Se vam je že zgodilo, da ste kot vod
ali klan sami od sebe utihnili, se umirili in z lepimi občutki v
srcu gledali sončni zahod, mavrico ali kakšen slap? No, to je bila
spontana skavtska kontemplacija.
Kontemplacija! „Ka te to je?“ bi
rekli Štajerci. Vem, Skavtiča berete skavti – majhni, srednji in
veliki – in ni najbolj na mestu v sestavkih uporabljati tujke.
Vseeno bom poprosil za malo učnega napora, da osvojimo to tujko:
KONTEMPLACIJA, iz latinskega glagola contemplare = gledati,
zreti.
Če bi imeli primerno slovensko besedo,
ne bi uporabljali te tujke, kajti kontemplacija je gledanje na
poseben način: molče, zbrano, sproščeno, dalj časa, z
naklonjenostjo in občudovanjem, z občutkom za skrivnost. Primer: ko
na prehodu za pešce prečkamo cesto, GLEDAMO semaforje, avtomobile
in druge pešce; ko dalj časa opazujemo sončni zahod, KONTEMPLIRAMO
tople barvne odtenke, komaj zaznavno pomikanje sonca, ugašanje
svetlobe, prehod iz žarenja v modrino, iz modrine v temo. Pri
GLEDANJU semaforjev in avtomobilov smo nekoliko napeti, pri
KONTEMPLIRANJU večernega obzorja smo pogreznjeni v mir in lepa
čustva.
V duhovnosti ima kontemplacija - kot
molitvena drža, kot odnos do Boga - posebno mesto. So možje in
žene, ki se ji popolnoma posvetijo: kartuzijani, cistercijanci,
klarise, karmeličanke,... Njihovim združbam pravimo kontemplativni
redovi. Vendar to ne pomeni, da drugi nismo primerni za
kontemplacijo. Obratno: če ne bomo gojili vsaj malo kontemplacije,
kmalu tudi moliti več ne bomo znali. Danes je mnogim muka moliti in
hoditi k maši ravno zato, ker nikoli ne molijo na kontemplativni
način. Naj spomnim, da je teolog Hans Urs von Balthasar, eden
največjih umov XX. stoletja, že pred 70 leti napovedal, da se
pripravlja velika kriza vere, saj med kristjani izginja
kontemplativna molitev.
Skavti redno molimo zjutraj in pred
obroki. Zlasti molitev pred obroki je tipično skavtska, saj se veže
na darove zemlje, naravo, ekologijo, solidarnost,... Molitev pred
obroki tudi posebej povzdigne papež Frančišek v svoji okrožnici o
varovanju stvarstva Laudato si' (LS 227), ki jo lahko razumemo kot
„najbolj skavtski“ cerkveni dokument. Skavti moramo to molitev
ohranjati in negovati. A za naše duhovno zorenje bi bilo potrebno
storiti kaj več v smeri kontemplacije.
Priložnosti ne manjka. Denimo, nočna
straža na taboru. Ogenj, zvezde, tišina, šumljanje potoka,...
Zakaj ne bi bil ob ognju zvezek, v katerega bi vsak stražar zapisal
kakšno preprosto duhovno misel, potem ko se je v tišini pogovoril z
Bogom, ki je onkraj vse te nočne skrivnosti in lepote. Ali pa klan
na poti! Ustaviti se na vrhu hriba, gledati obzorje, biti v tišini
nekaj minut, zaključiti z zahvalo. Ali pa: zvezati križ, ga
okrasiti s poljskim cvetjem, ga postaviti na lepo mesto izven
šotorišča, vsako jutro pri telovadbi teči do njega, biti tam 2
minuti tiho, se vrniti nazaj.
* Besedilo je bilo objavljeno v skavtski reviji Skavtič marca 2017. Foto. B.C., pogled na Krofičko nad Robanovim kotom.
Hvala za tole tujko, ki je do zdaj nisem uporabljala - uporabljala pa sem vse besede, ki kontemplacijo pojasnjujejo. In odgovor je JA - vsak dan kontempliram, še posebej kadar sem v naravi. Kontemplaciji kot jo opisujete (da se torej ustavimo, občutimo trenutek, ga doživimo, slišimo, vonjamo, okusimo, se vanj poglobimo, smo zanj hvaležni...)je blizu izraz ČUJEČNOST, ki prav tako nima primerne slovenske besede oz. ni ravno posrečen prevod angleške besede Mindfulness. Čuječnost in kontemplacija sicer nimata enakega pomena, imata pa skupen namen.
OdgovoriIzbrišiMi je tale obrazložitev še posebej všeč,če ravno nisem veren in sem izraz do sedaj povezoval zgolj s "poglobljenim razmišljanjem o duhovn(em)osti" !
OdgovoriIzbrišiDarko