Sociolog, pedagog in islamski učenjak
Mouhanad Khorchide, sicer Avstrijec palestinskega porekla, uči
islamsko versko pedagogiko na Centru za verske študije (CRS) na
Westfälische Wilhelms-Universität v Münstru. Pričujoči esej je
objavil v FAZ-u (Frankfurter Allgemeine Zeitung) 18. decembra 2015,
ob prvi obletnici terorističnega napada na šolo v Pešavarju.
Izvirnik v
nemščini najdete tukaj.
Esej sem iz nemščine za portal Domovina.je (link) v mirnih dneh po Božiču 2015 iz želje in potrebe po večjem poznavanju islama prevedel Branko
Cestnik. Mednaslove je dodalo uredništvo Domovine.
------------
Islamska teologija: Meka in Medina
Mouhanad Khorchide
Mohamed je postavil jasno ločnico
med tem, kar je on sam oznanjal kot Božji sel in med tem, kar je
izrekal kot svoje mnenje. Dandanašnji je nujno potrebno, da v islamu
razlikujemo med vero in mnenjem. Le tako se bo islam lahko
reformiral.
Mouhanad Khorchide (pri mikrofonu) na srečanju s papežem Benediktom XVI. 23. septembra 2011 v Münstru (www.uni-muenster.de) |
Po muslimanskem izročilu je začel
Mohamed z oznanjevanjem islama v letu 610 po Kristusu. Trinajst let
je preživel v Meki, nato se je preselil v Medino. Tam je deset let
kasneje umrl. V Medini je ustanovil prvo islamsko državno tvorbo.
Mohamed je bil tako duhovni kot politični načelnik te skupnosti.
Mohamed je v Meki deloval kot Poslanec
in Oznanjevalec božjega sporočila. Kot „državni poglavar“
Medine se je trudil položiti temeljni kamen za vzpostavitev „pravne
države“. Kot Poslanec je poleg monoteizma in bogoslužnih praks
oznanjal tudi splošna etična načela, ki bi naj veljala za vsako
družbo. Prevedeno v današnje pojmovanje bi govorili o človekovem
dostojanstvu, o pravičnosti, o svobodi in enakosti vseh ljudi, kakor
tudi o človekovi moralni odgovornosti. Kot državni poglavar Medine
se je trudil uresničevati ta načela s sredstvi in znanjem, ki so mu
bila na voljo na Arabskem polotoku v času sedmega stoletja.
Mohamed kot božji sel in kot človek
Mohamed je bil večkrat primoran v
razlikovanjem med obema funkcijama – oznanjevalec /Verkünder/ na
eni strani, na drugi pa državni poglavar /Staatsoberhaupt/. Neko
izročilo, na primer, pravi, da je, ko je prispel v Medino, videl,
kako so tamkajšnji kmetje križali različne dateljne palme. Ker je
bil poslovnež, ki ni vedel veliko o poljedelstvu, mu je to bilo
tuje. Izrekel je opazko: „Morda bi bilo bolje za vas, da tega
ne počnete.“ In kmetje so reč opustili. Ko je prišel čas
nabiranja plodov, je bila letina slaba. Kmetje so šli k Preroku in
mu o tem poročali. Vprašal jih je, zakaj neki so ga poslušali.
Potem je dejal, kar je tudi za današnje sekularno razumevanja islama
pomembno: „Jaz sem samo človek. Če vam ukažem kaj glede
vaše vere, temu sledite. Če vam ukažem kaj na podlagi mojega
mnenja, sem samo človek. Vaše zemeljske zadeve vi poznate bolje od
mene.“
Mohamed je postavil jasno ločnico med
tem, kar je on sam oznanjal kot Božji sel, in med tem, kar je
izrekal kot svoje mnenje. Podobne situacije so bile pogoste.
