Posiljene v imenu svobode

Prizor iz filma La ciociara (imdb.com)

I. „Deklica spremenjena v žensko, ženska spremenjena v truplo.“

Detabuizacija največjega množičnega posilstva

Ko je nemška režiserka in feministka Helke Sander konec osemdesetih začela zbirati material o posilstvih, ki so jih zagrešili vojaki Rdeče armade na nemških tleh l. 1945, je naletela na dvojno težavo: kot prvo, njenega projekta ni hotel nihče financirati; kot drugo, pojavil se je politični pritisk, češ da bo ta tema skvarila komaj otopljene odnose med Kohlovo Nemčijo in Gorbačovovo Sovjetsko zvezo. Helke je vztrajala in l. 1992 se je na Berlinskem festivalu zavrtel njen dokumentarec BeFreier und BeFreite (lahko prevedemo kot Osvoboditelji in osvobojene). Drug tovrstni preboj se je zgodil l. 2008 z igranim filmom Anonyma - Eine Frau in Berlin, ki ga je režiral Max Färberböck. Film govori o ženski, ki se „ponudi“ ruskemu oficirju, da je na ta način zaščitena pred soldatesko.

Danes je splošno osvojeno, da je v primeru sovjetskih posilstev v Nemčiji šlo za največje množično posilstvo v zgodovini človeštva. Nekateri govorijo o 2.000.000 posiljenih Nemk. Helke Sander navaja dokaze o ženi, ki so jo sovjeti vpričo njenih domačih v eni noči posilili kar 128-krat.

Eden pričevalcev je pisatelj, disident, nobelovec Aleksander Solženicin. L. 1945 je kot mlad sovjetski vojak stopal po nemških tleh v smeri Berlina. Kar so počenjali njegovi tovariši z nemškimi ženami, ga je bolelo. V pesnitvi Pruske noči je zapisal:

Hoeringstrasse 22.

Ni bila zažgana, malo izropana, označena.

Vzdihovanje med zidovi, napol zadušeno:

mati je ranjena in napol mrtva.

Mala hči je na žimnici,

mrtva. Koliko jih je bilo na njej?

Cel vod, mogoče cela četa?

Deklica je bila spremenjena v žensko,

ženska spremenjena v truplo.*

Osvoboditelj in posiljevalec tudi zahodni zaveznik

Da tudi ameriški zavezniki niso bili imuni na skušnjavo posiljevanja „sovražnikovih žensk“, razkrije igrani film Fury iz l. 2014 z Bradom Pittom v vlogi poveljnika ameriške tankovske enote, ki prodira v Nemčijo.

Mit o „dobrih Američanih“ dokončno razgradi mlada nemška zgodovinarka Miriam Gebhardt v bestsellerskem delu Als die Soldaten kamen. Die Vergewaltigung deutscher Frauen am Ende des Zweiten Weltkriegs (Ko so prišli vojaki. Posilstva nemških žena ob koncu druge svetovne vojne, izšlo l. 2015). Gebhardtova „si drzne“ operirati s številom 900.000 posiljenih Nemk s strani zahodnih zaveznikov. Posilstva in druga spolna nadlegovanja (katerih žrtve so bili tudi moški in dečki) so pojenjala šele, ko nastane Zvezna republika Nemčija. Nemci so jih prenašali molče, ker so so počutili krive za gorje druge svetovne vojne in za holokavst nad Judi. Zanimivo, Gebhardtovi so pri raziskavi bile v pomoč župnijske kronike, v katerih se je na diskreten način vendarle sproti pisalo o tegobah nemških deklet in žena.

V Italiji je tabu o vojaških posilstvih, ki so se zgodila v imenu osvoboditve oz. v trenutku nastopa svobode, padel prej. Tu je odlični film La ciociara iz l. 1960. Literarno izhodišče: Alberto Moravia; režiser: Vittorio De Sica; glavna in z Oskarjem nagrajena vloga: Sofia Loren. Tragični vrhunec filma predstavlja prizor skupinskega posilstva matere in hčere v opustošeni cerkvi s strani maroških vojakov, imenovanih goumiers, delujočih pod francoskim poveljstvom. Maročani, ki so se borili v okviru zavezniških enot, so po preboju linije Gustav pri Montecassinu na področjih južno od Rima posilili več tisoč Italijank, pa tudi več sto moških, enega duhovnika do smrti. Najhuje je bilo v mestecu Esperia. Goumiers so se kot posiljevalci kasneje „izkazali“ še na Nemškem, zlasti v Baden-Wüttenbergu.

