Sveti duh: končno iz „hišnega pripora“

Veliki neznanec oz. svetoduška anemija

To pomlad je „strašni“ španski teolog José Ignacio Gonzáles Faus dal na svetlo še eno od svojih „strašnih“ besedil: Krivoverstva v sodobnem katolištvu (izvirni naslov: Herejías del catolicismo actual). Pravim, da gre za „strašnega“ pisca, saj ta osemdeset let stari jezuit še vedno piše na način, da ti „dvigne pokrov“. Piše neposredno in zanj ni tabu teme. V svoji zadnji knjigi našteje deset „krivoverstev“, ki gnezdijo v današnjem katolištvo. Ne gre za formalna krivoverstva, kakopak, temveč za polzavedne popačene teološke vzorce oz. za „herezije“ v prvotnem pomenu te besede (iz gr. airesis = pristransko mnenje, delna resnica).

Kot deseto krivoverstvo in kot tisto, ki je nekakšna botra ostalim devet, Faus imenuje „pozaba Svetega Duha“. Faus ne pove nekaj novega. Novo je, da se „pozaba Svetega duha“ oz. „svetoduška anemija“ (kot jo je imenoval rimski teolog Nicola Ciola) kljub nasprotnim željam, binkoštnemu gibanju ter papeški okrožnici o Svetem duhu (Janez Pavel II.: Dominum et Vivificantem, 1986) še kar nadaljuje in nemalo vpliva na duhovnost posameznika in življenje Cerkve. Naj spomnim, da je ena prvih knjig o pozabi Duha izšla že v sredini prejšnjega stoletja in je imela naslov Veliki neznanec (Antonio Durante: Il grande sconosciuto, ossia, Lo spirito santo). Izraz grande sconosciuto, se je v teoloških vodah precej udomačil. Uporabil ga je tudi papež Frančišek 13. maja letos v svoji jutranji pridigi, ko je dejal: „Sveti duh je še vedno nekoliko neznanec v naši veri. (…) Mnogi kristjani ne vedo, kdo je Sveti duh. (...) Pravijo: 'Sveti duh je golob, ki nam prinese sedem darov.' In tako je ubogi Sveti duh vedno zadnji in ne najde pravega mesta v našem življenju.“

Kako smo Svetega duha dali v „hišni pripor“

Kako se je zgodilo, da Sveti duh v našem duhovnem in pastoralnem življenju, kot pravi papež, „vedno zadnji“? Razlogi so zgodovinski, teološki, psihološki pa tudi politični. Naštejmo tri:

- Spor zaradi Svetega duha je bil usoden za odnos med zahodno (Rim) in vzhodno (Bizanc) Cerkvijo. L. 1054 pride do končnega razkola. Razprava o Svetem duhu kot visokonapetostna razprava. Se bo poslej preveč poudarjati Svetega duha, oz. sploh se nejasno izražati o njem, na Zahodu (med katoličani) razumelo, kot da si sumljivo blizu „razkolniškemu“ in „krivoverskemu“ Vzhodu (t.j. pravoslavcem)?

Zračnost, nebo, veter, voda, modrina, golob,..
Kako lahko in kako težko obenem je
upodobiti Svetega duha.
slika: s spleta

- Odličen in vpliven srednjeveški teolog Gioacchino da Fiore (+ 1202) je razglasil „tretjo dobo“: po dobi Očeta (Stara zaveza) in dobi Sina (Nova zaveza, nastanek Cerkve) še dobo Svetega duha, dobo prenovljene Cerkve in človeštva. „Nova Cerkev“ bo prežeta z duhovnostjo in svobodo, še meje med laiki in kleriki bodo zabrisane. Posledica: Gioacchinov nauk ima veliko pristašev (zlasti med frančiškani), a je razumljen tudi kot, danes bi rekli, anarho-utopičen. Zato se ga zavira, nekatere pristaše se preganja, Savonarolo (+ 1498), ki navdahnjen od „tretje dobe“ kasneje ustanovi versko republiko Firence, pa se zažge na grmadi. Zanimivo, da sam G. da Fiore ni obtožen krivoverstva in je celo razglašen za blaženega. A skupaj z zavrnitvijo Gioacchinove „tretje dobe“ je tudi Sveti duh postavljen v ozadje. Rad bi slišal odgovor od stroke na naslednje vprašanje: Je morda Sveti duh odsihdob osumljen anarho-utopije?

