletja prečistili utečeno pojmovanje liturgičnega prostora in oblik, tudi prav. Če bomo skupaj spoznali, kako pomembna je lepota pri bogoslužju, prav. Razprava je dobrodošla.

Če hočejo nekateri verniki imeti mašo po starem, naj jo imajo. Maševanje po starem namreč samo po sebi ni zmotno, dovoljenje zanj daje Benedikt XVI. v motu propriu Summorum Pontificum iz leta 2007. Ampak v istem dokumentu prejšnji papež tudi pove, da je raba starega misala »izredna«, saj je »reden izraz 'pravila molitve' katoliške Cerkve latinskega obreda« misal iz l. 1970. Benedikt XVI. v spremnem pismu k dokumentu tudi ovrže strah, da bi z dovoljenjem maševanja po starem »zmanjšali veljavo drugega vatikanskega koncila in zasejali dvom o eni njegovih bistvenih odločitev – prenovi bogoslužja.« Pogost je namreč občutek, da se za željo po latinski maši skriva odpor do črke in duha zadnjega koncila. Na tej točki pa naš prav »tradicionalistom« odpade.

O duhovnikovem vodenju

Razprava po predavanjih  (foto: B.C.)

Na začetku septembra se slovenski duhovniki in drugi pastoralni delavci dobimo na tradicionalnem Pastoralnem tečaju, ki se izvaja na isto temo in z istimi predavatelji a v vsaki od šestih škofij posebej. Vsebina tečaja potem daje ton celotnemu novemu pastoralnemu letu. Tema letošnjega tečaja je „Duhovnik – voditelj v novi evangelizaciji“. Podajam blogersko poročilce o današnji (4.9.2013) izvedbi tečaja v Celju, ki se ga je udeležil tudi škof Stanislav Lipovšek.

Slavko Rebec  (foto: B.C.)

Stanislav Rebec, rektor Malega semenišča Vipava in ŠG Vipava ter spiritus agens tokratnega tečajniškega dogajanja, se je teme lotil po načelih pripovedne pedagogike. Povedal je dve zgodbi. V eni nastopa duhovnik, ki se mora vpričo mlade mamice odločiti ali bo ali ne bo krstil njenega nezakonskega otroka. V drugi nastopa duhovnik v odnosu do župnijskega pastoralnega sveta, na katerem objavi odločitev, da bo ukinil doslej redno nedeljsko mašo na eni izmed podružnic. V obeh zgodbah je Rebec izpostavil duhovnikovo vodenje. Kakšne so dileme duhovnika voditelja v individualnem odnosu in kakšen v odnosu do skupine in župnije? Rebec odgovorov ni podal, saj je hotel poslušalstvo predvsem pripraviti na obe osrednji predavanji.

Boštjan Lenart  (foto: B.C.)

Boštjan Lenart, duhovnik mariborske nadškofije, je svež doktor pastoralne teologije, katere študij je opravil na rimskem Lateranu. Uvodoma je povedal naslednjo prigodo. Nek profesor teologije obišče kardinala Martinija. V čakalnici pred kardinalovo pisarno bere intervjuje z bogoslovci in opazi, da noben bogoslovec med svojimi željami ne izpostavlja, da bi bil dober voditelj. Profesor nato pri kardinalu pojamra: „Bogoslovci hočejo služiti in biti med ljudmi, nočejo pa biti voditelji.“ Kardinal Martini odgovori: „Tudi duhovniki nočejo biti voditelji.“

Kaj se dogaja z duhovnikom, ki pristnega voditeljstva ne čuti kot izziv in ga ne jemlje resno? Kaj je na pristnem voditeljstvu takšnega, da se mu kakšni duhovniki na tiho pravzaprav izogibamo? Lenart je med drugim poudaril tudi psihološko čustveno komponento. Voditeljstvo zahteva določeno empatijo in delanje na sebi. Pristno voditeljstvo nas naredi ranljive, ampak ravno zato zmožne razumeti drugega in biti sprejeti od njega kot voditelji. Lenart je opozoril še na tri ekstreme, ki kvarijo duhovnikovo voditeljstvo: 

- karizmatični ekstrem (ko vodimo mimo realnega stanja, v katerem so ljudje); 

- pravno-dogmatski ekstrem (ko vodimo neosebno, nečustveno in zgolj po normativih);

- inkulturacijski ekstrem (ko se voditelj pretirano prilagaja kulturi, željam, trenutni modi ljudi).

Matej Cepin (foto: B.C.)

Matej Cepin je direktor Socialne akademije v Ljubljani in 

poli-predavatelj za teme kot civilna družba, aktivno državljanstvo, mladinsko delo, komunikacija v skupini, načrtovalni procesi,... Najprej je spregovoril o trenutnem stanju v načrtovalnem procesu „Pridite in poglejte“ (PIP). Opozoril je, da lahko pride do prepada med visokimi cilji in realnim stanjem, ki vključuje tudi dvome, strahove bremena. Če so cilji vrh piramide, so sistemi in strukture v njeni sredini. Visoki cilji PIPa se morajo nujno odraziti v reformah struktur. Ampak tudi to ne bo dovolj, če spremenjenim strukturam ne bo sledil temelj piramide, ki so ljudje. Ljudje morajo sprejeti cilje PIPa za svoje, in se v novih strukturah dobro počutiti, da lahko govorimo o spremembi.

Osrednji del Cepinovega predavanja je šel o voditeljevi viziji (vision) in poslanstvu (mission) ter o treh različnih dejavnostih: proizvodnja (delam to in to), upravljanje (organiziram to delo) in vodenje (dajem temu delu smoter in pravi cilj). Mnogokrat zamešamo upravljanje z vodenjem. Dober delavec in dober upravnik še nista nujno dobra voditelja. Na koncu je Cepin podal 6 konkretnih točk, kako izboljšati svoje voditeljstvo.

Po obeh predavanjih je Slavko Rebec animiral pogovor po „brenčečih skupinah“ in povzel glavne poudarke celotnega dogajanja. Zanimiva je bila diagnoza vloge duhovnika, ki jo je ubesedil Jože Vengust, župnik s Planine pri Sevnici: „Včasih si kot župnik nekaj rekel in tako je moralo biti. Danes ti pridejo farani na vrata, nekaj rečejo in tako mora biti.“