Pred tremi leti (19.9.2013) je Raffaele
Guerra za portal Vatican Insider, ki deluje v okviru
turinskega časopisne firme La Stampa, napisal zanimiv članek
z naslovom Gruzija: Porast spreobrnjenj iz islama v krščanstvo (link).
V podnaslovu članka dodaja: Množično spreobrnjenje Adžarov;
medtem se ponovno dviguje polemika z Armenci.
Danes (1.10.2016) je dan, ko je papež
Frančišek na obisku v Gruziji. Ravno pravšnji dan torej za prevod
in blogersko objavo tega zanimivega in za nas zaradi rastočega
soočenja z islamom tudi aktualnega pisanja. Tekst sem prevedel in mednaslove dodal Branko Cestnik.
------------
Raffaele Guerra
Gruzija: Porast spreobrnjenj iz
islama v krščanstvo
Množično spreobrnjenje Adžarov iz
islama v krščanstvo po letu 1991
Morda je to edini
tovrstni podatek na svetu: leta 1991 je bilo 75 % Adžarov – gre za
narodno manjšino na jugozahodu Gruzije (Wikipedia)
– muslimanov. Danes po uradnih in svežih dokumentih Adžarske
republike 75 % Adžarov spada v metropolijo Batumi Gruzijske
pravoslavne Cerkve. Smo pred nepričakovanim in neverjetnim
spreobrnjenjem.
Islamizacija
Adžarov se je pričela leta 1614, ko so deželo osvojili Turki. Leta
1878 je bila Adžarija, provinca s 3000 km2, priključena
Ruskemu cesarstvu. Leta 1920 je prešla pod Gruzijo, nakar je po
kratkem spopadu postala ena izmed sovjetskih avtonomnih republik,
četudi znotraj Gruzije. Danes je Adžarija ena izmed gruzijskih
avtonomnih republik, ki je - podobno kot Južna Osetija, ki se je
ločila od Tbilisija leta 1991 – eno izmed tistih območij na
Kavkazu, ki so doživela tako navzkrižni ogenj med Rusijo in Gruzijo
kot represijo s strani Saakašvilija, gruzijskega predsednika,
ki ga je porodila revolucija vrtnic in je bil hud nasprotnik manjšinskih osamosvojitvenih teženj.
O dinamiki
množičnega povratka Adžarov v pravoslavno krščanstvo je v nekem
intervjuju konec leta 2012 že govoril metropolit Dimitrij,
poglavar cerkvene pokrajine v Batumiju (glavno mesto Adžarije).
Metropolit je pripovedoval, da se je spreobrnjenje skoraj celotnega
ljudstva zgodilo pred njegovimi očmi. Takole pravi o začetkih:
„Leta 1991 se je 5000 ljudi, ateistov in muslimanov, spreobrnilo v
pravoslavje. Tistega leta smo tudi odprli višjo teološko šolo v
mestu Khulo. To je bila prva verska šola, ki je odprla svoja vrata v
času Sovjetske zveze.“
Danes veliko
pravoslavnih župnikov izhaja iz muslimanskih družin. Na primer,
rektor semenišča v Batumiju je vnuk hodže, ki se je izobraževal v
Carigradu.
Islam v Adžariji in Gruziji ostaja
Na jugu Adžarija
meji s Turčijo. Lokalni časopisi so pred kratkim poročali o
poskusih s strani Turčije, da bi se v regiji obdržala in povečala
islamska navzočnost. Adžarski časopisi so poročali o prihodu
učencev znanega turškega pridigarja Süleymana Hilmija Tunahana,
ki se je rodil v neki vasi, ki je danes v Bolgariji, do leta 1959 pa
je bil dejaven v Carigradu. V Adžariji ostajajo majhne islamske
enklave, zlasti v podeželskem zaledju. Prav v mestu Khulo je mošeja
in medresa, stari ljudje pa govorijo po turško.
