Iskrenost je med

Ko je resnica spet pomembna 

Povsod, kjer se dobro živi in je napredek v medosebnih odnosih, napredek na delovnem mestu, napredek v kulturnih in športnih dosežkih, je na delu resnica. Človek je narejen za resnico, možgani so njegov organ za resnico, srce je njegovo operativno središče za resnico. Življenje v laži je nevzdržno, saj gre proti naravi človeka. Kdor veliko laže ali dolgo živi v laži, zboli na duši, v naslednjem koraku še na telesu.

S tem v zvezi je nadvse zanimiv naš družbeni trenutek. Naenkrat se vse bojujemo proti laži. Vsi bi radi več resnice. Pojav, ki je sprožil to malodane hrepenenje po resnici, je povezan z učinkom interneta, vsenavzočnimi družbenimi omrežji in lažnimi novicami (fake news). Seveda je tudi v boju proti fake news takoj zraven politična manipulacija, saj tekmeci drug drugega obtožujejo proizvodnje lažnih novic, toda nagib je dober. Potem ko se je zdelo, da bodo nekatere povojne filozofije (strukturalizem, postmodernizem, nova gnoza,...) in moderni življenjski slogi (cinična distanca, brezbrižnost, porabniški egoizem,...) odpravili resnico, nas je družbena situacija prisilila, da se znova zavemo, da brez resnice ne pridemo nikamor. Čudno se sliši, vendar se dogaja nekakšna rehabilitacija resnice. Kar je v osnovi dobro.

Ko je resnica spet pomembna; ko jo hočemo, takšno kot je; ko se nam iz srca upira poslušati dvoumne čveke,... vznikne krepost iskrenosti. Iskrenost je najprimernejša krepost, ko gre za resnico. Ko resnica vidno zažari v naši komunikaciji, je na delu iskrenost.

Iskrenost je med brez primesi

Latinska beseda za iskrenega človeka je sincerus. Etimologi si niso docela enotni, od kod izhaja, ampak največkrat in tradicionalno besedo sincerus = iskren povezujejo z medom. Da, z medom, ki ga pridelajo čebele. Takole: sin (brez) + cerus (cera = vosek), dobesedno brez voska.

Že starodavni ljudje so namreč cenili čisti med. Trudili so se s svojo primitivno tehnologijo, da bi iz njega odstrani vosek in morebitne smeti ter v jed ponudili čisto zlato snov. Postopek čiščenja medu ter veselje nad čistim medom je v nadaljnjem koraku postal podoba človeške kakovosti. Človek, ki ni lagal; človek, ki je bil povsem naraven; človek, ki ni imel dvojnih namenov,... je daljne latinske prednike spominjal na sčiščen med, na med brez voska. Če nadaljujemo po tej logiki, lahko rečemo, da so iskrenega človeka zaznavali kot človeka z lastnostmi čistega medu: zdravilen, sladek, vir veselja.

Resnica je včasih težka, včasih boli, včasih škodi našim interesom. Zato smo se brž naučili povedati jo s primesmi (z voskom). Pri tem ne ravnamo vedno narobe. Vsi smo kdaj v položaju, ko je bolje ne povedati vse resnice.

Nekaj primerov. Prijateljevo ženo smo zalotili, da vara svojega moža. Bomo prijatelja takoj poklicali in mu po špijunsko javili, da je varan? Resno bomo premislili in se verjetno odločili za molk – vsaj do primernega trenutka. Nek človek je v bolnici v komi, vmes mu je umrl nekdo od najbližjih. Mu bomo takoj po prebujenju iz kome in ko začne povpraševati po svojem bližnjem povedali žalostno novico? Verjetno ne. Prej se bomo posvetovali z zdravnikom. Tu je še uvidevnost. Nekdo ima določen kompleks, določeno rano (denimo razpad družine, težko otroštvo, odvisnost od tega ali onega,... ). Okolica se nekako »zaroti«, da v njegovi navzočnosti ne odpira direktne teme, ker bi mu to povzročalo bolečino. V pogovor vnese takšne ali drugačne »primesi«, ki blažijo bolečino in se izogibajo konkretni razpravi.

