Mediji - ko ne zaupam, zaupam spet

Andrés Casillas in Margarita García: sončeva in okrogla oblika majevskega spomina.
Skulpturo je mestu Madrid poklonila država Mehika.
Foto: B.C.

Španija: prvi so vojska, policija in mediji

Pred nekaj dnevi je španski Center socioloških raziskav (CIS) objavil podatke o zaupanju državljanov v institucije. El Mundo je lestvico razdelil v štiri dele. Pojdimo od spodaj navzgor in štirim razredom dajmo slovenska imena.

NEZADOSTNO: Španci najmanj zaupajo političnim strankam, vladi, parlamentu in sindikatom.

ZADOSTNO: Nekaj več zaupanja so deležna združenja podjetnikov, pokrajinske vlade in parlamenti ter ustavno sodišče.

DOBRO: Dokaj se zaupa monarhiji (vloga kralja), katoliški Cerkvi, Vrhovnemu pravosodnemu svetu in varuhu človekovih pravic.

PRAV DOBRO: Najbolj zaupajo Civilni gardi (španska inačica karabinjerjev), policiji, vojski in – medijem.

Španci zaupajo vojski in policiji skoraj trikrat bolj kot politikom. Oboroženi uniformiranci z viteško-varnostnim poslanstvom so zanje tisti del državnega sistema, ki ni korumpiran in ne odpove. Občutek varnosti ostaja. V krizi je pomembno, da takšen zdrav in varen del sistema je in da, koliko more, „ozdravlja“ bolehne sosede. Ampak... kar me kot Slovenca skorajda šokira, je visoko zaupanje v medije. Tem Španci zaupajo bolj kot kralju, Cerkvi in pravnemu sistemu. Mediji so na visokem četrtem mestu, takoj za uniformami in precej pred zasledovalcem na petem mestu, ki je varuh človekovih pravic. To pomeni, da resnicoljubnost ni v krizi. Ko je vse narobe, vsaj nekdo ne laže – in to so časopisi, radio, televizija. S slovenskega zornega kota, četudi zaupanje povprečnega Slovence v naše medije ni slabo (prim. dotična raziskava FUDŠ 2012), zelo pomenljivo.

Avtobiografija: od zaupanja do nezaupanja v „dominantne“ časopise

1. Virus nezaupanja

Ko sem se l. 1997 po desetih letih Rima, Madrida in Milana vrnil v Slovenijo, sem s seboj prinesel tudi zaupanje v civilne medije. Bral in kupoval sem vse: Večer, sobotno Delo, Mag, Mladino,... A l. 1999 sem že bil „okužen“. Kot mariborskemu študentskemu duhovniku se mi je reklo, naj novinarjem iz „dominantnih“ časopisov ne zaupam preveč. Prva žrtev mojega po cerkveni pokorščini prevzetega sumičenja je bila novinarka Večera Vanessa Čokl. Njej sem se zaradi osorne geste ob nekem intervjuju (ekran računalnika sem, bednik, vpričo nje obrnil tako, da ni mogla sama videti razpredelnic in številk neke interne cerkvene raziskave o mladini) kasneje osebno opravičil.

2. Adijo, Mladina!

Potem se je začelo. Najprej Mladina. Mislim, da l. 2002 ali 2003. Max Modic je napisal članek o spolnih grehotah duhovnikov. Hopla! Apostol pornografije si upa čistuniti o duhovščini! Kar mi je pri Mladini, bolj kot njena pristranskost, šlo vedno na živce, je bil njen „novi janzenizem“, svojska moralistična ihta, posmehovanje iz vedno istih tarč. Konec! Mladine od takrat ne kupujem in ne berem več. Čeprav mi je kot gimnazijcu v osemdesetih odpirala oči. Tisti Mladini ostajam hvaležen. No, v tole, današnjo,... včasih pokukam na njeno naslovnico, da vidim, če je spet koga oblekla v nacistično uniformo. Tako vem, da je tisti dober. Zadnja v naci opravi na Mladinini naslovnici je bila Evropska Unija. Zdaj vem. Ta je dobra. Nje se moramo držati.

