Robert Spaemann kritično o Amoris Laetitia

Papeževa apostolska spodbuda o družini Amoris Laetitia v svetu žanje veliko zanimanje. Deležna je tako vzhičenih odobravanj kot ostrih kritik. Na tem blogu sem že objavil prevod enega od odobravanj, in sicer odobravanje s strani Hansa Künga (link). „Da bo pravici zadoščeno“, ni narobe, da objavim tudi prevod kakšne od ostrih kritik. Nisem rabil veliko utrujati strica Googla, da sem argumentirano in ostro kritiko tudi našel. Ter nadvse ugledno ime, ki je to kritiko izreko.

Robert Spaemann je eden najpomembnejših nemških filozofov, gotovo pa prvo ime nemške katoliške filozofije zadnjega stoletja. Bil je svetovalec in prijatelj prejšnjih dveh papežev. Konec aprila je Spaemann novinarju Anianu Christophu Wimmerju za nemško inačico portala Catholic News Agency (CNA) podal ekskluzivni intervju (link) o zadnji apostolski spodbudi papeža Frančiška. Uredniki CNA so ga naslovili „Prelom s tradicionalnim naukom“. Kot je videti iz spleta, je intervju imel v notranjecerkveni javnosti precejšen odmev. Iz nemščine sem ga prevedel Branko Cestnik.

------------

Robert Spaemann (infocatolica.com)

CNA: Profesor Spaemann, Vi ste s svojo filozofijo spremljali pontifikat Janeza Pavla II. in pontifikat Benedikta XVI.. Mnogi verniki ta čas razpravljajo o apostolski spodbudi papeža Frančiška Amoris Laetitia, kako jo brati v kontinuiteti z nauki Cerkve in teh dveh papežev. Kako vidite te zadeve?

Robert Spaemann: V veliki meri je to mogoče, čeprav usmeritev dopušča sklepe, ki so lahko nekompatibilni z nauki Cerkve. Vendarle je člen 305, skupaj z opombo 351, kjer je postavljeno, da so nekateri „verniki v stanju objektivnega greha“ na podlagi „olajševalnih okoliščin“ lahko pripuščeni k zakramentom, v direktnem nasprotju s členom 84 iz apostolske spodbude Familiaris Consortio Janeza Pavla II..

CNA: Kaj je hotel povedati papež Janez Pavel II.?

Robert Spaemann: Janez Pavel II. je razglasil človeško spolnost za „realni simbol podaritve vse osebe“ in sicer „brez časovne ali kakšne druge omejitve“. V členu 84 zato jasno pove, da se morajo ločeni in ponovno poročeni odpovedati spolnim dejanjem, če hočejo prejeti sveto obhajilo. Sprememba te zakramentalne prakse zato ne bi bila „nadaljnji razvoj spodbude Familiaris Consortio“, kot meni kardinal Kasper, ampak bi to bil prelom z njenimi bistvenimi antropološkimi in teološkimi nauki o zakonski zvezi in spolnosti.

Če ni poprejšnjega spreobrnjena, Cerkev nima oblasti, da bi preko podelitve zakramentov pozitivno sodila neurejeno spolnost in s tem prehitevala Božje usmiljenje. Ne glede na to, kako ta stanja obravnavamo po človeški in moralni plati. Na tem mestu – podobno kot pri ženskem duhovništvu – so vrata zaprta.

