"Ljubite tujca!"

Ksenofobno podeželje? Ne verjamem.

Javnomnenjski prerez daje vtis, da urbani, pretežno ateistični in politično levo usmerjeni pol sprejema begunce; podeželski, pretežno katoliški in politično desno usmerjeni pol pa jih ne.

Iz begunskega centra nekje na Štajerskem l. 1994
(foto Siro Lopez)

Prerezu primerna je tudi kulturkampferska obravnava med poloma. Prvi so za druge „petokolonaši“, „komunistični izdajalci“, „multi-kulti bedaki“; drugi so za prve „ksenofobi“, „fašisti“ in „pomanjkljivo izobraženi traktoristi“. Človek s čutom za sredino ne ve, naj se smeje ali joče.

Slika seveda ni črno-bela. Prvi niso povsem iskreno odprti za begunce, saj zaenkrat v „svoji mavrični“ Ljubljani še niso našli in ponudili zatočišča za nekaj tisoč beguncev, kar bi se njihovemu pro-migrantskemu gromovništvu nekako pritikalo. Nenazadnje sta se bodeča žica na naši južni meji in mehka militarizacija notranje varnostni zgodili v času, ko so se „napredne sile“ sončile v soncu dvotretjinske parlamentarne večine.

Drugi niso povsem proti beguncem, saj je na primer katoliška Karitas s svojimi prostovoljci (mnogi od njih so iz podeželja) od prve ure begunske problematike v prvih vrstah. In tam za razliko od humanitarcev muh enodnevnic vztraja, pa če je v medijih zapaženo ali ne.

Ker sem bil v času balkanskih vojn več poletij zapored sam prostovoljec v begunskem centru, dobro vem, da se tudi „traktorsko“ in „harmonikaško“ podeželje zna hitro in iskreno odzvati na pomoč tujcu v stiski, četudi bo slednji islamske veroizpovedi.

Tudi kot duhovnik, ki župnikuje tako „daleč“ na podeželju, da se mu po višjih legah fare sprehajajo gamsi, ne pristajam na tezo, ki jo je bilo slišati v Studiu ob 17h še ta torek, namreč, da smo tradicionalni Slovenci ksenofobni že po svoji čudi.

Bolj praktični kot ideološki razlogi

Kakor koli, dajmo na stran dvopolno mistifikacijo in se vprašajmo, kaj je tokrat drugače, da nastaja vtis, kot da so „katoliško podeželje“ popadli anti-migrantski besi. Dejavniki so bolj praktične in psihološke narave kot pa ideološke. Naštejmo jih:

• za razliko od balkanskih vojn izpred četrt stoletja smo tokrat pred pojavom, ki ga manj razumemo in o katerem imamo manj informacij; čustvena vpletenost je nižja;
• takrat smo v begunske centre sprejemali žene, otroke in starčke, za boj sposobnih mož je bilo za vzorec; zdaj prednjačijo za boj sposobni moški;
• „biblične“ reke azijskih in afriških beguncev nam jemljejo dih; česa takšnega še ni bilo; ker se zdi, da nezaustavljivo in kaotično prodirajo v naše dežele, nas je strah;
• Evropa in zahodni način življenja takrat nista bila tarča islamističnih teroristov, danes sta; pojavil se je starodavni strah pred „islamsko nevarnostjo“;
• pred četrt stoletja smo „ruralci“ vladi in medijem glede beguncev zaupali, zdaj jim ne zaupamo; njih manipulacije, prikrivanje podatkov in njih prehiter preklop na ideološki diskurz (saj vemo, kako ljub je levičarjem lov na „domače fašiste“) iz prvih dni begunske krize se zdaj v Kidričevem in Šenčurju vračajo kot boomerang.

Begunska mama in hči v centru nekje na Štajerskem l. 1994
(foto Siro Lopez)

Ti dejavniki nam pomagajo razložiti zdajšnje nezaupanje katoliškega in konservativnega Slovenca do beguncev, ne smejo pa biti opravičilo za njegovo morebitno prepričano in trajno ksenofobno držo.

Ksenofobija in goreči nacionalizem nista „krščanska“ – če uporabimo dikcijo papeža Frančiška, ko je govoril o Donaldu Trumpu. Zakaj ne? Ker ksenofobija in nacionalizem gresta proti genskemu zapisu bibličnega monoteizma in ogrožata samo jedro krščanske vere.

Kako nacionalizem ogroža jedro vere

„Moj oče je bil blodeč Aramejec,“ pravi naš starozavezni genski zapis (5 Mz 26,5). Potovanje, šotori, tujčevanje, izhod iz sužnosti v svobodo, iskanje izmikajoče se domovine, pregnanstvo,… spadajo v našo duhovno genetiko.

Stara zaveza zato na več kot enem mestu govori o sprejemanju tujca. „Isto pravo imejte za tujca kakor za domačina,“ uči Levitik (3 Mz 24,22). „Ljubite tujca, kajti bili ste tujci v egiptovski deželi,“ ukazuje Devteronomij (5 Mz 10,19). V Novi zavezi, v katere uverturi je predstavljena begunska zgodba galilejske družine, je sprejetje tujca eden izmed eshatoloških kriterijev o tem, kdo bo šel v nebesa in kdo v pekel (Mt 25,35).

Begunska deklica in cerkev sv. Jurija na Ptuju l. 1994
(foto Siro Lopez)

Kristjan, ki prepričano in strastno zavrača tujca, posebej pomoči potrebnega begunca, ogroža jedro vere:

• zaradi skušnjave nacionalizma, ki ga lahko privede, da malikuje Nacijo namesto da bi častil živega Boga;
• zaradi odprtosti sovražnim vzgibom; to odprtost, četudi majhna in „racionalna“, bo hudi duh izkoristil, da ga navadi na sovraštvo do določenih ljudi; celo do mere, kot da je tovrstno sovraštvo del kristjanove duhovne identitete;
• zaradi več možnosti, da umanjka v ljubezni do bližnjega, ki je zapovedana enako, kot je zapovedana ljubezen do Boga (Mt 22,35-39);
• zaradi načenjanja temeljev verskega čuta, za katerega je značilna slutnja Drugotnosti.

Danes marsikateri slovenski orto-katolik negoduje, ker je papež Frančišek „preveč odprt“ za muslimanske begunce. Naj se raje vpraša, katere od Božjih smrti in katerega evropskega demona se papež Frančišek najbolj boji.

* Ta komentar je najprej izšel na portalu Domovina.je 24.2.2016. Fotografije so delo Sira Lopeza, ki se je l. 1994 skupaj z drugimi mladimi Španci udeležil mednarodnega tabora v pomoč beguncem iz Bosne. Tabor Klaret, kot smo ga imenovali, je imel sedež na Ptuju, delo z begunci pa je potekalo v več begunskih centrih na Štajerskem. Dvotedenski tabor smo organizirali slovenski klaretinci.