Mehanizem grešnega kozla na delu

Aron naj položi obe roki živemu kozlu na glavo in naj nad njim prizna vse krivde in hudodelstva Izraelovih sinov, vse njihove grehe, in jih naloži kozlu na glavo. Potem naj ga po pripravljenem možu pošlje v puščavo. Kozel naj odnese na sebi vse njihove krivde v nerodovitno pokrajino.
(3 Mz 16,21-22)

slika: escuelapedia.com

Ivan Štuhec je še pred njenim znamenitim „begom“ o Hildi Tovšak v Družini (12.5.) zapisal, da „predstavlja nekakšen objekt naslade, ki jo slovensko pravosodje ponuja raji, da bi jo prepričalo o svoji pravičnosti in verodostojnosti." Jože Možina pa na portalu Časnik.si (25.5.) o tej isti gospe izpod pohorskega Turjaka meni: "Ob vsem, kar je storila, je izbrana še za obredno žrtvovanje, da bi čim prej pozabili na zidarje, mermale, zemljariče, jankoviče in ostale..." Podobne izraze in misli bomo našli še pri drugih komentatorjih. Sintagme „objekt naslade“, „obredno žrtvovanje“, „žrtvovana baronica“, „spektakel za ljudstvo“, „strelovod“,... nas vpeljejo v pojmovno okolje mehanizma grešnega kozla.

Ker na različnih portalih nisem opazil zapisa, ki bi se temu mehanizmu izrecno posvetil, ga poskušam nekoliko osvetliti na tem mestu. Ta mehanizem ves čas čutimo, kako nekje pod našimi nogami melje in melje, nimamo pa natančnejšega vpogleda v njegovo kolesje. Po eni strani, ker gre za nezavedni mehanizem, po drugi pa tudi, ker si ga največkrat predstavljamo zgolj pod vidikom politične manipulacije. Politična in spin-dohtarska manipulacija mehanizma seveda obstaja, a je sam mehanizem več kot le-ta. Med Hildinim nekajdnevnim skrivanjem v objemu domačega kraja smo imeli redko srečo. Ker je ta mehanizem prišel do svojega histeričnega vrhunca (zdelo se je, da bomo poleg FBIja in Interpola za iskanje ubežnice aktivirali še lovce, skavte, gasilce in civilno zaščito), je bil bolj razviden. Kolesje mehanizma grešnega kozla je skorajda pokukalo na površje.

René Girard
foto: Michael Sugrue

Zaslužna, da se v družbeni teoriji več govori o mehanizmu grešnega kozla, sta francoski antropolog in filozof René Girard* ter le-tega povzemajoči italijanski filozof Gianni Vattimo** (pred njima pa je o tem razglabljal tudi Karl Popper). Zanju ta mehanizem ni zgolj nekaj občasnega, temveč nekaj, kar pomaga vzpostavljati religijo in družbo kot takšno. A pustimo filozofsko abstrahiranje za drugič in se držimo konkretnega primera. Zakaj je Hilda Tovšak „idealna“ za grešnega kozla? Vemo (in Girard potrjuje), da množica za grešnega kozla izbere nekoga, ki je že poprej nekaj „posebnega“: ki nekoliko izstopa (Jud v okolju krščanske civilizacije, uspešnež med povprečneži), ki je že fizično nekoliko drugačen (črnec med belci, rdečelaska, grbavec), ki je sploh bolj iz obrobja centrov moči kot iz njihovega središča, bolj out- kot in-sider.

Hilda je ženska. Širom Slovenije na šankih visečo moško populacijo veseli, da je za očiščujoči obred v tem za narod dramatičnem času kljub veliko večjemu številu moških kandidatov izbrana oseba ženskega spola. Tako so še enkrat potrjeni, da „ni takega dohtarja, da bi babi v glavo videl“ in da je žensko pač „treba zatirati, če hočeš imeti red v hiši“. Ter da je sploh bilo sramotno, da je bataljon kosmatoprsih mišičnjakov po gradbiščih komandirala kikla. Podobno „samo-čiščenje“ je slovenski moški svet deloma že opravil v odnosu do Katarine Kresal (afera „bulmastifi“). Lahko pričakujemo, da bo v primeru neuspešnosti njene vlade moško-šovinistični tribunal kruto „kozlovsko“ usodo namenil tudi Alenki Bratušek. Norčevanje iz njenega kratkega krila že kaže na tak scenarij.

Tudi metropolitanska hohštaplerija se ob pogledu na Hildo „očiščuje“. Ve se, da iz kmečke province ne more priti bogvekaj. Kaj šele nova gospodarska in upravna elita, ki bi zamenjala to, ki zdaj kraljuje v lepih ljubljanskih palačah. Ni zaman, da Hildo vztrajno kličejo „baronica“. S tem dodatno povejo, da je „punca s kmetov“ hotela tja, kamor ji po sedanjem rdečeboržuaznem sistemu kast ni dovoljeno. Ob Hildinem poskusu „pobaronjenja“ in splošnem veselju, da poskus ni uspel, ne spreglejmo vloge zavisti. Po nekem katalonskem sociologu (ime sem žal pozabil in ga niti z Googlom več ne „izkopljem“) je zavist „tihi protagonist mnogih družbenih dogodkov“.

