Problem apatičnosti (predavanje za Prebudimo Slovenijo)

17. marca 2018 je iniciativa Prebudimo Slovenijo v Šentvidu nad Ljubljano pripravila enega od svojih rednih shodov. Predavatelji smo tokrat bili: dr. France Arhar, dr. Tomaž Erzar in tukaj pišoči Branko Cestnik. Spodaj podajam besedilo mojega predavanja, ki je šlo o družbeni apatičnosti.

***

I. PRED DVAJSETIMI LETI SMO PREDVIDEVALI, DANES VEMO: APATIČNOST JE POGUBNA

Potem ko mi je bilo naročeno, naj na tem zborovanju spregovorim o premagovanju apatičnosti, sem pobrskal po spominu in premetal nekaj svojih blogerskih zapisov ter ugotovil, da je o tem večkrat tekla beseda (npr. link). 

Spomnil sem se na leto 1999, ko smo tvorci in premišljevalci mladinske pastorale v Cerkvi na Slovenskem v okviru priprav na Sinodo pisali strateški dokument o prihodnosti dela z mladimi. Zanimivo je, da je ta dokument krenil ne toliko iz diagnoze šibke vere mladih kot iz diagnoze pasivnosti mladih. Takrat smo govorili o t.i. skušnjavi intimizma. Kot skavtski voditelj pa se spomnim velikega projekta za najstnike in voditelje, ki se je izvajala l. 2001 v Novem mestu in ki se ga je udeležilo skoraj 1000 mladih. Nosil je naslov Briga me oz. kot bi rekel »za Slovenijo mi nikakor ni vseeno«. 

Skratka, problem apatičnosti v katoliškem prostoru tako ali drugače zaznavamo in se z njim več ali manj načrtno spopadamo zadnjih 20 let. Morda je dandanašnji novo to, da zdaj točno vidimo, kako pogubna je družbena in politična apatičnost. Pred dvajsetimi leti smo to bolj slutili, teoretično predvidevali, danes to okušamo in smo skorajda zagrenjeni ob vseh posledicah, ki jih apatičnost navrže.

II. APATIČNOST & CO.

Kaj je apatičnost? Grško »a-patheia« pomeni odsotnost čustev oz. ne-občutljivost, ne-čutečnost tudi ne-gibnost. Torej, nekaj nasprotnega od patosa, strasti (ki vznemirja, celo boli). Apatičnosti bi lahko po naše rekli »brez-strastje«. Podoben pojem je pasivnost. S tem, da je etimologija pasivnosti manj primerna. Pasiven izhaja iz latinskega »passivus«, ki temelji na glagolu »patere« = trpeti, prenašati. Kdo je pasiven? Tisti, ki »trpi« delovanje drugega na sebi; tisti, ki »prenaša«, kar mu delajo drugi dejavniki.

Če s poigramo z etimologijama: najprej si »apatičen«, čemur sledi kazen »pasivnosti«; oziroma, najprej se za nič ne brigaš, potem pa se ti zgodi, da moraš prenašati, kar ti neugodnega nalagajo drugi... Še kako aktualno!

Za pojav družbene in politične neodzivnosti, nezanimanja za skupno dobro, neudeležbe na volitvah,... pogosto krivimo apatičnost. Uporabljamo ta pojem, kar pa nam lahko skrči vizualno polje. Zato takoj spočetka povejmo, da moramo gledati širše, saj je apatičnost simptom za različna stanja, katera niso nujno vsa bolezenska in negativna.

Razširimo torej naše vidno polje:

- apatičnost kot intimizem: ko se raje ukvarjam s svojimi čustvi kot z zunanjim svetom; ko na primer grem absolutno raje na poljudno predavanje iz psihoterapije kot na poljudno predavanje o civilni družbi;

- apatičnost kot lenoba: ko se mi ne da, ko pričakujem, da bodo drugi storili namesto mene; lenoba je eden izmed sedmerih glavnih grehov – ne mislimo si, da nima vpliva na družbeno življenje!

