El Clásico

2. marec 2013, Real Madrid 2 : 1 Barcelona

Pa smo doživeli na svetu najbolj prestižno nogometno tekmo na klubski ravni, Real - Barca! 2. marca se je naredil lep dan. Tekma je bila popoldan ob štirih na stadionu Bernabeu v Madridu, 25 minut peš od našega kolidža. Bilo nas je pet Štajercev iz Frankolovega, Konjic in Bistrice. 

Mimo štadiona smo šli štiri ure pred tekmo. Bilo je že nekaj vrveža. Nekaj japonskih turistov. Kar nekaj preprodajalcev kart. Nato smo se odpravili na sprehod po Castellani in se vrnili dve uri pred tekmo. Vmes v eni gostilnici pojedli kosilce (kastiljske krvavice). 

El Barça se ogreva.

Uro in pol pred tekmo smo pozdravili avtobusa z Realovimi nato še z Barceloninimi igralci. Uro pred tekmo vstop na stadion. Pregledi niso strogi. Pregledajo le ruzake. Odvzamejo ti tudi vso pijačo, razen pijače v pollitrskih plastenkah, ki pa morajo biti odprte, brez zamaška. Sedeli smo na dveh lokacijah, trije na severni tribuni, dva na spoju severne in zahodne. Vsi v tretji, najvišji galeriji, a blizu spodnjega roba, z lepim razgledom na igralno površino. 

45 minut pred tekmo že gledamo igralce na ogrevanju. Vse zvezde so bile na zelenici, razen Ronalda. Popoldansko sonce omogoči delati lepe fotke, zlasti Barcelone, ki vadi na sončni severni polovici.

Messi se ogreva.

Stadion še pet minut pred tekmo ni čisto poln. Domačini so vajeni priti zadnje minute ali pa celo z malo zamude. Na južni tribuni se zberejo ta hudi navijači Reala, na severni v gornjem desnem kotu pa Barcelonini. Koreografije, razen tiste na začetku, ni. 

Južna tribuna je za najbolj vroče navijače Reala.

Končno žvižg in brcanje žoge steče. Stadion je poln. Vzdušje napeto, a mirno. Na sploh je Realova publika hladna publika. Preveč so vajeni, da njeni zmagujejo. Pravijo, da če hočeš v Madridu doživeti pravo nogometno vzdušje, moraš na tekme od Atletica. Real velja za klub severnega, se pravi, meščanskega in poslovnega dela Madrida, Atletico pa za klub južnega, se pravi, delavskega dela Madrida.

Pogled iz sektorja 511, vrsta 9, sedež 17.

Tekma v živo je seveda popolnoma drugačna kot ona na TV. Ni komentarjev, ni počasnih posnetkov, ni režije. Dogodek je takšen, kot se dogaja in kot si ga narediš. Na tekmo moraš biti vedno pozoren, zbran. Če zamudiš gol, ga boš lahko videl zvečer na poročilih. Nenadomestljivo je občutje biti del 80.000 glave množice. Tega nobena tv ali facebook ne moreta poustvariti.

Moja malenkost med odmorom.

Realova publika je kruta. Če Ronaldo par tekem ne da gola, ga že imajo za "žalostnega princa". Če jih daje, je njihov "Hulk". Trenutno je Ronaldo v formi. Ko je vstopil v tekmo, je ta dobila drugi obraz. Barcelona se je pogreznila, Real pa zrasel. K splošni nogometni "noriji" pripomore tudi tisk. Športni dnevnik Marca, na primer, je dan pred klasikom Realu in Barceloni posvečal do 20, enako na dan tekme. Dan po tekmi, pa jo je analiziral na 25 straneh. Ne moreš verjeti, koliko in o čem vse vsak dan pišejo. Ker je včeraj (torek, 5.3.) Modrić dal gol Manchestru U., je danes Marca o njem in njegovem golu pisala na treh straneh.

Ronaldo izvaja kazenski strel. Zadene vratnico.

Španska liga nima nasilnih navijačev. No, le nekaj malega. Nasilja ni tudi zato, ker nogomet ni samo stvar moških. Na tribunah vidiš precej žensk, včasih celo družino. V večini sektorjev vidiš, da lahko komot skupaj sedita Realov in Barcelonin navijač. Pod menoj je, na primer, sedel Realov navijač, ki je ves čas preklinjal in žalil Barcelono. Za menoj sta sedela dva Barcelonina, ki sta bila bolj uglajena, a priložnostno tudi glasna.

Kdo prepozna in najde Sandija iz Konjic?

Real je zmagal z 2:1. V desetih minutah se je stadion izpraznil. Odpravili smo se proti domu. Vmes stopimo v bar na pijačo in prigrizek. Še dva kilometra od stadiona so bari polni ljudi, ki so bili na tekmi.