Stemnilo se je... (misli za koncert)

Na Veliko sredo (16.4.2014) je v cerkvi sv. Jakoba v Ljubljani Vokalna akademija Ljubljana imela koncert spevov vrhunskih renesančnih skladateljev. Tematika je bila smrt, križanje, upanje na vstajenje, hrepenenje. Sam sem prispeval uvodne misli k vsakemu od izvedenih pesmi. Večino teh misli podajam tukaj. Fotografije pa so bile posnete lani v Madridu na pokopališču La Almudena.


JEAN MOUTON (1459-1522): Quis dabit oculis nostris

Ne vemo, kaj bo jutri z nebom nad nami; ne vemo, kaj bo z rekami, kaj z zemljo, kaj z državo; ne vemo, kakšno diagnozo nam bodo postavili zdravniki čez nekaj dni ali čez nekaj let; vemo pa, da bomo nekega dne morali umreti. Smrt – najstrašnejše je tudi najbolj gotovo. Vse živo - rastlina, žival, človek - ima svoj konec, a le človek se svojega konca zaveda.

Zavedanje o lastni smrti je naša pokora. To je trn, ki smo ga dobili skupaj s cvetom razuma. Žival hoče živeti. Borila se bo. Njen nagon po življenju je čudovit. Človek prav tako hoče živeti. Vendar on ve, kaj ga čaka. Na koncu bo zmagalo nasprotje od življenja. Človek si zato za razliko od živali tragično bitje. Sizif. Gledaš lastno staranje. Predvidevaš svoj konec. To zrenje je tvoja bolečina in tvoja veličina.

A najhujša ni bolečina, ko razmišljamo o lastni smrti. Najhujša je bolečina, ko gledamo umirati svojega najdražjega. Huje kot umreti je pokopati svojega moža ali ženo, najhuje pokopati svojega otroka. Ko seka smrt po mladih, se poleg ostalega v nas pojavi občutek oropanosti in krivice. Umrl je nekdo, ki ne bi smel.

L. 1514 je umrla kraljica Ana iz Britanije, žena francoskega kralja Ludvika XII.. Njena smrt je strla moža in pretresla deželo. Umrla je ena tistih, ki ne bi smeli umreti. Skladatelj Jean Mouton je ob tej priložnosti uglasbil žalostinko Quis dabit oculis nostris. Žalostinka nas vseh, ki smo izgubili koga izmed najdražjih.

TOMÁS LUIS DE VICTORIA (1548-1611): Tenebrae factae sunt

Že iz davnine nastop smrt razumemo kot ugašanje luči. Svetloba dneva je življenje; konec svetlobe in nastop teme je smrt. Zadnje besede velikega Goetheja so bile: „Več luči!“ Tudi vsak večer ugasnemo luči, zapremo oči in se pogreznemo v temo spanca. Zato lahko vsakonočno spanje obravnavamo kot neke vrste vajo v umiranju. Menihi in vsi, ki molijo sklepno uro brevirja, se pred spanjem in nočjo izročajo Bogu, kakor v bližini zadnje ure.

Ko žalujemo za našimi rajnimi, se svetlobi odpovemo hote. Ogrnemo se v črno, v barvo, ki absorbira in nevtralizira svetlobo. Kakor da bi hoteli reči: „Naši rajni so stopili v temo, naj bomo njihove noči deležni tudi mi.“ In: „Stemnilo se je v duši, naj bo temna tudi naša obleka.“

O posebni temi, ki je nastopila tistega posebnega dne, poročajo vsi trije sinoptiki – Matej, Marko in Luka. Takole pravi najstarejši, Markov, zapis: „Ko je prišla šesta ura, se je stemnilo po vsej deželi do devete ure. Ob deveti uri pa je Jezus zavpil z močnim glasom: 'Eloí, Eloí, lemá sabahtáni?' kar v prevodu pomeni: 'Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?'“ (15,33-34). Jezus iz Nazareta namreč ni bil izjema. Tudi njegova smrt se je najavila kot ugašanje luči in vstop v temo. S tem, da se ob njegovi smrti v črnino obdane celotno stvarstvo. In s tem, da je tema bila dvakrat in večkrat tema. Najbolj gosta noč ni bila tista, ki je objela tako zemljo kot Jezusove oči v trenutku smrti, temveč tista, ki je povzročila popolno zapuščenost in samoto. Tema je bila tako nepredirna, da Sin ni čutil Očeta onstran nje. Od tod ta strašni vzklik: “Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?”