- apatičnost kot preračunljivost: ko pretehtam, da se mi ne splača;

- apatičnost kot strah: ko se v širšem svetu ne znajdem in počutim ogroženega, pa sem zato raje kot polž v hišici;
- apatičnost kot nesposobnost: ko se čutim neusposobljenega za delovanje v javnosti; ko nimam političnih veščin;
- apatičnost kot zavedenost: ko se pustim prepričati, da mi ni treba, ker da imajo te stvari čez drugi; ali pa ko so me prepričali, da nisem primeren za družbeno dejavnost; (denimo: dominantna politika in njeni mediji te kot po njihovem neprimernega in zaostalega dolga leta te tiščijo vstran - v kanalizacijo; ko pokukaš ven, zavpijejo: »Glejte, podgano!«)
- apatičnost kot egocentričnost: ko vidim le svoj popek in pol metra naokrog; zadovoljen s tem, kar imam.
- apatičnost kot zavračanje kulturbojništva: ko je delovanje v javnosti skrčeno na spopad z »drugačnim«, mnogim ljudem pa prepir ne diši in se raje umaknejo; nekaj tovrstne apatičnosti je opaziti na Štajerskem;
- apatičnost kot utopičnost: ko mislim, da je ta sistem itak najboljši in manj ko se vanj vpletamo, več napredka bo sam po sebi prinesel; to se rado zgodi v času hitre gospodarske rasti;
- apatičnost kot moralizem: ko se nočeš spustiti v javni prostor, ker češ da je slednji itak ves skorumpiran in boš pokvarjenec tudi sam, če boš šel zraven;

- apatičnost kot razočaranje: češ, sprijaznimo se, da v politiki velja negativna selekcija, in da se torej itak nič ne da narediti; ali pa nekje v Slovenskih goricah za avstrijsko mejo: sprijaznimo se, da s Slovenijo ni nič in da nam bo Avstrija dala, kar potrebujemo;

- apatičnost zavoljo šibke demografije: neobvezno se vprašajmo: bi z enkrat več mladega prebivalstva, bilo toliko družbene apatije, kot je je?

III. APATIČNOST NI DUHOVNO IN MORALNO NEVTRALNA

Kakor koli, izhajamo iz predpostavke, da apatičnost ni dobra.

Apatičnost ni dobra, saj kristjana poškoduje od znotraj. Po Johannu Baptistu Metzu je krščanstvo »mistika odprtih oči« (za razliko od vzhodnjaških mistik, ki so – denimo transcendentalna meditacija - »mistike zaprtih oči«, dobesedno). Je mistika, ker »nismo od tega sveta« in zremo onstran, v eshaton; je odprtih oči, ker smo hkrati »v svetu«, v družbi, v kateri se že uresničujejo prvine Božjega kraljestva. Če kristjani zapremo oči za okolico, soseščino, družbo, nenazadnje tudi za politiko, kmalu tudi mistiki več ne bomo. Učlovečeni Kristus nam bo vse bolj tuj. Čemu tuj? Ker je On učlovečen, mi pa ne.

Apatičnost množice, pomanjkanje soudeležbe in kontrole s strani množice, dovoljuje razrast samopašnosti in koruptivnosti obkoritniških elit. Zato ni prav le ob šanku s špricarjem v roki bentiti: »V naši državi oni zgoraj kradejo!« Temveč bi si moral reči: »Zakaj sem kot državljan dovolil, da oni zgoraj kradejo?« Tvoja apatičnost – njihova kraja, ta dva pojava sta povezana. Apatičnost se torej izkaže za moralno sporno, čeprav poskuša biti in se nam dozdeva kot moralno nevtralna.

Apatična, zaležana in politično zaspana množica se lahko na nepredvidljiv in hektičen način zbudi. Apatični človek se lahko hitro in iracionalno spreobrne v divjega človeka, nasilnega, drogiranega od neke nove fašistične ali komunistične ideje. Danes apatičen – jutri surov? Danes zleknjen s pivom in čipsom v roki pred televizorjem – jutri z razbijajoč z gorjačo izložbe? Ta dva pojava sta povezana. Ste opazili med mladimi komunistične zastave, ki jih še pred desetletjem ni bilo? Ste opazili med mladimi fašistične in rasistične tendence, ki jih še pred desetletjem ni bilo? Se napoveduje izstop iz apatičnosti v smeri politične in civilizacijske posurovelosti?

