Migracije, pluralizem, Bog

Pluralizem je dejstvo, priložnost, problem

Zaradi migracij sodobna družba postaja nezadržno pluralna. Da to ugotovimo, niso potrebne sociološke ekspertize. Dovolj je pogled na najbližje gradbišče. Enega takih je že drugo leto povsem zraven župnišča na Frankolovem, kjer se gradi nov vrtec z dodatnimi prostori za šolo. Na gradbišču delajo Slovenci, Bošnjaki, Srbi, Albanci; po verski pripadnosti pa kristjani katoličani, kristjani pravoslavci in muslimani suniti. Gradbeništvo in sploh gospodarstvo je že dolgo »multi-kulti« in »versko pluralno«. Spomnim se, ko so že v sedemdesetih in osemdesetih slovenski »gastajbajterji« pripovedovali, kako so tovarniške hale na Nemškem polne različnih narodov. S padcem Berlinskega zidu, s prihodom daljnoazijskih delavcev, se je ta raznolikost na evropskih tleh občutno povečala.

Nacionalni in verski pluralizem je dejstvo, je priložnost in je tudi problem. Ko razmišljamo o njem, moramo imeti vso troje pred očmi. Dejstvo, ker tako je in nič drugače; priložnost, ker se »mi, ki smo bili nekoč daleč«, zdaj srečujemo od blizu; problem, ker je zgodba vse prej kot enostavna, saj se kdo v pluralizmu ne znajde, kdo ga načrtno zavrača.

Trije igralci v areni pluralizma

V osnovi imamo v Evropi v areni pluralizma tri igralce. Liberalno-sekularno silo, ki jo tvori evropska intelektualna, medijska in politična elita; ljudsko-krščansko čutenje, ki gnezdi v evropskem srednjem in nižjem sloju; in priseljence, ki se do samega kulturnega jedra Evrope zelo različno pozicionirajo. Med priseljenci imamo od južnoameriških in vzhodnoevropskih, ki se z lahkoto integrirajo v osrednjeevropsko sredino, do radikalnih islamistov, ki evropsko kulturno jedro zavračajo, četudi nekateri v Evropi živijo od svojega rojstva.

Zgodba, ki nam jo podaja vrhnja sila, t.j. liberalno-sekularna elita, pravi, da bodo dogma človekovega dostojanstva, dogma človekovih pravic in stava na razsvetljensko izročilo razuma same po sebi pripeljale multi-kulti procese do srečnega konca. Če se srečni konec odmika, se rado krivi ljudsko-krščansko čutenje in politične opcije, ki izhajajo iz njega (dežurni krivki sta trenutno Poljska in Madžarska), ki da znajo biti »ksenofobne« in »populistične«.

Liberalno-sekularna elita se pri tem nekako sramežljivo vede do islama, vere, ki jo s seboj v Evropo nosijo mnogi migranti. Ostra kritika religije, kakršne se poslužuje v odnosu do domorodnega krščanstva, je do prihajajočega islama ublažena. Pa bi ostrina uma bila potrebna. V Evropi imamo opravka z »islamskim« terorizmom in ne denimo s »kitajskim« ali »filipinskim«, pa so se mnogi Kitajci in Filipinci prav tako priselili v Evropo. Ko znotraj članov islamske skupnosti vznikne nek čuden vzgib sovraštva do Evrope in štejemo mrtve na ulicah, ki bi morale biti varne in svobodne, se ta elita rada zateka k na videz strokovnemu pojmu »radikalizacije«, ne da bi točno pojasnila, kaj to je.

Naštel sem tri igralce in mislim, da so vsi trije del rešitve evropskega multi-kulti vozla, a pod pogojem, da se bodo znali soočiti s četrtim igralcem, ki je Bog.

Evropski ateist: Priznam, tudi Bog je igralec

Pretežno ateistična liberalno-sekularna elita bi morala pod nujno revidirati svoj odnos do religije. Ker, če ga ne bo, ne bo več ne razumela, ne obvladala procesov, ki se dogajajo pred njenimi očmi. Kako boš razumel tako medversko napetost kot medverski dialog, če zviška gledaš na vero v Boga? Kako boš razumel grožnjo verskega fanatizma, če ne razumeš religiozne psihologije, predstav o Bogu in znaš le aseptično reči, da pri tem pojavu gre za neko »radikalizacijo«, ki so jo zakrivili »hujskaški pridigarji«?

