Verska vzgoja in verski fanatizem

Nekateri bi ga radi spregledali, a verski fanatizem obstaja 

Evropa in Zahod ter ves islamski svet od Maroka do Filipinov se soočajo s pojavom verskega fanatizma in verskega terorizma. Zanimivo pri tem je, da se svetovni mediji, zlasti progresistično liberalne usmeritve, izogibajo izrazu »verski terorizem«. Zanimivo je to toliko bolj, ker sta bili svoj čas ostra kritika religije in domneva, da je religija, zlasti monoteistična, agresivna, v teh krogih precej udomačeni. Tokrat, ko bi se ta njihova domneva lahko še okrepila, pa se zdi, da ti krogi namenoma spregledajo versko podlago terorizma in se osredotočajo na socialne, politične in ekonomske vidike.

Toda, če teroristi ubijajo »v imenu Boga« in hočejo širiti »vladavino Boga« v podobi politične tvorbe kalifata, smo pred pojavom verskega fanatizma, versko sektaškega nasilja in »teološko« zasnovanega terorizma. Eden izmed razlogov, da progresisti tega niso sposobni opisati, je, da tega preprosto niso sposobni dojeti, ker nimajo miselnih orodij, da bi sploh mogli celovito spremljati nek izrazito verski pojav.

O tej intelektualni zagati progresistov in politične levice piše francoski novinar in publicist Jean Birnbaum v knjigi z naslovom Un silence religieux. La gauche face au djihadisme (Pobožni molk. Levica v soočenju z džihadizmom, 2016). Nesposobnost razumevanja religije in njeno podcenjevanje imata na koncu slabe posledice tako za politično analizo in akcijo kot tudi za policijsko delo za zatrtje džihadizma.

Če imamo na eni strani progresistično-liberalni molk o verskem vidiku terorizma, imamo na drugi konservativno-nacionalistično težnjo, ki hoče zaradi terorizma Islamske države kriminalizirati ves islam. Vsemu islamu pripisovati zlo terorizma je skoraj tako, kot bi vsemu krščanstvu pripisali zlo fašizma, nacizma in komunizma, ker so se te tri ideologije pač zaredile v krščanski civilizaciji in so njihovi vodilni akterji (Mussolini, Hitler, Stalin) bili krščeni.

Šibkejša je verska vzgoja, močnejši je verski fanatizem

Ob verskem fanatizmu in terorizmu, ki smo mu priča, prihajajo na dan podatki, ki imajo večjo težo, kot jim jo običajno daje javno mnenje. Podrobne analize mladeničev, ki na Zahodu sprožajo teroristične napade na nedolžne ljudi, marsikomu malodane rušijo njegovo »družbeno teorijo«.

Po nekakšnem marksističnem pojmovanju je terorist nekdo, ki je po krivdi družbe in kapitalizma ekonomsko, socialno in kulturno odrinjen. Ta odrinjenost povzroči jezo, ki jo izkoristijo teroristične organizacije. V resnici pa fantje običajno izhajajo iz normalnih ekonomskih okolij. Denimo, eden od napadalcev v Barceloni leta 2017 je bil zaposlen v firmi v državni lasti in je zaslužil skoraj 2000 evrov mesečno. Poleg tega običajno izhajajo iz mestnih četrti, v katerih živijo priseljenci, ki kot muslimani niso diskriminirani (npr. Moelebeek v Bruslju).

Po kakšnem desničarskem pojmovanju je terorist nekdo, ki je goreč musliman in ki v moči te verske gorečnosti izvaja napade. V resnici pa podatki kažejo, da fantje, ki so se odločili za samomorilske napade, največkrat niso obiskovali mošeje in bili deležni redne verske vzgoje, vsebine Korana pa skoraj niso poznali. Verska in teroristična radikalizacija se je dostikrat zgodila po logiki hitrega spreobrnjena, v zgolj letu dni in zunaj verskih struktur večinskega islama.

To pomeni, da sta redno versko življenje in temeljno versko izobraževanje obratno sorazmerna z pojavom verskega terorizma. Bolj je nekdo že od malega uveden v molitve in premišljevanje svetih besedil, manj je možnosti, da bi pri svoji dvajsetih versko »zblaznel« in šel pobijat »nevernike«. Z drugimi besedami, to pomeni, da je velik in glavni protistrup verskemu terorizmu nikjer drugje kot v veri sami, se pravi, v pravilni in redni verski vzgoji.