Španija: posiljevalec in žrtev pripadata istemu narodu

Grozljiva španska državljanska vojna nas pouči, da je posilstvo lahko „bojno sredstvo“ tudi v primeru krvavega ideološkega spopada znotraj enega naroda. Posilstva so se v Španiji dogajala tako na „republikanski“ (levi) kot na „nacionalni“ (desni) strani. Vendar je bilo posilstvo „uporabljeno“ občutno bolj masovno in sistematično s strani desničarskih formacij - v smislu srhljivega napisa „posilimo levičarke“, ki ga je bilo videti v naši Ljubljani. V Andaluziji se je l. 1936 dogajalo, da so falangisti odvedli levičarke (ali zgolj žene, katerih možje so se borili na nasprotni strani) na pokopališče, jih tam posilili, ustrelili, nato pa se z njihovim spodnjim perilom na puškah vrnili v mesto. Vse to v imenu „obrambe krščanske civilizacije pred brezbožnim komunizmom“.

Španci so, za razliko od Slovencev, naredili ogromno filmov o svoji državljanski vojni. Za teologa je morda vsebinsko najbolj tehten film režiserja Joséja Luisa Cuerde Los girasoles ciegos iz l. 2008, ki govori o vpletenosti španske Cerkve v frankistično diktaturo ter o njeni obsesiji nadzora nad žensko.

Španski vzor razkrinkavanja posiljevanj v imenu zmagovite ideologije kliče po slovenskem posnemanju. Kdaj se bo v slovenski filmski „industriji“ našel junak, ki bo posnel igrani film o delovanju partizanske posiljevalnice oz. Ozninega orgijskega središča Pri Mlinarjevem Janezu na Teharjah?

Zgodbe iz vseh koncev in brez konca

Na azijskem vzhodu imamo primere množičnih posilstev Kitajk in Korejk s strani japonskih osvajalcev. Najhujši tamkajšnji vojno-spolni zločin se je zgodil l. 1937 v mestu Nanking, kjer je bilo načrtno posiljenih preko 20.000 kitajskih žena, deklet in deklic. Košček te tragedije si lahko ogledate v izvrstnem, žalostnem in napetem kitajskem filmu City of Life and Death (kitajski naslov: Nanjing! Nanjing!) iz l. 2009, ki ga je režiral Chuan Lu. Ali pa v nemškem biografskem filmu Floriana Gallenbergerja John Rabe, prav tako iz l. 2009, ki govori o nemškem poslovnežu, ki je po svojih zvezah v nacistični stranki pred smrtjo, nasiljem in ponižanjem rešil 200.000 Kitajcev in Kitajk.

Ker se vojne ne končajo, se ne konča tudi nasilje oboroženega uniformiranega moškega nad nemočno žensko. Tako je bilo na Hrvaškem in v Bosni v času zadnje vojne. O posilstvih v Bosni govori več filmov. Med manj znanimi je angleška srhljivka The Seasoning House iz l. 2012 režiserja Paula Hyetta, bolj znani je In the Land of Blood and Honey iz l. 2011, ki ga je režirala Angelina Jolie. Predlagam še pretresljiv hrvaški dokumentarec Sunčica od Nikole Kneza (ves film na YouTube).

Zakaj navajam filme, ko hočem povedati o posilstvih? Ker je film je mogočen ustvarjalec kolektivnega mišljenja. Ker gre računati tudi nanj pri zaščiti ženske v prihodnje. Ker vas je preko filma lažje motivirati za to mučno temo. Ker nimamo nobene garancije, da bo ženska v naslednji vojni spoštovana in nedotaknjena.
   

