„Danes dopoldne boš potreboval očeta“

Prizor iz filma Koliba (imdb.com) 

Očetovstvo je že izvorno bolj poškodovano kot materinstvo 

Ko se Macku, glavnemu junaku romana Koliba avtorja Williama Paula Younga*, v gozdni koči razodene Bog, ima Oče podobo debeluškaste črnke, Sin podobo temnejšega Semita, Sveti Duh podobo mlade severnoameriške domorodke. Ker si je Mack predstavljal Boga Očeta kot starejšega moškega z belo brado, je najbolj začuden prav nad podobo Boga temnopolte Matere, ki za povrh posluša nereligiozno funk-blues glasbo in peče pecivo. Mack od samega Boga nato zve, da Bog nima spola in da je tudi podoba očeta le ena od možnih podob za Boga. 

Mackova radovednost postavi novo vprašanje: Če je oče le ena od možnih podob za Boga, zakaj potem v Svetem pismu in sploh v verstvih toliki poudarek na božjem očetovstvu? Črna Bog Mati mu odgovori:

No, za to je veliko razlogov; nekateri med njimi so zelo globoki. Za zdaj naj samo rečem, da ko se je stvarjenje sfižilo, smo vedeli, da bo pravo očetovstvo veliko manj popolno kot materinstvo. Ne razumi me narobe, oboje je potrebno – toda poudarek na očetovstvu je potreben zaradi njegovega hudega pomanjkanja.

Skratka, v romanu Koliba izvemo, da je Bog bolj klican Oče in manj Mati, ker je vsled izvirnega greha očetovstvo bolj ogroženo kot materinstvo. Da jo je po oni prigodi s kačo in prepovedanim sadežem materinstvo „bolje odneslo“, bi potrdil tudi kakšen razlagalec prvih poglavij Geneze. Španska biblicistka in psihologinja Mercedes Navarro, ki je lani za svoje delo prejela nagrado Herbert Haag, pravi, da je poimenovanje prve žene z imenom Eva (mati živih) znak, da je žena ob izgonu iz raja ohranila nekaj božjega – to je posredovanje in negovanje življenja.

Dodajmo: ruski laiški teolog Pavel Evdokimov meni, da je materinstvo zaradi svoje posredniške vloge med Bogom in novim življenjem samo po sebi primerljivo z duhovništvom. Ženski na nek način v religijah „ni treba“ vršiti duhovniške službe, ker jo že vrši kot mati.

Nihanje med surovim in odsotnim očetom

Da je „pravo očetovstvo veliko manj popolno kot materinstvo“, vidimo tudi iz nihanja med očetovo surovostjo in očetovo odsotnostjo. To nihanje je zaznati tako na družinski kot na družbeni ravni. Franz Kafka pričuje o surovem družinskem očetu, Ivan Cankar o odsotnem družinskem očetu. V družbi smo Slovenci v toku enega stoletja zanihali od alpskega očaka, ki ga je utelešal cesar Franc Jožef, preko bizantinskega tirana in uživača v liku Josipa Broza, do očeta na „ignore“ - kot ga je v svojem zadnjem sestavku na casnik.si imenoval Aleš Čerin. Od preveč očeta do malo ali nič očeta.

Feministična in LGBT gibanja, kakor tudi pojav kulturnega marksizma in permisivne pedagogike, pa tudi mitično leto 1968, lahko beremo kot kolosalni obračun s premočnim očetom. Obračun z očetovo „surovostjo“ se je odvijal tudi znotraj verskih sredin. Tako protestantski kot katoliški del zahodnega krščanstva sta s tem v zvezi odpravila lik nedotakljivega klerika, malega vaškega absolutista, in namesto njega ustoličila „timskega človeka“ ter „demokratični tip liderja“. Po svoje prav. A zadeva je pri progresistih šla tako daleč, da se je z brisanjem očetove (duhovnikove) avtoritete na koncu relativizirala tudi Božja avtoriteta, ki jo očetova (duhovniška) avtoriteta ponazarja in ponavzočuje. Zdi se, da je zamiranje lika močnega duhovnega očeta vsaj v katolištvu zavrl Janez Pavel II..

Nujno je, da se nihanja med surovim in odsotnim očetom zavedamo in ga spravimo pod nadzor. Kaj hitro se nam lahko zgodi, da bomo v zdajšnjem času, ko je malodane po filozofsko zapovedano brez-očetje ter so v ideološki modi feminizirani moški (Roman Vodeb jih imenuje „evnuhi/kastriranci“), zašli v toliko dušno suhoto, da bomo nagonsko zahrepeneli po močnem očeta, po tiranu, posledično po surovi in totalitarno urejeni družbi. Na družbenem nivoju bodimo silno sumničavi do kultov voditeljev in do čaščenja bivših diktatorjev s Titom na čelo. Na verskem nivoju se izogibajmo fundamentalizmom in neigrivim podobam Boga, katerih hud primer je islamistični brutalni monoteizem.

