Nastop templja
V starozaveznih pred-tempeljskih dilemah se soočata vse bolj urbana politika ter duhovnost popotnikov in pastirjev. Davidova ideja, da bi zgradil hišo za »božje stanovanje« najprej naleti na neodobravanje (prim. 2 Sam 7). Temeljni teološki pomislek je, ali more in sme zgradba iz kamna in lesa objeti Boga, mu določiti bivanje v prostoru, skratka, smemo kakšnemu od arhitekturnih izdelkov sploh nadeti ime hiša božja. Drug pomislek je, ali ima smisel Bogu določiti poseben prostor. Ali ni Bog povsod tam, kjer je ljudstvo. Tretji pomislek je o Davidovi vrednosti. Bog pravi takole: »Mi boš mar ti zidal hišo za stanovanje? Saj nisem prebival v hiši od dne, ko sem Izraelove sinove izpeljal iz Egipta, do tega dne, temveč sem hodil z njimi v šotoru in prebivališču.«
Na eni strani je kralj in potreba ljudstva, da vzpostavi stabilno državo, katere simbolno stičišče bo tempelj, na drugi dvomi preroške struje, ki zahteva bolj notranjo držo in srčno vdanost Gospodu.
Ali z izgradnjo Salomonovega templja politika zmaga nad duhovnostjo? Institucionalna religija nad molitvijo pod zvezdnatim nebom? Civilizacija nad divjino in Jeruzalem nad pašniki? Tega ne moremo trditi. Starozavezni Bog se prilagodi želji kralja in ljudstva ter se pogojno naseli v templju (prim. 1 Kra 6). Pakt je v naslednjih Gospodovih besedah: »Ta hiša, ki jo zidaš: Če se boš ravnal po mojih zakonih, izpolnjeval moje odloke, se držal vseh mojih zapovedi in se ravnal po njih, bom uresničeval s teboj besedo, ki sem jo govoril tvojemu očetu Davidu: prebival bom med Izraelovimi sinovi in ne bom zapustil svojega ljudstva Izraela.«
Takoj je jasno. Tempelj iz kamna in lesa ima smisel, če so ljudje verni in dobri. Strukturirana urbana in državna religija je možna, če je notranja duhovna zgradba pri posameznikih trdna. Če ljudje izgubijo vero, izgubijo tudi tempelj in tempeljsko navzočnost Boga. To se zgodi z babilonskim zavzetjem Jeruzalema in uničenjem templja. Interpretacija prerokov je neizprosna: najprej ste zavrgli Boga in njegovo postavo, potem so prišli Babilonci in zravnali tempelj.
Oblak in hiša
Da se Bog vendarle ne bo pustil ujeti v zgradbo in v vnaprej določene kanale institucionalne religije, razberemo iz poglavja o posvetitvi templja (prim. 1 Kra 8). Ob obredu posvetitve Gospod sicer pride in napolni tempeljske prostore vendar pod podobo mistične meglice, kar duhovščini onemogoči nadaljevanje obreda. Sam Salomon svoji modrosti ustrezno ob tem prizoru ugotovi: »Gospod je rekel, da hoče prebivati v temnem oblaku.« Gre za oblak, ki se pojavi na gori Horeb, ko Mojzes prejme tabli postave (prim. 2 Mz 24). Isti oblak se nadaljuje v Novi zavezi pri spremenitvi na gori Tabor (prim. Mt 17).
Ta oblak ima prednost pred hišo - templjem. Tempelj mora biti lepa in vzvišena zgradba, vendar ne sme zapasti nadutosti, češ Boga smo ujeli v našo sakralno arhitekturo in v naše obrede. Bog je večji od človeške religije.
Iz Stare zaveze sledi, da je tempelj ali drugi sakralni objekt nekakšno dogovorjeno znamenje med človekom in Bogom. Človek gradi Bogu na čast in povabi Boga, naj bo posebej navzoč v človeški zgradbi, Bog povabilo sicer sprejme, vendar z zadrški in opozorili. Razmerje med oblakom Gospodovega veličastva in mojstrsko izdelano sveto hišo je merodajno. Hiša brez oblaka je prazna hiša, podobno kot je družinska hiša prazna in zlovešča, če v njej ni zakonske, starševske in bratske ljubezni.
Tempeljsko krščanstvo
Ni redko slišati kritike, tudi s strani zelo kompetentnih teologov (beri Hansa Künga), da je krščanstvo po Konstantinu (Milanski edikt, l. 313) iz gibanja postalo tempeljska religija, iz duhovno socialne alternative ideološka hrbtenica poznoantične rimske države. Kritiki govorijo o »Konstantinovem izvirnem grehu« (izraz Vinka Ošlaka), torej o teološkem in političnem grehu, ki je bil izvršen nad pristnim evangelijskim sporočilom. Posledice greha so vseprisotne. Noben kristjan jim ne uide, saj je vsak rojen v modulu post-konstantinske imperialne religije.
