Frančišek štiri leta kasneje

Iz nabora političnih karikatur o papežu Frančišku na stpeterslist.com.

Ta komentar je (brez opombe o ekumenizmu) bil objavljen 13. marca 2017 v časopisu Večer. 

***

Ne pomnimo, da bi bil kakšen papež že v prvih minutah svojega nastopa razodel svoj pontifikalni program na način, kot ga je sedanji papež tistega 13. marca 2013 zvečer na balkonu bazilike sv. Petra v Vatikanu. Ponovimo. Na balkon pride brez duhovniške štole, znamenja zakramentalne moči. Križec okrog vratu je iz navadne kovine, ni zlat. Množico pozdravi s civilnim "dober večer" in ne s cerkvenim "hvaljen Jezus". Ne nagovarja sveta, v smislu "svet, dobil si novega papeža", pač pa nagovarja Rimljane, v smislu "Rimljani, dobili ste novega škofa". In papeško ime … Ime je takšno, da v katoličanih takoj zbudi željo po cvetju in modrem nebu ter majhni preprosti kamniti cerkvici sredi umbrijskih poljan, ki nezadržno vleče v svojo notranjost. Papežu bo namreč ime Frančišek. Frančišek - mišljen seveda Frančišek Asiški - pa je kodno ime za Reformator.

Prva točka reformnega programa, kot je bil najavljen tisti večer z balkona, je papeški sestop iz papeške glorije. Sestop, ki se je začel z Janezom XXIII., odločno nadaljeval s Pavlom VI. (odprava tiare) in Janezom Pavlom I. (zadnji papež, ki so ga s tronom vred nosili na ramenih), se uresničil v ljudskosti in dostopnosti pri Janezu Pavlu II., doživel teološko kronanje s šokantnim odstopom Benedikta XVI.; papeštvo ni več takšno, kot je bilo. Že Janez Pavel II. je v okviru ekumenskih razprav govoril o "spreobrnjenju papeštva", Frančiškova drža to spreobrnjenje nadaljuje in širi v nove sfere. Nekateri se bojijo, da bomo "izgubili" papeža, drugi govorijo, da je Frančišek populist, velika večina ima takega papeža, se pravi demonarhiziranega, rada in mu rada prisluhne.

Druga točka je stava na uboštvo. Ker papež ne nosi zlatega križa in zlatih manšet, so v krizi kakšni rimski zlatarji, vedo povedati poznavalci razmer v vatikanskih palačah in okrog njih. Ampak kaj je kriza nekaj rimskih zlatarjev v primerjavi z obeti po občem duhovnem in moralnem poboljšanju? Resnica je namreč ta, da sta uboštvo in skromnost zanesljiva pot za prečiščenje duha, skupnosti, verske institucije. Smešno bi bilo, ko bi kak cerkveni mož razmišljal, češ, dajte nam denarja, in Cerkev bo spet bolj sveta in bolj v skladu s svojim poslanstvom! Obratno. Velike reforme Cerkve v preteklosti so bile povezane z odkrivanjem preprostosti in uboštva. Denar je seveda za obratovanje verskih ustanov potreben, ampak njegova bližina ni nikoli povsem neškodljiva. Denar se rad obnaša kot božanstvo in ne vpeljuje samo v kršenje sedme zapovedi (Ne kradi!), temveč nas ogroža že v prvi zapovedi (Veruj v enega Boga!).

Tisto noč pred štirimi leti smo na balkonu videli v belo oblečenega Argentinca, ki se je bolj kot na svet obračal na Rimljane. Kakšni vatikanisti so opazili, da Bergoglio besede papež zase ni uporabil še skoraj cel teden dni po izvolitvi na Petrovo stolico. Kaj to pomeni? Smo sploh dobili papeža? Seveda smo dobili papeža, poglavarja globalnega katolištva. Toda poglavar globalnega katolištva je poglavar globalnega katolištva, ker je rimski škof. To je njegova korenina, ki seže do Petra, prvega med apostoli in rimskega praškofa.

Ko papež Frančišek poudari, da je rimski škof, se premakne dvoje. Najprej se v vseh katoliških škofih sveta zbudi zavest, da so tudi oni nasledniki apostolov za svoje škofije. Včasih se namreč zdi, da je krajevni škof zgolj rimski nameščenec, zgolj guverner in upravitelj naročil, ki prihajajo iz imperialnega središča. To je napačno videnje, to je daleč od teologije škofovske službe. Čeprav je lokalni škof tesno, po bratski ljubezni in pravnih normah, povezan z rimskim škofom, ni zgolj rimski nameščenec. Tudi on ima čast in odgovornost nasledstva apostolov. S papežem Frančiškom se obeta večja moč krajevnih škofov. Tistim, ki vam je "cerkvenščina" tuja, naj povem na kratko: govorimo o decentralizaciji. Drugo, kar se premakne, ko Frančišek poudari, da je rimski škof, se premakne v Carigradu, Moskvi in Londonu. Ekumenizem.*

Pred štirimi leti so bile na balkonu že s samo pojavo novega papeža objavljene reformne smernice. Kaj je danes z njimi? Papeštvo je po štirih letih vsekakor drugačno. Ljudje in mediji ga odobravajo, določene katoliške sredine pa so zaskrbljene. Kritiki govorijo o pop papežu. Skrbi jih, da bo najprej relativiziran lik papeža, nato še njegov nauk. V dramatični uri migracij in drugih družbenih sprememb bi nekateri hoteli bolj obrambnega duhovnega voditelja, skoraj križarja, v Frančišku pa vidijo nekoga, ki gradi mostove tudi do tistih, ki hočejo naši civilizaciji škoditi. Kritiki so glasni, niso pa večinski.

Če potegnemo črto, sedanji papež navdihuje in vzbuja upanje onkraj cerkvenih mej. Včasih ga res kdo od zunaj opisuje preveč enostransko in navijaško, kot da je papež hud socialist in pristaš postmodernih agend o posameznikovem svobodnjaštvu. Papež to ni. Ima pa karizmo, da tudi doslej zelo oddaljenim prisluhne in jih pozitivno nagovori. Karizmo, da tudi svetovnonazorsko precej drugačni začutijo, da s takim papežem ob sebi zmoremo verni in neverni skupaj veslati na isti barki življenja. Znotraj cerkvenih mej pa omenimo podatek, da se v samem mestu Rim ljudje več spovedujejo in udeležujejo nedeljskih maš, odkar je njih škof in papež Bergoglio. Nezanemarljivo znamenje, da smo na pravi poti. Da torej skromna kamnita cerkvica sredi poljan še vedno govori o Bogu.

* Poudarek na nazivu "rimski škof" godi pravoslavcem in anglikancem. Že Pavel VI. je dejal, da se zaveda, da je ravno on, papež, največja ovira za večji ekumenski dialog. Pravoslavje in anglikanstvo bo veliko bolj pripravljeno za dialog in – Bog daj! - za združitev s katolištvom, če bo rimski škof bolj rimski škof in manj imperialni poglavar krščanstva. Če bo njegova vloga bolj videna kot vloga prvega med brati in manj kot vloga brezprizivnega absoluta. Ekumenski rebus ni lahek, še se bomo mučili, a signali iz Rima so gotovo ključni za njegovo rešitev.