Zakaj l. 2012 bolj sovražijo Cerkev kot l. 1987?

Moral sem priti v Madrid, da sem končno dojel, zakaj slovenski levičar leta 2012 bolj sovraži Cerkev, kot jo je sovražil slovenski komunist leta 1987. Zakaj je kljub širokoustenju o odprti družbi in strpnosti kulturni boj proti Cerkvi danes bolj oster in neusmiljen, kot je bil zadnja leta totalitarnega režima? Odgovor je preprost. Ne zaradi Cerkve, ki ima itak veliko notranjih problemov in se zdi, da se v novih družbenih pogojih ne znajde, temveč zaradi razvoja levičarske ideologije. Levica je po padcu Sovjetske zveze, se pravi, po zgodovinskem fiasku na področju ekonomije in delavskega vprašanja nujno potrebovala novo identiteto. In jo je našla.

Naša levica (čeprav sestavljena v glavnem iz ljubljanskega uradništva, sindikalnih aktivistov, učiteljstva, bivših udbovceh, dražgoških borcev ter poslovnežev iz kvote nacionalnega interesa) seveda še govori, da je na strani delavca in nižjih slojev (čeprav jo voli le polovica delavstva, kmetje pa sploh ne). Socialne skrbi in retorike torej še ni spustila iz rok. Ampak ideološko jedro njene nove identitete je danes spolna revolucija, bolj natančno, nauk o osvoboditvi človeka, kot so ga po drugi svetovni vojni razvijali v znameniti Frankfurtski šoli. Levica je preklopila s področja ekonomije na področje osebne morale, na področje čustvenega in spolnega življenja, pojmovanja intimne sreče, pojmovanja družine. To ni bitka za proizvodna sredstva, to je bitka za zavest in vest posameznika. Če je prej njen zaveznik bil delavski razred, je njen novi zaveznik libido. Če je prej pod svoj prapor vabila delavca, zdaj tjakaj vabi homoseksualca. Če teh ni dovolj, jih bo "ustvarila" s primerno (pre)vzgojo v šoli.

Logično, jasno, samo po sebi umevno, of course, se razume, drugače ni moglo biti, natürlich, kakopak je prišlo do čelnega trčenja s Cerkvijo. Če je levica prej tekmovala s Cerkvijo na glavnem trgu polisa, zdaj tekmuje z njo v spovednici. Tu pa je spopad lahko veliko hujši, kot si mislimo. Tudi zato, ker tokrat Cerkev ni eden izmed njenih nasprotnikov, temveč njen Nasprotnik, prvi in praktično edini. Dominacija "spolno svobodne" postmoderne levice v medijih, pop-kulturi in med srednje-intelektualnim slojem je danes skorajda popolna. Manjkajo samo široke množice, ki pa, glej ga zlomka, še črpajo iz krščanskega humusa in verjamejo, da naravno družino tvorita moški in ženska ter da otrok potrebuje očeta in mater. Juriš na Cerkev je zato nujen. Pravzaprav odločilen. Uporaba revolucionarnih propagandnih metod kot manipulacija z zgodovino, laž, zasmehovanje verujočih, medijsko povečevanje cerkvenih škandalov, zastraševanje s klerofašizmom,... je spet dovoljena. Sovraštvo do Cerkve, kakor je pravilno povedala ugledna slovenska pesnica, je spet državljanska dolžnost.

norčevanje iz Cerkve na demonstracijah 17. novembra 2012 v Madridu

Zakaj pravim, da sem moral priti v Madrid, da sem to dojel? Zato, ker je tukaj osem let vladal socialist Zapatero, ki je novo ideologijo ne samo zagovarjal, temveč se za njeno uresničitev preko izvršne oblasti tudi zelo potrudil. Španska Cerkev je zato bolj in prej kot druge evropske Cerkve spoznala, v katerem grmu tiči zajec in kaj nas čaka jutri. Temu primerno ima nekoliko več izkušenj, boljšo osveščenost duhovščine in laikov ter več ustrezne literature.

No, Zapaterovi socialisti so na zadnjih volitvah klavrno pogoreli. Po najnovejših anketah še bolj tonejo. Ko je pred referendumom o družinskem zakoniku v Pogledih Slovenije spregovoril predstavnik španske pobude za družino, je povedal, da je Zapatera na volitvah odneslo med drugim tudi preveliko eksperimentiranje z družino in spolno moralo. Zanimivo, da simultana prevajalka tega stavka takrat ni prevedla in Uroš Slak je to pomenljivo mnenje španskega gosta nehote preskočil.