In še bi lahko rekli, zakaj apatičnost ni dobra... Tudi iz biološkega in psihološkega vidika.

IV. UTOPIJA POLNIH HLADILNIKOV: »POČIVAJ ZDAJ, DUŠA MOJA«

Stopimo korak naprej. Navedel bom tri vozle in troje smernic za izstop iz družbene apatičnosti. Prvi se nanaša na obče duhovno spreobrnjenje od porabniškega lagodja; drugi vozel na bolj katoliški problem – plašnost povprečnega katoličana pred javnostjo; tretji na politični izziv subsidiarnosti.

Da je blagostanje lahko duhovna past, pove že Peta Mojzesova knjiga, v odlomku, ki ga katoliški obrednik predvideva za blagoslov stanovanj in hiš: »Ko boš jedel do sitega, zidal lepe hiše in v njih prebival, ko se ti bo množilo govedo in drobnica, množilo srebro in zlato in vse tvoje imetje, glej, da se tvoje srce ne prevzame in ne pozabiš Gospoda, svojega Boga, ki te je izpeljal iz egiptovske dežele, iz hiše sužnosti.« Nauk: Blagostanje je lahko vir napuha. Napuh pa se kaže kot spoznavna motnja. Napuhnjen človek ne vidi realnega stanja. To je eno. Drugo je, da lahko blagostanje človeku odvzame pozitivno življenjsko napetost. »Duša, veliko dobrin imaš, shranjenih za vrsto let. Počivaj, jej, pij in bodi dobre volje,« pravi bogataš v Lukovem evangeliju (Lk 12).

Blagostanje je postalo tudi eden izmed vzrokov odklona od Boga. Augusto del Noce, italijanski zgodovinar in filozof, je že sredi šestdesetih prejšnjega stoletja uvidel, da ne toliko s komunizmom, pač pa šele z družbo blagostanja (società del benessere) in porabniškim načinom življenja nastopi prva zares a-religiozna družba v zgodovini Zahoda. K temu dodajmo: polni hladilniki s seboj niso prinesli samo občutka, da Bog ni več potreben, temveč tudi utopijo, da se nam nima več kaj hudega zgoditi; da bo šlo samo še na boljše; da se ne rabimo več naprezati – kakor da je zlo končno premagano.

Na varljivost lagodnega življenja opozarja tudi grška mitologija. Pesnik Hesiod povzema mit o stvarjenju človeškega rodu. Bogovi najprej ustvarijo zlati rod. Slednji živi v harmoniji med delom in užitkom, je ustvarjalen in napreduje. Zlatemu sledi srebrni rod. Ta se že usede na ustvarjeno bogastvo. Ta rod podaljšuje svojo mladost do stotega leta, pravi Hesiod. Do stotega leta živi pri starših. Po stotem letu pa se hitro postara in umre. Rod je mehkužen, len, ne spoštuje ne starejših ne bogov. Slednji so nad njim razočarani, zato ustvarijo bronasti rod. Ta je surov, divji. Vrhovno pravilo bronastega človeka je zakon močnejšega. Nauk: ležernost in mehkužnost lahko uničita družbo in pripravita pot novemu fašizmu oz. novemu revolucionarnemu nasilju, kar sem omenil maloprej.

Blagostanje seveda ni greh, nosi pa s seboj kar nekaj skušnjav in pasti. Poleg duhovne deformacije je tu tudi padec v apatičnost za družbeno dogajanje oz. opcija za »smisel življenja je ležanje na plaži, z možgani na off«, kot poje ona pesem skupine Zmelkoow, ki jo radi pojejo devetošolci na valeti. Ko danes npr. govorimo o korupciji, tajkunih, nedelovanju pravnih in nadzornih sistemov, vedimo: vse to je bilo možno, ker smo imeli »možgane na off« in ker smo spali na obljubi neprestane gospodarske rasti.

