AD LOTODOS - Stranice v rimskem času

 

Prijatelj Gojko Jevšenak iz Sp. Stranic, znan muzikant, me je pred karanteno vprašal, če imam kaj materiala o antični rimski naselbini LOTODOS, ki jo stroka locira v današnje Stranice (občina Zreče). Povedal sem mu, da imam in da se bova zmenila za srečanje. Danes je med nama občinska meja in prepoved prehajanja meja (jaz sem v občini Vojnik), pa mu zbrano dostavljam kar preko bloga – ta način 100% ne prenaša virusa.

Pričujoči zapis je seveda na ravni ljubiteljskega referata. Zbiram namreč gradiva in si skiciram zemljevide (slikica na vrhu: zeleno je rimski Norik, belo rimska Panonija), ker pripravljam še en roman o rimskih časih na naših tleh, ki pa se bo za razliko do prvega (Sonce Petovione) več dogajal na podeželju. Če se glede Lotodosa oglasi kak strokovnjak z drugimi ali drugačnimi podatki, bom z veseljem popravil in dopolnil. Moj »naročnik« Gojko bo tudi vesel.

Ad Lotodos, v antičnem zemljepisu

Znameniti poznoantični zemljevid rimskih cest in cestnih postaj Tabula Peutingeriana (Wikipedia) zaselka Lotodos ne prikaže. Med Celjem (Celeia) in Ptujem (Poetovio, Poetovione) je označena le postaja in zaselek RAGANDO (tudi Ragindone, verjetno Spodnje Grušovje pri Tepanju, druga možna lokacija je Oplotnica). Območje današnje Slovenije na tej Tabuli izgleda takole:

Drugače je z drugim virom, ki se imenuje Itinerarium Burdigalense - Bordojski itinerarij, imenovan tudi Itinerarium Hierosolymitanum - Jeruzalemski itinerarij (Wikipedia ). V njem je Lotodos imenovan, povedana je njegova vloga v sistemu cest in njegova razdalja od Celja. 

Bordojski »popis krajev« je zelo pomemben za zgodovino krščanstva, saj priča, da so okrog leta 333 kristjani (celo iz daljne Galije, t.j. Francije) že romali v Sveto deželo, kakšen od njih čez naše kraje. Seznam krajev je namreč naredil nek romar na poti v Jeruzalem.

Bordojski romar: Lotodos leži 12 milj od Celja

Pojdimo k omembi Lotodosa v Bordojskem itinerariju. Poglejmo, kako romar na poti v Jeruzalem beleži kraje in postaje na območju današnje Slovenije. Zraven v velikih črkah dodajam današnje lokacije, zavedajoč se, da nimamo pri vseh 100 % gotovosti in da se marsikje lokalpatrioti potegujejo za antično lokacijo v svoji vasi. Se opravičujem, če sem komu stopil na žulj.

mutatio ad fornolus milia XII - PRVAČINA

mutatio castra milia XII - AJDOVŠČINA

inde surgunt alpes iuliae - OD TOD SE DVIGAJO JULIJSKE ALPE

ad pirum summas alpes milia VIIII - HRUŠICA

mansio longatico milia X - LOGATEC (Dolnji)

mutatio ad nonum milia VIIII - VRHNIKA

ciuitas emona milia XIIII - LJUBLJANA

mutatio ad quartodecimo milia X - MENGEŠ

mansio hadrante milia XIII - TROJANE

fines italiae et norci - MEJA MED ITALIJO IN NORIKOM

mutatio ad medias milia XIII - ŠEMPETER

ciuitas celeia milia XIII - CELJE

mutatio lotodos milia XII - STRANICE

mansio ragindone milia XII - SP. GRUŠOVJE

mutatio pultouia milia XII - STRAŽGONJCA

ciuitas poetouione milia XII - PTUJ

transis pontem intras pannoniam inferiorem - PREČKAŠ MOST, VSTOPIŠ V SPODNJO PANONIJO

mutatio ramista milia VIIII - ZAVRČ

Lotodos je označen z MILIA XII - 12 rimskih milj od Celja. 12 milj pomeni slabih 18 km. Če vemo, da je v Ivenci pri Vojniku bil najden 6. miljni kamen, kar je točno pol poti, nam bo lažje meriti od Ivence. Torej, če po moderni cesti peljemo od Ivence 6 milj oz. 9 km v smeri Maribora, pridemo do Bukovlja pri Stranicah. S tem, da takrat cesta med Frankolovim in Stranicami ni šla skozi sotesko kakor danes, temveč preko kucljev na zahodni strani soteske. Nekje pri današnjem bazenu v Verpetah se je dvignila na Sp. Lindek, od tam spustila v Beli Potok, pa spet dvignila na zahodni del Sp. Stranic, nato v dolino. Nakar en krak proti Stranicam in naprej proti Oplotnici, drugi pa mimo ribnikov proti Čretvežu in Slovenskim Konjicam.

