Kronika vzhodnega razkola

Še smo pod vtisom srečanja papeža Frančiška in ruskega patriarha Cirila na Kubi. Praktično v vseh medijih se pojavlja označba, da je srečanje bilo „zgodovinsko“. Upravičeno. Bilo je zgodovinsko. Toda malokje povejo, kaj točno je zgodovinskega. Precej pišejo o Rusiji in ruskem pravoslavju, malokje pa opozorijo na bizantinsko krščanstvo, katerega dedič je rusko pravoslavje. Omenja se Moskva kot „tretji Rim“, vendar je Moskva „tretji Rim“ le, v kolikor je Carigrado „drugi Rim“. Iz kakšnih medijskih naslovov je celo sklepati, kakor da sta se l. 1054 razšla ruski patriarh in rimski papež, pa je takrat rusko krščanstvo obstajalo komaj nekaj desetletij, Rusija pa ima svojega patriarha šele od XVI. stoletja.

Papež Frančišek in ruski patriarh Kirill (Ciril) med podpisom skupne izjave 12. februarja 2016 na Kubi

Da bi bila slika bistrejša, podajam hitro kroniko dogodkov, ki so pripeljali do razkola med vzhodnim in zahodnim krščanstvom (ves slikovni material je iz Wikipedije). Moskva v tej kroniki, kot boste videli, nastopi čisto na koncu. Protagonista sta Carigrad in Rim. Pri izbiri glavnih dogodkov in razdelitvi časovnice sem se v glavnem naslonil na predavanja jezuita in cerkvenega zgodovinarja Marcela Chappina. Njegova predavanja o zgodovini „vzhodnega razkola“ sem poslušal na rimski Gregoriani pred 25 leti. (Nasvet študentom: po opravljenem izpitu ne mečite vstran zapiskov!)

ROJSTVO IN MOČ „NOVEGA RIMA“

36 Po izročilu naj bi tega leta apostol Andrej, brat apostola Petra, prispel v ribiško vas Bizanc na Bosporju. Tam ustanovi skupnost verujočih, po dveh letih pa krene oznanjevati evangelij globlje v grške pokrajine. Bizanc, ki tri stoletja kasneje postane Carigrad, se naslanja na apostola Andreja tako, kot se Rim naslanja na apostola Petra.

315 V to leto je datiran dokument Donatio Constantini, v katerem cesar Konstantin rimskemu papežu podeljuje oblast nad ostalimi škofi in nad cesarjem samim. S tem dokumentom je od srednjega veka naprej katoliška stran dokazovala pravoslavni, da ima Rim absolutni primat nad ostalimi cerkvami. Danes tudi katoliška stran priznava, da je dokument lažen in da Konstantin ni nikoli napisal česa podobnega.

330 Rimski cesar Konstantin na Bosporju na lokaciji mesteca Bizanc slovesno odpre novo mesto Konstantinopoli (kasneje po slovansko imenovano Carigrad, po turško pa Istanbul). Mesto postane „Novi Rim“, se pravi, vodilno mesto v vzhodnem, t.j. „grškem“, delu Rimskega cesarstva.

350 Po l. 350 se v Cerkvi tudi efektivno uveljavi primat rimskega škofa – papeža. On je prvi med vsemi ostalimi škofi in patriarhi. To mu priznajo tudi vzhodni škofje.

381 Na carigrajskem koncilu je carigrajskemu škofu podeljen naziv „patriarh“. Dogovorjeno je tudi, da je carigrajski patriarh takoj za rimskim, saj je tudi politično Carigrad takoj za Rimom. Temu se je upiral aleksandrijski patriarh, saj se je do takrat po cerkveni liniji Aleksandrija pojmovala kot druga za Rimom. Poleg tega Rim tega koncila in s tem naziva „carigrajski patriarh“ ne prizna.

Delitev Rimskega cesarstva na vzhodni in zahodni del l. 395

395 Rimsko cesarstvo se politično razdeli na vzhodni in zahodni del. Meja med Vzhodom in Zahodom je na reki Drini, ki je še danes približna meja med bizantinsko (pravoslavno) in latinsko (katoliško) Evropo. Nekoč ribiška vas Bizanc, zdaj metropola Konstantinopel, postane prestolnica vzhodnega dela Rimskega cesarstva.

ČAS EDINOSTI IN OBČASNIH NAPETOSTI (do 800)

451 Kalcedonski koncil. Papež sprejem 27 kanonov koncila, ne sprejme pa 28. kanona, ki odreja naziv patriarhat tako za Carigrad kot za Jeruzalem.