Eden izmed dokazov spremembe je ravno sakralna arhitektura, bolj natančno, bazilika. Bazilika izvorno pomeni večjo dvorano, v kateri se razkazuje kralj (basileos), torej moč in slava politike. Ko so kristjani začeli graditi bazilike, so začeli tudi svojo vero drugače dojemati. Skupnost se je počasi prelevila v monarhični episkopat ter se razdelila med laike in klerike. Škof je v baziliki zasedel mesto, ki ga je v rimski ureditvi zasedal monarh ali politični veljak; duhovniki so zasedli mesta dvorjanov. Ogromni sakralni prostori so omogočali srečanje velikih množic, kar je nadomestilo prejšnje majhne evharistične skupnosti.
Gradbeniška pastorala
Duhovniki so s prehodom na srednji vek sčasoma postali tempeljski duhovniki, profesionalni strokovnjaki za obred in bogoslužni prostor, skrb za sakralno arhitekturo, za izgradnjo in popravila majhnih in velikih cerkva, pa ena izmed njihovih pastoralnih prioritet. Da, pastoralnih. Kajti lepa zgradba Bogu na čast je postala sinonim za živo vero med ljudstvom. Mreža cerkva pa nekakšna božja geografija, znamenje božje oblasti nad teritorijem.
Da smo še globoko v tem vzorcu, vidimo iz domačega dogajanja v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Po padcu komunizma, ki je sprva rušil cerkve (samo na Kočevskem dobrih 90 sakralnih objektov) nato pa, kjer se je dalo, birokratsko oviral novogradnje in obnove, je v devetdesetih prišlo do razmaha obnov. Slovenski župniki so postali gradbeniški menedžerji in široka javnost jih je zaradi tega čislala. Sami o sebi so ironizirali, da bi morali študirati 50% teologije in 50 % gradbeništva.
Toda končna ironija je pripadla sekularizaciji, ki je s prihodom demokracije dobila nesluten pospešek. Starodavni religiološki izračun, da bo tempelj poln ljudstva, že s tem, ko bo lep in velik, se ni izšel. Obnovljene cerkve so danes vse bolj prazne; tam, kjer so nekoč sedeli otroci in mladina, praznina naravnost zeva; cerkve so čez dan iz strahu pred tatovi večinoma zaprte.
Zakaj stava na arhitekturo ni uspela? Ne zaradi arhitekture, temveč zaradi monarhičnega religiološkega vzorca, ki se je v teh procesih plazil spodaj in ki je govoril o vrnitvi Boga kot o vrnitvi izgnanega cesarja. Tega vzorca sodobni človek več ne razume. Semiotika duhovnosti je danes zelo spremenjena. Vse več je ljudi, ki stavijo na preprosto in pristno. Demokracija pa nasploh vzgaja k nezaupanju vsaki instituciji, ki nastopa s silno estetiko, slavo in močjo.
Brez templja?
Ne bomo se strinjali s kritiki, da je tempelj kot tempelj fuč. Ne bomo stavili na nek ideal breztempeljske religije, ker bi se prej ali slej približali neredu in brezsmerju, ki vladata newagerskim religijskim poizkusom. Mislimo, da pri Konstantinu ni šlo za izvirni greh oz. usodno deformacijo evangelija, pač pa za običajen sociološki razvoj iz majhnega v veliko, iz hišnega omizja v dvoransko dogajanje (podobno kot v Davidovem času iz pašnikov v mesta), in da je to prineslo s seboj tudi določeno potrebo, da se krščanstvo organizira po vzorcu hiearhičnih tempeljskih religij. Mislimo tudi, da je ta oblika religije bila prikladna za nalogo, ki je čakala Cerkev po razpadu Rimskega cesarstva: iz divjih ljudstev narediti enotno krščansko Evropo.
Gotovo pa se s kritiki lahko strinjamo, da sodobni človek govori nov jezik in stopa pred nas v novem sistemu znakov in simbolov. Imperialno razumljena božja hiša in kvantitetna božja geografija (več kapelic in križev = več krščanstva) se morata umakniti drugim pristopom.
Bolj natančno bo treba videti, kje se danes giblje mistični oblak. Pomnimo! Vzklik na mariborskem škofijskem pastoralnem dnevu l. 2005 tedaj še pomožnega škofa Stresa, da smo doslej vlagali v zgradbe, prišel pa je čas, da vlagamo v ljudi, je naletel na glasno in gromko ploskanje večtisočglave množice.
* Besedilo je bilo objavljeno leta 2010 v reviji Božje okolje. Foto Tomislav Jajčević: Cerkev na Gori blagrov v Izraelu.
Ni komentarjev:
Objavite komentar