Striktno gledano bi torej 12 rimskih milj od Celja po verjetni trasi rimske ceste bilo nekje na Spodnjih Stranicah in ne na Stranicah. Vendar je 12. miljni kamen (kamen je iz časa cesarja Antonina Pija, t.j. okrog l. 150) že za časa Avstro-Ogrske bil najden in je odpeljan v muzej v Gradec. Najden pa ni bil na Spodnjih Stranicah, temveč v Križevcu pri Stranicah, nekje pri današnjem krožnem križišču ali v okolici gostišča Jana.

12. miljni kamen s Stranic

Kje točno je stala postaja Lotodos

Kje je torej bila natančna lokacija obcestne postaje in zaselka Lotodos? Zaenkrat zanesljivo ne moremo reči tu ali tam. Kolikor mi je znano, arheologi na Stranicah niso našli temeljev kakšnih rimskih hiš (Vira: RKD - Register kulturne dediščine, ARKAS - Arheološki kataster Slovenije). A glede na to, da so v samih Stranicah okrog cerkve sv. Lovrenca našli sledi rimskih grobov, vendarle lahko domnevamo, da je verjetno jedro naselja Lotodos stalo bližje Stranicam kot Spodnjim Stranicam. Čeprav moramo upoštevati tudi to, da so lahko včasih grobovi postavljeni dlje od naselja, saj so se Rimljani držali pravila, da se »mesto mrtvih« in mesto živih ne smeta prepletati.

A da bi lokacija Lotodosa lahko bila kje na Sp. Stranicah, ne gre povsem ovreči, saj so sledovi rimske ceste bili najdeni med Straniškimi ribniki in Čretvežem. To pomeni, da je križišče moralo biti nekje v Sp. Stranicah, naselje pa je običajno blizu križišča.

Vsekakor si moramo predstavljati, da je Lotodos stal na sončni in varni legi in da ni bil daleč od ceste in vodnega vira.

Lotodos kot križišče

Rimska cesta skozi današnjo Slovenijo po osi zahod-vzhod in s tem tudi skozi Stranice je bila zelo pomembna. Povezovala je Oglej, se pravi Italijo, in podonavsko območje med Dunajem in Budimpešto. Zagotovo vemo, da se je ta cesta pri Stranicah cepila. En krak je šel proti Brinjevi gori in skozi Markečico proti Čadramu, drugi mimo Straniških ribnikov, skozi Čretvež, Polene in Slovenske Konjice do Sp. Grušovja. Kraka sta se potem nazaj združila pred Slovensko Bistrico. Težko je reči, kateri krak je bil prvoten. Gotovo je krak na Oplotnico bil pomemben v lokalnem smislu, saj so po tej poti do Celja tovorili pohorski marmor.

Z vprašanjem teh dveh krakov je povezano tudi vprašanje, kje točno je stalo počivališče in gostišče RAGANDO. V Sp. Grušovju, nedaleč od današnjega avtocestnega počivališča Tepanje, ali jugovzhodno od Oplotnice? Večina se jih nagiba, da je vendarle stalo v Sp. Grušovju.

Naslednje vprašanje je vprašanje odcepa za COLATIO (Stari Trg pri Slovenj Gradcu) in VIRUNUM, glavno mesto rimske province Norik, se pravi vprašanje odcepa za smer Vitanje – Slovenj Gradec – Gosposvetsko polje. Vprašanje je povezano z vprašanjem, kje je stalo naselje UPELLAE, ki ga nekateri dajejo v Velenje, drugi v Vitanje. Na Tabuli Peutingeriani je odcep za Virunum postavljen zahodno od Celja. Potemtakem je glavna rimska pot med Celjem in Gosposvetskim poljem šla po smeri Žalec – Velenje – Graška Gora – Slovenj Gradec. Upellae je torej rimskodobno ime za Velenje in ne za Vitanje. Po lokaciji nekega rimskega nagrobnika sodeč, pa bi ta cesta mogla iti od Stranic proti Vitanju in Upellae bi lahko bilo ime za današnje Vitanje.

Mutatio, preprežna postaja

Bordojski itinerarij Lotodos označi kot MUTATIO (db. sprememba, menjava, mutacija), kar pomeni cestno preprežno postajo v državni lasti. Mutatio je bila neke vrste bencinska črpalka rimske dobe: prideš z utrujenimi konji, jih odpočiješ ali dobiš sveže, voziš naprej. Na preprežni postaji so se AURIGA (kočijaž, voznik) in konji spočili, prespali. Če je bilo potrebno kakšno popravilo na vozu, se je le-to opravilo. Če se je zelo mudilo, so se konji enostavno menjali. Na spletu najdemo tole upodobitev rimske preprežne postaje:

Zaradi sistema preprežnih postaj, ki so v razvitejših delih praviloma stale na vsakih 12-18 milj (18-27 km), se je po Rimskem cesarstvu lahko s konji zelo hitro potovalo. O cesarju Tiberiju je zapisano, da je l. 9 v 24 urah opravil 300 milj poti (450 km), da je lahko videl svojega bolnega brata Druza, preden je slednji umrl.

