Mavrično - rdeče - rjavo I.

Sredi poletnega dne opazim na TW link do hrvaške LGBT scene, kliknem in že sem v zanimivi razpravi med tamošnjimi akterji in anti-akterji, med katerimi se najbolj vešče zasuče tviteraška entiteta Na kamenu ka na svili, ki komaj zadržuje svoja esejistična nagnjenja. Ker LGBT scena vse bolj postaja kabalistično zagonetna LGBTIQXCVNŽMSPOUZRJE scena, ki je neposvečenci vse manj razumemo in imamo voljo razumeti, izmed mnogega v tvite navrženega sledim dvojemu:

• Očetje in matere zagrebške Parade ponosa se menda kitijo s Titom, Jugoslavijo in komunizmom. Kako to?
• Kdo so radikalne feministke pod kratico TERF in kakšna je njih kriva vera?

Za LGBT domovino, s Titom naprej

Ne, mavričnega ljudstva* na zagrebške ulice ni sklicala kakšna prekosoteljska varianta ZZB, da se jim dopadejo Tito, Jugoslavija in komunizem. Zraven tega sam silni Maršal in njegov rdeči pašaluk nista imela certifikata »LGBT prijazno«, saj je bilo t.i. »protinaravno nečistovanje med osebami moškega spola« po kazenskem zakoniku SFRJ iz l. 1951 kaznivo. Kaj neki torej delata diktator Tito in rajnka Jugoslavija ob Paradi ponosa? Od kod ta nagib mavričnega v rdeče?

Na kamenu ka na svili razloži:

Lokalni LGBTIQ (Zagreb Prajd i ekipa) >>zagovaraju<< komunizam, Tita i Jugoslaviju, SAMO ZATO što je Jugoslavija direktna NEGACIJA HRVATSKE, a LGBTIQ je (između ostaloga) negacija SVAKE nacije (pa i hrvatske, ali ne isključivo i ne posebno hrvatske). (več tukaj)

Če prevedem in povzamem: Zagrebška LGBT sfera uporablja Tita in Jugoslavijo, ne samo iz potrebe ustvarjanja dnevnopolitične napetosti (cheap way, da jo ustvariš, je v tem delu Ilirika pač uporaba Titovega lika), temveč iz potrebe zanikanja nacionalnih identitet.

Ali sem zdaj jaz nor ali pa so tu stvari malo hecne! Kaj imata skupnega LGBT borba in zanikanje nacionalne identitete? Eno je namreč spolna usmerjenost, drugo je nacija. Eno so jabolka, drugo so hruške...

TERF - ko se v diktaturi teorije spola pojavi krivoverstvo

Poletje je, sonce sije, pričakovanje popoldanske nevihte zbije smrtnika v vrtni naslanjač. Vzamem si čas in še malo zakopljem. Sledeč Na kamenu ka na svili pridem do novega debatnega poglavja. Beseda teče o TERF.

TERF je »Trans-exclusionary radical feminism«, se pravi, feminizem, ki je radikalen in borben, pri kom tudi lezbičen, zavrača pa trans-spolne smeri. V imenu česa? V imenu naravne danosti moškega in ženske. TERFovka je feministka, ki zagovarja svojo biološko ženskost, svoje žensko bistvo. Ker meni, da obstaja naravno žensko bistvo, je seveda hudo kritična do trans-spolnosti, ki sprevrača to danost in s tem, po njenem, usodno škodi feminističnemu boju.

Vprašanje se glasi: Je Parada ponosa še Parada ponosa, če na njej sodelujejo TERFovke, ki imajo izključevanje že v naslovu? Je Parada ponosa še Parada ponosa, če kak sodelujoči gej ali lezbijka verjameta v svojo »narojeno moškost« oz. »narojeno ženskost«?

