Izziv za novega papeža: hoja v resnici

„Bog je najvišja resnica in ponižnost je hoja v resnici.
Velika stvar je, da se nimamo za dobre, temveč za bedne in nične.
Kdor tega ne razume, hodi v laži.“

Sv. Terezija Velika, Notranji grad, Šesto bivališče 10,8

Galebi ob reki Manzanares. Foto: B.C.

Ponižnost je hoja v resnici

Začnimo z enim od največjih ženskih peres v zgodovini krščanstva, s Sv. Terezijo Veliko (Avilsko). Cerkveno učiteljico je mučilo vprašanje, zakaj neki je ponižnost Gospodu nadvse všečna krepost? V preblisku je ugotovila, da zato, ker je ponižnost tesno povezana z resnico, ponižnost je hoja v resnici („andar en verdad“). Hoditi v resnici pa pomeni hoditi v Bogu, ki je čista Resnica. Ponižnost je torej resnicoljubnost, resnicoljubnost pa na stežaj odpira vrata k Bogu. 

Če Terezijino spoznanje beremo kot negativ, lahko rečemo, da mora danes biti v nas veliko nadutosti, nadutosti, ki je hoja v laži, čemur sledi, da imamo kot lažni ljudje vse manj pogojev za spoznanje Boga. Kriza vere v Boga je nadaljevanje človekove zmanjšane zmožnosti za majhne in velike resnice, vsakdanje resnice, o sebi in svetu. Po domače: če se mož zlaže ženi, da sinoči ni pil s prijatelji, pil pa je, in če to stori večkrat, bo ščasoma postal ateist. Ker je ateizem v naravi laži, tudi majhnih laži. (Da ne bo pomote, ne mislimo na filozofski ateizem, temveč na ateizem kot vernikov odklon od svojega Boga.)

Ponosna kača in radovedna miš

Španski pisatelj Francisco Asensi, katoličan, ki je objavil že več ostrih knjig na račun Cerkve, zlasti njenih konzervativnih gibanj, tudi v teh dneh ni miroval. Zapisal je: „V Vatikanu berejo več (in z boljšim izkoristkom) Macchiavellijevega Vladarja kot Jezusov evangelij.“ Asensi na podlagi nekaterih indicev domneva, da je Benedikt XVI. s svojim odhodom makiavelistično zadeve zastavil tako, da bo pogojeval svojega naslednika. Simone Venturini, katoličan, pisec o cerkvenih skrivnostih, pa te dni v knjigarne pošilja knjigo „Skrivnostna knjiga papeža Ratzingerja“. Osnovna teza je povezana z znamenito tretjo fatimsko skrivnostjo in pravi, da Benedikt XVI. s svojim odstopom ni sprožil vdora modernosti v Cerkev, temveč začel „teološki zasuk“. Z odstopom je papež pokazal na absolutni primat Boga v Cerkvi, kar bo sprožilo njeno notranje očiščenje.

Te dni je tudi v Sloveniji bilo možno videti dokumentarec „Mea maxima culpa: molk v božji hiši“ priznanega ameriškega režiserja Alexa Gibneya. Govori o štirih gluhonemih fantih, ki so razkrili spolne zlorabe s strani katoliškega duhovnika Lawrencea Murphyja v Milwaukeeju. Preiskava je ugotovila, da je zlorabljenih gluhonemih otrok bilo 200. Zakaj „molk v božji hiši“? Zato ker z Gibneyem pri pripravi filma ni hotel sodelovati noben višji predstavnik Cerkve, ne v ZDA ne v Rimu, četudi režiser s filmom menda ni imel namena napadati Cerkve kot take.

Ali ste opazili, kako ste ob omenjanju teh treh avtorjev in njihovih del zavibrirali? Kako se je dvignila v vas kača katoliškega ponosa in aktiviral obrambni mehanizem? In kako bi po drugi strani o vseh treh in o njihovih delih radi vedeli še več? Brali knjigo, videli dokumentarec, kot majhni glodalci, kot sive miške prenašalke čenč, vstopili v podzemlje lastne religije? Nič posebnega. Takšna je naša dvojnost. Jezni na v obraz nam vržene domneve in resnice o katolištvu, a po drugi strani tiho željni poznati jih več, se vpisati med one redke, ki „vedo“ za tiste „nikomur-povedat“ reči... 