Prerokovim sopotnikom je bilo razlikovanje med obema funkcijama
samoumevno. Nasprotno pa danes islamski učenjaki Mohamedovo
delovanje v vlogi državnega poglavarja obravnavajo kot del njegovega
božjega oznanila. Vsled tega se vsi medinski pravni predpisi in
celotna družbena ureditev Medine – vključno z vlogama spolov –
zdijo kot od konteksta neodvisna in za vse muslimane zavezujoča
božja Postava.
Tako razumevanje preprečuje
kakršenkoli poskus, da bi naprej razvijali pravni red, ki je veljal
v času Preroka v Medini. To otežuje sprejemanje kateregakoli
drugega pravnega reda in sili vsakega muslimana, da razmišlja
spogledujoč se nazaj /rückwärtsgerichtet zu denken/. Pravzaprav pa
je treba Mohamedovo delovanje v vlogi državnega poglavarja umestiti
v njegov zgodovinski kontekst; potem pa (razbrati), kar je danes
spiritualni in etični duh Korana, ki je zavezujoč za vse muslimane.
Pravni red bo potemtakem razumljen kot izraz določenega
zgodovinskega obdobja in bo moral zato iti v korak s spremembami v
družbi.
Islam ni vase zaprt in zaključen
S tega vidika bi se morali muslimani
venomer vpraševati o umevanju etičnih vrednot, kot je pravičnost,
se pravi, vrednot, ki so bile podlaga za takratne norme in predpise,
da bi potem mogli slednje uveljaviti v pogojih sedanjosti. To
vsekakor predpostavlja takšno razumevanje islama, po katerem slednji
nikakor ni vase zaprt in zaključen /abgeschlossen/. Islam je tako
dolgo živ in tako dolgo v spreminjanju, kako dolgo ima privržence,
ki ga bodo integrirali v svoja življenja in nosili v svojih srcih.
Če Koran potrebuje nikoli dokončano
interpretacijo /der Koran eine nie endende Interpretation benötigt/,
da se bo islam lahko uresničeval v življenju vernikov, potem
je islam podvržen nenehnemu razvojnemu procesu. Islamska temeljna
načela in verski obredi so iz tega izvzeti, saj niso podvrženi
družbenim spremembam. Umestitev pravnih predpisov v njih zgodovinski
kontekst pa je predpostavka za to, da pripeljemo danes islam v
sozvočje z demokratičnimi načeli ter z razumevanjem človekovih
pravic. Duhovnemu in etično dojetemu islamu ni do telesnih kazni ali
do vloge spolov iz sedmega stoletja. Ob duhovnosti kot osebni
povezanosti z Bogom mu gre za vrednote. Tako razumljeni islam ni
religija pravnih predpisov /Gesetzesreligion/.
Jeruzalem, Kupola na skali (foto B.C.) |
Zgodovinski pregled: kako je prišlo
do spremembe v vrednotah
Hitro po Prerokovi smrti je prišlo do
prvega spora glede njegovega političnega nasledstva. Po več
prepiranjih je bil za kalifa izbran Abu Bakr, dolgoletni Mohamedov
prijatelj, ki je bil tudi njegov tast. V osnovi je spor tekel glede
izvolitve prvega kalifa in glede vprašanja politične moči. Proti
koncu vladavine tretjega kalifa Osmana (Utman, 644-656) pa se je
začel majati vrednostni sistem, ki je bil do takrat v sozvočju s
koraničnimi in prerokovimi temeljnimi načeli. Islamska država se
je skozi ozemeljska osvajanja močno razširila tudi izven Arabskega
polotoka. V skladu s sorodstvenimi povezavami je bil vojni plen
odslej v glavnem razdeljen kalifovi družini. Ker je večina
vojskovodij izvirala iz vrst Hašemitov in Omajad, je delitev vojnega
plena pripeljala do koncentracije premoženja v rokah teh dveh
velikih družin. Medtem ko so člani manjših družin prejeli
sorazmerno manj. Tako je znotraj islamske skupnosti prišlo do
spremembe v vrednotah.
