Kontemplacija

Se vam je že zgodilo, da ste kot vod ali klan sami od sebe utihnili, se umirili in z lepimi občutki v srcu gledali sončni zahod, mavrico ali kakšen slap? No, to je bila spontana skavtska kontemplacija.

Kontemplacija! „Ka te to je?“ bi rekli Štajerci. Vem, Skavtiča berete skavti – majhni, srednji in veliki – in ni najbolj na mestu v sestavkih uporabljati tujke. Vseeno bom poprosil za malo učnega napora, da osvojimo to tujko: KONTEMPLACIJA, iz latinskega glagola contemplare = gledati, zreti.

Če bi imeli primerno slovensko besedo, ne bi uporabljali te tujke, kajti kontemplacija je gledanje na poseben način: molče, zbrano, sproščeno, dalj časa, z naklonjenostjo in občudovanjem, z občutkom za skrivnost. Primer: ko na prehodu za pešce prečkamo cesto, GLEDAMO semaforje, avtomobile in druge pešce; ko dalj časa opazujemo sončni zahod, KONTEMPLIRAMO tople barvne odtenke, komaj zaznavno pomikanje sonca, ugašanje svetlobe, prehod iz žarenja v modrino, iz modrine v temo. Pri GLEDANJU semaforjev in avtomobilov smo nekoliko napeti, pri KONTEMPLIRANJU večernega obzorja smo pogreznjeni v mir in lepa čustva.

V duhovnosti ima kontemplacija - kot molitvena drža, kot odnos do Boga - posebno mesto. So možje in žene, ki se ji popolnoma posvetijo: kartuzijani, cistercijanci, klarise, karmeličanke,... Njihovim združbam pravimo kontemplativni redovi. Vendar to ne pomeni, da drugi nismo primerni za kontemplacijo. Obratno: če ne bomo gojili vsaj malo kontemplacije, kmalu tudi moliti več ne bomo znali. Danes je mnogim muka moliti in hoditi k maši ravno zato, ker nikoli ne molijo na kontemplativni način. Naj spomnim, da je teolog Hans Urs von Balthasar, eden največjih umov XX. stoletja, že pred 70 leti napovedal, da se pripravlja velika kriza vere, saj med kristjani izginja kontemplativna molitev.

Skavti redno molimo zjutraj in pred obroki. Zlasti molitev pred obroki je tipično skavtska, saj se veže na darove zemlje, naravo, ekologijo, solidarnost,... Molitev pred obroki tudi posebej povzdigne papež Frančišek v svoji okrožnici o varovanju stvarstva Laudato si' (LS 227), ki jo lahko razumemo kot „najbolj skavtski“ cerkveni dokument. Skavti moramo to molitev ohranjati in negovati. A za naše duhovno zorenje bi bilo potrebno storiti kaj več v smeri kontemplacije.

Priložnosti ne manjka. Denimo, nočna straža na taboru. Ogenj, zvezde, tišina, šumljanje potoka,... Zakaj ne bi bil ob ognju zvezek, v katerega bi vsak stražar zapisal kakšno preprosto duhovno misel, potem ko se je v tišini pogovoril z Bogom, ki je onkraj vse te nočne skrivnosti in lepote. Ali pa klan na poti! Ustaviti se na vrhu hriba, gledati obzorje, biti v tišini nekaj minut, zaključiti z zahvalo. Ali pa: zvezati križ, ga okrasiti s poljskim cvetjem, ga postaviti na lepo mesto izven šotorišča, vsako jutro pri telovadbi teči do njega, biti tam 2 minuti tiho, se vrniti nazaj.

* Besedilo je bilo objavljeno v skavtski reviji Skavtič marca 2017. Foto. B.C., pogled na Krofičko nad Robanovim kotom.