„Bog je najvišja resnica in
ponižnost je hoja v resnici.
Velika stvar je, da se nimamo za dobre, temveč za bedne in nične.
Kdor tega ne razume, hodi v laži.“
Velika stvar je, da se nimamo za dobre, temveč za bedne in nične.
Kdor tega ne razume, hodi v laži.“
Sv.
Terezija Velika, Notranji grad, Šesto bivališče 10,8
Galebi ob reki Manzanares. Foto: B.C. |
Ponižnost je hoja v resnici
Začnimo z enim od največjih ženskih peres v zgodovini krščanstva, s Sv. Terezijo Veliko (Avilsko). Cerkveno učiteljico je mučilo vprašanje, zakaj neki je ponižnost Gospodu nadvse všečna krepost? V preblisku je ugotovila, da zato, ker je ponižnost tesno povezana z resnico, ponižnost je hoja v resnici („andar en verdad“). Hoditi v resnici pa pomeni hoditi v Bogu, ki je čista Resnica. Ponižnost je torej resnicoljubnost, resnicoljubnost pa na stežaj odpira vrata k Bogu.
Če Terezijino spoznanje beremo kot negativ, lahko rečemo, da mora danes biti v nas veliko nadutosti, nadutosti, ki je hoja v laži, čemur sledi, da imamo kot lažni ljudje vse manj pogojev za spoznanje Boga. Kriza vere v Boga je nadaljevanje človekove zmanjšane zmožnosti za majhne in velike resnice, vsakdanje resnice, o sebi in svetu. Po domače: če se mož zlaže ženi, da sinoči ni pil s prijatelji, pil pa je, in če to stori večkrat, bo ščasoma postal ateist. Ker je ateizem v naravi laži, tudi majhnih laži. (Da ne bo pomote, ne mislimo na filozofski ateizem, temveč na ateizem kot vernikov odklon od svojega Boga.)
Začnimo z enim od največjih ženskih peres v zgodovini krščanstva, s Sv. Terezijo Veliko (Avilsko). Cerkveno učiteljico je mučilo vprašanje, zakaj neki je ponižnost Gospodu nadvse všečna krepost? V preblisku je ugotovila, da zato, ker je ponižnost tesno povezana z resnico, ponižnost je hoja v resnici („andar en verdad“). Hoditi v resnici pa pomeni hoditi v Bogu, ki je čista Resnica. Ponižnost je torej resnicoljubnost, resnicoljubnost pa na stežaj odpira vrata k Bogu.
Če Terezijino spoznanje beremo kot negativ, lahko rečemo, da mora danes biti v nas veliko nadutosti, nadutosti, ki je hoja v laži, čemur sledi, da imamo kot lažni ljudje vse manj pogojev za spoznanje Boga. Kriza vere v Boga je nadaljevanje človekove zmanjšane zmožnosti za majhne in velike resnice, vsakdanje resnice, o sebi in svetu. Po domače: če se mož zlaže ženi, da sinoči ni pil s prijatelji, pil pa je, in če to stori večkrat, bo ščasoma postal ateist. Ker je ateizem v naravi laži, tudi majhnih laži. (Da ne bo pomote, ne mislimo na filozofski ateizem, temveč na ateizem kot vernikov odklon od svojega Boga.)
Ponosna kača in radovedna miš
Španski pisatelj Francisco Asensi,
katoličan, ki je objavil že več ostrih knjig na račun Cerkve,
zlasti njenih konzervativnih gibanj, tudi v teh dneh ni miroval.
Zapisal je: „V Vatikanu berejo več (in z boljšim izkoristkom)
Macchiavellijevega Vladarja kot Jezusov evangelij.“ Asensi na
podlagi nekaterih indicev domneva, da je Benedikt XVI. s svojim
odhodom makiavelistično zadeve zastavil tako, da bo pogojeval
svojega naslednika. Simone Venturini, katoličan, pisec o
cerkvenih skrivnostih, pa te dni v knjigarne pošilja knjigo
„Skrivnostna knjiga papeža Ratzingerja“. Osnovna teza je
povezana z znamenito tretjo fatimsko skrivnostjo in pravi, da
Benedikt XVI. s svojim odstopom ni sprožil vdora modernosti v
Cerkev, temveč začel „teološki zasuk“. Z odstopom je papež
pokazal na absolutni primat Boga v Cerkvi, kar bo sprožilo njeno
notranje očiščenje.
Te dni je tudi v Sloveniji bilo možno
videti dokumentarec „Mea maxima culpa: molk v božji hiši“
priznanega ameriškega režiserja Alexa Gibneya. Govori o
štirih gluhonemih fantih, ki so razkrili spolne zlorabe s strani
katoliškega duhovnika Lawrencea Murphyja v Milwaukeeju.
Preiskava je ugotovila, da je zlorabljenih gluhonemih otrok bilo 200.