SMERNICA: Gilbert Keith Chesterton je nekje zapisal, da je izvirni greh je najbolj razvidna teološka resnica. Anton Trstenjak pa je enkrat v osemdesetih na nekem predavanju dejal, da je socializem naredil preprosto napako: podcenjeval je izvirni greh. Kaj hočemo reči? Blagostanje ne odpravlja človekovega nagnjenja k zlu. Nobenega družbenega sistema ni, ki ga ne bi mogla skvariti pohlep in tatvina. Naši polni hladilniki ne pomenijo, da smo boljši ljudje. Ohranimo polne hladilnike, a odstranimo utopijo, ki nam jo narekujejo. Hvala Bogu za polne hladilnike, a varujmo se moralne deformacije, ki zaveje iz njih, ko jih odpremo. Otroke, mladino, vse ljudi je torej treba spodbujati k duhovni in moralni čuječnosti, ki sta podlaga za družbeno in politično čuječnost. Zlo je vedno na delu - spati ne smemo! To je velika smernica za premagovanje družbene apatičnost. Podobna je duhovnemu spreobrnjenju in tudi zahteva duhovno spreobrnjenje, o kakršnem piše papež Frančišek v okrožnici Laudato si', ko nas nagovarja k »ekološkemu spreobrnjenju«.

V. PONIŽNOST PODEŽELSKEGA KATOLIKA: »TIHO BODI, DOL GLEJ IN SI SVOJE MISLI«

Pri nas na vasi in tudi doma sem kot otrok večkrat slišal nasvet: »Tiho bodi, dol glej in si svoje misli!« Nasvet so običajno izrekali starejši ljudje, naslovniki pa smo bili otroci in mladina. Izrekali so ga v prav posebnih situacijah. Recimo, kadar je na vasi prišlo do spora med dvema sosedoma, ki sta potem kar tekmovala, kdo bo na svojo stran dobil čim več sovaščanov. Kadar se je pojavil kak zanesenjak z neko novo in čudno idejo ter nas hotel z gorečim prepričevanjem pridobiti na svojo stran. Kadar so socialistični učitelji udrihali po krščanstvu in je bilo preveč tvegano, da bi jim kakšno zabrusil nazaj.

Skratka, obnašanje po vzorcu »tiho bodi - dol glej - svoje si misli« nas je obvarovalo nepotrebnega izpostavljanja v javnosti in zdrsov v škodljive zdrahe. Temeljilo je na stoletni izkušnji naših kmečkih očetov in mater, ki so morali znati preživeti v takšnih in drugačnih družbenih in političnih okoljih. Ta drža nam je nenazadnje pomagala preživeti v totalitarnih razmerah nacizma in komunizma. Ta drža je razumljiva, kjer ni verske svobode, in se kristjanu svetuje, naj se ne izpostavlja v javnosti.

Vendar so korenine družbeno lahko globlje in bolj intrigantne. Temeljijo namreč tudi na stoletni duhovni tradiciji, ki je poudarjala nezanimanje za ta svet, beg od tega sveta, predvsem pa negovanje ponižnosti in intimnega odnosa do Boga. Ta tradicija ima močno oporo v slavni knjigi Tomaža Kempčana Hoja za Kristusom in v t.i. devotio moderna. Še danes jo prepoznamo v bogoslužju in na drugih katoliških prireditvah, ko vidimo, da nihče noče sedeti spredaj.

Vse to veliko pove o socialni psihologiji slovenskega katoličana, zlasti podeželskega: bolje biti zadaj kot spredaj; bolje biti tiho kot biti glasen; bolje je se ne vtikovati. Iz te duhovne podstati in socialne psihologije slovenski katoliški prostor seveda ne more ustvariti večje kritične mase državljanov, ki bi v določeni družbeni akciji dosegla neko spremembo. Četudi imamo izjeme: družinski referendum decembra 2015 je pokazal veliko mobilizacijo katolištva, mobilizacijo, ki pa ni imelo toliko političnega predznaka kot moralnega – kar bi si seveda zaslužilo posebno analizo. Določena dramatična vsebina katoličana motivira -  redna politika ga ne motivira?