476 Konec zahodnega dela Rimskega cesarstva. Germanski vojskovodja Odoaker krono zadnjega (zahodno) rimskega cesarja izročil bizantinskemu cesarju. Carigrad po politični liniji zdaj sam nadaljuje zgodbo Rimskega cesarstva. Uradno se bizantinski cesar imenuje „kralj in cesar Rimljanov“.

484 Prvi cerkveni razkol med Rimom in Carigradom. Rimski papež Feliks III. izobči carigrajskega patriarha Ahacija iz pravnih razlogov, ker se je slednji vtikal v zadeve drugih patriarhatov in poskušal po svoje reševati problem monofizitizma. Ahacij ima podporo carigrajskega cesarja in ne sprejme papeževega izobčenja. Razkol traja do l. 519.

547 Ponižanje papeža Vigilija. Bizantinski cesar, ki se redno vtika v cerkvene zadeve in rad upravlja z vzhodnimi škofi, rimskega papeža Vigilija prisili v podpis nekaterih dokumentov in ga osem let zadržuje v Carigradu.

584 Carigrajski patriarhat sam sebe razglasi za „ekumenskega“, kar se razume kot „vodilnega“ med vzhodnimi patriarhati. Vedimo, da je to čas, ko politična moč Carigrada oz. bizantinsko cesarstvo sega od severne Italije do Perzije, od Črnega morja do današnjega Sudana. Pokorna sta mu tudi današnji severni Maroko in južna Španija.

6. stoletje: Bizantinsko cesarstvo na vrhuncu

637 Muslimani iz rok Bizanca iztrgajo Jeruzalem in ga zavzamejo. Jeruzalemski patriarh Sofronij pri kalifu doseže, da muslimani pustijo baziliko Svetega groba nedotaknjeno in na uporabo kristjanom.

655 Mučeniška smrt papeža Martina I.. Carigrajski cesar Konstans II. naroči svojim enotam iz Ravenne ugrabitev rimskega papeža Martina in ga v Carigradu obsodi na smrt zaradi veleizdaje, ker naj bi muslimanskim Saracenom dajal denar. Papeža pol golega vodijo skozi Carigrad in izženejo na Krim, kjer umre. Kasneje tako vzhodna kot zahodna Cerkev priznata njegovo nedolžnost in ga slavita kot svetnika in mučenca.

674 Muslimani pod vodstvom kalifa Muavija pokušajo prvič osvojiti Carigrad.

727 Carigrad ima ozemlja tudi v Italiji (Ravenna, južna Italija, Sicilija), kar se večkrat izkaže za kočljivo. Ko npr. l. 727 bizantinski cesar Leon III. dvigne davke, rimski papež Gregorij II. naščuva italijanske podložnike k uporu. Cesar je namreč zaradi razprave o čaščenju ikon in ker je ikone hotel prepovedati, že poprej hotel papeža, branitelja ikon, odstaviti.

750 Po tem letu se papež vse manj ozira na Carigrad in se vse bolj naslanja na Franke. Rivalstvo med Carigradom in Rimom se zdaj kaže še v rivalstvu med Carigradom in germanskim delom Evrope. V del te zgodbe sto let kasneje spada tudi delovanje „grških“ bratov Cirila in Metoda med Slovani „globoko preko Drine“ oz. „nemška“ zla reakcija nanju.

ČAS NARAŠČAJOČEGA NEZAUPANJA IN KONFLIKTOV (800-1054)

800 Med obredi v kapelah na dvoru frankovskega kralja in cesarja Karla Velikega molijo veroizpoved, ki vključuje znameniti „Filioque“. Nicejsko-carigrajska veroizpoved, pravi da Sveti Duh izhaja iz Očeta; da bi izhajal tudi iz Sina (lat „Filioque“), ne omenja. Vendar so ponekod na Zahodu (najprej v Španiji), da bi poudarili Kristusovo božjo naravo, že v 6. stoletju začeli dodajati, da Sveti Duh izhaja tudi iz Sina. Ta „dodatek“ k veroizpovedi vse bolj vznemirja in jezi krščanski Vzhod.

808 V Betlehemu pride do nemirov, ker „latinski menihi“ (t.j. Rimu pokorni) v veroizpovedi uporabljajo „Filioque“.

810 Papež Leon III. meni, da „Filioque“ sicer ni dogmatično sporen, a da ga je bolje ne uporabljati v bogoslužju.

858 Fotij postane patriarh v Carigradu. Papeževi delegati ga potrdijo, vendar ga nato papež Nikolaj I. ne potrdi. Fotij ne odstopi pač pa izobči papeža. Pride do razkola med Carigradom in Rimom. Carigrajski cesar najprej odstavi Fotija, vendar je l. 877 Fotij spet izvoljen za patriarha. Tokrat ga papež prizna. Fotijev razkol danes razumemo kot „generalko“ za kasnejši dokončni razkol.