CNA: Se ne bi moglo ugovarjati, da so od Vas omenjeni antropološki in teološki razmisleki sicer pravilni, toda Božje usmiljenje ni vezano na tovrstne omejitve, temveč se navezuje na konkretno stanje vsakega posameznega človeka

Robert Spaemann: Božje usmiljenje je v srčiki krščanske vere v učlovečenje in odrešenje. Seveda Bog gleda na konkretno stanje vsakega posameznega človeka. On ga pozna bolje, kot slednji pozna sam sebe. Ampak krščansko življenje ni nekakšna pedagoška prireditev /pädagogische Veranstaltung/, na kateri bi se približevali zakonski zvezi kot k nekakšnemu idealu – k čemur se zdi, da na mnogih mestih napeljuje Amoris Laetitia. Celotno področje odnosov, zlasti področje spolnosti, se dotika človekovega dostojanstva, njegove osebnosti in svobode. To področje sovpada s pojmovanjem telesa kot „božjega templja“ (1 Kor 6,19). Kakršna koli kršitev na tem področju, pa naj se dogaja še tako pogosto, je potemtakem tudi kršitev v polju odnosa do Boga, h kateremu se kristjani čutimo poklicani; gre za greh proti njegovi svetosti, kar ves čas zahteva očiščenje in spreobrnjenje.

Božje usmiljenje je ravno v tem, da nam to spreobrnjenje omogoča. Gotovo ni vezano na te ali one meje. Toda Cerkev je zavezana oznanjevanju spreobrnjenja. Cerkev nima moči, da bi preko podeljevanja zakramentov prekoračila postavljene meje in Božjemu usmiljenju delala silo. To bi bilo drzno.

Kleriki, ki se držijo obstoječe norme, zato nikogar ne obsojajo, upoštevajo in oznanjajo pa to mejo v odnosu do Božje svetosti. Gre za zdravilno oznanilo. Podtikati jim, da „se skrivajo za nauki Cerkve“ in da „sedijo na Mojzesovi stolici“, da bi „metali kamenje na človeška življenja“ (Amoris Laetitia 305), je zato nekaj, kar nočem niti komentirati. Zabeležimo samo, da je tu v igri nerazumevanje tega evangeljskega odlomka. Jezus res pravi, da pismouki in farizeji sedijo na Mojzesovi stolici, toda jasno pove, da se morajo učenci držati vsega, kar pismouki in farizeji zapovedujejo, a naj pa ne živijo kakor oni (Mt 23,2).

CNA: Papež Frančišek je vendarle poudaril, da naj se ne fokusiramo samo na posamezne stavke njegove spodbude, temveč da imejmo pred očmi celoto.

Robert Spaemann: Po mojem je povsem na mestu, če se koncentriramo na določena mesta v besedilu. Pri papeškem učiteljskem pisanju ne moremo pričakovati, da se bodo ljudje veselili lepega besedila, obenem pa vstran gledali pri stavkih, ki spreminjajo cerkveni nauk. Dejansko je na teh mestih potreba jasna odločitev za DA ali za NE. Podeliti sv. obhajilo ali ga ne podeliti – med tem dvojim mi tretje poti.

CNA: Sveti oče v svojem pisanju vedno znova podčrtuje, da ni nihče za večno obsojen.

Robert Spaemann: Težko razumem, kaj on s tem misli. Da Cerkev ne sme nikogar osebno obsoditi, še manj za večno obsoditi – česar, hvala Bogu, niti ne more, je jasno. Toda ko gre za spolne odnose, ki so objektivno v nasprotju z urejenim krščanskim življenjem, bi pa rad od papeža zvedel, po kolikem času in pod katerimi pogoji se neko objektivno grešno obnašanje spremeni v boguvšečnega.

CNA: Gre po Vašem na tem mestu dejansko za prelom s tradicionalnim cerkvenim naukom?

Robert Spaemann: Da gre tu za prelom /Bruch/, je nedvomno jasno vsakemu razmišljajočemu človeku, ki pozna dotična besedila.

CNA: Neodvisno od tega, če se s tem strinjamo, nastopi vprašanje: kako je do tega prišlo?

Robert Spaemann: Da se Frančišek postavlja v kritično distanco do papeža Janeza Pavla II., se je pokazalo že, ko ga je razglasil za svetnika skupaj z Janezom XXIII in ko se je za slednjega odredila nepotrebnost drugega čudeža, ki se sicer zahteva za kanonizacijo. Zdelo se je, da hoče papež relativizirati pomen Janeza Pavla II..