Ne pričakujemo od ateista, da bo veroval v Boga, pričakujemo, da bo z večjim spoštovanjem obravnaval vero v Boga, zlasti če je na odgovorni funkciji v medijih in politiki. Sliši se epohalno: toda evropski ateist, če bo hotel v času velikega pluralizma sodelovati pri gradnji skupne hiše, bo moral psihološko in intelektualno preseči ničejanski (Bog je mrtev), marksistični (religija je opij) in freudistični (religija je nevroza) pogled na verujočega človeka. Kar ne pomeni, da se bo moral odreči sami kritiki religije, ki je vendarle del evropskega duha.

Predstavljate si evropskega ateista, ki reče: Priznam, tudi Bog je igralec. Ker sem koga od takšnih že srečal, vem, da to ni iluzija.

Evropski kristjan: Moj Bog je tudi njegov Bog

Drugi igralec je evropski domorodni kristjan. Tudi on je del rešitve. Lani preminuli nemški teolog Johann Baptist Metz (1928-2019), ki so mu celo nasprotniki priznali, da je eden najboljših diagnostikov našega časa, je do globin raziskal razmerje med Bogom in pluralizmom. Še dva meseca pred smrtjo je v nekem predavanju v Španiji spodbudil sodobne kristjane, da ponovno odkrijejo »Boga Abrahamovega, Izakovega in Jakobovega«, da se torej približajo izviru »mehkega monoteizma«, kot mu pravi, in tam srečajo judovske in muslimanske brate.

Predstavljate si evropskega kristjana, ki se zaveda svojih abrahamičnih korenin in reče: Ni me strah muslimanov, moj Bog je tudi njihov Bog.

Oblika monoteizma, o kateri govorimo, ni v nasprotju z vero v Božjo trojiškost in v Jezusa kot Mesija. Pravzaprav nas sam Jezus s tipično judovskim spominom na »Boga Abrahamovega, Izakovega in Jakobovega« ter naukom o Očetu uvaja v izvorni monoteizem.

Monoteizem pri izviru, zaznamovanem z beduinsko kulturo gostoljubja, je monoteizem povezovanja in sočutja, uči Metz. Drugega (muslimana, juda, priseljenca, kristjana, ...) gledaš skozi njegovo zgodbo trpljenja in se poistovetiš z njo. Medverski dialog, ki je danes potreben tudi za ohranitev svetovnega miru, tu ne more zgrešiti.

Priseljenec v Evropo: Prihajam v deželo mojega Boga

Tretji igralec in del rešitve je priseljenec, tujec, često musliman, nov Evropejec. Evropo ta priseljenec že gradi, saj bi se brez njega marsikje gospodarsko ustavila; če ne bi bilo njegovih otrok, bi marsikateri evropski park bil mrtev.

Seveda mora priseljenec dopustiti, da tudi Evropa gradi njega. Bodisi po njenem krščanskem izročilu, bodisi po njenem liberalno-sekularnem ustroju. Krščansko izročilo priseljencu muslimanu omogoča, da je prihaja v deželo, kjer domuje isti »Bog Abrahamov, Izakov in Jakobov«, ki domuje tudi v njegovi domovini. Protireligioznih refleksov očiščen liberalno-sekularni ustroj priseljencu zagotavlja neideološko in demokratično dojemanje države ter njeno profesionalno asistenco.

Predstavljate si muslimana, ki pride v Evropo in reče: Ni me strah te dežele, v njej so kristjani, znak, da prihajam v deželo mojega Boga. Teološko zrela oseba z osebnim verskim izkustvom kaj takega vsekakor zmore.

Zaključek

Ne mižimo pred skušnjavami in zdrsi. Vsak od treh opisanih igralcev jih ima. Prvega hitro pograbi nadutost, drugega užaljenost, tretjega frustracija in jeza. Z velikim Metzom verjamemo, da je vsak udeleženec v veliki zgodbi pluralizma priložnost, ne grožnja. Isto velja za Boga, ki je bil najprej Bog bližnjevzhodnih puščavskih očakov. Bog je v tej zgodbi priložnost, ne grožnja. Bog Stvarnik je vir pluralizma, ne njegov sovražnik.

* Besedilo v krajši obliki izide v decembrski št. revije Cerkev danes z naslovom: Pluralizem ter Bog Abrahamov, Izakov in Jakobov. Foto: B.C. ,2015, Judejska puščava, Izrael.