3. Adijo, Večer!

L. 2006 (če se ne motim) so v Žički kartuziji imeli namen obhajati festival reggae glasbe. Festival je potem imel velike težave s krajem izvedbe in v Večeru so pisali, da zaradi Cerkve in okoliških duhovnikov, ki da ne razumejo mladih, ki da so proti reggaeju, ki da nočejo oskrunitve samostana.... Kot župnik kartuziji sosednjih Črešnjic sem seveda zadevo poznal in vedel, da nihče ni bil proti reggaeju kot reggaeju, temveč proti izvedbi delavnice o konoplji (se pravi, delavnice o drogi in drogiranju) v za kristjane še vedno svetih prostorih bivše kartuzije. Tudi sem vedel, da so pobudo proti temu sprožili katoliški laiki in nas okoliške duhovnike le naknadno bolj obvestili kot potegnili zraven. No, o tem sem napisal ponižno pismo na Večer in prosil, naj ga objavijo v pismih bralcev. Nobenega odgovora. Nobene objave. Užaljen? Da. V Večerovi kroniki sem namreč ostal (skupaj z drugimi župniki) v vlogi zakrknjenega fajmoštra iz štajerskih hribov, ki ne mara glasbe mladih. To nisem. Takega predalčkanja ne priznam. Adijo, Večer!

4. Adijo, Delo!

Zgodba z Delom, na katerega sobotno izdajo sem bil več let naročen, je manj dramatična. Ko sem ugotovil, da se je začelo dogajati, da je prišel ponedeljek ali celo torek, jaz pa sobotnega Dela nisem niti razprl, kaj šele, da bi vsaj preletel naslove, sem ga odjavil. Očitno Delov „projekt odličnosti“ pri meni ni vžgal. S časopisom sva se enostavno nehala pogovarjati. Nastali so tihi tedni. Sledila je ločitev. Adijo, Delo!

Ne berem slovenskih časopisov in ni mi fajn

Zavidam Špancem. Gredo mimo trafike in si lahko omislijo nakup kateregakoli resnega časopisa, pa vedo, da ne bodo potegnjeni za nos. Tudi v Španiji so časopisi politično in nazorsko navijaški. Temu se ne da izogniti. Vendar ko imaš nekaj v rokah, veš kaj imaš v rokah. Lahko se z uredniško linijo nekega časopisa ne strinjaš, a to še ne pomeni, da v uredništvu ne vidiš na delu profesionalcev, ki jim gre zaupati.

Ne berem slovenskih časopisov in ni mi fajn. Ne počutim se dobro, ker ne zaupam in ker se mi zdi, da nimam komu zaupati. Rad bi se ustavil pri trafiki in sproščeno pograbil to ali ono. In kdaj bom slovenskim osrednjim časopisom spet zaupal? Ne vem natančno, a slutim, da se bo moralo zgoditi nekaj velikega, nekaj prelomnega. Nekak slovenski novinarski obračun pri O.K. Corralu. To, da dominantni mediji stihijsko obračunavajo z Janezom Janšo, ni ne vem kaj. Dvakrat ali trikrat na leto v stampedu pregaziti Janšo, potem ko je kak Karba že nastavil glavo, to je tretjerazredni novinarski pogum. To ni nič. Janša nima tolikšnega kapitalskega zaledja, da bi se ga zares bali. Obračunati morajo z nekom, ki je zares močan in se ga bojijo, z nekom, ki jim je blizu, ki jim diha za ovratnik. Polje politike in kapitala ni nujno edino. Mitični obračun pri O.K. Corralu bi lahko, na primer, imel podobo razkritja dejanske razvejanosti kokainskih združb ter njihovega prikritega vpliva na naše javno in politično življenje. Vem, da so v vsaki medijski hiši ljudje, ki so takšnih obračunov zmožni, morda tudi željni. Ko ne zaupam, vanje zaupam spet.

„Mojim bivšim“ Mladini, Večeru in Delu ne privoščim propada. Obratno. Želim, da bi v prihodnjih letih prišli na vrh naših lestvic zaupanja. To bi pomenilo, da je resnicoljubnost spet na delu in da se v Sloveniji spet dobro diha.