SMERNICA: Za kakovostno življenje je potrebno oboje: zdrava zadržanost in zdrava odzivnost. Včasih je res bolje biti tiho in se zateči v svojo »notranjo celico« - kot je intimno središče človeka imenovala sv. Katarina Sienska; včasih se je treba odzvati in takoj dvigniti glas - po vzoru sv. Janeza Krstnika, ki se ni ustrašil Heroda. Veliko dela za spremembo te katoliške zadržanosti lahko opravimo prav v notranjem cerkvenem življenju. Če bodo laiki v župnijskem življenju »drugorazredni« in vedno tiho pred duhovnikom, bodo pač to svojo »drugorazrednost« prenesli v javno življenje; če bodo v cerkvenem življenju kot voditelji in nosilci karizem bolj ovrednoteni, se bo to nujno poznalo tudi pri njihovi udeležbi v javnem in političnem prostoru.

VI. NERAZVITA SUBSIDIARNOST: »DRŽAVA MORA... OBČINA MORA... SOCIALNA MORA...«

Manj znano, a zato ne manj pomembno načelo družbenega nauka Cerkve (DNC) je načelo subsidiarnosti ali podpornosti (iz lat. subsidium = podpora, pripomoček, pomožna enota v vojski).

Čeprav se nam po imenu sodeč zdi nekam učeno in zapleteno, je načelo subsidiarnosti zelo preprosto. Takole gre: naj »višji« ne dela, kar lahko naredi »nižji«; naj pa »višji« podpira »nižjega«. Recimo, naj država ne dela, kar lahko naredijo občine; naj občine ne delajo, kar lahko naredijo krajevne skupnosti; naj krajevne skupnosti ne delajo, kar lahko naredijo sosedje v bloku ali na vasi. Naj pa država ustvarja pogoje in podpira občine, občine naj podpirajo krajevne skupnosti, krajevna skupnost sosede.

Načelo subsidiarnosti lahko prenesemo tudi v vzgojo: naj starši ne delajo, kar lahko otroci naredijo sami, naj pa jim pri tem nudijo vso svojo podporo.

Skratka, povedano na grobo: »višji« naj se ne vtika v delo in življenje »nižjega«, če ni treba. »Nižji« naj ne računa, da bo »višji« storil namesto njega, kar lahko on stori sam. Nasprotno načelu subsidiarnosti bi bilo načelo substitutivnosti ali nadomeščanja (iz lat. substituere = nadomestiti). Država, ki veliko in rada »nadomešča« posameznika, ga naredi političnega invalida. Starši, ki veliko in radi »nadomeščajo« svojega otroka in mu denimo še v študentski dobi rihtajo odnose z univerzo ali s študentskim domom, ga delajo socialnega invalida.

Marsikaj v družbi je blokirano in se ne premakne, ko načelo subsidiarnosti ne deluje dobro. Po eni strani se preveč pričakuje od »onih zgoraj«, kakor da morajo oni vse urediti in nam skidati sneg malodane do naših garažnih vrat. Po drugi strani se »oni zgoraj« že zaradi manije nadzora radi vpletajo v zadeve »spodaj«, ki se jih ne tičejo.

Zdi se tudi, kot da bi se vsenarodne politične stranke načela subsidiarnosti bale. Kaj bo ostalo njim, če bodo ljudje bolj samozavestni in dejavni na lokalni ravni? Bodo svoj uspeh še lahko črpale iz slovenske bipolarnosti (levi-desni, verni-neverni, partizani-domobranci, stekli psi–cepljeni psi), če se bodo ljudje »na terenu« po načelu subsidiarnosti po kapilarno zbližali in po naravni poti nevtralizirali medsebojne bav-bave? Koliko birokratskih delovnih mest, ki enim strankam tvorijo zanesljivo volilno bazo, bo splavalo po vodi, če bomo bolj decentralizirani, bolj subsidiarni?... oziroma, če se bomo šli – naj povemo po moderno levičarsko - nekakšne »direktne demokracije«?