Tomás Luis de Victoria nas uvaja v trenutek, ko se usodno stemni: Tenebrae factae sunt. (poslušaj na YouTube)

CRISTÓBAL DE MORALES (1500-1553): Circumdederunt me gemitus mortis

„Obdale so me vrvi smrti,” poje psalmist v psalmu 18. „Vrvi podzemlja so me obdale,” dodaja. Kakšni prevodi v sodobne jezike namesto „vrvi” prevajajo „valovi smrti” in „vezi podzemlja”. Valovi pomenijo utapljanje, izginotje; vrvi pomenijo nesvobodo, ječo. Hebrejci niso bili pomorščaki in za njih so valovi širokega morja bili podoba negotovosti, kaosa, tudi zla. In smrt je vse to. Je negotovost, ker ne vidiš onstran nje; je kaos, ker uniči življenjski red; je zlo, ker zaradi nje trpimo. Smrt je zatiralka svobode in ječar, ki nas vklene najprej v verige nujnost, nato v verige podzemlja, se pravi, v verige groba.

A ravno ker je človek obdan z valovi smrti in z vrvmi, ki ga nezaustavljivo vlečejo v grob, je smrt tudi človekova pomočnica. Pomočnica – pri čem? Pomočnica, ki pomaga, da od tesnobe zakričimo po rešitvi. Taka je dinamika psalma 18. Psalmist ugotavlja premoč smrti, a zato, da še bolj močno zakliče po rešitvi in rešeniku, ki je Bog. Če smrt obdaja z valovi, potem je Bog „skala“ - pravi psalm 18 (v. 32). Na skali smo varni pred valovi.

Paradoks je torej naslednji: smrt naznanja Boga. Seveda je moč reči - in kritika religije tudi reče, da je smrt izumiteljica Boga. Češ, ker nas je strah umreti in ker ne prenašamo bolečine ob izgubi naših najdražjih, se zatečemo v tolažilno idejo, da je Bog in da bo On nekako že poskrbel za posmrtne zadeve. Kakor kdo. Smo pred skrivnostjo upanja in vere.

Cristóbal de Morales ter smrt in podzemlje, ki nas obdajata: Circumdederunt me gemitus mortis. (poslušaj na YouTube)

CLAUDIO MONTEVERDI (1567-1643): Crucifixus

Danes že precej vemo, kaj je bilo križanje: rimska eksekucija, prihranjena za zločince in upornike največjega kalibra. Križanje je bilo tako grozno in boleče, da so ga Rimljani uporabljali le za nedržavljane Rima. Obsojence so križali ob cestah in vhodih v mesta, da so vzbujali srh in vzgajali k pokorščini do oblasti. Pogled na križanega je bil mučen do mere, da so si mimoidoči zakrivali oči, da ga ne bi videli. Ponižanje se je nadaljevalo še po smrti križanega. Včasih so trupla pustili na križu, da so se z njimi nasitile ptice; običajno pa so jih zmetali v skupni neoznačen grob. Le če je križani imel koga pomembnega, da se je potegnil zanj, ga je po križanju bilo možno dostojno pokopati in tudi označiti njegov grob.

Je Jezus iz Nazareta bil zločinec in upornik največjega kalibra, da je končal na križu? Po rimskem pravu ne. Za Rimljane je bil le nekoliko versko čuden. Za judovsko versko oblast pa je bil rušitelj postave in bogokletnik, ki si zasluži smrt. Prišlo je do političnega dogovora med stranema. Rimljani so križali Jezusa, judovska verska oblast pa jim je v zameno obljubila pomiritev napetih razmer. Običajni dogovor dveh močnih na račun enega šibkega.

V ozadju pa velika in enkratna zgodba o odrešenju. Jezus, Božji sin, je šel na križ. Ne zaradi Rimljanov in ne zaradi velikih duhovnikov, temveč zaradi svoje solidarnosti do človeštva. Če je postal eden izmed nas, je po isti logiki postal tudi zadnji izmed nas. Le če je prišel do zadnjih izmed nas, je objel vse nas. Zadnji tistega časa pa so umirali na križu.