Vendar se pravi problem že mnogo let nahaja v vplivnem toku moralne teologije, ki zagovarja čisto situacijsko etiko /eine reine Situationsethik/. Na ta tok naletimo že med jezuiti v XVII. stoletju. Citati Tomaža Akvinskega, ki jih papež vstavlja v spodbudo Amoris Laetitia, se zdi, da podpirajo to usmeritev. Na tem mestu pa spregleda, da Tomaž Akvinski pozna objektivno grešna dejanja, za katere ni situacijski izjem /keine situativen Ausnahmen/. K tem dejanjem spadajo tudi vsa neurejena spolna obnašanja. Kot je storil že v petdesetih letih jezuit Karl Rahner v knjigi, v kateri so zbrani vsi bistveni in še danes veljavni tozadevni argumenti, je tudi Janez Pavel II. zavrnil situacijsko etiko in jo obsodil v okrožnici Veritatis Splendor.

Amoris Laetitia prelomi tudi s to okrožnico. Ob tem ne smemo pozabiti, da je bil Janez Pavel II. tisti, ki je svoj pontifikat postavil pod temo Božjega usmiljenja, kateri je posvetil svojo drugo okrožnico; in da je v Krakovu odkril dnevnik sestre Favstine Kowalske, ki jo je kasneje razglasil za svetnico. On je nje pristni razlagalec.

CNA: Kakšne posledice za Cerkev vidite?

Robert Spaemann: Posledice je moč ugledati že zdaj: negotovost in zmeda od škofovskih konferenc do zadnjega župnika v pragozdu. Pred nekaj dnevi mi je nek duhovnik iz Konga izrazil svojo zmedenost vsled tega cerkvenoučiteljskega pisanja in vsled pomanjkanja jasnih smernic. Glede na dotične odlomke v Amoris Laetitia in brez nadaljnje definiranih „olajševalnih okoliščin“ se lahko zgodi, da bodo ne samo ločeni in ponovno poročeni, temveč tudi vsakdo živeč v „neregularnem stanju“, lahko pristopili k spovedovanju grehov in k obhajilu, ne da bi se potrudili opustiti svoja spolna obnašanja, se pravi, brez kesanja in spreobrnjenja.

Vsak duhovnik, ki se drži dozdajšnje zakramentalne prakse, je lahko stiskan s strani svojih vernikov in s strani škofa. Rim lahko poda takšne smernice, po katerih bodo za škofe imenovani samo „usmiljeni“, ki bodo pripravljeni obstoječo prakso mehčati. S potezo peresa je bil kaos povzdignjen na raven načela. Papež bi moral vedeti, da bo s tako potezo razdelil Cerkev in jo popeljal na pot razkola. Razkol, ki se ne bil naselil na obrobju temveč v srcu Cerkve. Bog nas varuj!

Gotovo se mi zdi tole: želja tega pontifikata, da bi Cerkev premagala svojo samozaverovanost in svobodnega srca šla naproti ljudem, je bila s tem cerkvenoučiteljskim spisom za nedoločen čas izničena. Lahko pričakujemo še en sunek sekularizacije in nazadovanje števila duhovnikov v širših delih sveta. Že dalj časa lahko opazujemo, da imajo škofje in škofije z nedvoumno držo v zadevah vere in morale več mlajših duhovnikov. Spomniti se velja besed sv. Pavla Korinčanom: „Kdo se bo pripravil za boj, če trobenta ne bi dala razločnega glasu?“ (1 Kor 14,8).

CNA: Kaj se bo po Vašem zgodilo zdaj?

Robert Spaemann: Vsak kardinal pa tudi vsak škof in duhovnik je poklican, da v svojih pristojnostih ohranja katoliški zakramentalni red in ga javno priznava. V primeru, da papež ne bo pripravljen podati popravkov, je kasnejšemu pontifikatu pridržano, da zadeve uradno povrne v stare tire.