petek, 13. maj 2016

Največji prispevek krščanstva k politiki


Duha narodne in državne občestvenosti je nadomestila brezobzirna borba za matematično večino, in to tem bolj, čim bolj se trudimo, da bi bil parlament matematično točen izraz volje ljudi.
Andrej Gosar, slovenski katoliški politik in mislec, l. 1933 v knjigi Za nov družbeni red.

Ni država tista, ki si nas podredi. To stori njena sakralna pretvorba.
Jacques Ellul, krščanski „anarhist“, l. 1973 v knjigi Les nouveaux possédés


Demitizirati politiko in državo

Kardinal Joseph Ratzinger, kasnejši papež Benedikt XVI., je nekoč zapisal, da je največji prispevek krščanstva k napredku politike in politične skupnosti (države) ta, da demitizira državo in politiko. Oziroma, ko kristjan ne sme dati cesarju, kar je božjega (prim. Mt 22,21), krščanstvo pove, da politika ne sme imeti atributov mita ali religije. Pomnimo, prvi kristjani so šli raje v smrt, kot da bi cesarja (političnega voditelja, državo, partijo,..) častili po božje.

Takole piše Ratzinger v svoji knjigi Cerkev, ekumenizem in politika (vse tri Ratzingerejeve navedke prevajam iz španske izdaje iz l. 1987):

Prva usluga, ki jo vera daje politiki, je osvoboditi človeka od iracionalnosti političnih mitov, ki dandanašnji predstavljajo pravcato nevarnost. Biti skromen in realizirati, kar je mogočega, namesto da z gorečnostjo zahtevaš nekaj nemogočega, je bilo vedno težko; glas razuma ni nikoli tako glasen kot je glasen iracionalni krik.

Iracionalni politični mit lahko vidimo v starih imperijih, ki jih knjiga Razodetje opisuje pod šifro Babilon, in ki so zahtevali, da se njih cesarja, katerega šifra je število 666, časti po božje. Iracionalni politični mit so moderni totalitarizmi, ki so vsi po vrsti padli v staro zanko milenarizma, ko so obljubljali uresničitev Nebeškega kraljestva na zemlji. Elemente iracionalnega političnega mita lahko ugledamo tudi v postmoderni družbi kapitalističnega no stopping blagostanja. Pa tudi v utopiji neskončno raztegljivih človekovih pravic, ki si je krono irracinalnosti nadela s t. i. teorijo spola.

Henryk Siemiradzki (1848-1902), Neronove bakle, Nacionalni muzej v Krakovu (abcgallery.com)

 Iracionalni politični mit vodi v tiranijo

Jezusov izrek „dajte cesarju, kar je cesarjevega in Bogu, kar je božjega“ je torej zelo racionalen. In samo na prvi pogled zgleda, da nas navaja na družbeno pasivnost, v smislu, „plačuj davke, v svoji kamrici neguj verska čustva in bodi tiho“. Toda ravno s svojo racionalnostjo, se pravi, ko loči cesarjevo in božje, Neronovo palačo in tempeljski oltar, je Jezusovo navodilo še kako proaktivno. Najeda iracionalni politični mit o odrešujoči vlogi države. Demitizacija države in politike je potrebna, če hočemo racionalno in realistično opravljati zadeve tega sveta. Še več: demitizacija države in politike je potrebna, če hočemo ohraniti svobodno družbo.

Kaj se zgodi, če znamo demitizirati državo in politiko? Prostor tiranije se začne zapirati. Ratzinger piše:

Odpoved mitičnemu upanju je značilna za netiranske družbe. (...) Mitično upanje v skorajšnji in samozadostni raj človeka pripelje le do frustracije; frustracije zaradi neuresničenih obljub in zaradi velike praznine, ki preži ob njih. Ta tesnobna frustracija je hči lastne sile in surovosti.

Mitično upanje in tiranja gresta z roko v roki. Politična izdelava raja na zemlji in revolucionarno nasilje sta brat in sestra. Poglejmo okrog sebe! Kje v politiki je dandanašnji največ želje po nasilju? Tam, kjer je največ utopije. Bodisi pri skrajnih desničarjih, ki po novem varujejo čisto evropsko raso in mečejo molotovke v azilne domove; bodisi pri skrajnih levičarji, ki kar naprej verjamejo v utopijo brezrazredne družbe in imajo v koncept te utopije vključene begunce, nove nosilce proletarskega mesijanizma, tako zelo radi, da bi najraje s koli potolkli domače prebivalstvo.