Zakaj „molk v božji hiši“? Zato ker z Gibneyem pri pripravi
filma ni hotel sodelovati noben višji predstavnik Cerkve, ne v ZDA
ne v Rimu, četudi režiser s filmom menda ni imel namena napadati
Cerkve kot take.
Ali ste opazili, kako ste ob omenjanju
teh treh avtorjev in njihovih del zavibrirali? Kako se je dvignila v
vas kača katoliškega ponosa in aktiviral obrambni mehanizem? In
kako bi po drugi strani o vseh treh in o njihovih delih radi vedeli
še več? Brali knjigo, videli dokumentarec, kot majhni glodalci, kot sive miške prenašalke čenč, vstopili v podzemlje lastne religije? Nič posebnega. Takšna je naša
dvojnost. Jezni na v obraz nam vržene domneve in
resnice o katolištvu, a po drugi strani tiho željni poznati jih več, se vpisati med
one redke, ki „vedo“ za tiste „nikomur-povedat“ reči...
Izguba resnicoljubnosti
Asensijeve hipoteze o „zvijačnem“
Benediktu XVI., Venturinijevi best-selerji o pol-mističnih
vatikanskih skrivnostih in Gibneyev pravično tiščanje noža v
katoliško srce so torej možni, ker smo v Cerkvi ustvarili veliko labirintskih in megličastih sfer. To pa je za take tipe super paša. Mi se jim s svojo ljubeznijo do
konspiracije in tajnosti ponujamo na pladnju. Ni jih kaj obsojati.
Zapisal bom en sam razlog, zakaj smo katoličani takšni, upam, da
dovolj tehten: izgubili ali jo nemarno založili ali namenoma zavrgli
smo resnicoljubnost. Pri vodenju Cerkve se je udomačilo, da
prikrivamo, ne povemo vsega, kakšnega nemarneža močno zaščitimo,
kakšno dajatev utajimo, se zelo potrudimo za čisto fasado in za
pisane rože na balkonu. Očitek, da pri voditeljskih poslih v eni
roki držimo evangelij v drugi pa Macchiavellija, ni za lase
privlečen.
Vem, papež je odstopil, Vatileaks je
povedal svoje in v modi je „šinfanje“ Vatikana, zavijanje oči
zaradi tamkajšnje kurije. Naenkrat vsi mi, celo nekateri kurijski
kardinali z nami, pravimo, da mora naslednji papež „pomesti“ po
kuriji in jo reformirati ter češ kako
bo „očiščenje“ vrha dobro delo celotnemu organizmu... Češ, dovolj je tega makiavelističnega prikrivanja
resnic in operiranja s polresnicami! Dol z... S kom ali čem že?
Inštalirani v navideznem krščanstvu
Mislim, da ne bo šlo tako enostavno.
Vatikan ne sme odigrati vloge grešnega kozla, ki bo kriv vsega in še
več kot vsega. To je priložnost za kaj več, kot zgolj za
„vstajniško“ kritiziranje cerkvenih oblasti. Izguba
resnicoljubnosti oz. vsaj strah pred resnico je namreč globlji, bolj
razpreden.
Poglejmo povprečno slovensko
(podeželsko) župnijo. Ali vsi starši, ki prosijo za krst svojega
otroka, verjamejo v Jezusa Kristusa? Dvomimo, že ko pozvonijo na
farovških vratih. Ali vsi otroci, ki gredo k prvemu sv. obhajilu,
verjamejo, da je Jezus trajno navzoč v Najsvetejšem zakramentu?
Dvomimo tudi, ko s starši veselo krasimo cerkev za naše
prvoobhajance. Ali vsi birmanci verjamejo, da bodo prejeli Sv. duha?
Dvomimo, čeprav je škof z birmansko skušnjo bil več kot
zadovoljen. Zakaj torej množično krščujemo, obhajamo, birmamo?
Rečemo, da se je tako vedno delalo, pa da tako ljudi vsaj držimo
blizu Cerkve, pa da ni nam soditi o osebni veri ljudi in dvomiti v
moč „ex opere operato“ zakramenta, pa da je Karl Rahner
itak učil, da smo vsi „anonimni kristjani“ in torej kakor
avtomatsko usmerjeni na nebesa in Boga,...
Skratka, sto razlogov, ker nam je težko
priznati, kako globoko smo v naših župnijah inštalirani v
dogovornem oz. navideznem krščanstvu. Naj mi oprosti sv. Terezija,
če jo parafraziram in zapišem, da hodimo v navideznem, brodimo v
neresničnem. Pastoralni rezultat take „hoje“ je - vsaj za sv.
Terezijo bi bil - pričakovan in logičen: še manj vere, še manj
osebne molitve, še bolj oddaljeni Bog.