Izguba resnicoljubnosti

Asensijeve hipoteze o „zvijačnem“ Benediktu XVI., Venturinijevi best-selerji o pol-mističnih vatikanskih skrivnostih in Gibneyev pravično tiščanje noža v katoliško srce so torej možni, ker smo v Cerkvi ustvarili veliko labirintskih in megličastih sfer. To pa je za take tipe super paša. Mi se jim s svojo ljubeznijo do konspiracije in tajnosti ponujamo na pladnju. Ni jih kaj obsojati.

Zapisal bom en sam razlog, zakaj smo katoličani takšni, upam, da dovolj tehten: izgubili ali jo nemarno založili ali namenoma zavrgli smo resnicoljubnost. Pri vodenju Cerkve se je udomačilo, da prikrivamo, ne povemo vsega, kakšnega nemarneža močno zaščitimo, kakšno dajatev utajimo, se zelo potrudimo za čisto fasado in za pisane rože na balkonu. Očitek, da pri voditeljskih poslih v eni roki držimo evangelij v drugi pa Macchiavellija, ni za lase privlečen.

Vem, papež je odstopil, Vatileaks je povedal svoje in v modi je „šinfanje“ Vatikana, zavijanje oči zaradi tamkajšnje kurije. Naenkrat vsi mi, celo nekateri kurijski kardinali z nami, pravimo, da mora naslednji papež „pomesti“ po kuriji in jo reformirati ter češ kako bo „očiščenje“ vrha dobro delo celotnemu organizmu... Češ, dovolj je tega makiavelističnega prikrivanja resnic in operiranja s polresnicami! Dol z... S kom ali čem že?

Inštalirani v navideznem krščanstvu

Mislim, da ne bo šlo tako enostavno. Vatikan ne sme odigrati vloge grešnega kozla, ki bo kriv vsega in še več kot vsega. To je priložnost za kaj več, kot zgolj za „vstajniško“ kritiziranje cerkvenih oblasti. Izguba resnicoljubnosti oz. vsaj strah pred resnico je namreč globlji, bolj razpreden.

Poglejmo povprečno slovensko (podeželsko) župnijo. Ali vsi starši, ki prosijo za krst svojega otroka, verjamejo v Jezusa Kristusa? Dvomimo, že ko pozvonijo na farovških vratih. Ali vsi otroci, ki gredo k prvemu sv. obhajilu, verjamejo, da je Jezus trajno navzoč v Najsvetejšem zakramentu? Dvomimo tudi, ko s starši veselo krasimo cerkev za naše prvoobhajance. Ali vsi birmanci verjamejo, da bodo prejeli Sv. duha? Dvomimo, čeprav je škof z birmansko skušnjo bil več kot zadovoljen. Zakaj torej množično krščujemo, obhajamo, birmamo? Rečemo, da se je tako vedno delalo, pa da tako ljudi vsaj držimo blizu Cerkve, pa da ni nam soditi o osebni veri ljudi in dvomiti v moč „ex opere operato“ zakramenta, pa da je Karl Rahner itak učil, da smo vsi „anonimni kristjani“ in torej kakor avtomatsko usmerjeni na nebesa in Boga,...

Skratka, sto razlogov, ker nam je težko priznati, kako globoko smo v naših župnijah inštalirani v dogovornem oz. navideznem krščanstvu. Naj mi oprosti sv. Terezija, če jo parafraziram in zapišem, da hodimo v navideznem, brodimo v neresničnem. Pastoralni rezultat take „hoje“ je - vsaj za sv. Terezijo bi bil - pričakovan in logičen: še manj vere, še manj osebne molitve, še bolj oddaljeni Bog.

