Slovenske katoliške razdalje

Mašujem, prvi verniki pa od 10 do 20 m vstran 

Danes (sreda, 7. marec) je bilo pri naši delavniški sv. maši kakšnih 15 ljudi. »Lepo,« bi rekel kdo. Toda v ogromni podeželski cerkvi so prvi sedeli dobrih 10 m vstran od oltarja, čeprav so prve klopi le 4 m vstran. »Se zgodi,« bi rekel kdo. Ne, to se ne zgodi. To je pravilo. Včasih med tednom mašujem, ko so najbližji ljudje 15 m vstran, tu in tam tudi, ko so 20 m vstran.

Poromamo v Međugorje. Odpravimo se na križev pot na Križevac. Med menoj, ki vodim molitev in stojim ob postaji križevega pota, ter verniki, ki z menoj molijo, kar naprej hodijo drugi ljudje. Kaj je narobe? Zakaj nas motijo?

Ne, ne motijo oni nas! Mi motimo njih. Oni kako drugače ne morejo mimo nas, kakor da gredo med menoj in verniki. Vsi verniki, ki so z menoj, namreč stojijo na nasprotni strani poti in edini prazen prostor, ki ga na poti puščajo, je prostor med njimi in menoj.

Pogledam Italijane, ki molijo blizu nas. Italijani so vsi skupaj stisnjeni h križu in so ob voditelju križevega pota. Prazen prostor, ki ga koristijo mimoidoči, puščajo za svojimi hrbti. Naj ponazorim s skico:

Sveta razdalja

Danes (sreda, 7. marec) smo pri sv. maši brali berilo iz Devteronomija (5 Mz 4,1.5-9). Med drugim:

Kajti kje je velik narod, ki bi mu bilo božanstvo tako blizu, kakor je nam Gospod, naš Bog, kadar koli ga kličemo?

Nihče nima božanstva tako blizu kot mi, če se izrazimo po starozavezno. Toda Slovenec rad poudarja razdaljo do božanstva. Italijan, kot smo videli, ni tak. On bolj poudarja bližino. In kar je najpomembnejše, tudi Bog ni tak; tudi on poudarja bližino, do mere, da se njegov Sin učloveči in je eden izmed nas.

Seveda. Kodeksa razdalje ne bomo zdaj kriminalizirali. Tudi razdalja ima svojo mesto v komunikaciji. Če padejo vse razdalje, pade komunikacija. Še med možem in ženo mora biti določena sveta razdalja spoštovanja, da njun ljubezenskih odnos prav deluje. 

Mi danes govorimo o pretirani razdalji. Zlasti v polju religioznega. Od kod jo imamo? Dvoje upoštevajmo: psihologijo in religiozno tradicijo. 

Psihološko in komunikativno smo Slovenci bolj zadržani, kar je sploh skupna poteza srednje- in severno-evropskih narodov. Razumljivo, da smo tudi v verskem izražanju manj »na špricar« in bolj »na malinovec« narejeni.

Naša religiozna tradicija še vedno vsebuje globoko janzenistično sled. Pri nas se je v preteklih stoletjih usidrala neke vrste katoliška varianta kalvinizma, antropološkega pesimizma, po katerem je človek kar naprej nevreden Božje bližine in je zato zanj primerno, da tudi sam poudarja razdaljo do Boga.

Duhovnikova samota in še večje nevšečnosti

Slovenske katoliške razdalje niso brez takšnih ali drugačnih učinkov. Intimna religiozna podstat vpliva na mnoge zadeve. Poglejmo nekatere, ki so zlasti na »tradicionalnem katoliškem« podeželju močne.

Duhovnikova samota. Kjer kraljuje kodeks razdalje do Boga, bo kraljeval tudi kodeks razdalje do božjega predstavnika – duhovnika. Včasih po cel teden nihče, razen »obvezne kvote« beračev, ne potrka na vrata župnišča. Ker nihče ni umrl in te nihče ne rabi za pogreb, nisi obiskan. Veseli so, če greš ti, duhovnik, do njih, spiješ v bifeju z njimi kavo, a k tebi jih zlahka ne bo. Razdalja, razdalja, razdalja,... Kmalu pa: samota, samota, samota...

A tu so še druge nevšečnosti...

Odpor do cerkvene odgovornosti in leadership-a. Duhovniških poklicev je vse manj, v naslednjih desetletjih bodo marsikatero župnijo upravno in tudi pastoralno vodili laiki. Toda od kod jih vzeti, če pa še vedno vztrajajo v primatu razdalje do svetega? Kako jih nagovoriti, ko pa so globoko v sebi prepričani, da se po božjem pravu »ne smejo siliti naprej«?

Pasivnost v družbenem. Veliko se govori o premagovanju pasivnosti katoličanov v polju družbenega in političnega. Potrebovali bi več katoliškega aktivizma, je slišati. Tega pa ni. Zakaj? Med drugim zato, ker tudi v družbenem naletimo na poudarjanje razdalje, odmika, zapiranje v zasebno in intimno; skratka, raje se potegniti nazaj, kot stopiti naprej. So krivi ljudje? Ne. Med drugim je kriva stoletna verska pozicija laika. Kot večkrat rečem: kako naj bo nekdo kar naenkrat lev, če pa smo ga stoletja obravnavali kot ovco?