Življenje, ki k nam nazaj hodi*

Življenje! Toulouse (Francija), arabsko poročno slavje v središču mesta. Foto: B.C., 7.10.2017.

Jeseni l. 2015, ko so gruče beguncev in migrantov prečkale Sotlo, tvorile počasi premikajoče se kolone pešcev, lezle in se vozile v smeri Nemčije, je neka starejša gospa o dogajanju dejala: „To so naši splavljeni otroci, ki k nam nazaj hodijo.“

Trditev je jasna in skrivnostna obenem; tako kot je matematična, je tudi mistična; lahko jo dodatno razpredemo a istočasno ne dopušča ugovorov. Kajti če znamo šteti do tri, vemo, da sta evropska kultura splava in priseljevanje v Evropo povezana.

Najprej sta povezana tako rekoč biološko in fizično. Če preprečujemo rojstva novih človeških bitij in če smo na sploh prepričani, da nas naj bo manj, ustvarjamo prazen prostor. Prazen prostor pa nikjer dolgo ne ostane prazen. Ko naredimo golosek v gozdu, ta pust in prazen ostane morda le nekaj tednov, nato pa že vidimo dvigovanje trave, praproti, grmičevja, na koncu od spodaj gor pribušijo nova mlada drevesa, bodoči gospodarji tiste gozdne parcele. Tu ni nobene zarote, nobene invazije, tu ni nobenega dogovorjenega načrta. Je le življenje, ki se hoče širiti, prazen prostor pa ga vleče nase.

Če je splav odrivanje življenja iz Evrope, so migracije vrntev življenja v Evropo. Če so včeraj splavljeni otroci naši izgnanci, ki smo jih poslali v deželo smrtne sence, se ti izgnanci danes vračajo v podobi migrantov, v glavnem kot mladi fantje z veliko voljo do življenja.

Evropska kultura splava in priseljevanje v Evropo sta povezana tudi duhovno. V Stari zavezi je Bog tisti, ki ljudstvom odmerja rodovitno zemljo. Nekatera ljudstva rodovitno zemljo dobijo, druga jo izgubijo. Ko se izvoljeno ljudstvo izneveri Božji postavi, izgubi zemljo in je pregnano v Babilon. Skozi to prizmo lahko beremo zdajšnjo evropsko kulturo smrti (k splavu je pridružena še evtanazija) kot zametovanje božje postave in možna posledica je izguba zemlje.

Da, to je težko slišati. A če ob teh stavkih goltate slino, smo na pravi poti, da izza geopolitične in demografske uvidimo tudi duhovno dramo našega časa.

Pomenljivo je, da so največji zagovorniki in pospeševalci migracij v Evropi tisti idejni krogi, ki so tudi največji zagovorniki splava in evtanazije. Najbolj z migracijsko populacijo zapolnjene pa so tiste dežele, ki so bile prvakinje v splavu (na Zahodu ga je prva uzakonila Švedska) ali pri uvajanju evtanazije (npr. Belgija). Da ideologi splava z enako vnemo kot splav branijo migracije, vključno z nezakonitimi, se morda komu zdi čudno. Kot se komu zdi čudno, da feministke, ki so se z gnevom borile, da bi bila sodobna ženska odvezana od štedilnika in družine, zdaj mirno, celo s simpatijo sprejemajo v Evropo zakrito žensko privezano na štedilnik.

Uradna razlaga teh protislovij je, da gre za človekove pravice. Za nekatere namreč vse to ni čudno, zanje so to kot picino testo raztegljive pravice: človekova pravica je izbris nerojenega življenja, njegov izgon onstran naših meja, in človekova pravica je ilegalni prestop meje nekega drugega življenja; človekova pravica je biti odvezana od štedilnika in biti privezana na štedilnik, če ti to ugaja; človekova pravica je enoženstvo in kmalu bo človekova pravica tudi mnogoženstvo, ker spoštujemo tuje kulture. Toda otroci Cerkve, ki je, če uporabimo besede papeža Pavla VI., „izvedena v človeškosti“, slutimo, da gre pri tej igri za nekaj globljega. Da ravno abortisti in evtanazisti najbolj navijajo za priseljevanje, nam daje slutiti, da je na delu prastara spremljevalka človekove duše, spremljevalka, ki sliši na ime krivda.

„To so naši splavljeni otroci, ki k nam nazaj hodijo,“ je rekla pred dvema letoma neka modra gospa ter nehote označila jedro dotičnega krivdnega kompleksa. Krivda ni izum religij. Krivda nastane zaradi slabih dejanj in je nelagodno dušno stanje tudi pri nevernem človeku. Ko se tako nekega dne na evropskih mejah pojavi na tisoče življenja polnih človeških bitij, si lahko predstavljamo, kako iz kotov duše spregovori krivda: tista za izgnana življenja, tista za prazne šolske razrede in opuščena igrišča. Ob pogledu na mlade migrante vznikne želja po zadostitvi in očiščenju, želja po vnovičnem izbruhu življenja. Šolski razredi bodo spet polni, igrala pred blokom bodo spet zasedena, na ulicah bo spet žuborela mladost, priliv v pokojninsko blagajno bo spet stabilen.

Držimo se naukov Cerkve. Cerkev je mati narodov in na migracije ne gleda kot na grožnjo. Veseli se vsake zmage življenja nad smrtjo in tudi priseljevanje življenja željnih v prazen prostor, ki so ga ustvarili življenja manj željni, je ena takih zmag. Cerkev veruje v Boga, zato po drugi strani prepozna tiste, ki se v odnosu do življenja in usod narodov, po novem pa tudi v odnosu do moškega in ženskega spola „igrajo Boga“. Tistim družbenopolitičnim delavcem, ki po laboratorijsko manipulirajo s priseljevanjem, rasami, spolom ter življenju vsiljujejo neko svojo ideološko genetiko, bo to isto življenje eksplodiralo v obraz. Samo Bog zmore v svojem naročju nositi celoto življenja z vsemi skrivnimi povezavami vred: od praproti na goloseku, do zarodka v materinem trebuhu, do begunca na gumenjaku sredi morja.

* Objavljeno 8.10.2017 v tedniku Družina v rubriki Naš komentar.