Najbolj ključen moment za slovenskega ateista: Hilda hodi k maši, menda je včasih celo brala berilo, delala je v „klerikalni“ stranki... Skratka, v množici tajkunov liberal-ateističnega svetovnega nazora je žreb „moral“ zadeti ravno njo, „erkacejevko“, menda občasno liturgično sodelavko pri Sv. Ilju pod Turjakom. Tako je spet aktiviran levičarski grešni nad-kozel: Cerkev. A na način, da imajo tudi bojeviti desničarji kaj od tega. Hildo je glas internetnih forumašev namreč “povišal“ na rang sodelavke Udbe. Kurikulum žrtve je zdaj idealen. Za grešnega kozla skrbno izbrana žrtev poveže levega in desnega, Heroda in Pilata. „Tisti dan sta se Herod in Pilat spoprijateljila; prej sta se namreč sovražila,“ poroča Luka (prim. 23,1-12).

Skoraj nič ne bi veljali ostali parametri (ženska, kmetica, kristjanka), če ne bi bilo posredi denarja. Eden najbolj blaženih trenutkov za Slovenca je, ko gleda padec bogataša. To je ekstaza malega človeka. Če meni moja edina kravica ne da dovolj mleka, naj bogatemu sosedu crkne cela čreda! Če bogataš spada v razred „tajkunov in lopovov“, je ekstaza dvakratna, saj njegov padec toliko bolj pomeni vzpostavitev pravičnosti in enakosti.

Logično: ko je Hilda onega usodnega petka enostavno „odšla“, je nastopila histerija. Hilda je prekršila tabu. Izbrana žrtev ne sme zapustiti žrtveniškega oltarja in pika! To je enako hudo, kot da bi se v klasičnih judovskih časih grešni kozel meni nič tebi nič vrnil v naselje in se spet napajal pri vaškem studencu ali kot da bi za žrtvovanje določeno jagnje skočilo s tempeljskega oltarja in odskakljalo k mamici na pašnik. Preveč energije bi zdaj šlo za ponovni izbor žrtve in nov zagon tega visokonapetostnega rituala.

René Girard uči, da je bistveni pogoj za uspešno izvedbo mehanizma grešnega kozla zelo preprost: ne smemo se ga zavedati. Histerizem državnih organov, medijev in ljudstva v primeru Hildinega „pobega“ govori, da bistveni pogoj imamo. Grešnokozlovskega mehanizma, ki se nam dogaja, se ne zavedamo. Po Girardu, kdor je na nezavedni ravni izbran za grešnega kozla, mora na zavedni ravni, se pravi, v naših očeh nujno in do konca ostati pošast, zlobec, čarovnica. Če se žrtev vloge grešnega kozla brani, jo je potrebno dodatno negativizirati. Vsak drobec, ki pomaga k demonizaciji žrtve, je dobrodošel. Tudi ta, ki so ga v teh dneh k Hildinemu kurikulumu mediji posebej skrbno priložili: kot mlada mati menda ni nikoli pobožala svojih otrok.

----- opombi

* „V mitih izpričana večna zveza med zelo krivo žrtvijo ter obenem nasilnim in osvobajajočim zaključkom se more razložiti edinole preko izjemne moči mehanizma grešnega kozla,“ povzema René Girard. Zanj ta mehanizem ni nekak obrobni para-religiozni moment, niti zgolj ena izmed politično-propagandnih manipulacij javnosti (vsi vemo, kako so nacisti za grešni kozle „naredili“ Jude, kako komunisti podjetnike in kristjane), temveč gre pri iskanju „nadomestnih tarč“ naše jeze za enega temeljnih družbenih mehanizmov, ki je na simbolno čustveni ravni ves čas aktiven. Tudi kadar ni izjemno dramatičnih situacij ali potrebe po politični manipulaciji. Prvotni namen mehanizma je zmanjšanje nasilja. Povedano grobo: nekdo je na nezavedni ravni za grešnega kozla razglašen in iz naše sredine izgnan (oz. kot žrtev na oltarju darovan) zato, da se mi ostali ne pobijemo med seboj. Nasilje vseh proti vsem se preko grešnega kozla predela v nasilje vseh proti enemu.

** Zanimivo je, kako italijanski filozof Gianni Vattimo (oče t.i. „šibke misli“) povzema Girardovo teorijo, ko opravičuje svoj filozofski in bivanjski povratek h katoliški religiji. Po Vattimu je katolištvo do popolnosti izpililo grešnokozlovski mehanizem. Dokaz je evharistija, kjer je Kristus „duhovnik, žrtev in oltar“ obenem. Se pravi, osrednji katoliški obred je katalizator nasilja, saj pri njem b(B)og (po Girardu pravir nasilja) nasilje obrne vase, ga predela, človeka pa zavaruje in očiščuje. Kako torej izboljšati družbo in zmanjšati nasilje? Vattimo ne dvomi in z nekoliko avto-ironije pravi: Če hočete manj nasilja, je treba večkrat k sv. maši.