Romani, ki jih berem

Te dni, ko čakamo na kresnika 2020, me radi vprašajo, kaj od romanov berem in kaj sem bral, ko sem pisal Sonce Petovione. Ponavadi odgovarjam fragmentarno, zato naj strnem na tem mestu.

Tik pred pisanjem in med samim pisanjem Sonca Petovione sem bral bolj povesti kot romane, bolj klasiko kot moderniteto. Kriterij je bil brati, kar govori o antiki na naših tleh. Tako sem najprej še enkrat predelal Pod svobodnim soncem (1907) od Frana S. Finžgarja, nato V Sibilinem vetru (1968) od Alojza Rebule; zlasti natančno slednjega, saj je postavljen v drugo polovico drugega stoletja, tako kot Sonce Petovione, glavni junak romana pa izhaja iz Panonije in za nekaj časa živi v Petovioni. Vmes sem prebral povest cistercijanca Branka Petauerja Puščavska vrtnica (2017), ki je postavljena v tretje stoletje, a na vzhod Rimskega cesarstva. Nisem mogel mimo antičnega korpusa Ivana Sivca: še preden so mi muze zapovedale pisati o prvih kristjanih v Petovioni (na antičnem Ptuju), sem prebral roman Atila, bič božji (2014).

Ti so bile v celoti prebrane knjige. Med pisanjem lastnega romana pa bereš tudi na »posvetovalni« način, se pravi, ne od prve do zadnje strani, pač pa sekvence, ki te zanimajo in ki ti lahko nekoliko pomagajo. Tako sem prebral kar nekaj »rekonstrukcijskih« odlomkov iz Sivčevega romana Usodna emonska lepotica (2014); enako nekaj odlomkov – onih, ki se nanašajo na Petoviono, Lotodos (danes Stranice) in Celejo – iz romana Janka Modra Vladar Samo (2004), ki je postavljen na prehod med antiko in srednjim vekom. Da bi se lažje uravnal na opisovanje domačega kraja, sem skoraj v celoti prebral roman duhovnika Metoda Turnška In hrumela je Drava (1955), ki govori o nacistični okupaciji Ptuja in preganjanju slovenstva. »Konsultacijsko« sem odpiral še nekaj drugih romanov, ki sem jih imel pri roki, recimo, tudi Noriško kraljestvo: Beli panter (2014) od Janeza Janše, pa srbski roman Veliki rat (2012) od Aleksandra Gatalice; slednji, Gatalica, mi je na primer pomagal, da se nisem ustrašil vnesti močnega fantastičnega prizora (poglavje o furijah, demonih krivde) v sicer realistično Sonce Petovione.

Od tujih avtorjev prednjači Jesús Sánchez Adalid, andaluzijski pisatelj in duhovnik, letnik 1962, mojster španskega zgodovinskega romana, katerega dve knjigi sem prebral med svojim sobotnim letom v Madridu. Mislim, da je ravno Adalidov vzor na dolgi rok prispeval, da sem se tudi sam podal v pisanje. Prvič, ker mi je pokazal, da se duhovništvo in pisanje romana lahko tudi danes srečata; drugič, ker me je poučil, da lahko duhovnik piše »nenavijaško«, se pravi, v primeru njegovih opisovanj srednjeveške Španije, z enako pisateljsko empatijo do kristjanov, muslimanov in o Judov; tretjič, ker mi je dal vedeti, da obstajajo določena polja človeškega (verstva, religioznost, teološke drže, …), ki jih duhovnik vendarle lažje opisuje kot kak drug pisatelj. Naslednji, ki ga moram omeniti, je Simone Sarasso, letnik 1978, Italijan, in njegov Invictus (2012), biografski roman o rimskem cesarju Konstantinu. Tudi to delo je pustilo pečat.

Nominacija Sonca Petovione za kresnika 2020 oz. uvrstitev med pet finalistov, me je spravila v rahlo neugoden položaj. Moje ime je postavila na knjižno polico, na kateri piše »sodobni slovenski roman«, sam pa sodobnemu slovenskemu romanu ne sledim z ustrezno pozornostjo in strastjo. Ker nisem »sin Usode«, ki bi rekel, »tako pač je, kaj morem«, sem po nominaciji zavihal rokave (beri: očistil očala) in se podal na literarno potovanje. Pokarantenski čas je bil na župniji še vedno dokaj miren, zato sem najprej prebral dva kresnika za nazaj, ki sem ju imel itak v načrtu (Drago Jančar: In ljubezen tudi, Bronja Žakelj: Belo se pere na devetdeset). Po razglasitvi finalistov sem oddrvel v knjigarno, kupil štiri so-nominirane romane, jih prebral, kot sicer berem romane – s svinčnikom v roki, podčrtujoč umetelne stavke, redke besede, močne misli. Naj jih naštejem po vrstnem redu branja: Veronika Simoniti: Ivana pred morjem, Suzana Tratnik: Norhavs na vrhu hriba, Sebastijan Pregelj: V Elvisovi sobi, Jiři Kočica: Izvirnik.

Za poletje sem si od »modernih« pustil dva romana, ki ju imam v svoji knjižnici, a sem ju doslej zgolj prelistal: Feri Lainšček: Ki jo je megla prinesla (1993), Mojca Kumerdej: Kronosova žetev (2016). Ko bo vročina, bo čas tudi za »ptujski futurizem«, če tako rečem; to je, za 69 : ne prav kratka zgodovina prihodnosti najstarejšega slovenskega mesta (2019), ki ga je spisal moj prijatelj, nekoč sovaščan, Samo M. Strelec in katerega branje sem prekinil zaradi direndaja s kresnikom, ter za Nebotičnik Mitra (2011) Zdenka Kodriča.