Claudio Monteverdi ter Crucifixus iz sakralne zbirke Selva morale e spirituale. (poslušaj na YouTube)

Plakat za koncert

CRISTÓBAL DE MORALES (1500-1553): Requiem: Introitus

Kot smo dejali: smrt je ugašanje luči ter vstop v temo. Je kakor začetek spanja. In ker imamo vsakodnevno izkustvo, da je na drugem koncu spanja prebujenje in ponovni vstop v svetlobo, je za kristjane podobnost med smrtjo in spanjem še toliko večja. To podobnost so prvi kristjani vzeli resno do mere, da so pokopališča imenovali „koimeterion“, kar dobesedno prevajamo s „spalnica“. Italijani in Španci še danes za pokopališče uporabljajo besedo „cimitero“, prostor počitka in spanja.

Je smrt spanje? Za kristjane je. Smrt je tema pred lučjo, noč pred dnevom. Kaj potemtakem kristjani želijo svojim rajnim? Želijo jim, da bi dobro spali, da bi se odpočili preden nastopi nov dan. Pravzaprav je ta nov dan, ki ga pričakujemo onstran smrti, ves v znamenju miru in počitka.

V okviru tovrstnih pojmovnih in simbolnih zvez se v srednjem veku porodi eden najlepših in vse do danes redno uporabljanih spevov oz. molitvenih vzklikov, katerega naslov je vzet po prvi besedi: Requiem. „Requiem æternam dona eis, Domine, et lux perpetua luceat eis.“ Po slovensko: „Daj jim večni pokoj, Gospod, in večna luč naj jim sveti.“

Valovi smrti nas ne bodo odnesli. Počivali bomo na trdni skali. Luč ne bo ugasnila. Dan bo brez konca. To je vera, ki jo izpovedujemo v Requiemu. Vero izpovedujemo, četudi Requiem pojemo v presunljivo žalostni maniri, ki je ob smrti naših najdražjih tudi edina primerna. Mojstrovina vere in sočutja Cristóbala de Morales. (poslušaj na YouTube)

GIOVANNI PIERLUIGI DA PALESTRINA (1525-1594): Sicut cervus

Vrstica iz psalma 42 „kakor hrepeni jelen po potokih voda, tako hrepeni moja duša po tebi,“ je ena najlepših v celotnem psalteriju. Psalm 42 je sploh edini psalm, ki takoj v uvodni vrstici poseže po pesniškem sredstvu primerjave. In to ne po kakršnekoli primerjavi, temveč po izborni primerjavi: Sicut cervus – kakor jelen, kakor žejen jelen je človeška duša.

Hrepenenje je dejstvo. Hrepenimo vsi: verujoči, neverujoči; bogati, revni; črni, beli. Hočemo več, hočemo lepše, hočemo preko sebe in iz sebe, hočemo ljubezni. Vendar je vprašanje podobno, kot smo si ga nocoj zastavili pri strahu pred smrtjo. Lahko iz strahu pred smrtjo sklepamo, da bo smrt tudi premagana? Lahko že iz same sile hrepenenja sklepamo, da bo hrepenenju tudi zadoščeno? Lahko iz suhe njive sklepamo, da bo deževalo? Lahko iz jelenove žeje sklepamo, da so tam nekje potoki voda?

Modreci si pri odgovorih na ta vprašanja niso edini. Na eni strani imamo sv. Avguština, za katerega že sam nemir srca napoveduje počitek v Bogu; na drugi strani je Jean-Paul Sartre, za katerega je človek „nekoristna strast“. Strast, hrepenenje, utopija – to že! Ampak ničesar drugega k temu. Nobenih nebes, nobene nesmrtnosti, nobenih „potokov voda“.

Spet smo pred skrivnostjo upanja in vere. Tudi psalm 42 ne zaide v intelektualno rezoniranje o fenomenologiji hrepenenja, temveč zaključi s preprostim vzklikom: „Upaj v Boga!“ Enako vzvišeno mirno, skoraj z gotovostjo, da bo človeštvo gledalo Boga, se izteče Da Palestrinin Sicut cervus. Štejemo ga med največje mojstrovine krščanske glasbe. (poslušaj na YouTube)