Dobra in pogumna analiza stanja je že pol rešitve
Pred dvema letoma smo začeli s
pripravami na dokument „Pridite in poglejte“ (PIP). Eden izmed
ključnih in psihično najbolj napornih momentov je nastopil, ko smo
se odločali, da bomo „hodili v resnici“. Se pravi, ko smo rekli,
da bomo povsem iskreni o stanju Cerkve na Slovenskem, vključno z
razkrivanjem in dreganjem v njene rane. „Pridite in poglejte“
trenutno doživlja standardne muke slovenskih cerkvenih dokumentov,
to je, takoj po rojstvu se ulegel na svojo smrtno posteljo oz. bil odpeljan na urgenco. Ampak
korak naprej je storjen. Nehali smo mižati o sebi.
Korak naprej na ravni vesoljne Cerkve
(oz. pol-korak, ker posinodalnega dokumenta še ni) je naredila
jesenska škofovska sinoda v Rimu na temo nove evangelizacije.
Dinamika sinode in njeni sprotni dokumenti niso šli tako naravnost v
razkrivanje ran kot slovenski PIP, vendar končno si je Cerkev med
drugim priznala, da je kriza vere njen osnovni problem. Nevera domuje
v Cerkvi. Cerkev potrebuje avto-evangelizacijo, ko gre
evangelizirati. Spet pogumna hoja v resnici. Dobra analiza stanja je pol načrta, pravi teorija načrtovanja.
Drugi korak je presenetljivi papežev
odstop. Tu se lahko strinjamo z Venturinijevo tezo, da je ta odstop
premaknil Cerkev k Bogu. Ne mislim toliko v mističnem smislu (čeprav
„mistično“ tezo razvija tudi madridski teolog José
Cristo Rey García Paredes,
katerega predavanja poslušam te mesece),
temveč, ker je Benedikt XVI. sam dejal, da Cerkev ni njegova temveč
Božja. Ob tem je namenoma poudarjal nevarnost skušnjave oblasti v
Cerkvi. Če gre za makiavelizem, ne vem, vem pa, da je papež je
svojim odstopom pokazal na velike težave v rimski kuriji, na
strukture greha, ki so ga obkrožale v tem na zunaj silno čislanem
tempeljskem okolju. To je bila Ratzingerjeva opcija za resnico.
Hoja v resnici je hoja k Bogu
Želimo si, da bi novi papež hodil v
resnici. V konkretni resnici, kajti v abstraktni resnici hoditi ni
težko niti našim slovenskim birmancem. Da Bog je in da je njegov
Sin odrešil svet, bodo dva dni pred birmo doneče recitirali.
Novi papež mora hoditi v „terezijanski“ resnici, tisti, ki je
ponižnost. Priznati, kako šibka je naša vera, kako današnji
katoličan hitro paktira s poganstvom, kako žleht so nekateri
duhovniki, kako velike zločine nad otroci so storili nekateri izmed
njih, kako nori so na oblast nekateri visoki tempeljski gospodje, kako grdo delajo z
dvema novčičema uboge vdove.
To priznanje bo toliko težje, ker ne
gre le za obravnavo neke od Rima oddaljene province z neizobraženim
in laksističnim klerom, temveč gre za Rim, simbolno središče
sveta, diamantno konico cerkvene piramide. Še več, ne gre le za
nekaj kurijskih grešnikov, ki jih bomo kaznovali in bo mir. Gre za
religijski in tempeljski sistem, ki ga je potrebno reformirati, da ne
bo možnosti za povratništvo. V sistem je namreč vgrajen nek
mehanizem laži in napuha, ki ga je potrebno odstraniti.
Papeževa hoja v resnici, bo hoja k
Bogu. Drugega izida ne more imeti, ker je v naravi resnice, da pelje
k Bogu. Primeri nekaterih ameriških spet živahnih škofij, ki so
bile zaradi pedofilskih škandalov popolnoma na tleh, kažejo da si
Cerkev s hojo v resnici lahko hitro opomore. Povprečnemu katoličanu bo tudi doma ali v službi lažje, če se mu ne bo treba zatekati v konspirativne in polemične vzorce, ko bo beseda nanesla na Cerkev. Slovenski
podeželski župniki pa čakamo, da nekdo „od zgoraj“ pomaga
odpraviti našo navidezno pastoralno resničnost. Podpora papežu bo
torej velika. Naj stopi!
Nisem "zavibriral", ker čutim tako ogromno distanco med seboj in vodstvom Cerkve, da ne pričakujem sprememb v zvezi z novo evangelizacijo ipd. Izguba resnicoljubnosti je tudi eden izmed razlogov za stanje današnje družbe. Osebno vero (pri meni) pogojujejo osebna doživetja in spoznanja, ne pa nek recept, ki ga nekdo udejanja med ljudmi. Seveda je to tudi način, vendar po moje ni najbolj pristen. Vse dobro in veliko blagoslova!
OdgovoriIzbriši