Prva svetovna vojna; obešanje srbskih žensk in starcev s strani avstrijskih vojakov (kurir.rs)

II. „Bit će klanja, bit će i silovanja!“

Orožje posilstva je spet na delu

Tudi sodobne vojne, namreč, ki so se zgodile po Fukuyaminem „koncu zgodovine“ (se pravi, po l. 1989, ko naj bi vsled padca Berlinskega zidu ves svet zaobjelo liberalno in demokratsko mišljenje), so spet „uporabile“ orožje spolne sle. Pomenljiv je video posnetek o krajinskih Srbih, ki si ga lahko ogledate na YouTube. Smo v l. 1991 v prvih dneh vojne na Hrvaškem. Srbske paravojaške enote ob podpori JLA že beležijo zmage. Skupina „bojevnikov“ se veseli v neki gostilni in prepeva:

Krajišnici, gde ćemo na klanje?

Na Hrvate il na Muslimane?

Bit će klanja, bit će klanja,

bit će i silovanja!

V pijanosti je napovedano bistvo vojaške strategije: osvojitev muslimanskega in hrvaškega teritorija skozi pobijanje in posiljevanje. Šokira nas, s kakšno neverjetno lahkoto in samoumevnostjo se pri balkanski soldateski že v malodane prvih urah nove vojne pojavi želja po posilstvih. Želja, ki je že načrt. Kdo pravi, da na Balkanu ne bo tako tudi v naslednji vojni?

Začeli smo na Balkanu, a tu so še Iračani, ki takoj po „koncu zgodovine“ množično posiljujejo Kuvajtčanke; Hutujci, ki kakšno leto zatem v Ruandi posiljujejo in pobijajo žene plemena Tutsi; ISISosovci, ki danes posiljujejo vse, ki niso v skladu z njihovo versko ideologijo. S posameznimi spolnimi zločini so se dandanašnji omadeževali tudi zahodni vojaki na misijah v Afganistanu in v Iraku, kakor tudi modre čelade (o čemer članek na Domovina.je, ki me je spodbudil, da sem si pričujoče pisanje sploh zastavil). Oboroženi uniformiranec in nemočna ženska ...

Načrtna manipulacija moškega libida

Poleg moškega spolnega nagona, ki v vojnih razmerah hočeš ali nočeš živi v posebni mešanici frustracije in vzburjenosti, je v igri hudičev um politikov, ki moški spolni libido spodbuja, organizira in usmerja k točno določenim vojaškim in političnim ciljem. Poglejmo eklatanten primer.

L. 1917 so avstrijski in bolgarski okupatorji zadušili znamenito srbsko topliško vstajo. Da bi zmaga nad Srbi bila popolna, so bolgarske vojaške oblasti še posebej udarile po srbskih ženah. Kar se je dogajalo ženam in dekletom z juga Srbije na jesen l. 1917, presega bolno domišljijo spolnih iztirjencev in sadistov. Ampak spolno nasilje „na terenu“ je bilo zastrašujočih, občasno že kar ritualnih razsežnosti, ker so ga „v palačah“ ves čas vojne legitimirale politične in vojaške oblasti. Poleg tega se tovrstni zločini nad ženskami radi skrijejo tudi pod verski dežnik. „Če zanosite od Bolgarov, je to dobro, (...) kajti Bog je določil Bolgare, da vladajo Balkanu,“ je l. 1916 dejal bolgarski škof Melentier v nekem nagovoru srbskim ženam. V tajni bolgarski okrožnici za moravsko področje iz maja 1918 pa beremo:

Nesporno je, da so ravno ženske najbolj fanatične in agresivne šovinistke. One so živo srce srbskega duha in najbolj dejavne agentke tajne srbske organizacije. (…) Ženske so nevarne v vsaki starosti. Pokončati srbizem pomeni pokončati srbske ženske, prav zato ker so najmočnejši dejavnik srbizma.**

Maja 1944 je francoski general Alphonse Juin več kot 10.000-im maroškim vojakom na italijanskih tleh obljubil „vino, ženske in zlatnino“ ter nekaznovanost onstran linije Gustav, če bodo le to linijo predrli. Obljubil jim je posiljevanje Italijank, da bi jih motiviral za boj. Polovico Maročanov je padlo pod nemškimi kroglami, a preživelim je general obljubo držal. Zgodilo se je na tisoče la ciociar. Tu je ženska predstavljena kot plen. Njena krivda ni, da je sodelovala z Nemci (ker tudi ni), njena krivda je, da je, kar je: ženska in lahek plen nenasitnega libida. Takih obljub bomo v vojaški zgodovini še našli. 

