Te dni v Madridu praznujemo praznik
mestnega zavetnika sv. Izidorja Kmeta (San Isidro Labrador), obenem
pa obletnico znamenitega vstajniškega gibanja 15-M, ki je pred dvema
letoma prav na Izidorjev god (15. maj) zasedlo osrednji trg Puerta
del Sol. Moram priznati, da gibanju 15-M nisem posebej verjel, že
zato, ker ga je naše časopisje obravnavalo s simpatijo. Da je gibanje 15-M spaka, pa sem bil
popolnoma prepričan po 17. avgustu 2011, ko so „indignadosi“ v
Madridu, na Puerta del Sol, napadli romarje Svetovnega dneva mladih.
Kakšnih 15 mladih iz moje skupine (dekanija Nova Cerkev) je bilo
ravno tisti hip na Solu (sam sem poležaval na zeleni trati
bližnjega parka). Po tistem, kar so mladi doživeli in povedali, me
več ni bilo mogoče prepričati, da je 15-M miroljubno in plemenito
gibanje. Mladim katoličanom iz celega sveta namenjeno pljuvanje,
suvanje, psovke ter grožnje tipa „zažgali vas bomo kot leta
1934“,... so govorile zase. To ni bil „protest proti stroškom
papeževega obiska“, kot je o dogodku čvekala tudi kakšna
slovenska „Pravda“. To je bil levičarski „Sturmabteilung“ v
akciji.
Zato me je toliko bolj presenetilo, da
sta profesorja družbenega nauka Cerkve in ekonomije, ki sem ju
poslušal te mesece na madridskem Višjem pastoralnem inštitutu o
gibanju 15-M govorila dobro, celo zelo dobro. Kaj sem spregledal?
Najprej to, da je gibanje v osnovi bilo ideološko veliko širše,
kot so ga mediji predstavljali. Tako široko, da ga težko spravimo v
klasično shemo levičarsko-desničarsko. Samo ta podatek: na Puerta
del Sol so se 15. maja 2011 utaborili anarhisti (skrajna levica),
nekaj deset metrov vstran pa mladi falangisti
(skrajna desnica). Med sodelujočimi so bili tudi mladi iz katoliških
socialno čutečih skupin. Mnogi seveda sploh niso pripadali nobeni
skupini, temveč jih je gnala zgolj indignacija, jeza, upor, želja
po spremembi. Drugo, kar sem spregledal, je, da izpada proti romarjem
SDM-ja ne gre pripisati gibanju 15-M, čeprav se je „Sturmabteilung“ nanj skliceval, ko je s „svojega“ trga podil romarje. 15-M ni hierarhično gibanje,
nima liderja, je precej atomizirano, deluje sportnostno, mnogi delajo
po svoje.
Eden izmed dveh omenjenih profesorjev
je Pedro José Gómez Serrano, direktor Oddelka za mednarodno
ekonomijo na univerzi Complutense. Je družinski oče, prostovoljec
na področju krščanske dobrodelnosti in bivši skavtski voditelj.
Gibanja 15-M ni samo strokovno opazoval, temveč je vanj preko svoje
hčerke, udeleženke več akcij 15-M, po svoje tudi „padel“.
Njegova analiza je zato toliko bolj zanimiva in verodostojna, saj je
ves čas imel pri roki „insajderske“ informacije. Razvoj gibanja
15-M deli v štiri etape, v katerih vidi tudi vzorec, ki bi naj veljal na ravni prebujajoče se in protestniško razpoložene civilne družbe.
Etape so:
1. indignacija (lahko slovenimo kot „ogorčenost“);
2. protest;
3. združevanje in dialog;
4. predlogi.
1. INDIGNACIJA. Ogorčenost je prvi trenutek. Človek se prebudi. Se dvigne gor. Vstane. Izstopi iz apatičnosti. Še nekaj let nazaj smo jamrali o apatični mladini, vendar je prišel trenutek, ko je mladim (in ne samo njim) enostavno „počil film“. Tako več ne gre! Slovenci temu trenutku rečemo tudi „sveta jeza“. V naši zgodbi se je „sveta jeza“ zgodila v Mariboru zaradi avtomatskih radarjev. To jezo smo vsi spoštovali. Ni bila programirana, niti manipulirana, dajala je vtis velike iskrenosti.
1. indignacija (lahko slovenimo kot „ogorčenost“);
2. protest;
3. združevanje in dialog;
4. predlogi.
1. INDIGNACIJA. Ogorčenost je prvi trenutek. Človek se prebudi. Se dvigne gor. Vstane. Izstopi iz apatičnosti. Še nekaj let nazaj smo jamrali o apatični mladini, vendar je prišel trenutek, ko je mladim (in ne samo njim) enostavno „počil film“. Tako več ne gre! Slovenci temu trenutku rečemo tudi „sveta jeza“. V naši zgodbi se je „sveta jeza“ zgodila v Mariboru zaradi avtomatskih radarjev. To jezo smo vsi spoštovali. Ni bila programirana, niti manipulirana, dajala je vtis velike iskrenosti.