870 Potem ko so prejeli vero s strani carigrajskih misijonarjev, so se Bolgari pod vodstvo kneza Borisa za kratko obdobje naslonili na Rim. L. 870 se Bolgari vrnejo v naročje Carigrada. Nihanje med Vzhodom in Zahodom je še danes značilno za narode v pasu od Balkana do Baltika. Trenutna vojna v Ukrajini je žalostni dokaz za to.

879 Bizantinski cesar Bazilij I. zagovarja „teorijo pentarhije“, po kateri je Cerkev utemeljena na petih patriarhatih (Rim, Aleksandrija, Antiohija, Jeruzalem in Carigrad). Po tej teoriji Rim nima primata, temveč Cerkev vodi „kolektiv petih“.

906 Bizantinski cesar Leon VI. se četrtič poroči ter s tem očitno in samovoljno krši cerkvene moralne in pravne predpise.

962 Saški vojvoda ter nemški in italijanski kralj Oton I. ustanovi Sveto rimsko cesarstvo (Sacrum Romanum Imperium), ki obsega celotno srednjo Evropo. Poleg vzhodnega imamo po pol tisočletja zdaj spet tudi stabilni lik zahodnega „rimskega“ cesarja. A vzhodno bizantinsko cesarstvo se zaradi muslimanske ekspanzije že krči.

988 Rusi sprejmejo krščansko vero. Takoj se navežejo na Carigrad, ne na Rim. Izročilo pravi, da jim je Carigrad ljubši od Rima zaradi lepote bizantinskega bogoslužja.

Bizantinska bazilika sv. Apolinarija in Classe v Ravenni

1000 Po l. 1000 se na jug Italije začnejo priseljevati Normani. Hitro pridejo v konflikt z Bizantinci, ki so tam gospodarji. Kasneje Rim podpre nastanek normanskih držav na bizantinskih teritorijih. Sledijo bizantinsko-normanske vojne.

1013 „Filioque“ je na željo zahodnega cesarja v Rimu v redni liturgični rabi.

RAZKOL, POGLOBITEV RAZKOLA, POSKUSI SPRAVE (1054-1472)

1054 Teološko vprašanje o „Filioque“ (t.j. vprašanje o izhajanju Svetega Duha), različno pojmovanje papeževega primata in sploh hierarhičnosti v Cerkvi, različnosti med „grškim“ in „latinskim“ načinom razmišljanja, nakopičena politična in ozemeljska nesoglasja med Bizancem in Rimom, zavezništvo Rima z Normani, prepoved latinskega bogoslužja v Carigradu, trma in nesposobnost za dialog ter tudi osebni spor med carigrajskim patriarhom Mihaelom Cerularijem in kardinalom Humbertom,... vse to l. 1054 pripelje do velikega razkola med krščanskim Vzhodom in krščanskim Zahodom. Bizantinski cesar je še hotel spravo z Rimom, vendar ni imel vpliva. 16. julija 1054 kardinal Humbert v imenu papeža, ki pa je medtem že umrl, izobči carigrajskega patriarha. Carigrajski patriarh pa izobči rimskega papeža. Obojestranska izobčenja so bila dokončno preklicana šele l. 1965.

Verski zemljevid Evrope po razkolu l. 1054

1075 Papež Gregorij VII. izda dokument Dictatus papae, po katerem ima papež praktično neomejeno oblast nad Cerkvijo in nad cesarji. Pravoslavni svet še danes kot pogoj za združitev s katolištvom zahteva, da se slednje izrecno odpove temu dokumentu.

1099 Zavzetje Jeruzalema s strani krščanskih armad med prvo križarsko vojno in pokol muslimanov v mestu. Zahodne sile vojaško sodelujejo z Bizantinci proti skupnemu islamskemu nasprotniku.

1107 Ker križarji v Jeruzalemu vzpostavijo latinski patriarhat, jeruzalemski pravoslavni patriarh zbeži v Carigrad (podobno kot pred križarji zbeži tudi antiohijski patriarh). Od tam se njegov naslednik v Jeruzalem vrne šele l. 1187.