Dobra in pogumna analiza stanja je že pol rešitve 

Pred dvema letoma smo začeli s pripravami na dokument „Pridite in poglejte“ (PIP). Eden izmed ključnih in psihično najbolj napornih momentov je nastopil, ko smo se odločali, da bomo „hodili v resnici“. Se pravi, ko smo rekli, da bomo povsem iskreni o stanju Cerkve na Slovenskem, vključno z razkrivanjem in dreganjem v njene rane. „Pridite in poglejte“ trenutno doživlja standardne muke slovenskih cerkvenih dokumentov, to je, takoj po rojstvu se ulegel na svojo smrtno posteljo oz. bil odpeljan na urgenco. Ampak korak naprej je storjen. Nehali smo mižati o sebi.

Korak naprej na ravni vesoljne Cerkve (oz. pol-korak, ker posinodalnega dokumenta še ni) je naredila jesenska škofovska sinoda v Rimu na temo nove evangelizacije. Dinamika sinode in njeni sprotni dokumenti niso šli tako naravnost v razkrivanje ran kot slovenski PIP, vendar končno si je Cerkev med drugim priznala, da je kriza vere njen osnovni problem. Nevera domuje v Cerkvi. Cerkev potrebuje avto-evangelizacijo, ko gre evangelizirati. Spet pogumna hoja v resnici. Dobra analiza stanja je pol načrta, pravi teorija načrtovanja.

Drugi korak je presenetljivi papežev odstop. Tu se lahko strinjamo z Venturinijevo tezo, da je ta odstop premaknil Cerkev k Bogu. Ne mislim toliko v mističnem smislu (čeprav „mistično“ tezo razvija tudi madridski teolog José Cristo Rey García Paredes, katerega predavanja poslušam te mesece), temveč, ker je Benedikt XVI. sam dejal, da Cerkev ni njegova temveč Božja. Ob tem je namenoma poudarjal nevarnost skušnjave oblasti v Cerkvi. Če gre za makiavelizem, ne vem, vem pa, da je papež je svojim odstopom pokazal na velike težave v rimski kuriji, na strukture greha, ki so ga obkrožale v tem na zunaj silno čislanem tempeljskem okolju. To je bila Ratzingerjeva opcija za resnico.

Hoja v resnici je hoja k Bogu

Želimo si, da bi novi papež hodil v resnici. V konkretni resnici, kajti v abstraktni resnici hoditi ni težko niti našim slovenskim birmancem. Da Bog je in da je njegov Sin odrešil svet, bodo dva dni pred birmo doneče recitirali. Novi papež mora hoditi v „terezijanski“ resnici, tisti, ki je ponižnost. Priznati, kako šibka je naša vera, kako današnji katoličan hitro paktira s poganstvom, kako žleht so nekateri duhovniki, kako velike zločine nad otroci so storili nekateri izmed njih, kako nori so na oblast nekateri visoki tempeljski gospodje, kako grdo delajo z dvema novčičema uboge vdove. 

To priznanje bo toliko težje, ker ne gre le za obravnavo neke od Rima oddaljene province z neizobraženim in laksističnim klerom, temveč gre za Rim, simbolno središče sveta, diamantno konico cerkvene piramide. Še več, ne gre le za nekaj kurijskih grešnikov, ki jih bomo kaznovali in bo mir. Gre za religijski in tempeljski sistem, ki ga je potrebno reformirati, da ne bo možnosti za povratništvo. V sistem je namreč vgrajen nek mehanizem laži in napuha, ki ga je potrebno odstraniti.

Papeževa hoja v resnici, bo hoja k Bogu. Drugega izida ne more imeti, ker je v naravi resnice, da pelje k Bogu. Primeri nekaterih ameriških spet živahnih škofij, ki so bile zaradi pedofilskih škandalov popolnoma na tleh, kažejo da si Cerkev s hojo v resnici lahko hitro opomore. Povprečnemu katoličanu bo tudi doma ali v službi lažje, če se mu ne bo treba zatekati v konspirativne in polemične vzorce, ko bo beseda nanesla na Cerkev. Slovenski podeželski župniki pa čakamo, da nekdo „od zgoraj“ pomaga odpraviti našo navidezno pastoralno resničnost. Podpora papežu bo torej velika. Naj stopi!