Dialog je v naravi Cerkve

Jeronimitski samostan, Lizbona, Portugalska (foto B.C.)

Je Cerkev strukturno nedialoška?

Povprečni slovenski gimnazijec, ki je pokusil osnove sociologije, bo vedel povedati, da je Cerkev skupaj z vojsko, policijo in podobnimi strukturami hierarhična, disciplinarna, monolitna in malodane totalitarna organizacija. Kot kronski dokaz, da v Cerkvi ni dialoga, se navaja njena piramidalna komandna struktura, potem stroga delitev na laike in klerike, na ovčice in pastirje, ter odsotnost notranje kritike. Tudi na vprašanje, zakaj je Cerkev preživela 2000 let, tu in tam slišimo odgovor, da zato, ker v njej ni bilo debate in ugovarjanja. Cerkev naj bi torej preživela, ker je vedno bila nekakšna popolna armada – Arma Christi.

Cerkev – nedialoška? Ali še en "antiklerikalni razsvetljenjsko-fdvjevski predsodek", kot radi kvalificiramo tovrstna mišljenja?

Cerkev je preživela, ker je dialoška

Kdor pozna cerkveno zgodovino vsaj v osnovnih potezah, bo rekel drugače: Cerkev je preživela 2000 let, zato ker je bila vedno dialoška in kritična do same sebe. Kajti nedialoške, neprožne, neprilagodljive, neljudske organizacije ne morejo preživeti 2000 let! Kdaj so propadli režimi in civilizacije? Takrat ko so se zapirali vase, ko so izgubili stik z ljudstvom in okoljem, ko ni bilo kritične refleksije o danem stanju, ko ni bilo želje in moči po prenovi.

Dialog je Cerkvi bistvena lastnost. Cerkev – Ekklesia v grškem izvirniku pomeni “sklic” ali “shod”. V civilni sferi prvega stoletja je s tem izrazom bil mišljen shod z namenom javne debate – pogovora, torej dialoga. V krščanstvu seveda ni mišljen civilno politični shod, temveč shod verujočih, se pravi, shod, ki je religiozno dejanje in ki vključuje liturgijo. Liturgija pa je oblika dialoga in je vsa dialoško zasnovana. Dialog je tu na taki stopnji, da ga svet ne more razumeti.

Jeruzalemski koncil in dialoškost (sinodalnost) Cerkve

Najbolj izčiščeno sliko o mestu dialoga in kritike v prvi Cerkvi ter tudi pra-vzorec vodenja Cerkve dobimo, če pregledamo dogajanje okrog prvega koncila, ki se je zgodil v Jeruzalemu okrog leta 50 (prim. Apd 15).

Prvi koncil Cerkve razkrije soglasno in istočasno delovanje troje principov:

- Sinodalno občestveni princip: koncil oz. zbor starešin ima moč vodenja in strateškega usmerjanja Cerkve; občestvo v dialogu je zmožno doseči menjavo teološke paradigme; dialog in kritika sta povsem normalni komponenti procesa.

- Petrinsko očetovski princip: Peter (prvi starešina) ohranja vodilno vlogo; dialog in kritika mu pomagata do bolj jasne slike; Peter se s strani Pavla ni počutil ogroženega; ohranil je stabilnost sistema in obenem spodbudil k prenovi; njegova pastirsko očetovska vloga je skozi koncil še bolj prišla do izraza. Nauk: dialog ljudstva (sinodalnost) in avtoriteta voditelja (hierarhija) si v krščanstvu ne nasprotujeta.

- Pnevmatološki (svetoduški) princip: člani koncila napišejo pismo “Sveti Duh je sklenil in mi z njim….” (Apd 15,28); zbor, tudi s svojo konfliktnostjo, je samo razkril in omogočil delovanje Svetemu duhu.

Da so udeleženci prvega koncila zaznali navzočnost Svetega Duha, pomeni, da dialog in kritika nista v nasprotju z Božjo naravo Cerkve. Skratka, vzorec vodenja Cerkve skozi njeno prvo večjo krizo ne kaže nobenega avtoritarizma, nobenega absolutizma, nobenega monarhizma, nobenega ekskluzivizma ekspertov in elitizma posvečenih, nobene enosmerne komande, pa tudi ne nobenega preglasovanja in tajnega lobiranja, nobenega retoričnega kaosa, sovražnega govora, obstrukcij, ipd…

Cerkev je več kot demokracija

Ali je torej prva Cerkev bila demokratična? Ne, Cerkev ni bila demokratična; ne v smislu grške ne v smislu moderne demokracije. Bila je (in je) več kot demokracija. Že zato ker razvija in živi tudi eshatološko občestvenost, povezavo med živimi in mrtvimi, med ljudmi in angeli, med človekom in Bogom. Dialog je tukaj v povsem novi perspektivi. Potem zato, ker v procesih razprave in odločanja išče resnico. V demokracijah „resnico“ določa parlamentarna večina, v Cerkvi je iskanje resnice občestveno-komunikativno (razprava) ter molitveno (liturgija) dejanje.

Demokracija je kakopak vrednota tudi za Cerkev. Ko je Cerkev manj kot demokracija, propada. A le ko je več kot demokracija, je sebi podobna. Ali, kot je zapisal nek španski teolog (navajam po spominu): Cerkev je več kot demokracija in samo, če je več kot demokracija, ima opravičilo, da ni demokracija. Če ne zmore biti več kot demokracija, naj bo vsaj demokracija.


* Ta zapis je bil najprej objavljen 24.9.2015 v okviru blogerske dejavnosti Socialnega tedna 2015.