Toda v primeru bolgarske obravnave srbskih žena smo še korak bližje peklu: gre za do konca demonizirano žensko, ki jo je treba do konca ponižati in izničiti. Analiza takratnih grozodejstev nad srbskimi ženami nam govori o posebni pozornosti, ki jo tovrstni hudodelec posveča ženskim rodilom. Gre za nekaj temno transcendentnega - za demonski napad na materinstvo.

„Ja sam čestit čovek“

Mislim, da se je pisalo se je l. 1994, ko sem se peljal na vlaku od Benetk proti Bologni. Bral sem Mladino, na katere naslovnici so bili upodobljeni takratni jugoslovanski politiki. Nasproti mene je sedel mladenič mojih let, ki je naenkrat dejal: „Oni su svega krivi.“ Mislil je seveda na like na naslovnici. Začela sva pogovor. Bil je Srb, boril se je v Bosni. Verjel je, da so Srbi poseben narod. Uporabil je sintagmo „nebeski narod“. In ko sem že mislil, da imam pred seboj še enega „norca“ iz Balkana, mi reče: „U Bosni se je ubijalo žene i decu. I silovalo. Ja nikad nešto takvo. Ja sam čestit čovek.“

Takšni možje so upanje! Božji žarek na hudičevo dvorišče! V hordi, ki s peno na ustih zasleduje svoje žrtve, je nekdo, ki se ustavi. Med zadrogiranimi libidalci je nekdo, ki je luciden. Albert Camus bi mu rekel „uporni človek“, Stara zaveza zanj uporablja preprosto besedo „pravičen“, na Balkanu je imenovan „čestit čovek“.

Naslednje upanje je klasični feminizem. Besede „feminizem“ se mnogi izogibamo, saj je danes povezana s kulturnim marksizmom, s teorijo spola, z LGBT-jevskim enosmernim in enoumnim aktivizmom. Iz Kölna (moj blog Iz Kelmorajna poleg grozne novice grozni molk) je v začetku tega leta prišlo opozorilo, da bo ideološke modne muhe treba dati na stran in se spet posvetiti „klasični“ zaščiti ženske. S tem da noben feminizem ne bo verodostojen, če se ne bo sposoben poistovetiti ne samo z ženskimi žrtvami nacizma, fašizma in kolaboracije, temveč tudi z ženskimi žrtvami komunizma in „osvoboditeljev“.

Za konec še nasvet. Za varnost deklet in žena lahko storimo nekaj takoj zdaj. Pod nujno odpravimo kletvice kot „marš v p. materinu“, „j. ti mater“, „j. ti seku“ in ostale, ki omenjajo materinstvo in rodila. Tovrstne kletvice so tvorile „dogmatični“ besednjak bolgarskih načrtnih posiljevalcev srbskih žena med prvo svetovno vojno. Na Balkanu so se zažrle v jezik in s tem v nezavedne vedenjske vzorce do mere, da so množična posilstva vedno znova mogoča. Bodimo „čestiti“ v jeziku, da bomo tudi v dejanjih.

Prizor iz filma Anonyma - Eine Frau in Berlin (imdb.com)

* Prevedeno iz italijanščine iz članka na Wikipediji.

** Prevedeno iz italijanščine iz knjige Stupri di guerra. La violenza di massa contro le donne nel Novecento (Vojna posiljevanja. Množično nasilje nad ženskami v dvajsetem stoletju, izšlo v Milanu l. 2010), ki jo je uredil Marcello Flores. Iz te knjige so vzeti tudi ostali podatki o bolgarskih zločinih v Srbiji.