Koncentracija premoženja v rokah
manjšine je spodbudila življenje v razkošju, kar pa ni bilo več v
sozvočju z od Preroka podanimi vrednotami in držami. Zapostavljeni
in zatirani so kritizirali tak razvoj. Bili so predstavniki nečesa,
kar lahko imenujemo „islamska vest“. Odgovor tretjega kalifa
Osmana kritikom, ki so od njega zahtevali odstop, se je glasil: „Kako
naj odložim nekaj, za kar me je Bog pooblastil?“ Naslomba na
Boga in ne več – kakor je bilo pri prvih dveh kalifih – naslomba
na ljudstvo bo poslej dala božjo legitimnost majavemu kalifatu.
Politična opozicija bo poslej postala tudi verska opozicija. Napeta
politična situacija bo na koncu pripeljala do Osmanovega umora (leta
656).
Po Osmanovem umoru je bil za četrtega
kalifa izvoljen Ali, Mohamedov nečak in zet. Njegove izvolitve pa ni
priznala skupina zbrana okrog Muavije, guvernerja Sirije, ki je
izviral iz Omajadov. S tem se je začela velika razdeljenost islamske
skupnosti, ki je po Alijevi smrti postala očitna. Leta 657 je
Muavijeva skupina naznanila vojno Aliju. Guverner se je s svojo
vojsko premaknil v smeri Iraka, kjer je bilo moč dohiteti Alija in
njegove privržence. Vojna proti Prerokovemu zetu in nečaku je
potrebovala močno legitimnost, po možnosti božjo. Muavija je zato
svojim vojakom obdržal govor, v katerem je vojno označil kot Božjo
voljo: „Od Boga določeni usodi pripada, da nas je pripeljala
semkaj in da se to dogaja med nami in prebivalci Iraka. Kajti Bog v
Koranu pravi: ‘Če bi Bog hotel, bi vi ne bili v nobeni vojni; Bog
pač naredi, kar on želi.’“ Kasneje je Muavija določil
svojega sina Jazida za svojega političnega naslednika. Iz kalifata
je naredil kraljestvo. Tudi ob tej priložnosti je dejal
ljudstvu: „Zadeva z Jazidom pripada od Boga določeni usodi,
ljudje nimajo na tem mestu kaj reči.“ Muavija ni bil samo
ustanovitelj prve islamske diktature, imel je tudi pomembno vlogo pri
vzpostavitvi nauka o predestinaciji znotraj sunitskega islama.
Po Muavijevi smrti (680) je oblast
prevzel Jazid I.. V nastopnem govoru je dejal: „Hvaljen bodi
Bog, ki naredi, kar hoče, in daje, komur hoče.“ S tem se je
začela v zgodovini islama sistematska instrumentalizacija religije
za opravičevanje političnih in oblastnih interesov. Nauk o
predestinaciji, ta politično motivirani pristop k teologiji, pri tem
igra glavno vlogo. Po njem je vse, kar se v svetu zgodi, Božja
volja. Opozicija oblastnikom je potemtakem opozicija Božji volji in
ima lahko za posledico celo odpad od vere. Politična oblast ni dobi
več legitimnosti s strani ljudstva, kot je bilo pri prvih kalifih,
temveč neposredno s strani Boga.
Jazid II., kasnejši omajadski kalif,
se je s strani štiridesetih učenjakov pustil prepričati, da Bog od
kalifa ne bo zahteval polaganja računov za njegova dejanja. Kalif
torej lahko stori ali ne stori, kar ga je volja. In če ne bo polagal
računov pred Bogom, potem jih bo toliko manj pred ljudstvom. Neki
drugi omajadski kalif, Abd al-Malik ibn Marvan, je grozil svojemu
ljudstvu: „Gorje tistemu, ki me bo spominjal na pobožnost.
Odsekal mu bom glavo.“ Tako je torej delal. Pojem kalifa ni
bil več razumljen v smislu Mohamedovega političnega naslednika,
temveč v smislu Božjega zastopnika na zemlji.