Iracionalni politični mit je pri skrajnežih tako močan, da so brez pomislekov sposobni vzpostaviti tiranijo, če pridejo na oblast. In večja bo ob tem njihova frustracija – saj nemogočega ne bodo mogli spremeniti v mogoče, bolj bodo nasilni.

Krščanstvo ni protidržavno

Države niso brezmadežne. Kmalu jim je mogoče prideti apokaliptični šifri Babilon in 666. Še parlamentarne demokracije zmorejo sobivati z iracionalnimi miti in se spremeniti v bojno polje, kjer racionalni razmislek in dialoška razprava nista več doma. Bomo potemtakem rekli, da moramo kristjani v odnosu do države postati neke vrste blagi anarhisti? Biti protidržavni? Bo naš učitelj poslej francoski sociolog in teolog Jacques Ellul, ki se trudi tudi v slovenščino prevedeni knjigi Anarhija in krščanstvo (KUD Logos, 2009; prim. ocena Aleša Mavra v Pogledih) prikazati Sveto pismo kot učbenik anarhizma?

Zatecimo se na varno – k bavarskemu miselnemu stroju Josephu Ratzingerju. Takole pravi o prvih kristjanih:

Kristjani gotovo niso bili mukoma podrejeni avtoriteti, ljudje, ki ne bi vedeli za pravico do odpora in za dolžnost, da se ravnajo po svoji vesti. Ravno to zadnje nam pokaže, da so prepoznali omejenost države in da se ji niso uklonili v zadevah, v katerih po njihovem ni bilo prav, da se uklonijo, ker so šle proti Božji volji. Ravno zato je toliko bolj pomembno, da države niso skušali spodjedati, temveč so poskušali prispevati k njenemu obstoju. Proti nemorali so se bojevali z moralo, proti zlu s kleno odločitvijo za dobro - in ne obratno.

Kristjan gradi državo, vendar ne na mitičen in nemoralen način. V tem dvojem – v raciju in v morali - se kaže primarna politična metoda slovenskih kristjanov tudi leta Gospodovega 2016. Paradoksno slovenski kristjani ravno zaradi svojega upanja, ki je pri Bogu, ostajamo racionalni in „hladni kot špricer“, ko se okrog nas spet in spet širijo politični histerizmi, utopije in mitologije. Kristjani verjamemo v dobro in se tudi v izgradnji države ravnamo po njem, čeprav na Slovenskem menda „že vrabci na strehi čivkajo“, da se poštenost v politiki in gospodarstvu ne splača.


Avtor ob

5 komentarjev:

  1. jona14. maj 2016 ob 08:09

    Da je kristjan hladen kot špricar, pa prvič slišim, razen v veri. Resničen kristjan je seveda bil tak do vseh oblasti, dandanes pa so ti špricarji vreli, samo v ameriško kampanjo poglejmo, polno kristjanov vseh sort. Morda tekst cika, ne prvič, na vodjo opozicije pri nas, a to bi bila seveda napaka, ki bi izvirala iz pomanjkanja znanja o Božji volji za človeštvo. Dobri Ratzinger omenja Božjo voljo, ki pa jo je treba poznati. Poznajo jo le duhovno zreli, kot je on, zaradi česar se je tudi umaknil, ne le zaradi zdravja. Takole gre: kot rastline ne morejo uspevati zunaj nekih specifičnih zakonov, ki veljajo zanje, tudi človeška družba ne more. In jasno je, že od Abrahama naprej, da Bog hoče, da narod vodijo pravzaprav razsvetljeni absolutisti. To so ljudje, ki se podrejajo Božji besedi in modrim ljudem vere, državo pa vodijo z roko, ki je mehkejša od svile, a trša od jekla, ko je to nujno. Oboje, mehkoba in trdota, je ljubezen. Takšna je usmiljena narava Boga. Kar pomeni, da ščitijo vero, ščitijo državo pred napadalci ter preganjajo take in drugačne kriminalce. Takšnim potem pomaga tudi Bog in v državo pride blaginja. Spomnimo se Rudolfa Maistra, pa tudi Slomška. Seveda pa to v zahodni družbi, polni predojdipalnih osebkov, ki ne prenašajo nobene avtoritete, ni več možno. Ko se ti namnožijo v državni upravi in Cerkvi, pride do zloma nacije. Seveda takšno 'možakarsko' vodenje danes ni več možno, razen v uspešnih podjetjih, kmetijah, v kakšnih zakotnih občinah in v kakšnih živih kotičkih religij. Ne gre se torej za mitiziranje politikov in države, ne gre se za določeno ime, ampak se gre za ISKANJE TIPA VODITELJA, ki mu je dovoljeno in je sposoben, da z nežnim srcem, a tudi trdo roko, vzpostavi red. Narod, ki si izvoli takega voditelja, je srečen narod, ker ga bo Gospod blagoslavljal, kajti tudi Gospod je take naravi, mi pa smo navsezadnje ustvarjeni po njem. Tak razsvetljeni absolutizem je tudi v vsaki pravi krščanski družini: dobri starši imajo oblast, imajo dolžnost skrbništva, s tem pa tudi pravico do božanja in kaznovanja po potrebi. To je edini zdravi model za človeštvo. A predojdipalci tega ne prenesejo, ker niso bili vzgojeni na ljubeč in tudi zahteven način. Zato postanejo levo-politični, četudi so morda v Cerkvi.

