Torek,
12. marca: konklave
Konklave
bo. Smo si kar oddahnili, ko smo zvedeli, da se bodo v torek, 12.
marca, kardinali zaprli v Sikstinsko kapelo „cum clave“ (s
ključem) in da bo drugi ali tretji dan po tem nastopil tisti srečni
trenutek, ko bomo ugledali beli dim in z balkona na baziliki sv.
Petra slišali slavni „habemus papam“ (imamo papeža). Morda smo
katoličani res malo otročji v tem našem veselju nad ceremonijo
dima in zvonov, nad novim papežem, nad njegovim prvim nasmehom in
blagoslovom. Morda. Toda blagor nam - pristni smo!
Z
oznanilom datuma konklava se zaključuje predkonklave, t.j., serija
zasedanj kardinalskega zbora po kongregacijah in v plenumu, na
katerih obravnavajo stanje Cerkve ter izrisujejo, kakšen naj bo
prihodnji papež, da bo izzivom najbolj primeren. Obenem predkonklave
služi, da se kardinali med seboj osebno spoznajo, da potipajo in
polobirajo, da pripravijo svoj in svoje skupine strategijo za v
Sikstinsko kapelo.
Molk
kot triler predkonklava
Je bil
pred-konklave napet? Da. Kaj vemo o njem? Praktično nič. Kako vemo,
da je bil napet? Ravno po tem, ker o njem ne vemo nič, vemo da je
moral biti ekleziološko-psihološki triler.
Sikstinska kapela kot jo vidijo ptiči. foto: sacred-destinations.com |
Na
kardinalska zasedanja je padla zavesa molka v sredo. Na začetku
tedna so severnoameriški kardinali še imeli svojo, se pravi, uradni
vatikanski vzporedno novinarsko konferenco, sredi tedna več
ne. Zakaj nenadni molk? Zakaj so zgovorni Američani utihnili, čeprav
so javno stavili na transparentnost? Vatikanisti (specializirani
novinarji in publicisti, ki živijo za in od vatikanskih novic) so
zedinjeni v oceni, da je šlo za „deal“. Američani so popustili in
utihnili, ker so dosegli svoje. Njihova želja je bila, da se izognemo hitremu konklavu in da bi bilo več časa za debato o
stanju Cerkve. To se je očitno zgodilo. Konklava ta teden ni bilo. V
zameno pa so ameriški kurijskim kardinalom obljubili molk pred
javnostjo. V igri, kot vemo, ni le splošno stanje Cerkve, temveč
čisto konkretno stanje tistega dela Cerkve, ki se nahaja za samimi
vatikanskimi zidovi. Afera Vatileaks, skratka.
Spet
zunanji pritiski, spet mediji
Uradna
razlaga je seveda drugačna. Tudi pravilna. Predkonklave se je
pogreznil v molk, da bi bili kardinali osvobojeni zunanjih pritiskov.
Nekoč so bile velike katoliške sile tiste, ki so hotele vplivati na
izvolitev papežev. Zadnja, ki je uspešno uporabila pravico do veta
in preprečila izvolitev njej neljubega kandidata, je bila nam dobro
znana Avstro-Ogrska. To je bil konklave l. 1903, žrtev veta je bil
kardinal Rampolla. V času hladne vojne sta se okrog konklava grebli
CIA in KGB. To vemo. Kako globoko sta segli in koliko moči sta
dejansko imeli, bodo zgodovinarji še raziskali. Danes vlogo velikih
sil opravljajo mediji.
Federico Lombardi, za novinarje francoskega La Croixa "santo subito". foto: google.com |
Pater Federico Lombardi, vatikanski predstavnik za tisk, je v teh dneh "upravljal" z molkom na eni in z večtisočglavo množico novinarjev na drugi strani. Njegovo delo je bilo naporno do mere, da se je "zasmilil" celo nekaterim novinarjem, ki so ga hudomušno označili s "santo subito" - kot takoj zrelega za svetnika.
In ne gre zgolj za novinarski pritisk, gre za
zapeljevanje, za skušnjavo. Kardinalu X se je težko upreti
prijaznemu, bistremu in spretnemu novinarju. Težko se je upreti, da
mu ne bi kaj zaupal, še bolj pa, da ga ne bi porabil za svoje cilje.
Dobro lansirana informacija koristi novinarju, ker od nje živi, in
koristi kardinalu X, ker lahko z njo izvaja pritisk na druge
kardinale.