Zasilne in slabe rešitve: k materi, k državi

Avtoritarizem in topi patriarhat niso rešitev, če iščemo očeta. Grobi oče je karikatura očeta in žalitev Božjega očetovstva. A tudi stiskanje k materi ter nadomestek očeta v obliki države ne vodita nikamor.

Nezanesljivi oče nas namreč po naravni poti potiska k materi. Očeta ni, mati pa je vedno tu – ob tebi, dete. Ona ne umanjka. Je zanesljiva navzočnost. To je tista cankarjanska mati, ki se sredi lakote prikaže s sončnorumenim hlebcem kruha na vratih. Slovenski misijonarji v Afriki vedo povedati, koliko humanitarne pomoči je včasih šlo v nič, ker so jo dajali očetom, misleč, da jo bodo očetje razdelili svojim družinam. Šele ko so preklopili na matere, je pomoč zanesljivo prišla tudi do otrok.

Ko ne vemo, kaj z očetom, je preklop na mamo zasilna rešitev – a na dolgi rok slaba rešitev. Poleg naših afriških misijonarjev so tudi naše socialne službe precej nagnjene k temu, da na očeta enostavno več na računajo in se posvetijo „zaščiti ženske z otroci“. Ni problem zaščiti žensko in otroke - to je ena izmed najbolj starih svetopisemskih zapovedi; problem je nič storiti, da bi usposobili in rehabilitirali očeta. Kaj če bi kak Center za socialno delo dal nekaj denarja za projekt tipa „vodeno preživetje v divjini za može in očete“? 

Še slabša rešitev je, ko država s svojimi zakoni in službami, s sistemom otroških dodatkov, prevzema simbolno in dejansko vlogo očeta; še več, ne samo očeta, temveč tudi vlogo moškega kot moškega. S temi nemajhnimi simbolnimi premiki v prid vseprisotne države je lahko na delu tihi totalitarizem. Ni slučajno, da so najbolj zagrizeni bojevniki proti očetu, običajno obenem tudi tisti, ki so po socialistično zaljubljeni v močno državo.

Očeta na čelo družine!

Ker je „poudarek na očetovstvu potreben zaradi njegovega hudega pomanjkanja“, kot pravi črna Bog Mati v Kolibi, bomo očetovstvo odkrili in rešili, če ga bomo pravilno poudarili. Rekli smo že, da je nekak neo-patriarhat slaba rešitev. Upreti pa se je treba tudi feminizaciji, marginalizaciji in končno kastraciji očeta, k čemur težijo kričave ideologije.

Pisatelj William Paul Young, nam v uspešnici Koliba, po kateri so posneli tudi uspešen film s Samom Worthingtonom (Avatar) v glavni vlogi, ponuja dve iztočnici za „poudarek na očetovstvu“. Prvo iztočnico najdemo v 16. poglavju, ki nosi naslov Jutro bridkosti. Macka Bog Očka pelje v votlino, kjer bo Mack našel truplo svoje šestletne hčere, ki jo je ugrabil in ubil serijski morilec. Obrat je ta, da za dejanje vodenja in spusta v bridkost Bog Očka ni več ženska, temveč je zdaj v podobi starejšega sivolasega moškega. Ko je Mack začuden nad to spremembo, mu Bog razloži: „Danes dopoldne boš potreboval očeta.“

Torej, vodenje do najbolj bridke točke Mackovega življenja in posledično do rešitve travme se v tem romanu zgodi v obnebju božje Moškosti in ne božje Ženskosti.

Moški-oče je moški-oče, ko vodi. Če moški išče samega sebe, je nemogoče, da se bo našel, če ne bo obenem našel svoje voditeljske oz. čelniške vloge. Zlasti ko je nevarno in tvegano, moški izstopa kot voditelj in zaščitnik. Lik očeta se bo dandanašnji rehabilitiral skozi njegovo ponovno odkrito a precej prenovljeno (saj povratek v avtoritarnost ne pride v poštev) voditeljstvo. To je prva iztočnica.

Druga iztočnica je podana na koncu knjige. Ker namreč „nihče ne more videti Boga in ostati živ“, je tudi Macku ponujeno „ostati tu“, se pravi s sv. Trojico v nebesih, ali se vrniti k družini. Mack se odloči za vrnitev k ženi in dvema otrokoma. Družina je za moškega dovolj velik razlog, da lahko nebesa počakajo. Družina je primarno okolje, da se moški vzpostavi kot moški in oče.

Vem, da me bodo para-državni miselni dominantneži imeli za pohorskega gasilca, ki je spil pivo preveč. Toda če mi je dovoljeno rešitev za krizo očetovstva povzeti v preprosto geslo, se bo slednje glasilo takole: Očeta na čelo družine!

* Slovenski prevod izšel l. 2009 pri založbi Mladinska knjiga. Po knjigi posnet film Koliba (The Shack) je letos bil prikazan tudi v slovenskih kinih.