2. PROTEST. Ogorčenost nas
lahko zapre v začarani krog jamranja, pesimizma, kakšnega
izoliranega vandalističnega dejanja, zatekanja v omamo. Iz take
ogorčenosti ni nič. Potreben je protest. Javni in glasni nastop
ogorčenih ljudi. Protest mora biti množičen. Niso dovolj običajne
protestniške skupine, ki jim je dretje na ulici skoraj folklora. Kot
rečemo, „zgoditi se mora ljudstvo“. Protestniki morajo biti
raznolikih političnih in svetovnonazorskih usmeritev. V protestu
morajo miroljubno vztrajati. 15-M je prve tedne te tri kriterije
izpolnjeval: raznolikost, vztrajnost, miroljubnost. Nekaj tega smo
lahko videli tudi pri nas. Žal je v Mariboru nasilje spregovorilo
zelo hitro.
Maj 2011. Zasedba madridskega trga Puerta del Sol s strani vstajnikov. vir: splet |
3. ZDRUŽEVANJE IN DIALOG. 15-M
je že v okviru protesta prerasel v forum, v razpravo. Združil je
mnoge in različne ter jih pripravil do pogovora. Prof. Gómez pravi:
„Združevati se izboljša analizo in poveča moč.“ Danes veliko
govorimo o komunikativnih etikah, o nujnostih komunikativnih
demokracij. Ne vemo, kdo ima prav in kdo
narobe; ne vemo, kakšna je najboljša formula za naše gospodarstvo
in politiko; vemo pa, da se o vsem tem moramo pogovarjati. Čim bolj
različni smo udeleženi v pogovoru, boljši rezultat bo. Vsi skupaj
se moramo zavedati moči komunikacije in ne smemo pustiti, da
družbeni dialog monopolizirajo vedno isti trije: stranke, sindikati
in mediji. Dialog združuje. Individualizem izginja. Skupine, ki bi
hotele manipulirati protest, izgubljajo moč. Taka je izkušnja 15-M.
Za slovensko vstajništvo lahko mirno rečemo, da je na tej točki
pogrnilo. In zato tudi postalo lahek plen starih levičarskih elit,
bolj natančno (kot je zdaj že jasno), Jankovićeva udarna enota za
rušenje Janše. Ko se bo v Sloveniji naslednjič javil nekdo, ki bo
razglašal „vseslovensko ljudsko vstajo“, najprej poglejmo, s kom
se je zmožen in željan pogovarjati. Ima ogorčenje? Prav. Protestira? Prav. Ampak ima tudi širino? Če je nima, če se ne zna pogovarjati preko
svojega plota, je še ena repriza starih delitev in vztrajanja v
starem.
4. PREDLOGI. Karikatura
„protestnik brez razloga“ je ovržena. Vstajnik tokrat ima
razlog. Kaj pa karikatura „protestnik brez predloga“? Je tudi ta
ovržena? Tu je zadeva težja. 15-M je formuliral veliko predlogov,
ki jih prof. Gómez označi za naivne in utopične, veliko pa takih,
ki so dobri: bodisi v praktičnem smislu (rešitve za visoko šolstvo,
hipotekarno krizo, reforma trga dela,..) bodisi v smislu temeljne
prenove ekonomskega in političnega modela (bolj neposredna
demokracija, več solidarnosti, proti vladavini finančnega
kapitalizma). Prof. Gómez na tej točki izpostavi pomembnost
nekaterih dejanj, ki jim v teološki govorici pravimo „preroške
geste“. Jezus, na primer, ni prinesel rešitve za zdravje ljudi, je
pa s preroško gesto približevanja „nečistim“ bolnikom in
ozdravljanja le-teh v našo kulturo zasejal novo miselnost v odnosu
do bolnika, miselnost, ki je kasneje porodila bolnice in nenazadnje
sistem osnovne zdravstvene varnosti za vse. Takšna preroška dejanja
so bila v 15-M navzoča. Seme je bilo vrženo in nekatero bo sčasoma
zagotovo vzklilo.
Prehodili smo pot, če se izrazimo
pesniško, „čudovitega vstajništva“. Seveda je tudi 15-M imelo
in še ima svoje pomanjkljivosti, svojo bolj vprašljivo plat. Ni preraslo v izrazito
politično silo kot italijansko gibanje komika Beppeja
Grilla. Ni spisalo nekega velikega programa za družbene spremembe in ni zapisalo prihodnosti v en recept (nobene recepture o "demokratičnem socializmu", skratka).
Nekaterih skupin ni znalo „spreobrniti“ od razgrajaštva in
nestrpnosti (kar smo okusili tudi slovenski sdmjevci). Moč dialoga
med različnimi skupinami je pojenjala. Vendar seme je vrženo,
vzorec je testiran, razprave tečejo,... Španske klasične politične
stranke pa danes med svoje prioritete postavljajo nekatere zahteve iz 15.
maja 2011.
Ni komentarjev:
Objavite komentar