    Da je vse to v nasprotju s papežem Frančiškom, ki je dejal, da sanja o Evropi brez meja? Dobri papež seveda govori o nebesih, to je edina dežela brez meja med prebivalci. O tem on govori in nas pripravlja, ker on pripravlja srca. Sicer bi morali najprej v Vatikanu odsloviti vse stražarje in policaje, odpreti vsa vrata, jih sneti s tečajev in nekam odnesti, ter povabiti kogarkoli, naj pride kadar hoče, ker to je država brez meja – je to možno? Ni, kajne da ne, in ENAKO tudi v Evropi prebivalci želijo, da lahko kontrolirajo kdo hodi na njihova dvorišča, kot si to želi še čisto vsak župnik, ki sem ga kdaj srečal. Nisem ravno danes bral, o nekem škofu, ki pravi, da sta pogled južnoameriškega človeka, papeža Frančiška, in pogled Evropejca, na begunce povsem drugačna? Nam ta drugačnost ni dovoljena? Če si uspešen klub izvoli odločnega trenerja, če si vojska postavi odločnega generala, če si v tovarni postavijo odločnega direktorja – nam pa to ni dovoljeno? Je to mitiziranje osebe, države? Je to sovraštvo do beguncev? Kdor tako misli, ne razume ne človeške ne Božje narave in je tvorec nadaljnjega kaosa. V nebesih pa ne bo meja, samo zaslužiti si jih je treba. Četudi so zastonjska, niso zastonj - zmedeni vanje nimajo vstopa, kajti že na zemlji bi morali poznati in živeti Božjo voljo za človeške družbe.

    OdgovoriIzbriši
  2. Jan14. maj 2016 ob 11:38

    Odlična pojasnitev razločevanja med "Božjim" in "cesarjevim"!
    Bravo Branko!
    Lp Jan

    OdgovoriIzbriši
  3. Unknown15. maj 2016 ob 15:56

    O ločitvi Cerkve in države zdaj modruje najbolj razvpit politikant med duhovniki v Sloveniji, ki redno prodaja svoje socialistične blodnje in sovraštvo do drugače mislečih tako v uradnih udbovskih glasilih kot tudi v od udbe ugrabljenih glasilih RKC.
    Tako samo potrjuje pravilo: v komunizmu je vse ravno nasprotno od tistega, za kar se javno razglaša: bolj glasno, ko se za nekaj razglaša, bolj brutalno se v resnici tepta tisto, za kar se razglaša.