Kasnejše
analize bodo pokazale, koliko je ravno „grožnja“ Američanov s
transparentnostjo pripomogla, da so kurijski kardinali na
predkonklavu raje pristali na odprtje razprave o dosjeju Vatileaks,
kot pa tvegali obsedeno stanje zaradi nekontroliranega „vdora“
javnosti. Zaenkrat ostanimo pri spoznanju, da verjetno nikoli ni bilo
in ne bo konklava, ki bi ne čutil pritiskov od zunaj, od sveta.
Nenazadnje Cerkev živi v svetu in njeno oznanjevanje je namenjeno
svetu.
Vatileaks
in volja po spremembi
Med
predkonklavom je nekdo vendarle prekinil molk - newyorški kardinal
Timothy Dolan. Na svojem blogu je pozval, naj se vsi zaupamo sv.
Jožefu, da bi za Jožefovo že imeli novega papeža. Zapisal je, da
bodo „ti dnevi tranzicije“ koristni za nas kot Cerkev, „da
umremo grehu, korupciji, škandalu in zlu“. To velja „za člane
Cerkve, vključno z voditelji“. Poziv lahko razumemo kot splošen
pastirski poziv, lahko pa v njem začutimo predkonklavsko in
konklavsko napetost glede nujnega očiščenja Cerkve. Začenši
skoraj dobesedno s pometanjem pred lastnim pragom.
Je
vatikanska banka IOR velika ali mala pralnica denarja? Kdo vse iz
cerkvene ali politične sfere je imel koristi od nepravilnosti v
njej? Kako daleč seže homoseksualni lobi? Je vpletenih res le
nekaj laiških uradnikov in nekaj nižjih prelatov, ki jih zdaj nekdo
izsiljuje? Sega mreža višje? Morda celo do škrlatnih princev? Je v
poročilu kaj novega o izginotju v Vatikanu živeče najstnice
Emanuele Orlandi? O čudnem samomoru „Božjega bankirja“ Roberta
Calvija? Zaenkrat ni toliko važno, kaj točno piše v poročilu o
Vatileaks, niso toliko važna tamkaj omenjana imena in priimki, važna
je volja po spremembi. Volja po spremembi, po očiščenju, bo eden
ključnih elementov naslednji torek začetega konklava.
Dve liniji
Vatikanisti
zaznavajo dve liniji. Italijansko-kurijsko in ameriško-nemško. Obe
voljo po spremembi imata. Obe vesta, da mora Vatikan pridobiti na
ugledu in zaupanju. Za kaj takega sama izvolitev simpatičnega papeža
ne bo dovolj. Potrebna bo reforma kurije, rezi, tudi kazni.
Ameriško-nemška linija ima trenutno podporo svetovne javnosti in z
„očiščevanjem“ kakšno izkušnjo več, saj se že skoraj dve
desetletji ukvarja s sanacijo po škodi, ki so jo povzročili
pedofilski duhovniki. A brez sodelovanja italijansko-kurijske linije
se ne bo premaknilo veliko. Vatikan je v Rimu, Rim je v Italiji.
Nenazadnje tudi dvatisočletne rimske izkušnje imajo svojo težo.
Newyorški kardinal Timothy Dolan. foto: newchristendom.blogspot.com |
Papež
bo verjetno kdo, ki bo sprejemljiv za ene in druge. Govori se o Scoli iz Milana, o Schererju iz Brazilije. Oba dovolj blizu in dovolj daleč od obeh linij. Omenja se kdo izmed severnoameriških težkokategornikov, ki bi ga kurijski na koncu vendarle vzeli za svojega. Bo v Petrove sandale vstopil kdo, ki ga
bo izpostavila na konklavu rojena tretja linija? Takšna, ki
bo, ne da bi zanemarila afero Vatileaks, znala težišče prenesti
drugam, na teme kot evangelizacija in nova evangelizacija, mir in
pravičnost, življenje in družina,...?
Dragi
slovenski katoličani, kaj če bi sprejeli povabilo newyorškega
kardinala Dolana in začeli devetdnevnico na čast sv. Jožefu? Preko
molitve lahko prihodnji torek v Sikstinsko kapelo - kljub menda tamkaj
nameščenim motilcem signala in najboljši anti-spy opremi –
vstopi vsak izmed nas.
Ni komentarjev:
Objavite komentar