- Sumičavost se okrepi po XVI. stoletju; v tem stoletju smo priča pastoralnemu razsulu, ki ga potem sanira Tridentinski koncil. Poleg Lutra se na terenu pojavijo tudi bičarji, skakači, prekrščevalci. Slednji oznanjajo „novo Cerkev“, po možnosti brez hierarhije in klera, brez nadzora in represije; njihov prvi teološki in izkustveni referent pa je pogosto sam Sveti duh. Spet je posredi „ubogi“ Sveti duh! Poleg skakačev in prekrščevalcev ter skupaj z njihovimi ekstazami in radikalnimi cerkveno-političnimi rešitvami mora v „hišni pripor“ spet tudi Sveti duh. Ne vem, kaj bodo rekli teologi in umetnostni zgodovinarji, ampak sumljivo mi je, da je neki papež (ime sem žal pozabil) tistega časa prepovedal kakšno drugačno upodabljanje Svetega duha kakor pod podobo goloba, medtem ko je, denimo, Očeta kot dedka z belo brado pustil. Je morda Sveti duh ptič za v kletko?

Spet med nami Gioacchino da Fiore in trk dveh konceptov?

Danes so „svetoduške“ razmere na Slovenskem približno takšne (in mojega blogerskega zapisa ne jemati za suho zlato):

- Imamo tradicionalni cerkveni ustroj. Ta dela s Svetim duhom „previdno“, v skladu s tridentinsko tradicijo. „Boga-Goloba“ izpusti iz „kletke“ za sv. birmo in za binkoštni praznik. Glavni ostaja „objektivni“ pastoralni model z moralno vzgojo in podeljevanjem zakramentov v ospredju. Podoba Cerkve je v osnovi podoba dvodelne ustanove: posvečeni na eni, laiki na drugi strani. Pokorščina gre predvsem cerkvenim predstojnikom. Če se kdo apelira na pokorščino navdihom Svetega duha, bo sumljiv.

- Imamo binkoštni val. To je val, ki zaobjema ves svet. „Binkoštni krščanski slog“ je tisti, ki ga je vse več, ugotavljajo religiologi. Tudi v katolištvu ga je več. Na Slovenskem je najbolj očiten pri Prenovi, pri karizmatikih. Tu je Sveti duh popolnoma „svoboden“. Njegovo delovanje je takorekoč „fizično“: počivanja, ekstaze, ozdravljenja, ples, govor v jezikih,... Tista, včasih tako hladna, formalna, racionalistična cerkvena miselnost je tu premagana. Zgleda, da smo zbudili Svetega duha in z njim odkrili tako dolgo iskano formulo za novo evangelizacijo.

Trk med dvema konceptoma je neizogiben. Spet „objektivni“ model proti „svetoduškemu“? Rim proti Gioacchinu da Fioreju? No, na Slovenskem se škofje trka dobro zavedajo in zaenkrat zadeve obvladajo. Pravzaprav slovenski škofje, ko gredo na karizmatična srečanja in tam vodijo sv. evharistije, delajo, kar je njihova temeljna naloga – naloga pontifeksov: mostograditeljstvo. Kakšni predstavniki iz „objektivnega“ vzorca zato škripljejo z zobmi, češ, škof se druži z „onimi, ki se pri maši rolajo po tleh“. Karizmatiki pa znajo veselo, a preuranjeno dejati, da je „tudi škof na njihovi strani“.

Dolgoročna rešitev: Sveti duh v rednem življenju

Paziti moramo, da ene kletke osvobojenega Svetega duha ponovno ne zapremo v drugo kletko. Karizmatično gibanje je lahko nova kletka za Svetega duha. Kako? Če si Ga bo preveč lastilo, če Mu bo predpisovalo vedenjske vzorce, če Ga bo poistovetilo z nekaj nadnaravnimi pojavi in mističnimi stanji, če se bo v imenu Duha odrekalo racionalni refleksiji, vsakodnevnemu trudu za skupnost, potrpežljivemu sobivanju,...

Dolgoročna rešitev je, da celotna Cerkev izstopi iz pozabe Svetega duha. Sveti Duh je namreč njeno redno življenje. Sveti duh ni zgolj njen občasni praznik in ni zgolj njena alternativna duhovnost na Kureščku in podobnih lokacijah. Prvi korak bi bil, da Svetega duha „vrnemo“ v zakramente, da ga „čutimo“ pri krstu, maši, spovedi. Ne gre za prevzem „karizmatičnega“ liturgičnega vzorca, gre za resnico o zakramentih samih. Ne bomo plesali okrog krstnega kamna z dojenčkom in botro na čelu, temveč vedeli bomo, zavedali se bomo, veseli bomo, srečni bomo, pristni bomo,... ker je Sveti duh v zakramentu, ker smo z Njim in v Njem.