Od tod naprej so se kalifi začeli
kititi z nazivi kot denimo naziv „senca Boga“. Po smrti
abasidskega kalifa Al-Mamuna (833) se je zasidrala tradicija, da je
naziv kalifa povezan z Bogom (npr. „po Bogu Zmagovalec“ ali „ki
se je prepustil Bogu“). Kateri učenjak bi zahteval od zdajšnjega
kralja Saudske Arabije, da položi račune, ker je v Franciji
zagradil celo plažo, da bi na njej preživel dopust, medtem ko so
njegovi vojaki v Jemnu zapleteni v brezizhodno vojno?
Svobodni človek nezaželen
Pričujoča predstavitev zgodovinskega
ozadja hoče predvsem pojasniti, kako je vedno bolj rasel vpliv
političnih dogajanj na vprašanje odrešitve in na islamsko
teologijo. Mohamedovo sporočilo je bilo v izviru sporočilo duhovne,
socialne in politične osvoboditve. Toda že štirideset let po
njegovi smrti se je kalifat preobrazil v obliko monarhije, ki je
zahtevala brezpogojno pokorščino v imenu Boga. Kdor je ugovarjal,
je bil usmrčen, mučen ali vržen v ječo, največkrat z blagoslovom
dvornih učenjakov. Večini kalifov je bila po godu razlaga islama,
po kateri se je dogmatična in pravna vprašanja obravnavalo mimo
vrednot pravičnosti, svobode in enakosti. Zato se ne smemo čuditi,
da so današnji salafistični tokovi dobivali veliko podpore s strani
diktatorskih režimov, kot sta bila Mubarakov v Egiptu in Gadafijev v
Libiji. Kajti ravno tako imenovani puristični salafisti so
apolitični in obenem brez želje, da bi obstoječe oblastne
strukture postavili po vprašaj. Nasprotno: oni zagovarjajo, da k
pokorščini do Boga spada pokorščina do oblastnikov.
Zategadelj bodo ravno posvetni despoti
tisti, ki bodo močno zavirali poskuse reforme v islamskih deželah.
Kajti reformatorji pridigajo o pogumu in suverenosti individuuma.
Religijo razumejo v smislu pravičnosti in svobode. Cenijo človeški
razum. In ravno ta svobodni človek, h kateremu stremi reforma, je
nezaželen. Ne pusti se namreč kar tako stiskati, tudi se ne podreja
brez „če“ in „ampak“. Islamska teologija, ki se vpraša o
samem človeku, o njegovih individualnih in kolektivnih interesih,
predstavlja temu primerno grožnjo. Restriktivna teologija, s podobo
diktatorskega Boga, ki širi mentaliteto brezpogojne pokorščine, pa
je s strani despotov dobrodošla.
Ko je egiptovski strokovnjak za
književnost in Koran Nasr Hamed Abu Zaid v devetdesetih prejšnjega
stoletja izdal knjigo „Koran kot besedilo“ in torej predlagal
branje Korana v njegovem zgodovinskem kontekstu, so mu očitali odpad
od vere. Ker je bil uradno obsojen na smrt, je moral zbežati na
Nizozemsko, medtem ko so salafistične skupine lahko nemoteno
pohajkovale po Univerzi Azhar (Kairo). Samo sekularizacija, v smislu,
da bo religija zaščitena pred politično zlorabo, lahko danes
pripravi prostor prizadevanjem za reformo in jim da možnost za
razvoj.
Čemu reforma?