1204 Spočetka razkol nima posebnega vpliva na življenje povprečnega kristjana. Zadeve se začnejo spreminjati, ko verski razkol preraste v političnega in vojaškega. Odločilna v tem smislu je IV. križarska vojna. Sklicana je bila z namenom boja proti muslimanskim Saracenom, a končala se je s tridnevnevnim ropanjem Carigrada in s pokolom Carigrajčanov s strani „latinskih“ križarjev l. 1204. Krvoločna in plena željna križarska soldateska pobije skoraj vse moške v Carigradu, posiljuje ženske (tudi nune), na koncu pa preživele ženske in otroke proda Turkom za sužnje. Izropajo tudi baziliko Svete Sofije. Na patriarhov prestol francoski križarji posadijo pijano prostitutko.

1215 Četrti lateranski koncil. Dela se na celjenju ran po razkolu. Prisotnih je vseh pet „antičnih“ patriarhov, kar je velik dosežek. Rim končno prizna Carigrad in Jeruzalem kot patriarhalna sedeža. Carigradu gre v hierarhiji patriarhatov drugo mesto, takoj za Rimom.

1261 Bizantinski cesar Mihael VIII. Paleolog osvoji Carigrad in prežene iz mesta „latinsko“ oblast, ki so jo vzpostavile zahodne sile l. 1204.

1274 Mihael VIII. Paleolog in papež Klemen IV.. vzpostavita dialog. Papež zahteva, da bizantinski cesar izpove vero, kot jo narekuje Rim. Bizantinski cesar iz političnih interesov to stori, vendar ima močno opozicijo v lastnem kleru. Skliče se Drugi lyonski koncil, kamor pridejo tudi „Grki“ oz. carigrajska delegacija. Slednja sprejme rimske pogoje in tako pride do ponovne združitve. Skupaj zapojejo Veroizpoved, ki vključuje „Filioque“ na način, da besedo „Filioque“ zapojejo dvakrat. Cerkvena edinost Carigrada in Rima je umetna in traja le do smrti Mihaela VIII. Paleologa.

1281 Papež vnovič izobči bizantinskega cesarja.

1331 Bizantinski cesar pošlje teologa Barlaama v diplomatsko misijo, da bi prepričal zahodne vladarje za skupni nastop v križarski vojni proti Turkom. Misija ni uspešna. Barlaam kasneje prestopi v katoliško Cerkev, postane škof ter pusti močno intelektualno sled zaradi svojih teoloških razprav o edinosti Cerkve, kakor tudi zato, ker sta ga za učitelja imela tako Petrarca kot Boccaccio.

Dvojezična bula združitve sprejeta na koncilu v Firencah l. 1439

1439 Koncil v Firencah. Želja po združitvi ne pojenja. Za razliko od lyonskega koncila so tokrat „Grki“ sprejeti kot enakovredni sogovorniki. Sprejeta je bula o združitvi. Firenški koncil zasnuje ponovno združevanje pravoslavja in katolištva po formuli, ki jo kasneje imenujemo „unijatska“. Unijatsko vprašanje je še danes silno „vroča“ tema v ekumenskem dialogu. Papež Frančišek in ruski patriarh Ciril sta v skupni izjavi na Kubi „metodo unijatstva“ kot bodočo metodo združevanja izrecno zavrnila.

1452 V Carigradu ratificirajo firenške odloke o združitvi obeh Cerkva. A Turki so že pred durmi.

1453 Turki zavzamejo Carigrad. V izjemno pomoč za prodor v mesto jim je eksploziv, ki ga kupijo od genovskih, se pravi, od „katoliških“ trgovcev. Sveta Sofija je spremenjena v mošejo. Pravoslavni patriarh sicer še lahko deluje v mestu, vendar v zelo skrčeni obliki. Bizantinskega cesarstva ni več. Turki hitro prodirajo v osrčje Evrope.

1472 Sinoda vzhodnih Cerkva, ki jo skliče carigrajski patriarh Dionizij I., odkloni odloke firenškega koncila. Nekateri zgodovinarji zato menijo, da ni letnica 1054 tista, ki označuje usodni cerkveni razkol med pravoslavjem in katolištvom, pač pa je to letnica 1472.

1589 Moskovska metropolija je povzdignjena na raven patriarhata. Ker je Carigrad, „Drugi Rim“, trdno v muslimanskih rokah ter prestolnica otomanskega cesarstva in ker je ruskih pravoslavnih vernikov veliko več kot grških, Moskva sčasoma prevzame vodilno vlogo na krščanskem Vzhodu. Medtem ko turško otomansko cesarstvo zasede skoraj vsa ozemlja bizantinskega cesarstva, je po krščanski in cerkveni liniji zdaj slovanska Moskva tista, ki postane „moralna“ naslednica grškega Carigrada in „Tretji Rim“.