Drugačna in manj pogosta pa je bila postaja imenovana MANSIO, kar bi lahko prevedli gostišče, motel. Kot vidimo, so tovrstne postaje na osi zahod-vzhod bile le v Logatcu, na Trojanah in v Sp. Grušovju. Če se pošalim: avtocestno počivališče v Tepanju potrebuje samo še prenočitvene zmogljivosti (s finimi kopalnicami), pa bo po 2000 letih imelo ponudbo, kakor jo je imelo rimsko počivališče Ragando, ki je stalo le dober kilometer vstran v smeri jugovzhoda.

Prebivalci Lotodosa

Okrog preprežne postaje je lahko zraslo naselje, lahko pa tudi ne. Glede na najdene nagrobne spomenike, zapisana imena in nekaj drugih upodobitev, lahko predvidevamo, da Lotodos ni bil zgolj preprežna postaja, z zgolj zaposlenimi in sužnji v njej. Portal Ubi erat Lupa (Kjer je bila Volkulja) kot v Stranicah najdene šteje 10 rimskih pomnikov (povezava). Čeprav je takoj jasno, da denimo 9. miljni kamen izvorno ni iz Stranic, temveč iz Frankolovega; najbrž je stal ob rimski cesti v današnjih Verpetah.

Velika prednost Stranic pred drugimi podobnimi kraji je, da je večina pomnikov hranjenih doma, natančneje, vgrajenih in vidnih na straniškem župnišču. Nekoč je moral biti nek straniški župnik zelo bister in uren, da je doma najdene rimske kamne vgradil v župnišče in tako preprečil, da jih niso odpeljali v muzej, praviloma v avstrijski Gradec.

Med nagrobniki izstopa Trogimarjev nagrobni napis, na katerem je več imen. Prof. Julijana Visočnik, strokovnjakinja za rimske napise, opozori, da so med temi imeni tri tipično domorodna: Maenus, Trogimarus in Trogimara. Zlasti ime Maenus bi lahko bilo izrazito lokalno, domače, saj ga nikjer drugje ne najdemo. Na drugem straniškem nagrobniku naletimo na ženski imeni Boniata in Briga, ki zvenita keltsko. Podobno na tretjem Tatucus in Nonna. Nedomorodna imena na straniških nagrobnikih so: Succesus, Severa, Apro, Surio, Genialis, Ianuarius, Saturia, Severus, Quadratus, Secundinus, Sabianus, Caius, Severa, Quartus, Firmus. Surio bi lahko pomenilo »iz Sirije«, še opozori Visočnikova v svoji monografiji The Roman Inscriptions from Celeia and Its Ager (Celjska Mohorjeva, 2017).

Maen, Trogimar, Trogimara, Bonjata, Briga, Tatuk, Nona – torej 7 zanimivih nerimskih imen iz Lotodosa ... So v Lotodosu poleg latinskih priseljencev še dolgo živeli tudi potomci domorodnih Keltov? Nenazadnje je tudi ime kraja Lotodos oz. Ad Lotodos (Pri Lotodu) verjetno keltskega izvora.

Ko smo že pri prebivalcih ... V romanu Janka Modra Vladar Samo Lotodos nastopa že v prvih poglavjih. In sicer kot manjša utrdba, postavljena v to povezovalno dolino, torej kot predstraža Celeje, ki barbarom preprečuje dostop v Celjsko kotlino. Zadnji antični prebivalci Lotodosa po Modru naj bi bili vojaki. Potem ko jih neko zimo med letoma 580 in 590 Slovani premagajo in prepodijo, obenem pa z zvijačo zavzamejo Celejo, rimskega Lotodosa ni več.

Se med Belim Potokom in Sp. Stranicami še vedno vozimo po rimskem mostu?

Na starih razglednicah Frankolovega je naslikan »rimski most«. Gre za most, preko katerega peljemo, če pri Belem Potoku na nevarnem ovinku zavijemo iz glavne ceste in iz soteske ob Tesnici ter se skozi manjši spodnjestraniški zaselek namenimo v Zg. Lindek in na Malo Goro. Takoj po vstopu na to ozko cesto, zavije pot desno in prečka grapo, v kateri teče potok. Ta grapa je danes katastrska meja med občinama Vojnik in Zreče, pa tudi meja med škofijama Celje in Maribor. No, kratek most, po katerem se peljemo preko nje, ne da bi ga videli, naj bi bil iz rimskih časov (lokacija: 46.343724, 15.332714).

Domačini mu še vedno pravijo »rimski«, čeprav je iz turistične ponudbe Frankolovega izginil in ga tudi v Registru kulturne dediščine ni. Ko sem bližnje domačine vprašal, je ta most rimski ali ne, so povedali, da so pred nekaj leti prišli strokovnjaki in si ga ogledovali, vendar na njihov odgovor, koliko je star, še čakamo.

V bistvu bi mi bilo všeč, če bi lahko rekel, da sem župnik v kraju, kjer se še vedno vsak dan vozimo po rimskem mostu.

Stranice: služabnik s stilusom in poliptihom,
 marmorni relief najden pri prenovi cerkve l. 2008