Glavni problem islamske teologije je v
predstavi, da je islamski nauk nespremenljiv. Kako pogosto se ravno
od muslimanov bere in sliši stavke kot: „Islam ne potrebuje
reforme.“ Muslimani, ki so proti vsaki reformi, argumentirajo, češ
da je umevanje islama zaključeno. Čemu potemtakem reforma? Čemu
posodabljanje? Čemu spremembe? Saj je najkasneje v devetem
stoletju bilo vse dorečeno in zapisano, kar je bilo za doreči. Zato
moramo preiskovati zgolj dela starih učenjakov, da najdemo vse
odgovore na naša današnja vprašanja. V čemer se razlikuje ta
argumentacija od argumentov nasprotnikov vseh prerokov, ko slednji
citirajo Koran: „Mi bomo ostali pri tem, kar so zastopali naši
očetje“?
Za zavračanjem reforme se skriva
okorela drža, ki samo sebe oropa svobode. Za razum kot vira
spoznanja ostane komaj kaj prostora. Vprašam muslimane, ki zastopajo
to zaprto držo, na kateri strani bi se bojevali v času preroka
Mohameda. Takratni glavni Prerokovi nasprotniki so prav tako prevzeli
zaprto držo. To so bili ljudje, ki so mislili, da ne potrebujejo
reforme, saj naj bi izročilo njihovih očetov in starih očetov
imelo vseobsegajočo veljavo. V Koranu je na več mestih
dokumentirana kritika take drže. Mohamedov odgovor je bil jasen.
Rekel je: „Bog vsakih sto let pošilja tej skupnosti nekoga, da bi
prenovil nje vero.“ Ne gre za število sto ali za to, na koliko
oseb in koliko institucij se zadeva nanaša. Kar šteje, je drža, h
kateri smo izzvani – drža, ki vidi religijo v odprtem in ne v
zaprtem procesu. S tem izrekom Mohamed ni hotel drugega kot opozoriti
na bistveno potrebo po stalni reformi razumevanja islama, kar
je tudi potreba vseh drugih religij.
Betlehem (foto B.C.) |
Stalna reforma ni potrebna zato, ker bi
morda islamu kaj manjkalo. Gre veliko bolj zato, da bi islam in
njegovo razlago vedno znova uresničevali v življenju muslimanov, po
priporočilu Korana, kajti le tako ga ohranjamo živega. V tem smislu
reforma ne pomeni, da bomo spreminjali temeljna načela religije;
spreminjali in posodabljali /verändert und aktualisiert/ pa bomo
našo razumevanje religije, preverjali bomo naše trenutna stališča
in argumente. Kajti le v stalni razpravi in v stalni konfrontaciji
med življenjskostjo in religijo lahko muslimani vedno znova zajemajo
iz islama. Sicer pa nam ostane, da togo vztrajamo na ravni zgolj
ponavljanja /Rekonstruktion/ obstoječih stališč in izročil; s tem
pa umira islam sam.
Ko razumevanje islama izhaja iz
soodvisnosti besedila, razlage in človeške izkušnje, potem morajo
biti predpostavke tega izmenjavanja kar naprej zajamčene in
varovane. Danes bi govorili o načelu svobodne znanosti. K temu
na prvem mestu spada svoboda človeškega duha. Islam vedno znova
interpretirati in ga aktualizirati v tekočem življenju muslimanov
nikakor ne pomeni gole prilagoditve islama družbenim smernicam. Ni
naloga religije, da daje legitimnost prevladujočim družbenim
razmerjem. To bi religijo degradiralo na orodje oblasti
/Machtinstrument/. Z aktualizacijo religije veliko bolj mislimo na
nenehno iskanje odgovorov na vprašanje, kako se lahko religija
skupaj s svojo duhovno vsebino in svojimi etičnimi načeli vedno
znova razvija.
Islam kot odprti proces
Zavedam se, da imajo nekateri muslimani
težavo, da bi islam videli kot odprti proces. Sklicujejo se na
koranski verz: „Danes sem dopolnil vašo vero“(5:3). Dajmo
na stran, da so s tem verzom mišljeni prehrambeni predpisi, versko
obredje z dnevnimi molitvami, post v mesecu Ramadanu ter romanje v
Meko, že sama islamska zgodovina idej namreč kaže na praktično
potrebo po razumevanju islama, ki se vedno znova posodablja. Že samo
dejstvo, da so hitro po Prerokovi smrti zrasle različne verske in
pravne šole, kaže na to, da dinamična moč procesa znotraj
islamske vere ni le samoumevna, pač pa je v skladu z njegovo
definicijo /Bestimmung/. Te šole si v številnih pomembnih
vprašanjih niso bile enotne.