    OdgovoriIzbriši
  4. Unknown15. maj 2016 ob 18:09

    Mimogrede: danes so v oddaji Obzorja duha na RTV, ki je bila nemenjena misijonu, prikazali tudi kratek prispevek o Cannskem festivalu. Edino, kar so v zvezi s tem povedali, je bilo, da bodo tam predvajali tudi (komunistični propagandni) film Dolina miru. Samo to! Kaj ima to zveze z misijonom in vero nasploh? Seveda nobene! Lep očiten primer, kako se je rdeči režim na perfiden način vgnezdil v katoliška glasila. Socialistka Romana Kocijančič, ki izhaja iz neverne družine, na RTV, verjetno pod patronatom p. Edvarda Kovača, ki je v redovniško kuto zakamufliran levičarski aktivist, Branko Cestnik, razvpit zagovornik NOB, brez katerega takorekoč ne izide več noben medijski prispevek v okviru RKC, p. Karel Gržan, velik občudovalec Mira Cerarja in človek, ki ne prenese Janše, ki ga najdete povsod, so samo nekateri najbolj vidni aktivisti rdečega klera s polnimi usti visokih besed dobrote in usmiljenja in hkrati zaupniki popolnoma pokvarjenega režima, ki danes tlači in sramoti Slovenijo in Slovence. Grozljiva sprevrženost!

    OdgovoriIzbriši
  5. jona16. maj 2016 ob 08:25

    Problem lagodnega vsegliharstva je vsečasen: religija in evangelij nista eno in isto, četudi se v nekih točkah prepletata. Religija je kot nujna osnovna šola, priprava, evangelij pa kot končna duhovna odraslost. Strogo vzeto je evangelij najvišja ljubeča askeza in srečanje Boga, religija pa je dolgoletna priprava na to, v svoji naravi pa je pretežno še precej posvetna. Religija je torej kot stara zaveza, duhovna ljubezen pa je srčika Nove zaveze. V stari zavezi so torej zapovedi, in nekatere od mnogih so tudi te, da se ne družiš z demoni, ki so Bogu sovražni ali zavistni, z agresivnimi brezverci ali tistimi, ki verujejo v moč, slavo, duhove in polbogove. Z Jezusom in njegovo čisto ljubeznijo odrešenja pa se na duhovni ravni nekatere začetne omejitve lahko presežejo, ne smejo pa se izbrisati, kajti služiti morajo novim prihajajočim – v vodilo in ZGLED. Presegati se morajo predvsem v srcu, in četudi smo že odrešeni v Gospodu, moramo še vedno vzdrževati in obhajati zapovedi, pravila in tudi pokoro, askezo. Kdor misli, da je s krstom ali ne vem čem tega odrešen, je v hudem grehu napuha, ker si domišlja, da je že enak Bogu.

    Jezus kljub revolucionarnosti, ki naj bi bila namenjena bolj zaprtemu krogu ožjih naprednih učencev, reče: »Resnično, povem vam: Dokler ne preideta nebo in zemlja, ne bo prešla niti ena črka ali ena črtica postave, dokler se vse ne zgodi.« A Pavel v pismu Efežanom pravi: »V svojem mesu je odpravil postavo zapovedi v predpisih, da bi v sebi iz dveh ustvaril enega, novega človeka.« Vendar se novi človek lahko rodi le eden po eden, skozi duhovno rast in ljubezen. Nisi kar takoj po nekem blagoslovu že nov. Današnji kristjan pa se zaradi lagodja in trhle vere, vse bolj postavlja kar v vlogo Boga, pozablja na Božje zapovedi in tisto postavo, ki govori, da se ni prijateljsko za družiti s komerkoli, ter se želi družiti kar s komerkoli, ker je Gospod na zemlji delal enako. A smo res že enaki Bogu? Ali so bili stari svetniki neumni, ko so se umikali v skupnosti, samostane, gozdove in puščave in se niso pajdašili s komerkoli? Misliti tako je seveda huda napaka, ki prihaja iz neznanja in tudi napuha, v ozadju pa je pravzaprav svetna preračunljivost, včasih celo zavist. Ko ljudje to vidijo, se jim vera zagabi. Konec je PIP-a, konec nove evangelizacije. Če pa se doda še visoko-miselna prefriganost, pa se vse zelo zaplete in hudi duh ima večerjo.

    Pa vendarle, vsi komentarji na blogu morajo služiti rasti nas vseh, ne smejo biti sovražni, ampak moramo drug drugega prijateljsko izboljševati. Ni je duše, ki ne bi zmogla spreobrnjenja, ko postane dovolj hudo in Resnica ji takrat postane prijatelj.

    OdgovoriIzbriši

Naročite se na: Objavi komentarje (Atom)