Za zdaj se zdi, da
je sožitje med kristjani in muslimani dobro. Četudi je
spreobrnjenje mnogih muslimanov v krščanstvo za ostanek islamske
manjšine v Gruziji postalo neke vrste tabu. Gruzijska islamska
manjšina šteje še Čečene ob meji s Čečenijo in z Dagestanom
ter šiite na vzhodu Gruzije v smeri Azerbajdžana.
Treba je kakopak
priznati, da gruzijska država ne favorizira islama, pač pa
pravoslavno krščanstvo, ki je nekakšna državna religija.
Konec
avgusta (leta 2013) se je v pokrajini Adiguéni na gruzijskem
jugozahodu zgodil primer, ki ga je lokalni tisk imenoval „minaret
nesoglasja“. Civilne oblasti so
podrle minaret, za katerega ni bila plačana carina za gradbene
materiale. Vsi muslimani, ki so protestirali proti rušenju, so bili
aretirani.
Adžarski ples (s spleta) |
Razlogi za množično spreobrnjenje Adžarov v krščanstvo
Metropolit
Dimitrij je tudi na hitro povedal o razlogih za spreobrnjene. Adžari
so bili namreč nasilno spreobrnjeni v islam s strani Turkov, toda v
globini so ostali kristjani. Vse do novejših časov so na
sebi na skrivaj nosili križe. Za Veliko noč so barvali jajca, kar je tipični običaj krščanskega vzhoda. Po hišah so ohranjali ikone. K temu
je potrebno dodati živahnejšo versko dogajanje v zadnjih letih
Sovjetske zveze in po njenem razpadu leta 1991. Dovolj se je
spomniti, da se je predsednik Gruzije in bivši sovjetski zunanjih minister Edvard Ševardnadze javno spreobrnil in se dal
krstiti. Ševardnadze je postal duhovni sin gruzijskega patriarha
Ilija II..
Vzemimo za
primerjavo Južno Osetijo, ki je leta 1991 za ceno krvavega spopada razglasila
neodvisnost od Gruzije. Tudi Južna Osetija je doživela
verski preporod, vključno s spreobrnjenji in krsti, ki jih je
obhajal škof Giorgi iz Alanije - sicer škof, ki pripada
pravoslavni veji imenovani Grška sinoda metropolije Oropos in Fili.
Napetosti med Gruzijci in Armenci
Res je, da je
gruzijska pravoslavna Cerkev dejavna do mere, da so ponovno vzklile
napetosti na meji z Armenijo. Pred nekaj dnevi (september 2013) je
oče Hakob Sahakyan, armenski župnik v mestu Akhaltsikhe,
lokalnim medijem povedal, da gruzijska Cerkev organizira romanja in
verske slovesnosti v dveh starih kapelah (imenovanih „dvojčici“)
v vasi Damala. Kapeli pripadata samostanskemu kompleksu iz X. in XI.
stol. in se štejeta za kulturno dediščino Armencev, ki živijo v
Gruziji. Za zdaj večjih sporov ni bilo. Zadeva je končala na
armenskem ministrstvu za kulturo in bila zaupna skupini izvedencev,
da pregleda to vprašanje.
Zadeva z Armenci
pričuje, kako se gruzijska država, ki izpoveduje pravoslavje kot
uradno vero in ki - četudi ima na svojem področju stare verske manjšine - državni cerkvi finančno izdatno pomaga, trudi, da bi ohranila
nekakšno hierarhijo med krščanskimi denominacijami in med samimi
religijami. Tudi odnosi s Katoliško cerkvijo, h kateri pripada 2 % Gruzijcev, so podvrženi zdaj dobrim, zdaj slabim trenutkom.
Po eni strani v
Gruziji gotovo gre za premišljeno politiko do religij, po drugi
strani pa tudi za notranje varnostno vprašanje in vprašanje varnih
meja. Zlasti se to tiče islama in Čečenije, v kateri se že dlje
časa pojavljajo „posamične“ oblike islamskega radikalizma, ki
preidejo v improvizirane pobude posameznikov, kar je Zahod lahko
okusil, ko se je aprila 2013 zgodil atentat na bostonskem maratonu.
Ni komentarjev:
Objavite komentar