Potrebe po stalni prenovi so se
nekateri islamski učenjaki zavedali že na začetku. Tako je
Al-Gazali (umrl leta 1111) napisal knjigo z naslovom „Poživitev
verske znanosti“. Islam ni abstrakten. Islama brez ljudi ni. Tudi
ni Korana in sune brez ljudi. Poleg politične zlorabe njegovega
nauka islam danes pogosto boleha še za naslednjo držo: boj proti
svobodi v imenu ohranjanja tradicije.
S tem nikakor ne pravim, da moramo
tradicijo samo po sebi zavreči. Tradicija mora biti vedno znova
izprašana in vedno znova preverjana, če je dovolj prepričljiva in
življenjsko povezana z ljudmi. In ravno kolikor se tradicija v
vsakem kontekstu ne obnaša, kot da je nedotakljiva, ter kolikor je
tradicija lahko na novo domišljena, toliko bo tudi cenjena.
Tradicije so pogosto otroci konteksta in diskurza, v katerem so
nastale. In tudi islamska teologija, s svojo tisočštiristoletno
zgodovino in velikansko raznolikostjo, je nastala skozi diskurz. Islamska teologija je lahko tudi danes izvajana na diskurziven način,
v kolikor bo ta velika dinamika, ki je bila vedno njena stabilna
sestavina, obdržana in obvarovana. Nasprotniki reforme to dinamiko
odklanjajo. Izhajajo iz naivne predstave, da je bilo že vse
povedano.
Islam je več kot pravno-normativna
platforma
Islam močno boleha tudi zaradi tega,
ker ga veliko muslimanov krči predvsem na njegovo pravno-normativno
raven. Vernik želi najprej vedeti: „Kaj smem in kaj ne
smem?“, „Kaj je dovoljeno in kaj prepovedano?“ Toda Koran
hoče človeka vzgajati v polnoletno bitje, ki se bo tudi kot
religiozna oseba samouresničila /selbst entfalten/. Vera želi
človeka ganiti v srcu. Kako naj vendar ljubim Boga in mu zaupam, če
je lahko moj odnos do njega definiran zgolj v pravnih kategorijah? S
pomočjo pedagogike strahu /Angstpädagogik/ hočejo kakšni
vzgojitelji priti hitro do cilja, saj izhajajo iz prepričanja, da je
pri Bogu pomembno zgolj izpolnjevanje ukazov. Koran pa govori drugi
jezik. Bog je namreč človeku blizu in brezpogojno naklonjen. Svoj
odnos do človeka definira v kategoriji ljubezni: „On jih
ljubi in oni ljubijo Njega“ (5:54). Tega ljubečega Boga smo
muslimani žal skorajda opustili in zamenjali s projekcijo predstave
nekaterih plemenskih očakov /die Projektion einer Vorstellung eines
Stammesvaters/.
Nobenega dvoma ni, da veliko muslimanov
zastopa mnenje, da sta Božja milost in naklonjenost izkazani
izključno njim in nikomur drugemu. Ljudje, katerih lastnost je
„musliman“ so zato več vredni kot drugi. Praktična težava je
naslednja: Če si Bog vzame pravico, da bo v onstranstvu izvrševal
večno nasilje nad nemuslimani, ko jih bo vse pogubil v peklu, se ne
bodo potem skrajneži čutili dolžne izvajati nasilja nad
nemuslimani že v tostranstvu? Čemu naj bo zavrženo nekaj, za kar
si Bog vzame pravico in kar je zanj normalno? Koran je na tem mestu
zelo diferenciran. Govori o raznolikosti kot od Boga želeni (5:48)
in v svojih izrekih obljublja večno blaženost tudi kristjanom,
judom in ostalim (2:62, 5:69).