Na ta vprašanja naj odgovarjajo interni pristojni, ki so za svojo študijsko dejavnost in »artikuliranje širših družbenih interesov« lepo obsipani z dotacijami. Tebi, ki gledaš od zunaj, je zanimivo videti nekaj drugega: nenavadno alergijo dominantne LGBT scene na naravo kot naravo, na naravno spolno identiteto, na določenost po rojstvu, na zakoličenost človeka v podarjeni mu človeškosti.

Identiteta kot privid

Počasi povežeš oboje, anti-identitetno alergijo in titofilstvo, ter prideš do sklepa. V špilu nista toliko spolnost in nacija, kot je v špilu nekaj bolj »filozofskega«: narava stvari, identitetni temelj, kajstvo (lat. quidditas), bistvo (lat. essentia). Tako neo-maoistična multi-kulti mešalnica ras, kot LGBT-jevska teorija spola sta nekje spodaj usmerjeni v en sam strateški cilj: brisanje kajstva, zavračanje bistva, posmeh ontološkim mejam.

Nekateri znova nočejo biti v klasični zahodni paradigmi Aristotela in Tomaža Akvinskega, kjer je bistvo stvari dano in razvidno. Bližajo se raje vzhodnjaškim miselnim vodam (saj pravim: maoizem 2.0), kjer biva le Eno, mnogotera bistva oz. identitete (moški kot moški, ženska kot ženska, oče kot oče, Slovenec kot Slovenec,...) pa so privid. Stvarnost je zanje igra prividov, jezikovnih struktur, družbenih konstruktov. »Razsvetljeni«, kot so, so to igro kao doumeli in jo kodificirali bodisi v teorijo spola bodisi v multi-kulti dogmo in no-border aktivizem. 

Fronta je vzpostavljena, veliki duhoven Žižek so dali blagoslov, bitka se lahko prične. Kdor zagovarja identiteto moškega in ženske, očeta in matere, bo za »razsvetljene« vzdrževalec krivičnega patriarhata; kdor zagovarja nacionalno identiteto, bo za »razsvetljene« fašist; kdor ne razume igre prividov, bo butelj.

Rjavo, ki te ljubim rjavo

Zdaj razumeš, zakaj je v tem delu Ilirika možno, da je LGBT aktivist obenem no-border aktivist in obenem retrogardni titofil. Tito je zanje ikona revolucionarnega brisanja identitet, ki so bojda vir zla.

Ob tem in na podlagi izkustva s totalitarizmi XX. stoletja posumiš, da so mavrične barve le taktika, začasno sredstvo. Cilj ustreza bogovom z Olimpa: pomešati vse barve in ustvariti eno in edino barvo, ki nastane, ko jih vse pomešaš – rjavo. »Celebration of diversity« je hipnotično geslo, rjavi trans-humanistični no-border svet je cilj.

Vihteti mavrično zastavo, na majici pa nositi podobo kakšnega od povsem ne-mavričnih komunističnih diktatorjev in mračnih egalitarcev, torej ni v nasprotju. Tudi revolucionarno mavrično gibanje je namreč prej ali slej moralo priti do svoje »dolomitske izjave«. Feminizem in boj zoper homofobijo, oboje naj bi bilo odlika celega človeštva, je dandanašnji v lasti radikalne levice.

Podpisniki »dolomitske izjave« so pokorni in uporabni. Ko je treba na londonskih ulicah protestirati zoper Trumpa, glej, tu je mavrično ljudstvo. Ko je treba z LGBT ideologijo prodreti v javno šolstvo, glej, tu je Amnesty International Slovenija.

Mavrično je postalo rdeče. Bomo kmalu v rjavem?

* Ne pozabimo. Mavrica je univerzalni simbol. V sedemdesetih in osemdesetih se je pod "mavrično ljudstvo" razumelo mednarodno mirovniško gibanje. Leta 1986 je znamenito zgodovinsko medversko srečanje v Assisiju potekalo tudi pod simbolom mavrične zastave. Šele kasneje je prišlo do prilastitve mavrice s strani gejevsko-lezbičnega gibanja.

** Naslovna fotografija B.C..