Seveda to, kar pišemo za islamsko okolje, velja tudi za krščansko, čeprav krščanskih terorističnih skupin na evropskih tleh ni. Toda nekatera nacionalistična in desničarska gibanja se že razglašajo za »zaščitnike krščanstva«. Če se bodo te skupine radikalizirale, se nam lahko zgodi, da bomo kristjani zaradi njih v podobnem položaju, kot so zdaj muslimani. Nekdo, ki ni nikoli zares bral evangelija (kot zdaj teroristi ne berejo zares Korana), nekdo, ki ne goji molitvenega odnosa do Boga, se bo šel nasilje »v imenu evangelija in krščanskega Boga«.

Vzgoja verske intime

Če govorimo o verski vzgoji kot protistrupu za verski fanatizem, seveda ne mislimo le na »veroučno piflanje« o verskih resnicah in normah, temveč mislimo predvsem na vzgojo verske intime. Vse stoji na spoznanju Boga in izkušnji njegove bližine. Pomagajmo si z uglednim muslimanskim učenjakom.

Mouhanad Khorchide, Avstrijec palestinskega porekla, ki uči islamsko versko pedagogiko na Centru za verske študije (CRS) na Westfälische Wilhelms-Universität v Münstru, je 18. decembra 2015 je v FAZ-u (Frankfurter Allgemeine Zeitung) objavil esej z naslovom Meka in Medina. V njem piše:

Islam močno boleha tudi zaradi tega, ker ga veliko muslimanov krči predvsem na njegovo pravno-normativno raven. Vernik želi najprej vedeti: „Kaj smem in kaj ne smem?“, „Kaj je dovoljeno in kaj prepovedano?“ Toda Koran hoče človeka vzgajati v polnoletno bitje, ki se bo tudi kot religiozna oseba samouresničil. Vera želi človeka ganiti v srcu. Kako naj vendar ljubim Boga in mu zaupam, če je lahko moj odnos do njega definiran zgolj v pravnih kategorijah? S pomočjo pedagogike strahu hočejo kakšni vzgojitelji priti hitro do cilja, saj izhajajo iz prepričanja, da je pri Bogu pomembno zgolj izpolnjevanje ukazov. Koran pa govori drugi jezik. Bog je namreč človeku blizu in brezpogojno naklonjen. Svoj odnos do človeka definira v kategoriji ljubezni: „On jih ljubi in oni ljubijo Njega“ (5:54). Tega ljubečega Boga smo muslimani, žal, skorajda opustili in zamenjali s projekcijo predstave nekaterih plemenskih očakov.

Izziv, ki ga Mouhanad Khorchide zaznava in postavlja za cilj prenovljene islamske verske pedagogike, je spoznanje »ljubečega Boga« in vernikova »ganjenost v srcu«. »Pedagogika strahu«, ki jo je mogoče najti v številnih verskih okoljih, oddaljuje človeka od resnice o Bogu in s tem tudi daje večjo podlago za nastanek morebitnega verskega fanatizma.

Toda problem krščanstva ni fanatizem, temveč brezbrižnost

Oglasil se bo nekdo in rekel, da je članek o verskem fanatizmu v slovenski pastoralni reviji čudna reč, saj da naš največji problem ni prehuda gorečnost, temveč strahotna brezbrižnost zlasti mladih kristjanov. Ta očitek velja samo do neke mere. Res je, da evropsko in naše krščansko okolje ne »proizvaja« fanatičnih in terorističnih verskih skupin, res pa je tudi, da so, kot kažejo analize, v Evropi rojeni islamski teroristi bili v glavnem »rekrutirani« iz versko ohlapnega in versko neizobraženega okolja. Z drugimi besedami, verska brezbrižnost se lahko razvije v popolno zvodenelost in izginotje neke religije, lahko pa po pravilu kontrastov spodbudi čudno reakcijo in vzbudi neko na hitro sfanatizirano versko ali politično držo.

Da iz brezbrižnosti lahko na hitro zraste fanatična drža, v Evropi že doživljamo. Zelo zanimiv je podatek o gibanju PEGIDA. To gibanje si je zastavilo za cilj ustaviti islamizacijo Zahoda. Zna biti grobo v retoriki, ki zadiši tudi po rasizmu. Na svojih pohodih visoko dviguje krščanski križ pravilnih latinskih oblik. In kje se je to »obrambno krščansko« gibanje rodilo? Rodilo se je v morda za evropske razmere najbolj sekulariziranem in najbolj versko brezbrižnem okolju vzhodne Nemčije, natančneje v Dresdnu.

Pot od verske brezbrižnosti do verskega fanatizma je lahko silno kratka. Urejene in tradicionalne verske skupnosti pa imajo ključ, da nas obvarujejo obojega. Ključ se imenuje redna in resna verska vzgoja s poudarkom na osebnem izkustvu ljubečega Boga.

* Članek Verska vzgoja in verski fanatizem je bil najprej objavljen v reviji Cerkev danes, št. 5, l. 2017.