Ne smemo pozabiti, da se v
ekskluzivizmu že samo po sebi skriva nasilje. Ekskluzivizem ne
pomeni nič drugega kot zavračanje „drugega“. Če se slednje
dogaja v imenu Boga, dobi zavračanje absolutne poteze, ki se lahko
prelijejo v vojno. Zgodovina treh monoteističnih religij ta
pojav dodobra pozna.
Iskalci resnice
Po islamskem razumevanju je Bog sam
resnica, s tem je resnica absolutna in nikomur na razpolago. Verujoči
ne morejo razpolagati z resnico, nihče ne more razpolagati z Bogom.
Verujoči so veliko bolj iskalci resnice. Resnici se lahko
približajo, ne morejo pa je posedovati. Da je Bog resnica,
pravzaprav varuje resnico pred polastitvijo /Vereinnahmung/ s strani
človeka, človeka pa kliče k skromnosti in ponižnosti, da bi ostal
iskalec, ki hrepeni po resnici z znanjem, se ji približuje, nikoli
pa je ne bo mogel posedovati. Vsiljevati resnico od zgoraj je v
nasprotju z duhom humanistično razumljenega islama, ki človeka
naredi svobodnega človeka, ki se odpira od znotraj.
Muslimanski reformatorji so v bistvu
veliko povedali in napisali, kar mi danes označujemo kot potrebne
reforme v islamu. Njihov problem je bil, da so delovali kot
posamezniki in ne pod okriljem in zaščito institucij. V islamskih
deželah so bili pogosto preganjani ali pa se jim ni ponudilo
okvirjev, v katerih bi se njih delovanje moglo institucionalizirati.
Reforme namreč potrebujejo institucije, ki jih ponesejo, da se more
razviti reformni diskurz. Tukaj v Nemčiji, kjer je svoboda znanosti
vrednota po sebi, morajo biti tudi teologije zaščitene pred vsakim
poskusom polastitve, bodisi z muslimanske strani, bodi s strani
države. Prav vključitev islamske teologije na nemške univerze je
velika priložnost, ki pa trenutno v mnogih islamskih deželah ni
dana.
Dejstvo je, da če se kdo približa kaki religiji, ima vedno opraviti z ljudmi, ki si to religijo lastijo. Kolikor vem, je v vseh religijah tako.
OdgovoriIzbriši"Nihče ne pride k Bogu, razen prek mene, kristjana."
"Nihče ne pride v nirvano, razen prek mene, budista."
Itd.
Oni na univerzah in medverskih srečanjih lahko sicer lepo govorijo in imajo visokoleteče ideje, ampak dejansko življenje ljudi je pa nekaj čisto drugega.
Če grem, npr. v katoliško cerkev, ima nad menoj vso moč tisti, ki me ogovori. Župnik ali pa kateri drugi katolik ali katoličanka.
Vse tisto, kar piše v Katekizmu, Svetem pismu, papeževih objavah itd. -- vse to je nepomembno. Edino, kar dejansko šteje, je, kar meni kot nekomu zunaj Cerkve, reče nekdo, ki je v Cerkvi. Neglede na to, kaj reče, neglede na to, kako se obnaša.
"Ne prideš k Bogu, če se ne podrediš meni, verniku," pravijo verniki; ponavadi sicer samo med vrsticami, ampak dovolj jasno.
Ne prideš k Bogu, če se ne podrediš svetemu, osebi. Podrejanje je seveda napačna beseda: je le naravno stanje duše, ko spozna sebe in veliko usmiljenje. Usmiljenje pa včasih pride od Boga osebno, največkrat pa od tistih, ki so zdaj Gospodovo telo: od ljudi, ki imajo lepe duše, ker v njih polno žari Gospod.
OdgovoriIzbriši