Iskrenost pa je tisti postopek, ko v podajanju resnice odstranjujemo primesi. Bodisi dobronamerne primesi (ampak ne na račun uvidevnosti), zlasti pa zlonamerne primesi (manipulacija, ščuvanje, varanje...). Iskrenost je lepota čiste resnice.

Iskrenost je bližina

Enako kot latinska je zanimiva tudi slovanska etimologija besede iskren. Sorodna je narečni besedi ískrnji, kar pomeni bližnji, izhaja pa iz praslovanskega prislova jь̀zkrь=blizu.

Tudi tu si lahko predstavljamo razvoj pomenov. Najprej so naši daljni slovanski predniki za bližnjega-iskrenega imeli nekoga od svojih: brat, sestra, oče, klan. Nato se je beseda bližnji-iskren začela uporabljati za vsakega, ki je imel lastnosti, kot jih imajo brat, sestra, oče, klan. In ena bistvenih lastnosti bližnjih je prav ta, da ti ne lažejo.

Že etimologija besede potemtakem pove, da je iskrenost je tesno povezana s človeško bližino. Iskrenost ustvarja človeško bližino, je prepoznavni znak človeške bližine, je sad človeške bližine. Povedano obrnjeno: če hočemo porušiti človeško bližino (npr. zakonski odnos), vnesimo v našo medsebojno komunikacijo laž, neiskrenost, dvojnost, poniževalno zafrkavanje. Povedano terapevtsko: če hočemo rehabilitirati človeško bližino (npr. zakonski odnos), se potrudimo za iskrenost.

Skratka, iskrenost je pravilno delovanje resnice

Katekizem katoliške Cerkve (KKC) na več mestih uporablja pridevnik iskren: iskreno iskanje Boga, iskrena pobožnost, iskreni zakonski odnosi,.... V poglavju, kjer razlaga osmo Božjo zapoved, pa o iskrenosti zapiše, nekaj, kar bi moglo biti njena definicija (KKC 2468): »Resnico kot pravilno delovanje in govorjenje imenujemo resnicoljubnost, iskrenost ali odkritost.«

Iskrenost (lat. sinceritas) KKC postavlja v družbo resnicoljubnosti (lat. veracitas) in odkritosti. Družba teh dveh besede pove, da, kdor je iskren, ljubi resnico in govori odkrito. Ljubezen do resnice je njegova notranja krepost, duhovno gonilo; odkrito govorjenje je slog njegove komunikacije.

KKC na tem mestu poda tehtno definicijo, ki bi si jo morali vzeti k srcu: iskrenost je pravilno delovanje resnice in pravilno podajanje resnice. Resnica je, a ta resnica je nemočna, če ni pravilno povedana. Bog je resnica, a v imenu »Boga« lahko tudi ubijamo. Družina je resnica, a v imenu »družine« lahko mož izvaja nasilje nad ženo in otroci. Resnica ne more biti povedana na manipulativen način, ne more biti vsiljena, ne more biti nasilna. Tudi resnica potrebuje »pravilno delovanje in govorjenje« in na tem mestu je nepogrešljiva krepost iskrenosti.

Če se vrnemo na začetek. Danes bi se vsi bojevali proti fake news. To je pohvalno. Želijo si resnice. To je navdihujoče. Toda ali so pripravljeni biti iskreni? Na tej točki mnogi padejo. Tudi njihov bitka proti fake news ima primesi, ima vosek politične računice.

Podobno je v zakonskem odnosu. Vsi bi hoteli odnos, ki resnično deluje in resnično osrečuje. Toda ali so pripravljeni biti iskreni? So pripravljeni na mizo dati kozarec medu brez kančka voska?

* Članek je bil najprej objavljen v reviji Družina in življenja, junija 2018. Foto: B.C..