Načelo subsidiarnosti ima pri nas negativno zgodovinsko hipoteko, saj spominja na kardeljansko »samoupravljanje«, ki je klavrno propadlo. A zakaj je propadlo? Zato, ker ni imelo praktično nič skupnega z izvorno in naravno subsidiarnostjo. Subsidiarnost je globoko demokratično načelo in ga totalitarna družba ni sposobna razvijati - razen v obliki slepilnega manevra. Ne more biti »upravljanja od spodaj«, če vse nadzira in dejansko vodi ena sama Partija - z bistvenim doprinosom tajnih služb, ki so po definiciji zanikovalke temeljev subsidiarnosti, kot sta svoboda govora in svoboda pobude. Sintagma »samoupravni socializem« je bil zato oksimoron – kot bi dejali »subsidiarni totalitarizem« oz. »vodotesna ribiška mreža«.

EXCURSUS: SUBSIDIARNOST IN KOMUNIKATIVNA DEMOKRACIJA
Na tem mestu dodajmo kratek ekskurz.

Načelo subsidiarnosti nam namreč pomaga risati silhueto naslednje stopnje demokracije. Adela Cortina, od levih in desnih spoštovana španska premišljevalka družbe, uči, da so modeli demokracije trije: emotivni (1), agregativni (2) in komunikativni/deliberativni (3). Če prenesemo ta trojček pod Alpe:
(1) Slovenija je tipična čustvena demokracija. Podobno kot Putinova Rusija, ki hodi na volitve hipnotizirana od »carja« in iz strahu, da brez njega ne bo kos lastni velikosti. S tem da mi hodimo na volitve iz strahu, da ne bi zmagali »oni«, vmes pa mnogi intimni emotivni zalet črpamo iz dramatičnega leta 1945. Pred volitvami smo izrazito ranljivi in labilni za propagando, a tega na opazimo. Dan po volitvah smo ali preveč evforični (češ, zmagali smo, ni nas treba več biti strah) ali preveč depresivni (češ, zgubili smo, vsota vseh strahov je tu). Čustvena in dvopolna demokracija seveda ni sposobna striktnega nadzora in daje prostor »tretjemu polu« - lopovom, ki kradejo obojim.
(2) V Sloveniji bi radi imeli normalno agregativno demokracijo, kot jo sicer imamo zapisano v Ustavi. To pomeni zbiranje interesov, štetje glasov (tudi preglasovanje), promocija idej ter poštena tekma med njimi oz. poštena parlamentarna igra. V Sloveniji bi radi dočakali nekakšno viteško stopnjo demokracije: oster politični boj, a po pravilih; z več transparentnosti in brez sil iz ozadja, brez medijskih in institucionalnih manipulacij (zlasti na pravosodnem področju).
(3) Zdi se utopično, a to, kar bo tudi našo demokracijo nekoč izčistilo in dvignilo na višjo stopnjo, bo komunikacija, pogovor v bazi, racionalen dialog kot stil odločanja (deliberation), precejšnja odprava preglasovanja, iskrenost v političnem marketingu, normalnost etičnih drž, narativna politika (manj ideologije, več čuta za posameznikovo zgodbo),... ter občutno več subsidiarnosti oz. naravne samouprave.

SMERNICA: Po načelu subsidiarnosti se moramo ravnati, ker fokus našega družbenega delovanja postavlja bliže posamezniku, k družini, med sosede, v okolje naše ulice. Načelo subsidiarnosti je imenitno demokratično načelo, saj pomaga graditi demokracijo »od spodaj navzgor«. To načelo pokaže, da je »politika« bogat pojem in od vseh. Poleg strankarske in parlamentarne »makro-politike«, o kateri beremo v časopisih, je enako pomembna, dasi medijem manj zanimiva, nestrankarska »mikro-politika« dobrih sosedskih odnosov in pod vaško lipo sklenjenih dogovorov za skupno dobro. Načelo subsidiarnosti je odlični motivator za družbeno in politično prebujo.

Foto: Simon Shim, unsplash.com.